Jedro

Rok za izpolnitev obveznosti predložitve potrdila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, ki ga sodišče določi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je rok, ki v materialnem pomenu zadeve določa čas, do kdaj najkasneje mora storilec izpolniti obveznost, naloženo s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ga je zato šteti za materialnopravni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 5. 4. 2014 in mu naložilo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR.

Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1).

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 2. 2014 preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker storilec v 15 dnevnem roku od vročitve sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišču ni posredoval dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, sklep z dne 11. 2. 2014 pa je postal pravnomočen 4. 3. 2014. Storilec je šele 5. 4. 2014 na sodišče naslovil vlogo, v kateri je pojasnjeval, da je prijavo v edukacijske delavnice poslal pravočasno, vendar so mu preko elektronske pošte javili, da mora dostaviti še sklep sodišča, to elektronsko sporočilo pa je nekako spregledal, saj je moral skrbeti za taščo 24 ur na dan, zaradi poškodbe glave, poleg tega pa je zbolel tudi njegov oče, ki je v posledici hude bolezni v začetku meseca marca tudi umrl. Prosil je za ponoven vpis vozniškega dovoljenja, ker dela izključno na terenu in ga odvzem zelo prizadene. K vlogi pa je priložil tudi prijavnico za rehabilitacijski program, dokazilo o vključitvi v program z dne 11. 3. 2014 in elektronski sporočili z dne 27. 12. 2013 in 11. 3. 2014. Na poziv sodišča je storilec naknadno opredelil svojo vlogo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za katerega pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni dovoljen. Storilec je namreč vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje mogoče vložiti le zaradi zamude roka za vložitev pritožbe ali za napoved pritožbe zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi (prvi odstavek 89. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi storilcu pojasnilo, da lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji le zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka, med katerega spada tudi rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program. Rok za izpolnitev obveznosti predložitve potrdila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, ki ga sodišče določi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je rok, ki v materialnem pomenu zadeve določa čas, do kdaj najkasneje mora storilec izpolniti obveznost, naloženo s sklepom o odložitvi izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ta rok pa vsebinsko določa obseg pravice in obveznosti in s tem kroji materialnopravno težo ukrepa. Rok, ki ga je po področnem predpisu ali naravi zadeve treba določiti v posamičnem aktu, je obvezna sestavina izreka, ki postane izvršljiv in pravnomočen, paricijski rok pa je tudi nepodaljšljiv, če podaljšanje izrecno ne določi področni predpis (glej prispevek dr. Polonce Kovač s Prekrškovne šole 2013 v Čatežu ob Savi, 7. do 8. november 2013 z naslovom Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1, objavljeno v Pravosodni bilten 1/2014).

Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 sicer zavzelo stališče, da je v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja možno in dopustno smiselno uporabiti institut vrnitve v prejšnje stanje, vendar le v okviru odločanja o pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pa v predmetni zadevi storilec pritožbe zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 11. 2. 2014 ni vložil in je tako sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja postal pravnomočen dne 4. 3. 2014, instituta vrnitve v prejšnje stanje v obravnavani zadevi nikakor ni mogoče uporabiti.

S pritožbenimi navedbami, da je do dneva vložitve obravnavne pritožbe opravil tudi obveznost udeležbe na edukacijskih delavnicah in da je pri tem spoznal, da jih nekateri ne opravijo po več let, temveč se le pravočasno prijavijo, storilec ne izpodbija niti dejanskih ugotovitev, niti materialnopravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča v zvezi z dovoljenostjo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem pa v zvezi s pritožbenimi navedbami v razjasnitev storilcu pritožbeno sodišče poudarja, da je s pravnomočnostjo sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obveznost storilčeve udeležbe v edukacijskih delavnicah odpadla in da kljub opravljenemu programu odločitve sodišča prve stopnje o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče spremeniti, saj tudi pritožbeno sodišče nima pristojnosti posegati v pravnomočne odločitve prvostopenjskih sodišč. Pritožbene navedbe, da nekateri tudi po več let ne opravilo obveznosti udeležbe v edukacijskih delavnicah, pa so za odločitev o storilčevi pritožbi zoper izpodbijani sklep popolnoma nerelevantne.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 sklenilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako določene sodne takse bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.