Jedro

Vendar je v konkretnem primeru bistveno, da vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja oziroma vknjižba lastninske pravice tožnice na posameznem delu stavbe, ki pravno in dejansko ne obstaja (kot je to pojasnjeno zgoraj), ni mogoča. Zato sodišče prve stopnje, s tem, da tožnice ni pozivalo na popravo in dopolnitev tožbe, ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno listino za brezpogojni izbris posameznega dela št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx z izbrisom plomb ID 0963, ID 61206 in ID 61193 ter za izbris lastninske pravice toženke pod ID 1119 z vpisom izvedenih pravic ter zaznamb pod ID 01011, ID 39948, ID 92632, ID 33792, ID 33793, ID 94716, ID 94717, ID 43151 in ID 96630, sicer bo takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila ta sodba. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki glasi, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno listino za izbris lastninske pravice toženke na posameznem delu št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243), sicer bo takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila ta sodba (točka I izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.265,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da (primarnemu oziroma podrednemu) tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je kot nesporno dejstvo med pravdnima strankama zmotno štelo tudi to, da posamezni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) ni bil predmet prodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006, saj slednjemu ni tako. V nadaljevanju pritožba navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, v čem naj bi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za geodezijo I. S. z dne 20. 6. 2012 utemeljevalo sporni zaključek sodišča prve stopnje o tem, da posamezni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) deli usodo nepremičnine - zemljiške parcele št. 1247/1, k.o. xxx. Nasprotno namreč izhaja že iz gramatikalne razlage besedila kupoprodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006 iz katere je razvidno, da je prodajalec (toženka) ostal lastnik zgolj tistega dela kleti, ki je bil tedaj v elaboratu etažne lastnine zaveden kot posamezni del št. 25 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je bil sporni posamezni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. 657 xxx (ID 5243) s pravnomočno in dokončno odločbo Ministrstva Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 3532-253/2008-MOP-25-06421129 z dne 23. 9. 2014 (v nadaljevanju: odločbo Ministrstva RS za okolje in prostor) izbrisan iz katastra stavb je potrebno šteti, da ni nikoli obstajal (ni bil nikoli vzpostavljen), ne v pravnem ne v dejanskem pomenu, zato tudi ni mogel biti predmet pravnega prometa. Nazadnje pritožba izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima aktivne materialnopravne legitimacije za vložitev obravnavane tožbe in poudarja, da zemljiškoknjižno sodišče spornega posameznega dela nepremičnine ne bo izbrisalo iz zemljiške knjige po uradni dolžnosti, saj v zvezi s tem pri nepremičnini ni zavedene nobene plombe.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnice zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sobe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter ob tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tisti del primarnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero bi toženka dovolila "brezpogojni izbris posameznega dela št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) in izbris pripadajočih plomb ID 0963, ID 61206 in ID 61193" iz zemljiške knjige.

7. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje toženka takšnega zemljiškoknjižnega dovolila ne more izdati, saj se lahko izbris posameznega dela stavbe iz zemljiške knjige oziroma poočitev spremembe etažne lastnine v zemljiški knjigi opravi samo na podlagi obvestila Geodetske uprave Republike Slovenije - GURS (prvi odstavek 115. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) v zvezi s petim odstavkom 95. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN)).

8. Med pravdnima strankama je nesporno, da je GURS z dopisom, št. 02132-00293/2008-347 z dne 31. 7. 2013, zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Mariboru že obvestil o tem, da je bil posamezni del stavbe št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243), v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 316/2010 z dne 20. 6. 2012, že izbrisan iz katastra stavb (priloga spisa B7). Navedene sodbe Upravnega sodišča RS v predmetnem pravdnem spisu ni, saj je nobena izmed pravdnih strank ni predložila kot dokaz, niti se nanjo ni sklicevala. Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da je bil sporni posamezni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) vzpostavljen in v kataster stavb vpisan na podlagi odločbe GURS, št. 02132-00293/2008-2 z dne 21. 8. 2018 (priloga spisa A15) in nato izbrisan z odločbo GURS, št. 02132-00293/2008-58 z dne 16. 1. 2014 (priloga spisa A10) v zvezi z odločbo Ministrstva RS za okolje in prostor, št. 3532-253/2008-MOP-25-06421129 z dne 23. 9. 2014 (priloga spisa A9). Za navedeni odločbi GURS z dne 16. 1. 2014 oziroma Ministrstva RS za okolje in prostor z dne 23. 9. 2014 pa ni izkazano, da bi že bili posredovani zemljiški knjigi, zato v zemljiškoknjižnem izpisku za sporni posamezni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) tudi ni zavedene plombe o tem, kot to izpostavlja pritožba.

9. Glede na navedeno bi morala tožnica pri GURS zahtevati, da v skladu s prvim odstavkom 115. člena ZZK-1 v zvezi s petim odstavkom 95. člena ZEN zemljiški knjigi naroči poočitev spremembe etažne lastnine oziroma izbris spornega posameznega dela št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243), ki v naravi (saj je bil porušen) in v matični evidenci (katastru stavb) ne obstaja več. V skladu s sedmim odstavkom 115. člena ZZK-1 si namreč GURS in zemljiškoknjižno sodišče elektronsko izmenjujeta podatke, ki morajo biti v obeh evidencah usklajeni. Stanje do katerega je prišlo v konkretnem primeru, ko sporni posamezni del etažne lastnine zgolj "navidezno" obstaja v zemljiški knjigi, saj ga v katastru stavb in v naravi ni, je namreč zaradi pravne varnosti (načelo zaupanja v zemljiško knjigo, obseg stečajne mase toženke, itd.) nevzdržno in nedopustno.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tisti del primarnega tožbenega zahtevka, ki glasi, da je toženka dolžna tožnici izdati zemljiško knjižno dovolilo za izbris: - lastninske pravice toženke na spornem posameznem delu št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 1119) in - izvedenih pravic in zaznamb pod ID 01011, ID 39948, ID 92632, ID 33792, ID 33793, ID 94716, ID 94717, ID 43151 in ID 96630. V tem delu je primarni tožbeni zahtevek dejansko identičen podrednemu tožbenemu zahtevku, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi slednjega.

11. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje tožnica nima pravnega interesa za postavitev tožbenega zahtevka s katerim zahteva zgolj izbris lastninske pravice toženke na posameznem delu etažne lastnine, ne da bi hkrati zahtevala tudi vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma vpis lastninske pravice na svoje ime1, saj od postavitve takšnega tožbenega zahtevka nima nobene pravne koristi. Takšen tožbeni zahtevek pri izbrisni tožbi je v skladu s sodno prakso2 tudi nesklepčen. Tožbeni zahtevek v izbrisni tožbi namreč mora, da je sposoben obravnavanja, obsegati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in obenem (kumulativno) s tem še vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa oziroma vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke. Vendar je v konkretnem primeru bistveno, da vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja oziroma vknjižba lastninske pravice tožnice na posameznem delu stavbe, ki pravno in dejansko ne obstaja (kot je to pojasnjeno zgoraj), ni mogoča. Zato sodišče prve stopnje, s tem, da tožnice ni pozivalo na popravo in dopolnitev tožbe, ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, čeprav se je pri tem brezpredmetno ukvarjalo z vprašanjem ali je bil sporni posamezni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) predmet kupoprodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006 ali ne, saj slednje za odločitev v zadevi ni bistveno. Posledično pritožba v tej zvezi neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in po nepotrebnem polemizira z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo zaključek, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za geodezijo izhaja, da sporni posamezni del deli usodo nepremičnine parc. št. 1247/1, k.o. xxx. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje pojasnjuje, da je iz dikcije sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni sporno, da sporni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) "ni bil predmet prodajne pogodbe", smiselno razbrati, da navedeni sporni del etažne lastnine ni bil naveden kot predmet razpolaganja v II. točki kupoprodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006, saj tedaj še ni obstajala, kot to nenazadnje priznava pritožba sama, ko zapiše, da "predmetni posamezni del E-27 takrat ni bil vpisan v elaborat etažne lastnine kot posamezni del stavbe in kot tak tudi ni mogel predstavljati nepremičnine, ki bi bila predmet pogodbenega razpolaganja." Sodišče prve stopnje tako ni kot nesporno ugotovilo dejstva, da posamezni del št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243) "de facto" ni bil predmet pravno poslovnega razpolaganja, saj se v nasprotnem primeru v nadaljevanju ne bi spuščalo v obsežno dokazno presojo o tem.

13. Ima pa pritožba prav, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe, saj ni nosilka pravic in obveznosti na spornem posameznem delu št. 27 v stavbi št. 2599, k.o. xxx (ID 5243). Za izbrisno tožbo je namreč aktivno legitimirana tudi oseba, katere pravice na nepremičnini (oziroma posameznem delu nepremičnine) so bile prizadete, čeprav še ni bila vknjižena v zemljiški knjigi3. Ker pa navedeno zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, je sodišče druge stopnje pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnica stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2794/2006 z dne 11. 10. 2006. 2 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3674/2009 z dne 25. 8. 2010. 3 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 259/2009 z dne 18. 3. 2009.