Jedro

Ni mogoče šteti, da tožniku pripadajo za čas, ko ni prihajal na delo tudi dnevnice in potni stroški.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: ""I. 1. a Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko bruto plače za januar 2016 v znesku 44,82 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 do plačila, v roku 15 dni.

1. b Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko bruto plače za februar 2016 v znesku 112,89 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 do plačila, v roku 15 dni.

1. c Kar zahteva tožnik več in drugače, to je bruto 242,75 EUR in obresti od plače za februar že od 19. 2. 2016, se zavrne.

II. Zavrneta se tožbena zahtevka, ki se glasita: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo."

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 873,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.""

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je odločitev sodišča v zavrnilnem delu nesprejemljiva, napačna in nezakonita in ne vzdrži resne pravne presoje. Splošno znano je, da se v prevozniški dejavnosti zadeve odvijajo in so dogovorjene drugače, kot to izhaja iz osnovne formalne pisne pogodbe, ki je namenjena zgolj zadostitvi formalnim pogojem. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je delavec upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo ter na podlagi dejanskega dogovora glede plačila, ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pokazalo se je, da sta se izjavi prič A.A. in B.B. pripravili pri toženi stranki in ne gre za njuni izjavi. Sodišče ni napravilo pravilne dokazne ocene glede verodostojnosti izjav tožene stranke in priče, s tem, da priči niti z ničemer ne moreta biti kakorkoli odločilni o tem, kaj sta se dogovorili pravdni stranki. Tožnik ves čas zatrjuje jasen dogovor s tožencem, kakšno bo plačilo za opravljeno delo, torej 15 % od prometa, ki ga bo ustvaril tožnik za toženca. Sodišče se je oprlo na zneske, ki jih je ob zaslišanju tožnik navajal in sicer 450,00 EUR in 140,00 EUR za vožnjo, vendar je tožnik tudi izpovedal, da mu je toženec povedal, koliko je on zaslužil in tožnik je iz tega izračunal 15 %, kar je zneslo 1.650,00 EUR. Tožnik je predlagal, da se pri toženi stranki oziroma pri C. (za katerega je tožnik edino opravljal prevoze, kot je sam izpovedal) pridobijo podatki, koliko je znašal promet v zvezi z vožnjami, ki jih je opravil tožnik za toženo stranko. Po pridobitvi teh podatkov bi se lahko ugotovilo, koliko je znašalo dogovorjenih 15 % od prometa. V kolikor tožena stranka ne bi imela kaj skrivati, ni razloga, da listin, ki jih je zahteval tožnik, ni predložila. Določba 227. člena ZPP določa, da če stranka ne želi predložiti listine, se šteje, da je dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, dokazano. Tako je trditve tožnika, da je ustvaril 1.650,00 EUR šteti za dokazane. Tožnik je v pripombah na mnenje izvedenca opozoril tudi na njegove ugotovitve, do katerih se sodišče sicer ne opredeli, da naj bi tožena stranka tožniku plačala skupaj 1.540,00 EUR, njegova obveznost pa naj bi znašala 1.165,35 EUR, torej naj bi dobil plačanega več, kot je znašala obveznost do tožnika, kar pa sicer ni res.

Navaja še, da je iz izjave in izpovedi priče D.D. razbrati, da je nameraval zaposliti tožnika, vendar ga ni mogel, ker ni imel vozniškega dovoljenja. Prav tako je povedal, da bi tožnik zaslužil pri njem med 1.400,00 EUR in 1.700,00 EUR, saj so toliko zaslužili njegovi delavci. Če ne bi prišlo do odvzema vozniškega dovoljenja, bi se tožnik z 11. 2. 2016 zaposlil pri D.D. in bi za opravljeno delo prejel plačilo, pri čemer pa do tega ni prišlo, za kar je nedvomno odgovorna tožena stranka. Tožnik je prepričan, da je tožena stranka vedela, da je odgovorna, ker je tožniku dala nesprejemljiva navodila glede vožnje v Italiji (da ima ustrezna dovoljenja, po kateri cesti naj gre), ker so ga italijanski policisti ustavili in mu med drugim vzeli vozniško dovoljenje. Tožena stranka je celo denar za tožnikovo kazen dala svojemu delavcu, da jo je poravnal, kar se je zgodilo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz plačilnega naloga, ki je bil izdan tožniku (gre za listino, ki se nahaja v italijanskem jeziku in prevodu v spisu), izhaja, da je imel tožnik dovoljenje, ki ni veljalo za cestni odsek, po katerem je v času kontrole vozil. Tožnik je vozil cestni vlak za izredne prevoze, kot je to ocenila italijanska policija, zato so vse navedbe tožene stranke, da ni šlo pri tej vožnji za izredni prevoz, neutemeljene, kot tudi, da je imel tožnik vsa dovoljenja. Dovoljenje, ki ga je imel tožnik, je dovoljevalo le vožnjo do največ 20 m in ne torej 21 m, kot je navajala tožena stranka in priče in je temu nesprejemljivo in nekritično zmotno sledilo sodišče. Tožnik očitno ni imel ustreznega dovoljenja za vožnjo po cesti, po kateri ga je poslala tožena stranka. Tožnik je delal tudi po navodilu tožene stranke, saj mu kaj drugega tudi ni preostalo. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik tovornega vozila v času od 10. 1. 2016 do 10. 2. 2016. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za osnovno plačo v višini 800,93 EUR, pri čemer tožniku pripadajo dodatki in druga plačila v zvezi z delom. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem obeh strank, prič D.D., E.E. in A.A., prečitalo je izvedensko mnenje sodnega izvedenca F.F. in ostalo listinsko dokumentacijo v spisu, ki sta jo predložili obe stranki.

6. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik dogovoril za plačilo 15 % od prometa in ob tem uveljavljal 1.650,00 EUR. Sodišče je izvedlo natančen dokazni postopek in tudi svojo odločitev pravilno oprlo na določila podpisane pogodbe o zaposlitvi in ne iz zatrjevanega dogovora, saj je tožnik večkrat spreminjal izpovedbo in trditve ter prihajal sam s sabo v nasprotje. Ob tem je tudi zatrjeval, da uveljavlja plačilo vožnje za vožnjo v Italijo 450,00 EUR, za vožnjo v G. pa 150,00 EUR, na zaslišanju je tudi zatrdil, da mu je tožena stranka plačala 1.540,00 EUR. Za vožnje za čas do 25. 1. 2016 pa je zahteval še 110,00 EUR in od 26. 1. 2016 do vključno 10. 2. 2016 še zahtevek v bruto višini 400,46 EUR. Sodišče je pravilno štelo, da tudi če bi se stranki dogovorili za 15 % od prometa za Italijo in za G., bi znesek predstavljal bruto znesek in ne neto, kot zatrjuje tožnik. Tudi sicer je tožnik med postopkom zatrjeval, da mu tožena stranka ni izplačala ničesar, čeprav je tožena stranka predložila REK obrazec, s čimer je dokazovala, da je tožniku izplačala plače za januar in februar, prav tako je predložila potrdilo, da je tožnik prejel dnevnice in potne stroške. Sodišče je tudi glede obračuna dnevnic obrazložilo, da je sodni izvedenec izračunal, po vpogledu v potne naloge, obračun dnevnic in potnih stroškov in ugotovil, da je bil izračun tožene stranke pravilen, prav tako je sodišče obrazložilo prikrajšanje izplačila plače v bruto znesku 157,71 EUR in v skupnem neto znesku 122,86 EUR. Glede na pritožbene navedbe tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče jasno opredelilo tudi do izračuna izvedenca, saj je štelo, da je njegov izračun pravilen. Tako je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, kar sicer ni pod pritožbo.

7. Ni mogoče šteti, da tožniku pripadajo za čas, ko ni prihajal na delo tudi dnevnice in potni stroški, kot meni tožnik. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče upoštevati določilo 227. člena ZPP, ker sodišče ni naložilo toženi stranki predložitve dokazov, ki bi dokazovali njegove trditve. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na določilih pogodbe o zaposlitvi, dejstvo, da mu je tožena stranka obračunala in izplačala plačo za januar in februar, pri čemer je tudi izvedenec finančne stroke izračunal pripadajoče obveznosti tožene stranke do tožnika.

8. V zvezi z uveljavljano odškodnino v višini 1.200,00 EUR in pritožbenimi navedbami glede tega, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo postopek z zaslišanjem prič E.E. in A.A., pri tem pa je ugotovilo, da je bila dolžina naloženega kamiona predolga, ne pa, da je tožnik vozil po napačni cesti, za vožnjo po kateri ni imel dovoljenja. Priči E.E. in A.A. sta v februarju 2016 po nalogu tožene stranke šla v Italijo in brez problemov naložila pokvarjeni kamion, tako da dolžina "cestnega vlaka za izredne prevoze" ni presegala 20 metrov, pri čemer je šlo tudi za običajno opravilo glede nalaganja pokvarjenega kamiona. Glede na to, da je prekršek storil tožnik zaradi svojega nepravilnega nakladanja kamiona, ni mogoče toženi stranki očitati, da je odgovorna za škodo v višini 1.200,00 EUR, kar sicer predstavlja znesek plače, ki bi jo dobil tožnik, če bi v času, ko je bil brez vozniškega dovoljenja, delal v H. d. o. o. 9. Sodišče je pravilno odločilo o potrebnih stroških postopka glede na uspeh v pravdi na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Tožnik je uveljavljal 1.710,46 EUR, uspel pa je z zahtevkom 157,71 EUR, tako da njegov uspeh v pravdi znaša 9,2 %. Po pobotu stroškov obeh strank je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 873,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe. Odločitev temelji na določilu 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.