Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s 154. členom ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Izrek

I.Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper citirani sklep vlaga pritožbo tretjetoženec A. A. Navaja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bil neuspeh tožeče stranke nekoliko večji kot njen uspeh, a ker so bili stroški pravdnih strank primerljivi, je prav in pravično, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev je zmotna, posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: poudarja, da je bil predmet tožbenega zahtevka ugotovitev priposestvovane služnostne pravice poti, s čimer je pravni interes tožeča stranka utemeljevala na želji in interesu graditi stanovanjsko hišo na gospodujoči nepremičnini. Sodišče je dosodilo le služnostno pravico poti v obsegu hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji in kmetijsko mehanizacijo, vse omejeno na potrebe kmetijske obdelave gospodujoče nepremičnine in potrebe čebelarjenja. Poudarja, da tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom sploh ni uspela, ker ni pridobila služnosti, zaradi katere je ta postopek bil pričet. To je tožeča stranka priznala, ker je že 25. 3. 2025 na toženko naslovila poziv za ustanovitev služnostne pravice poti brez vseh omejitev. Tako je tožnica uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka oziroma toženka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse nastale stroške. Tudi stališče sodišča, da so stroški strank primerljivi, je pravno zmotno, v nasprotju s pravnim dejanskim stanjem ter z materialnim pravom. V tem delu očita tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je imela bistveno višje stroške zaradi dostopa na sodišče in porabe časa. Pooblaščenec tožene stranke ima sedež v Mariboru in zato za eno smer porabi cca eno uro in 15 minut. Medtem ko znaša razdalja med Radljami ob Dravi, kjer ima sedež pooblaščenec tožeče stranke in s Slovenj Gradcem le 29 km v eno smer. Glede na to, da je bil uspeh tožene stranke bistveno večji kot uspeh tožeče in ker je imela tožena stranka bistveno višje stroške, je to narekovalo stroškovno odločitev z naložitvijo vseh nastalih stroškov tožene stranke v plačilo tožeči stranki. Že res, da je morala tožeča stranka plačati sodno takso in stroške zunanjega poslovanja sodišča in pričnine, vendar se je za postopek odločila sama. Edini kriterij za delitev stroškov je uspeh v postopku, ki pa je za tožečo stranko minimalen. Tudi odločitev sodišča ni podprta z dejstvom, da je tudi stroške izvedenca geodetske stroke plačala tožeča stranka, saj je bil ta strokovnjak v postopek pritegnjen zaradi ugotovitve, po katerih nepremičninah naj bi potekala služnostna trasa in kako. Če tožeča stranka ni vedela, kje in kako je vozila, si je pač morala pomagati na način z izvedencem, zato gre za nepotreben strošek.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrača vse pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je opravilo pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa ter preizkus pritožbenih navedb (določba 350. in 366. člena ZPP). Pri tem preizkusu kršitev ni ugotovilo. Pritožba očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a prav tako neutemeljeno1. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse potrebne razloge, ki v celoti omogočajo preizkus odločitve, ki je tudi skrbno argumentirana.

6.Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločalo le še o stroških pravdnega postopka, ker je vsebinska odločitev že pravnomočna. Tožnikovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice uporabe poti, ki poteka preko nepremičnin v lasti tožencev po obstoječi gramozirani cesti, je bilo delno ugodeno, in sicer v obsegu za vožnjo z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji in kmetijsko mehanizacijo ter za potrebe kmetijske obdelave tožnikove nepremičnine in za potrebe čebelarjenja. V presežku, to je za vožnjo z vsemi vozili in neomejeno uporabo služnostne poti, pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

7.Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s 154. členom ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 2, 3 in 4 obrazložitve, pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi sledilo ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji, da odločitev o stroških postopka ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč da mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo tako s stališči pravne teorije kot s primerljivo sodno prakso2. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP, s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera, omogoča, da se ovrednotijo tudi drugi dejavniki, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo.3

8.Pritrditi je, da sprejeto odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, v celoti utemeljujejo prepričljivo ugotovljene konkretne okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa ter iz podatkov spisa: da je tožnik s tožbenim zahtevkom delno uspel, da svojo gospodujočo nepremičnino kmetijsko obdeluje in ima na njej čebelnjak, da torej pravnomočno ugotovljena služnostna pravica ni sama sebi namen, kot to zatrjuje toženec, ter da je tožena stranka nasprotovala obstoju kakršnekoli služnosti in je bil zaradi tega potreben obsežen dokazni postopek. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni niti delno uspela. Nasprotno, konkretne okoliščine bi omogočale celo presojo, da je z ugotovitvijo obstoja služnosti po zatrjevani poti preko služečih nepremičnin, čeprav (le) za potrebe kmetijske obdelave svoje nepremičnine, uspela celo v večjem delu kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje, a kar v ničemer ni vplivalo na pravilnost odločitve. Vse te ugotovljene okoliščine prepričljivo potrjujejo presojo sodišča, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške.

9.Tudi pritožbene graje zaključka sodišča prve stopnje, da so bili stroški pravdnih strank primerljivi, niso utemeljene. Sodišče je v točki 4 navedlo vse razloge za presojo, da sta tožnik in tretje toženec glede na primerljivo število vlog in aktivnosti njunih pooblaščencev v postopku, imela primerljive odvetniške stroške. Vse razloge, s katerimi je že ustrezno odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe, sodišče druge stopnje zaradi nepotrebnega ponavljanja, povzema v celoti.

10.Glede na okoliščine, ki jih je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, ob dejstvu, da so bili predmet odločanja nedenarni tožbeni zahtevki, ki ne omogočajo matematično natančnega ovrednotenja uspeha, je življenjsko sprejemljivo in pravično, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

11.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi pritožbe, zato krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določba 154., 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom, ali če odločba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe oziroma sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2Sodba VSLI Cp 46/2011, VSL sodba in sklep II Cpg 89/2021, VSL sklep II Cp 161/2023.

3N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list GV Založba 2010, stran 32 in 33.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.