Jedro

Ker je bilo z odločbo z dne 27.10.1995 pravnomočno odločeno, da tožnik nima pravice do otroškega dodatka za otroka I. in T. od 1.10.1995, je tožena stranka lahko njegovo pritožbo z dne 20.11.1995, ki ji je priložil ustrezne priloge, obravnavalo samo kot vlogo za priznanje pravice do otroškega dodatka tudi za otroka I. in T. Kot je razvidno iz odločbe Centra za socialno delo A. z dne 27.11.1995, mu je bila pravica do otroškega dodatka za tri otroke, ne glede na določbo 41. člena ZDPr, ponovno priznana že od 1.11.1995, čeprav bi po določbi zakona to pravico lahko pridobil šele 1.12.1995. Zato ni mogoče ugoditi njegovemu zahtevku in mu sporne pravice priznati tudi za mesec oktober 1995, ker za tako priznanje ni pravne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 50502/005/96 0055/BS z dne 20.2.1996 in na priznanje pravice do otroškega dodatka za otroka I. in T. za mesec oktober 1995. S sklepom je zavrglo tožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. 00239 z dne 27.10.1995. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega in procesnega prava. Navajal je, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so v njej nasprotja, da so bile pritožbe pravilno vložene, v roku so bile vložene tudi tožbe. V letu 1995 ni na novo zaprosil za priznanje pravice do otroškega dodatka. V postopku ni bil opozorjen, da mora dostaviti potrdila, kar pomeni, da mu ni bilo omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Ves čas je ravnal tako, kot je bilo zahtevano v članku časopisa, zato meni, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in revizijsko sodišče lahko odloča le na podlagi ugotovitev dejanskega stanja ugotovljenega na nižjih sodiščih.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo nasprotij v sodbi niti ni ugotovilo, da se je ne da preizkusiti, zato ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Morebitne napake v upravnem postopku pa je presojati po določbi 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 do 52/2002).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. 00239 z dne 27.10.1995, s katero je bilo odločeno, da tožnik od 1.10.1995 dalje ni upravičen do otroškega dodatka za otroke I. in T., pritožba ni bila vložena v 15 dneh, kot je takrat določal stari zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nadalj.) v 230. členu. S tem je odločba postala pravnomočna, kar pomeni, da je ni več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi niti v sporu pred sodiščem. Zato je sodišče tožbo tožnika za razveljavitev te odločbe pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

Očitanih napak (ni bil predhodno obveščen, niso bile ugotovljene vse okoliščine, ni mu bilo omogočeno, da bi uveljavil in zavaroval svoje pravice in pravne koristi, ravnal se je po navodilih tožene stranke v časopisu), ki naj bi bile po navedbah revizije zagrešene pri vodenju predhodnega postopka, zaradi pravnomočno končane zadeve, revident tudi v tem sporu ne more več uveljavljati.

Po določbi 41. člena zakona o družinskih prejemkih (ZDPr - Uradni list RS, št. 65/93 in nadalj.) se otroški dodatek izplačuje od rojstva otroka, če je bil zahtevek vložen v treh mesecih po rojstvu otroka, drugače pa od prvega dne naslednjega meseca, v katerem je bil zahtevek vložen.

Ker je bilo z odločbo z dne 27.10.1995 pravnomočno odločeno, da tožnik nima pravice do otroškega dodatka za otroka I. in T. od 1.10.1995, je tožena stranka lahko njegovo pritožbo z dne 20.11.1995, ki ji je priložil ustrezne priloge, obravnavalo samo kot vlogo za priznanje pravice do otroškega dodatka tudi za otroka I. in T. Kot je razvidno iz odločbe Centra za socialno delo A. z dne 27.11.1995, mu je bila pravica do otroškega dodatka za tri otroke, ne glede na določbo 41. člena ZDPr, ponovno priznana že od 1.11.1995, čeprav bi po določbi zakona to pravico lahko pridobil šele 1.12.1995. Zato ni mogoče ugoditi njegovemu zahtevku in mu sporne pravice priznati tudi za mesec oktober 1995, ker za tako priznanje ni pravne podlage.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZUP uporabilo smiselno kot predpis RS v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).