Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 158. člen ZPP, ki določa, da mora tisti, ki je umaknil tožbo, nasprotniku povrniti njegove stroške, razen če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Res je, da v konkretni pravdi ni šlo za točno tako situacijo, saj toženka ni izpolnila zahtevka, ki sta ga tožnika uveljavljala v tej pravdi, vendar je kljub temu podan položaj, ki se v vseh bistvenih značilnostih sklada s pravilom 158. člena ZPP, zato je na mestu analogna uporaba navedenega člena.

Pri denarnih terjatvah za upnika ni bistveno, kdo izpolni terjatev, temveč je bistveno dejstvo, da je terjatev izpolnjena (plačana). Izpolni lahko tudi kdo tretji in upnik je tako izpolnitev dolžan sprejeti (primerjaj 271. člen OZ). V zvezi s paulijansko tožbo je še posebej določeno, da se toženec lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost (četrti odstavek 259. člena OZ). Pritožba navaja, da terjatve do tožnikov ni plačala toženka, temveč A. A., vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 718,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano) in odločilo, da mora toženka tožnikoma povrniti stroške postopka 3.357,35 EUR s pripadki. Tako je odločilo na podlagi 158. in 156. člena Zakona o pravdnem postopku,1 saj sta tožnika umaknila tožbo, takoj ko sta dobila poravnano terjatev, ki sta jo skušala v tej pravdi zavarovati s paulijansko tožbo, toženka pa je umiku nasprotovala brez utemeljenega razloga.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka in med drugim navaja, da ni prišlo do izpolnitve zahtevka iz te pravde, temveč zahtevka za plačilo, ki se je uveljavljal v pravdi I P 238/2019 in ga je izpolnil toženkin sin. Zaključek, da je zahtevek v tej pravdi izpolnjen, je napačen. Toženka se je tekom postopka vseskozi upirala zahtevku, ker dolžnik ni bil neplačevit (kar obširno obrazloži), zato ta pravda sploh ni bila potrebna. Sodišče je glede potrebnosti pravde upoštevalo izključno vprašanje obstoja terjatve, zanemarilo pa je vprašanje neplačevitosti dolžnika. Dejstvo, da toženka zoper začasno odredbo ni uveljavljala pravnih sredstev, nima pomena pri ugotavljanju potrebnosti pravde in ne ustvarja prejudica za končno odločitev. Poleg tega je odločitev o stroških zgrešena, ker ne upošteva, da je bila terjatev priznana le do višine 24.155,08 EUR, ne pa 32.279,13 EUR, kot sta uveljavljala tožnika.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila, predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 158. člen ZPP, ki določa, da mora tisti, ki je umaknil tožbo, nasprotniku povrniti njegove stroške, razen če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Res je, da v konkretni pravdi ni šlo za točno tako situacijo, saj toženka ni izpolnila zahtevka, ki sta ga tožnika uveljavljala v tej pravdi, vendar je kljub temu podan položaj, ki se v vseh bistvenih značilnostih sklada s pravilom 158. člena ZPP, zato je na mestu analogna uporaba navedenega člena.

6. Zahtevek v predmetni pravdi se je glasil na ugotovitev, da izpodbijana darilna pogodba nima pravnih učinkov v razmerju do terjatve tožnikov in da je toženka dolžna dopustiti poplačilo upnikov (tožnikov) iz podarjenih nepremičnin, šlo je torej za tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba); dolžnik, katerega dejanje se je izpodbijalo, je toženkin sin A. A. Vendar pa je treba upoštevati, da je paulijanska tožba tesno povezana s terjatvijo, katere izterjavo skuša upnik zavarovati z izpodbitjem pravnega dejanja, ki lahko ogroža oziroma onemogoča izterjavo. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je vselej tesno povezano z obstojem terjatve, ki jo izpodbojna tožba skuša zavarovati. Paulijanska tožba sama po sebi nima pomena, temveč ima pomen in namen zgolj v povezavi s terjatvijo, katere izterjavo skuša upnik zavarovati z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj.

7. V konkretnem primeru sta tožnika umaknila tožbo takoj, ko je bila poplačana njuna terjatev do dolžnika A. A.; v tej pravdi sta to terjatev skušala zavarovati z izpodbitjem darilne pogodbe, s katero je A. A. na toženko prenesel svoje nepremičnine. Ko je bila terjatev tožnikov izpolnjena, izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v tej pravdi ni bilo več potrebno in je odpadel tudi pravni interes zanj, zato sta tožnika tudi umaknila tožbo. Zato je situacija, ko upnik umakne paulijansko tožbo, ker je poplačana njegova terjatev (ki jo je s paulijansko tožbo skušal zavarovati oziroma omogočiti njeno izterjavo), v vseh bistvenih značilnostih analogna situaciji iz 158. člena ZPP, ko upnik (tožnik) umakne tožbo, ker mu je dolžnik (toženec) poravnal terjatev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 158. člen ZPP.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij krivde iz 156. člena ZPP, saj toženka po tem, ko je bila terjatev tožnikov do A. A. ugotovljena s pravnomočno sodbo in tudi poravnana, ni imela nobenega razumnega in legitimnega razloga za nasprotovanje umiku paulijanske tožbe. Tako njeno ravnanje je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za zlorabo procesnih pravic oziroma krivdno ravnanje.

9. Pri denarnih terjatvah za upnika ni bistveno, kdo izpolni terjatev, temveč je bistveno dejstvo, da je terjatev izpolnjena (plačana). Izpolni lahko tudi kdo tretji in upnik je tako izpolnitev dolžan sprejeti (primerjaj 271. člen Obligacijskega zakonika2). V zvezi s paulijansko tožbo je še posebej določeno, da se toženec lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost (četrti odstavek 259. člena OZ). Pritožba navaja, da terjatve do tožnikov ni plačala toženka, temveč A. A., vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih dokazov. Nasprotno je iz elektronskega pisma z dne 21. 2. 2020 (priloga A31) razvidno, da toženka v tej pravdi (D. D.) piše odvetnici tožnikov: »Trenutni dolg mojega sina bom, kot sem tudi hipotekarnega, poravnala.« Četudi je toženka vložila v spis večje število potrdil, da naj bi A. A. nakazala oziroma izročila različne zneske denarja (priloge B27-B49), pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi te listine še ne dokazujejo, da je dolg do tožnikov plačal prav A. A., saj je dosti bolj verjetno, da so bila ta periodična nakazila toženke in njenega moža T. T. pravzaprav namenjena A. A. kot podpora oziroma plačilo stroškov njegovega študija v tujini, saj so bila deloma tudi nakazana na račun v Veliki Britaniji. Toženka ni predložila nobenega dokazila o tem, kdo naj bi dejansko nakazal tožnikoma znesek, dolgovan po sodbi I P 238/2019, medtem ko iz njenega elektronskega sporočila izhaja, da naj bi to storila ona in ne A. A. Pa tudi, če bi bil plačnik spornega dolga A. A., to po oceni pritožbenega sodišča na zadevi nič ne spremeni, saj bi še vedno veljalo, da je bila terjatev, katera zavarovanje sta tožnika uveljavljala v tej pravdi, naknadno, tekom pravde poravnana.

10. Pritožba obširno razlaga, da tožba tožnikov sploh ni bila potrebna, ker da A. A. ni bil nikoli neplačevit, in očita prvostopenjskemu sodišču, da o tem ni zavzelo razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Če pustimo ob strani dejstvo, da so te trditve v očitnem logičnem nasprotju z navedbami tožnice v odgovoru na tožbo, da A. A. študira v Veliki Britaniji in da mora tam plačevati visoko šolnino (poleg tega pa ima gotovo še druge stroške v zvezi z bivanjem in študijem), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe tudi prepozne. Stranka mora vsa pravno pomembna dejstva navajati do konca prvega naroka (286. člen ZPP). Prvi narok je bil v tej zadevi opravljen 16. 1. 2017 (zapisnik na list. št. 97 in 98). Pred prvim narokom je toženka vložila odgovor na tožbo in eno pripravljalno vlogo, ki sta sicer obsežni, vendar v njih toženka le obširno ugovarja, da terjatev tožnikov sploh ne obstoji,3 medtem ko o plačevitosti oziroma neplačevitosti ni nobenega govora – razen že citiranih navedb o tem, da študira v tujini, ki pa logično kažejo kvečjemu na to, da nima denarja (še) za poplačilo dolga. Trditve o domnevni plačevitosti A. A. so se pojavile šele v letu 2020,4 ko sta tožnika umaknila tožbo zaradi izpolnitve zahtevka, tako da so glede na določilo 286. člena ZPP prepozne. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da te navedbe niso relevantne in se sodišču v tem primeru z vprašanjem, ali je bil A. A. plačevit ali ne, ni bilo treba ukvarjati. Zato se tudi pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do obsežnih pritožbenih navedb v zvezi s tem.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bili stroški neustrezno odmerjeni po višini. Predmet te pravde je bil nedenarni zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, za katerega sta tožnika vrednost spornega predmeta določila na 31.272,97 EUR. Tako določeni vrednosti spornega predmeta toženka ni oporekala, zato je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo glede na tako določeno vrednost (primerjaj drugi odstavek 44. člena ZPP). V zvezi s tem pa odgovor na tožbo tudi pravilno opozarja, da celotna v pravdi I P 238/2019 prisojena terjatev skupaj z obrestmi in stroški ni znašala le okoli 24.155,08 EUR, temveč 36.367,13 EUR, kar je celo več, kot pa je znašala vrednost spornega predmeta v tej pravdi.

12. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo tudi ustrezno obrazložilo. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti izrecno navedenih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

13. Ker je toženka s pritožbo propadla, tožnika pa sta na pritožbo vsebinsko in argumentirano odgovorila, jima mora toženka povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (875 točk), 10 % povišanje za zastopanje dveh strank (87,5 točke), 2 % materialnih stroškov (19,25 točke), skupaj torej 981,75 točke ali 589,05 EUR, poleg tega pa še 22 % DDV na odvetniške storitve (129,59 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Kar se je izkazalo za neresnično, saj je bila terjatev pravnomočno ugotovljena in tožnikoma prisojena v pravdi zoper A. A., opr. št. I P 238/2019. 4 Torej niso resnične pritožbene navedbe, da se je toženka tekom postopka vseskozi upirala zahtevku, ker dolžnik ni bil neplačevit.