Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje zagovornici, da so podane bistvene kršitev določb kazenskega postopka s tem, da je sodišče opravilo tajno glavno obravnavo, nato pa ne da bi zaključilo dokazni postopek, dopustila besedo strank, odredilo izpraznitev sodne dvorane ter zatem brez, da bi zaključila tajno obravnavo, razglasilo sodbo. Do izreka sodbe v konkretni zadevi tako sploh ni prišlo, saj sodišče prve stopnje niti ni zaključilo dokaznega postopka, temveč je procesni dejanji besede strank in razglasitev sodbe opravilo v fazi dokaznega postopka, kar je nedopustno. Ob tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe in poštenega sojenja, saj v okviru izvajanja besede strank, obdolžencu ni dalo zadnje besede, ki jo je dejansko imel pooblaščenec oškodovanke.

Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu procesnemu udeležencu. Slednjega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je pritrditi zagovornici, ko pogreša argumentacijo teh odločilnih dejstev.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega S.E. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega S.E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen dve leti zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja oziroma odvzema prostosti v času od 2. 6. 2017 od 20.50 ure do 3. 6. 2017 do 1.45 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa tudi plačila stroškov postavljene zagovornice. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je obdolženec dolžan povrniti krivdno povzročene stroške, to je stroške vročanja sodnega pisanja z vročevalcem v višini 67,81 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega S.E. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma da zniža izrečeno kazen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje novemu sodniku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje po izdaji izpodbijane sodbe in prejemu pritožbe obdolženčeve zagovornice, izdalo sklep I K 6889/2017 z dne 3. 3. 2021, s katerim je popravilo sodbo I K 6889/2017 z dne 26. 10. 2020 tako, da je dodalo osebne podatke obdolženca, datume narokov glavne obravnave, izpustilo je besedo „posilstva“ ter nadomestilo besedno zvezo „Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju“ z besedno zvezo „Okrožnega državnega tožilstva v Krškem“. Po prejemu citiranega sklepa je zagovornica podala vlogo, iz katere je razbrati, da tako izdanemu sklepu nasprotuje. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa odpravilo kršitve, ki jih je zagovornica izpostavila v pritožbi zoper sodbo, česar pa določba prvega odstavka 365. člena ZKP ne omogoča. Sodišče prve stopnje tako ni popravljalo nobene pomote ali napake, temveč je pisni odpravek sodbe opremilo z njenimi obveznimi sestavinami po 364. členu ZKP. Tak sklep je zato nezakonit, v posledici tega sklepa pa se pisni odpravek sodbe razlikuje od sodbe, razglašene na glavni obravnavi, s čimer je kršen tudi 364. člen ZKP.

5. Zagovornica ima prav. Besedilo izvirnika izpodbijane sodbe je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, pri čemer je skladno z določbo prvega odstavka 364. člena ZKP ključno, da se pisno izdelana sodba popolnoma ujema s sodbo, ki je bila razglašena. V ZKP ni podlage, ki bi sodišču omogočala, da popravi ali odpravi vsebinske napake oziroma pomanjkljivosti v izvirniku sodbe. Po prvem odstavku 365. člena ZKP lahko namreč predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti s posebnim sklepom popravi zgolj pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom. S sklepom o popravi pomot torej ni mogoče popravljati (oziroma dopolnjevati) izvirnika sodbe, saj se sklep o popravi sodbe izda le, kadar je podana neskladnost med izrekom pisno izdelane sodbe in izvirnikom, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Z izdajo sklepa I K 6889/2017 z dne 3. 3. 2021 je tako sodišče prve stopnje poseglo v zapisnik o razglasitvi sodbe (izvirnik), ki se je popolnoma ujemal s pisno izdelano sodbo in na ta način povzročilo, da vsebina izvirnika in pisnega odpravka sodbe ni več identična. S takšnim postopanjem je kršilo določbi prvega odstavka 364. člena in prvega odstavka 365. člena ZKP, pritožbeno sodišče pa se glede na navedeno, v izogib ponavljanju, ni podrobneje opredeljevalo do identičnih pritožbenih navedb in navedb, ki izpodbijani sodbi očitajo pomanjkanje (in nepravilnost) obveznih sestavin sodne odločbe, ki jih je zagovornica podala v pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

6. Zagovornica nadalje z obširnimi navedbami uveljavlja sklop bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po določbah 329., 343., 346. - 351. in 353. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ko trdi, da je razpravljajoča sodnica dne 26. 10. 2020 opravila tajno glavno obravnavo, nato pa ne da bi zaključila dokazni postopek, dopustila besedo strank, odredila izpraznitev sodne dvorane ter zatem brez, da bi zaključila tajno obravnavo, razglasila sodbo. Do izreka sodbe v konkretni zadevi tako sploh ni prišlo, saj sodišče prve stopnje niti ni zaključilo dokaznega postopka, temveč je procesni dejanji besede strank in razglasitev sodbe opravilo v fazi dokaznega postopka, kar je nedopustno. Ob tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe in poštenega sojenja, saj v okviru izvajanja besede strank, obdolžencu ni dalo zadnje besede, ki jo je dejansko imel pooblaščenec oškodovanke. Vse navedeno po oceni zagovornice predstavlja kršitev obdolženčevih pravic do obrambe in poštenega sojenja, kar je privedlo do nezakonitosti sodbe.

7. S povzetimi navedbami pritožbeno sodišče soglaša. Določila ZKP glede postopanja sodišča v dokaznem postopku, besedi strank, izrekanju in razglasitvi sodbe so namreč povsem jasna. Drugi odstavek 343. člena ZKP določa, da v kolikor nihče ne predlaga dopolnitve dokaznega postopka ali če se tak predlog zavrne, sodišče pa spozna, da je stanje stvari razjasnjeno, naznani predsednik, da je dokazni postopek končan. Nadalje je v 346. členu ZKP določeno, da po končanem dokaznem postopku da predsednik senata besedo strankam, oškodovancu in zagovorniku. V skladu s prvim odstavkom 351. člena ZKP, pa predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, v kolikor senat po končanih izvajanjih strank ne ugotovi, da bi bilo treba izvesti še kakšne dokaze. Če sodišče med posvetovanjem ne spozna, da bi bilo treba za dopolnitev postopka ali razjasnitev posameznih vprašanj na novo začeti glavno obravnavo, izreče sodbo (prvi odstavek 353. člena ZKP), pri čemer se sodba izreče in razglasi v imenu ljudstva (drugi odstavek 353. člena ZKP). Če je bila javnost glavne obravnave izključena, pa se izrek sodbe vselej prebere na javnem zasedanju (četrti odstavek 360. člena ZKP).

8. Navedena določila niso sama sebi namen, temveč imajo tudi sama naznanila o končanju posamezne faze postopka oziroma procesnega dejanja, ki morajo biti zapisana v zapisnik, pomembne procesne posledice,1 ki vplivajo na pravice procesnih udeležencev. V skladu s predstavljenimi izhodišči in pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi zakonskimi določili, kar zagovornica utemeljeno opozarja. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2020 je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da se „v preostalem v obsegu neizvedenih dokazov, dokazni predlogi zavrnejo“, brez naznanila o končanem dokaznem postopku prešlo na besedo strank, pri čemer je zadnjo besedo imel pooblaščenec oškodovanke in ne obdolženec, kot to izrecno določa četrti odstavek 349. člena ZKP. V tej zvezi je poudariti, da je beseda strank, ki sledi končanemu dokaznemu postopku, odraz kontradiktornosti glavne obravnave, pri čemer 346. člen ZKP natančno določa kateri procesni udeleženci imajo pravico do sklepne besede strank in po kakšnem vrstnem redu, ki ga predsednik senata ne more spremeniti.2 V nasprotju s pojasnjenim pa obdolžencu ni bila dana pravica do zadnje besede, kot ene izmed pravic do aktivne obrambe. Poudariti je, da sodišče ne more in ne sme prejudicirati, ali in kaj bo obdolženec še povedal, temveč mora na glavni obravnavi slednji vselej imeti zadnjo besedo. Njegova odločitev pa je, ali jo bo izkoristil oziroma se ji odpovedal. Prav tako sodišče prve stopnje po končani „besedi strank“, ni naznanilo, da je glavna obravnava končana, temveč je sodnica odredila izpraznitev sodne dvorane, nato pa sodbo takoj razglasila (ne pa tudi izrekla). V tej zvezi je opozoriti na določbo četrtega odstavka 360. člena ZKP, v skladu s katero se, ne glede na zakonski razlog izključitve javnosti glavne obravnave, pri razglasitvi sodbe javno prebere celoten izrek sodbe, kar iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi bilo storjeno.

9. Predstavljeno postopanje sodišča prve stopnje oziroma skupek kršitev določb ZKP, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča daje podlago za zaključek, da so kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v skupnem učinku nedvomno vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

10. Zagovornica utemeljeno uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo povrnitev krivdno povzročenih stroškov, to odločitev pa ni z ničemer obrazložilo, zato je izpodbijana sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi svojo odločitev glede stroškov utemeljilo le z navedbo, da mora obdolženec povrniti krivdno povzročene stroške, to je stroške vročanja sodnega pisanja z vročevalcem v višini 67,81 EUR. To pa samo po sebi ne more zadoščati za zaključek, da gre za krivdno povzročene stroške, kot pravilno opozarja zagovornica. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je namreč dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji.3 Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu procesnemu udeležencu. Slednjega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je pritrditi zagovornici, ko pogreša argumentacijo teh odločilnih dejstev.

11. Glede na obrazloženo, zagovornica utemeljeno uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče pa ob tem le še dodaja, da je bilo s predmetno odločbo poseženo tudi v sklep sodišča prve stopnje I K 6889/2017 z dne 3. 3. 2021. Slednji je namreč z izpodbijano sodbo oblikovno in vsebinsko povezan tako, da skupaj tvorita celoto, posledično pa je ob razveljavitvi izpodbijane sodbe v logični posledici tudi razveljavitev sklepa, ki posebne odločitve v izreku te odločbe ne terja, saj sam zase ne more obstajati.

12. Opisane bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, pri čemer bo kritično presodilo preostale zatrjevane kršitve ter pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi, ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič odločilo. To bo lažje storilo pred drugim pred popolnoma spremenjenim senatom, ki o zadevi še ni zavzel stališča (četrti odstavek 392. člena ZKP).

1 Prim. mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), GV Založba, Ljubljana 2004, str. 727. 2 Ibid. 722-723. 3 Ibid. str. 217.