Jedro

Zaključek organa za BPP, da tožba v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 1641/2010 z dne 17. 12. 2012 nima verjetnih izgledov za uspeh, je pravilen, kajti odškodninska tožba nima verjetnih izgledov za uspeh (tak zaključek je utemeljen na dejanskem stanju zadeve in določbah OZ) ter za predkazenski postopek BPP glede na določbe ZBPP niti ni mogoče dodeliti. Organ za BPP je z izpodbijano odločbo zato mogel zavrniti tožnikovo prošnjo za BPP, ob tem ko je presodil, da tožba v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 1641/2010 nima verjetnih izgledov za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1641/2010 z dne 17. 12. 2012 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Organ je odločitev oprl na presojo, da tožnik s tožbo zoper odločbo organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1641/2010 nima verjetnega izgleda za uspeh, ter zaključek, da glede na to ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po presoji organa za BPP je namreč organ v postopku za izdajo odločbe št. Bpp 1641/2010 pravilno ocenil, da niso podane vse predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, in sicer za odškodninsko tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri ima zavarovano dejavnost odvetništva odvetnica A.A., za katero je tožnik navajal, ne pa izkazal, da mu je s svojim ravnanjem povzročila škodo; prav tako je pravilna ocena organa, da za vložitev kazenskih ovadb BPP ni mogoče dodeliti, saj še ne gre za sodni postopek.

Tožnik vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja. Sodišče prosi, da mu dodeli BPP, da bo tožba v tem upravnem sporu pravilno pravno popravljena ter da bodo v njej navedena vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha s tožbo. Navaja, da je nepravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da tožnik nima izgledov za uspeh s tožbo, in da zaključek tudi ni argumentiran. BPP, ki mu je bila odrečena z odločbo št. Bpp 1641/2010, mu je potrebna, ker ni sposoben sam sestavljati kazenskih ovadb in obtožnih predlogov, in bi mu sicer bila kršena pravica do uporabe pravnih sredstev, kakor jih zagotavlja Ustava. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek, da mu dodeli BPP, kot mu po Ustavi RS in Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) pripada. Tožnik tudi prosi za BPP, da se tožba pravilno popravi ter da bo v predmetnem upravnem sporu ustrezno zastopan.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP v postopku za izdajo izpodbijane odločbe pravilno ocenil, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1641/2010 z dne 17. 12. 2012, s katero mu je bila odrečena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zoper B. d.d. zaradi plačila odškodnine in za sestavo kazenskih ovadb zoper odvetnico A.A., in ali je mogel na podlagi take ocene tožnikovo prošnjo za BPP zavrniti.

Iz odločbe organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1641/2010 z dne 17. 12. 2012 izhaja, da je bila tožniku prošnja za BPP zavrnjena, ker navedbe in dokazi, ki jih je predložil, niso dajali podlage za ugotovitev, da so podane predpostavke, ki jih OZ določa za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Tožnik, ki je v prošnji navedel, da bi odvetnico A.A. kazensko ovadil zaradi zarote, korupcije, nespoštovanja etične in moralne obveze do strank, ker je vplivala na sodnike porotnike, ker je soodgovorna, da se njegove zadeve niso pravilno reševale itd. ter, da bi odškodninsko tožbo zoper B. d.d. vložil, ker ima pri tej odvetnica zavarovano odvetniško dejavnost, namreč s temi navedbami in predloženimi listinami ni izkazal elementov civilnega delikta, ki jih določa OZ v prvem odstavku 131. člena in ki morajo biti izpolnjeni kumulativno ter jih mora vse, razen odgovornosti, v pravdi dokazati oškodovanec. Zato po oceni organa taka odškodninska tožba ne bi imela izgledov za uspeh. Glede prošnje za BPP za sestavo kazenskih ovadb pa organ zaključuje, da se nanaša na predkazenski postopek, medtem ko se po 1. členu ZBPP lahko BPP dodeli le zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva, torej le za sodni postopek. V izpodbijani odločbi pa je organ za BPP presoji organa v odločbi št. Bpp 1641/2010 v celoti sledil ter zaključil, da tožba v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 1641/2010 ne bi imela verjetnih izgledov za uspeh, s tem pa pogoj za dodelitev BPP, določen v prvem odstavku 24. člena ZBPP, ni izpolnjen. Sodišče se s presojo organa za BPP, da tožba v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 1641/2010 z dne 17. 12. 2012 nima verjetnih izgledov za uspeh, strinja, kajti kot pravilna sprejema zaključka v odločbi št. Bpp 1641/2010, da odškodninska tožba nima verjetnih izgledov za uspeh (tak zaključek je utemeljen na dejanskem stanju zadeve in določbah OZ) ter da za predkazenski postopek BPP glede na določbe ZBPP niti ni mogoče dodeliti (zaključek je utemeljen na določbah ZBPP in Zakona o kazenskem postopku).

Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: (1)  zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in (2)  je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Če prosilec v zadevi torej nima verjetnega izgleda za uspeh, ostaja tako pogoj za dodelitev BPP po prvem odstavku 24. člena ZBPP neizpolnjen ter BPP ni mogoče dodeliti. Zato je tudi po presoji sodišča organ za BPP z izpodbijano odločbo mogel zavrniti tožnikovo prošnjo za BPP, ob tem ko je presodil, da tožba v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 1641/2010 nima verjetnih izgledov za uspeh.

Ob povedanem sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je zaključek organa za BPP o tem, da tožnik s tožbo zoper odločbo št. Bpp 1641/2010 nima verjetnih izgledov za uspeh, nepravilen ter da ni obrazložen. Brez podlage pa tožnik tudi zatrjuje, da bi mu BPP v zadevi št. Bpp 1641/2010 morala biti dodeljena, ker bi mu sicer bila kršena pravica do uporabe pravnih sredstev, kot jo zagotavljata Ustava in EKČP, saj sam ni vešč sestavljati kazenskih ovadb, obtožnih predlogov, itd. Pravico do BPP prosilci lahko uveljavljajo v skladu z določbami ZBPP. ZBPP pa je eden od zakonov, s katerim se ureja način uresničevanja ustavne pravice do sodnega varstva (drugi odstavek 15. člena Ustave); pri tem zaradi omejenosti finančnih sredstev države in njihove racionalne porabe, kot izhaja iz Predloga Zakona o brezplačni pravni pomoči (Poročevalec, št. 77, z dne 12. 9. 2000), zakon določa omejitvene pogoje za dodelitev BPP. ZBPP kot že navedeno med pogoji za dodelitev BPP določa tudi verjeten izgled za uspeh v zadevi (prvi odstavek 24. člena ZBPP), kot namen BPP pa je v ZBPP določeno uresničevanje pravice do sodnega varstva (1. člen), kar pomeni, da se BPP ne zagotavlja za nesodne postopke, z izjemo v posebnih zakonih določenih oblik izvensodnega poravnavanja sporov. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice pa je že presodilo, da je dopustno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč odkloni, če je očitno, da pravno sredstvo ne more imeti uspeha (Del Sol proti Franciji, sodba z dne 26. 2. 2002, št. 46800/99). Prav tako to sodišče ni štelo, da je nerazumno, če država možnost BPP za nekatere vrste sporov v celoti izključi (Munro proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 17. 12. 2002, št. 35373/97).

O tožnikovi prošnji za BPP za predmetni upravni spor je organ za BPP odločil z odločbo št. Bpp 66/2013 z dne 13. 5. 2013, in jo zavrnil. Zato je sodišče odločalo o tožbi, kot je bila s strani tožnika vložena.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.