Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker tožnika od določenega dne dalje ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita. Tožena stranka je na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in razčistiti razloge za njegov neprihod na delo. Tožnik ni bil dosegljiv na številki telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu, ni dvigoval pošiljk in stika s tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko osebnega zdravnika in sestre tožnika, zato je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Zato je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da okoliščine, ki toženo stranko opravičujejo, da tožnika ni vabila na zagovor, niso tehtne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2013 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dne 11. 3. 2013 ni prenehalo in traja do 28. 1. 2014. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 11. 3. 2013 do 28. 1. 2014 obračunati vsa zapadla bruto nadomestila plače v višini 783,66 EUR mesečno, odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto nadomestila plače za čas od 11. 3. 2013 do 28. 1. 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto nadomestila plače, ga prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 11. 3. 2013 dalje do 28. 1. 2014 (kar je zahteval tožnik več ali drugače, pa je zavrnilo). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 619,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z določilom drugega odstavka 83. člena ZDR in tožniku ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožnik ni prišel na delo in svojega izostanka ni opravičil. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker so v podanem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka je poskušala na vse možne načine stopiti v kontakt s tožnikom in sicer s pisnim opozorilom in vabilom z dne 12. 3. 2013, kar tožnik ni prevzel in ni dvignil, s telefonskimi klici s strani neposrednega vodje A.A. na telefonsko številko tožnika, ki mu jo je posredoval sam tožnik, z obiskom delavca C.C. na domu tožnika, s pomočjo tožnikovega osebnega zdravnika dr. D.D., s pomočjo E.E., direktorja poslovne enote F. ter s pomočjo tožnikove sestre G.G.. Tožnik kljub vsem navedenim posredovanjem in angažiranjem tožene stranke, pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za toženo stranko ni bil dosegljiv, zato tožena stranka pred podajo izredne odpovedi tožniku ni mogla zagotoviti zagovora. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj zaslišati priče E.E., dr. D.D., G.G. in C.C., da bi lahko ugotovilo obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo prakse vrhovnega sodišča, po kateri je obveščanje delodajalca o razlogih za neprihod na delo dolžnost delavca. Ker tožnik ob opustitvi te dolžnosti na naslovih, ki jih je sporočil toženi stranki, ni bi dosegljiv, njegova odsotnost pa je presegla 5 zaporednih delovnih dni, gre gotovo za okoliščine iz drugega odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Zagotovitev zagovora s strani tožene stranke je bila neizvedljiva, razlogi pa so bili na strani tožnika. Tožnik je izostal iz dela od 11. 3. 2013 do 2. 4. 2013, ko mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se ni izreklo o listinskem dokazu - dopisu dr. D.D. z dne 7. 11. 2013, ki ga je sodišče samo pridobilo in iz katerega izhaja, da se je tožnik nazadnje oglasil v njegovi ordinaciji dne 12. 3. 2013, to je samo en dan za tem, ko bi že moral nastopiti delo po štiri ure pri toženi stranki. To pomeni, da je bil tožnik najkasneje 12. 3. 2013 seznanjen, da mora priti na delo k toženi stranki. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vedel, da mu je bil bolniški stalež podaljšan zgolj za 4 ure od 11. 3. 2013 dalje, nepravilen in protispisen. Tožnik se je najkasneje 12. 3. 2013 seznanil s svojim bolniškim staležem, zato bi moral stopiti v kontakt s toženo stranko in jo obvestiti o svojem stanju. Tožnik dejansko za toženo stranko ni bil dosegljiv. Ker tožnik po svoji volji in krivdi ni dvigoval pošte na naslovu svojega bivališča, bil nedosegljiv po telefonu, tožena stranka ni mogla priti v stik z njim niti s posredovanjem njegovega osebnega zdravnika in njegove sestre, o svojem izostanku ni obvestil tožene stranke, so to okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tožnik tudi same izredne odpovedi ni prevzel v roku 15 dni. Ker tožnik ni prevzemal pošte, tudi vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne bi prevzel oz. dvignil, tožena stranka pa bi zaradi čakanja na 15 dnevni rok za prevzem vabila zamudila zakonski rok za podajo izredne odpovedi. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz zaslišanja priče H.H. izhaja, da je bila tožniku vročena odpoved zaradi odsotnosti 5 zaporednih delovnih dni brez opravičila, še preden se je teh 5 dni zares zgodilo. Priča je jasno izpovedala, zakaj je sestavila dopis (to je obvestilo in vabilo) in sicer zato, ker je tožena stranka želela tožnika že pred tem, preden bi se izpolnil pogoj 5 zaporednih dni odsotnosti, obvestiti, da se to sploh ne bi zgodilo. Iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 2. 4. 2013, medtem ko je bil prvi dan odsotnosti tožnika 11. 3. 2013. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja učinkovanja in vročanja izredne odpovedi, ki jo je toženka podala na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, tožena stranka nikoli ni zatrjevala in tudi iz listinskih dokazov ne izhaja, da je tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, le ti niso v nasprotju in je sodbo mogoče preizkusiti, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem času, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oz. če delavec to izrecno odkloni in se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Konvencija mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ, Mednarodna pogodba št. 4/84, v zvezi z aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92) v 7. členu določa, da delavcu ne sme prenehati delovno razmerje zaradi razloga v zvezi z obnašanjem in njegovim delom, če mu prej ni omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. V obravnavani zadevi tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, kar med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali so ugotovljene okoliščine opravičevale toženo stranko, da tega ni storila. Pravica do zagovora ni absolutna, vendar jo je potrebno razlagati ozko in ob upoštevanju okoliščin, ki morajo biti tehtne. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je glede spornega dejstva, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ugotovilo naslednje dejansko stanje: -da je dne 22. 1. 2013 tožnik poklical predpostavljenega A.A. in mu sporočil, da se je poškodoval; -da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela in sicer od 22. 1. 2013 do 10. 3. 2013, in da je bil od 11. 3. 2013 do 2. 4. 2013 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času za 4 ure dnevno; -da tožnik od dne 11. 3. 2013 dalje ni prišel na delo in svoje odsotnosti ni opravičil oz. o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca; -da je direktorica kadrovskega sektorja pri toženi stranki (H.H.) izpovedala, da je poskušala vzpostaviti kontakt s tožnikom, vendar ji to ni uspelo in da je bil C.C. poslan na tožnikov dom, da bi ugotovil, kaj se dogaja, vendar je bil njegov obisk neuspešen; -da je neposredno nadrejeni A.A. poskušal vzpostaviti stik s tožnikom tako, da ga je poklical na telefonsko številko, ki jo je tožnik sam posredoval toženi stranki, vendar na tej številki ni bil dosegljiv; -da je tožena stranka skušala stopiti v kontakt s tožnikom tako, da ga je z dopisom z dne 12. 3. 2013 povabila na razgovor ter mu ponudila pomoč z namenom nadaljevanja delovnega razmerja (B6), vendar se tožnik ni odzval in vabila ni dvignil; -ker s tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti kontakta, na delo pa ga ni bilo, je A.A. o tem obvestil direktorja poslovne enote. Le ta je poklical tožnikovega osebnega zdravnika in ga povprašal o poznavanju morebitnih razlogov za neprihod tožnika na delo in prosil, da z njim stopi v kontakt. Le ta je direktorju povedal, da pozna tudi tožnikovo sestro in da bo na ta način poskušal stopiti v kontakt s tožnikom, vendar tudi to ni bilo uspešno; -da je tožena stranka tožniku dne 2. 4. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker tožnika od 11. 3. 2013 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V izredni odpovedi je navedla, da je delodajalec večkrat skušal stopiti v kontakt s tožnikom, ga pisno povabil na razgovor in mu ponudil pomoč z namenom nadaljevanja delovnega razmerja, vendar se delavec ni odzival, prav tako je skušal stopiti v kontakt z delavčevo družino, vendar delavec tudi na te pozive ni reagiral, zato je v konkretnem primeru, glede na številne poskuse, da stopi v stik z delavcem in mu omogoči zagovor glede kršitve obveznosti ter možnosti nadaljevanja dela in ob hkratnem neodzivanju delavca, zaključilo, da je podano dejansko stanje, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, saj se delavec na večkratne poskuse kontaktiranja ni odzval (A3).

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnikova dolžnost, da 11. 3. 2013 dalje pride na delo oziroma se drugače dogovori s toženo stranko in da tega tožnik ni storil, vendar dejstvo, da tožena stranka tožnika ni mogla priklicati po telefonu, da se je poštna pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil“, po oceni sodišča prve stopnje navedeno ne predstavlja takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu z določilom drugega odstavka 83. člena ZDR in tožniku ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za obdobje od 11. 3. 2013 do 28. 1. 2014. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita. V konkretnem primeru je pomembna okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in najprej razčistiti razloge za njegov neprihod na delo, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 12. 3. 2013 (ko je med drugim zapisala, da je tožnik doslej uspešno izpolnjeval obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in zato želijo z njim opraviti razgovor in mu med drugim sporočila, da v kolikor ima kakršnekoli težave, so mu pripravljeni nuditi pomoč), vendar je bilo vse neuspešno, saj tožnik pošte ni dvigoval. V teh okoliščinah, zlasti, ker tožnik ni bil dosegljiv na številko telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu, ni dvigoval nobenih pošiljk in stika s tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko osebnega zdravnika in sestre tožnika, je bilo od tožene stranke dejansko neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Tožnik tudi same izredne odpovedi ni dvignil v roku 15 dni, ko mu je bilo puščeno obvestilo, tako da mu je po poteku tega roka bilo priporočeno pismo puščeno v hišnem predalčniku.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da okoliščine, ki toženo stranko opravičujejo, da tožnika ni vabila na zagovor, niso tehtne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 355. člena ZPP. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem druge stopnje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku in po zaslišanju predlaganih prič odločiti, ali so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 111. člena ZDR, ki ga je tožena stranka očitala tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP).