Jedro

Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje okoliščinam glede predpostavk odškodninskega delikta ni nasprotoval, niti ni uveljavljal soodgovornosti oškodovanke za prometno nezgodo, zato je sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti toženca izvedlo le dokaze, ki jih je ponudila tožeča stranka. Vpogledalo je listine in zaslišalo predlagani priči, izvedene dokaze presodilo in podalo oceno njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je štelo navedena odločilna dejstva za dokazana, sodišče druge stopnje pa je sprejelo njegovo dokazno oceno. Ker so bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, je bil torej utemeljen sklep nižjih sodišč, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti vtoževani znesek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.760.678 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001, v presežku pa zahtevek za plačilo obresti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uprabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi bistvene kršitve določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je bila storjena pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da temelji zahtevek tožeče stranke na okoliščini, da je toženec z neregistriranim vozilom zapustil kraj nesreče, zaradi česar naj bi ravnal v nasprotju s splošnimi zavarovalnimi pogoji. Če naj bi toženec nesrečo povzročil z neregistriranim vozilom, s tožečo stranko ni bil v pogodbenem razmerju in ga splošni zavarovalni pogoji ne zavezujejo. Zato 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Uradni list RS, št. 70/94) ni podlaga za zahtevek tožeče stranke, pač pa bi ji bil toženec lahko regresno odgovoren le na podlagi 939. člena ZOR. Za uporabo te določbe pa bi morala tožeča stranka navesti vsa dejstva, ki so podlaga za presojo splošnih pogojev odškodninskega delikta. Tožeča stranka protipredpisne vožnje toženca, prav zaradi katere naj bi prišlo do nevarne prometne situacije in kasneje do škodnega dogodka, ni niti zatrjevala. Tožba je zato nesklepčna. Zato tudi v sodbah ni razlogov o tem, ali je toženec s svojo vožnjo res povzročil prometno nesrečo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je prišlo do procesnih kršitev. Namesto na tožeči stranki je bilo dokazno breme na tožencu, ki je moral dokazovati, da ni bil na kraju prometne nesreče. Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme za to dejstvo, ni dokazala, da je bil toženec sploh udeležen v prometni nesreči. Obrazložitev druge stopnje sodbe je v nasprotju z predloženimi listinami (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. ZPP), saj navaja, da naj bi toženec pred sodnikom za prekrške govoril o dveh osebah, čeprav iz ugovora, vloženega v postopku pred sodnikom za prekrške izhaja, da je zatrjeval enako kot sedaj. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prav ima toženec ko pravi, da pri škodi povzročeni z neregistriranim vozilom, temelj za regresno zavezo povzročitelja škode ni v kršitvi splošnih zavarovalnih pogojev tožeče stranke, saj z njo ni sklenil pogodbenega razmerja. Tožeča stranka je v tožbi sama navajala, da je toženec v času prometne nezgode vozil neregistrirano, torej tudi nezavarovano vozilo. Zato pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku res ni v določilu 7. člena ZOZP, niti v 3. členu 3. točke tretjega odstavka Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97. Vendar pa revizijsko sodišče iz drugih materialnopravnih razlogov, ki bodo v tej odločbi v nadaljevanju navedeni, pritrjuje nižjima sodiščema v zaključku, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki v izreku prvostopenjske sodbe navedeni znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala povračilo za odškodnino izplačano svoji zavarovanki za škodo, nastalo v prometni nezgodi (pravilno: škodnem dogodku) z dne 7.11.2000 pri naselju Podstudenec. Za odločitev o tožbenem zahtevku je zato potrebno izhajati iz pravnega pravila, ki ureja prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (subrogacija). Po prvem odstavku 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Pri nadaljnjem preizkusu je revizijsko sodišče uporabilo določila ZOR glede nastanka odškodninske obveznosti. Ta določa, da je potrebna sočasna izpolnitev štirih predpostavk odškodninskega delikta, ki so: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nastanek nedopustne škode, vzročna zveza in odgovornost oškodovanca. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za škodo presoja po krivdnem načelu (178. člen ZOR).

Za presojo obstoja teh predpostavk je odločilno sledeče dejansko stanje, ki izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje. Prometno nezgodo z dne 7.11.2000 ob 11.30. uri je povzročil toženec z neregistriranim osebnim vozilom Z. 750 s tem, da je tega dne vozil po regionalni cesti Stahovica - Črnivec, ter je v bližini naselja Podstudenec peljal po nasprotnem voznem pasu in s tem sekal levi nepregledni ovinek. V tem trenutku je iz smeri Črnivca, pravilno po svoji strani, pripeljala oškodovanka. Ko je opazila toženca, je zavila desno, da bi preprečila trčenje, in zato s prednjim desnim delom trčila v obcestno skalo. Ugotovljeno je bilo torej, da je za škodni dogodek odgovoren toženec. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je toženec peljal po nasprotnem voznem pasu in pri tem sekal levi nepregledni ovinek. Toženec je s takšno vožnjo kršil določila Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98).

Njegova vožnja je bila v nasprotju z drugim odstavkom 21. člena ZVCP, saj ni vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, ter tretjim odstavkom 21. člena, po katerem mora voznik voziti čim bliže desnemu robu vozišča. Kršil je tudi določilo prvega odstavka 38. člena ZVCP, saj bi moral pri srečanju pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in udeležencem v prometu, s katerim se je srečal, če je to potrebno, se tudi umakniti na desno stran vozišča, zmanjšati hitrost ali ustaviti. Iz obrazložitve pa tudi izhaja, da je oškodovanka zato, da bi preprečila trčenje s tožencem, zavila desno in trčila v obcestno skalo, pri čemer ji je nastala škoda. Ugotovljen je bil torej tudi nastanek škode in vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje okoliščinam glede predpostavk odškodninskega delikta ni nasprotoval, niti ni uveljavljal soodgovornosti oškodovanke za prometno nezgodo, zato je sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti toženca izvedlo le dokaze, ki jih je ponudila tožeča stranka. Vpogledalo je listine in zaslišalo predlagani priči, izvedene dokaze presodilo in podalo oceno njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je štelo navedena odločilna dejstva za dokazana, sodišče druge stopnje pa je sprejelo njegovo dokazno oceno. Ker so bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, je bil torej utemeljen sklep nižjih sodišč, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti vtoževani znesek.

Ne drži navedba v reviziji, da navedbe tožeče stranke ne vsebujejo trditvene podlage za uporabo splošnih pravil o odškodninski odgovornosti toženca. V začetku obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pravilno povzeta dejanska podlaga tožbe vsebuje vse štiri predpostavke splošnega civilnega delikta, zato tožba ni bila nesklepčna.

Pri odgovoru na revizijske navedbe v zvezi z dokaznim bremenom in toženčevim očitkom, da ga je sodišče neutemeljeno prevalilo nanj, je potrebno izhajati iz 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Medtem ko načeloma velja, da je dokazno breme za dejstva, na katerih temelji tožbeni zahtevek, na tožeči stranki, pa leži na toženi stranki dokazno breme za dejstva, na katera opira svoje ugovore. Le če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sodišče sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi glede vprašanja prisotnosti toženca na kraju škodnega dogodka izvedlo dokaze, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki. Po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem prič in vpogledom v listine je sodišče prve stopnje sklenilo, da je prav toženec tista oseba, ki je povzročila škodni dogodek dne 7.11.2000. V sodbi sodišča prve stopnje so navedeni razlogi, zakaj je sodišče sledilo izpovedbam prič tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa je njegovo dokazno oceno sprejelo. Toženec, ki je dokazoval, da je bil v času škodnega dogodka drugje, pa svojega ugovora ni dokazal. V tem primeru torej sklepanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu ne pride v poštev. Nadaljnje revizijske navedbe, da tožeča stranka ni dokazala tožnikove prisotnosti na kraju škodnega dogodka, pa predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene sodišča, kar ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Sodba sodišča druge stopnje se sklicuje na toženčev ustni zagovor, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju v postopku pred sodnikom za prekrške z dne 16.11.2001. Pritožbeno sodišče je povzelo, da je toženec pri opisovanju svoje poti spornega dne govoril v dvojini. Temu povzetku ni mogoče očitati, da je v nasprotju s samim zapisnikom. Prav tako ni utemeljena navedba, da je obrazložitev drugostopenjske sodbe v nasprotju z ugovorom, ki ga je toženec vložil v postopku pred sodnikom za prekrške, saj se obrazložitev na vsebino pisnega ugovora ne sklicuje. Revizijsko sodišče zato ne najde protislovij med, v razlogih sodbe sodišča druge stopnje navedeno vsebino listine, in samo listino. Zato bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati.

Neutemeljeno revizijo je bilo potrebno zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).