Jedro

Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obsojenki pri spremembi pravnomočnih odločb o izrečenih kazenskih sankcijah, izreklo povsem primerno enotno zaporno kazen v trajanju treh let in štirih mesecev zapora, se zavzemanja pritožnice za izrek nižje enotne zaporne kazni v trajanju treh let pokažejo kot neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje spremenilo pravnomočnost sodbe: - Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 23711/2020 z dne 21.3.2022, s katero sta bili združeni kazni po sodbah - Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IV K 23711/2020 z dne 19.5.2021 in - Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. IV K 15430/2021 z dne 12.5.2021 in s katero je bila obsojeni A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po I. odst. 207. čl. KZ-1 in ostalih izrečena enotna kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora, - Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 18710/2020 z dne 30.6.2020 v zv. s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II Kr 18710/2020 z dne 16.8.2021, s katero je bila obsojeni A. A., zaradi storitve treh kaznivih dejanj tatvine po II. v zv. s I. odst. 204. čl. KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po I. odst. 204. čl. KZ-1 in dveh nadaljevanih kaznivih dejanj tatvine po II. v zv. s I. odst. 204. čl. KZ-1 izrečena enotna kazen 11 (enajst) mesecev zapora, - Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 31133/2021 z dne 5.7.2021, s katero je bila obsojeni A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po II. v zv. s I. odst. 204. čl. KZ-1 v zv. z II. odst. 20. čl. KZ-1 izrečena kazen 5 (pet) mesecev zapora, - Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 22095/2020 z dne 2.6.2021, s katero je bila obsojeni A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po II. v zv. s I. odst. 204. čl. KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po II. v zv. s I. odst. 204. čl. KZ-1 izrečena enotna kazen 4 (štiri) mesece zapora, - Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III K 47380/2020 z dne 16.2.2022, s katero je bila obsojeni A. A. zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po II. v zv. s I. odst. 204. čl. KZ-1 v zv. s 34. čl. KZ-1 in storitve kaznivega dejanja tatvine po II .v zv. s I.- odst. 204. čl. KZ-1 v zv. z II. odst. 20. čl. KZ-1 izrečena enotna kazen 11 (enajst) mesecev zapora, v odločbah o kazni tako, da je obsojeni A. A. po določbah 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), prvega odstavka 55. člena KZ-1 ter 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila obsojena iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi oziroma spremeni in ji izreče milejšo enotno kazen, ki ne bo presegla treh let ter ji omogoči alternativno prestajanje zaporne kazni kot vikend zapor ter jo oprosti plačila stroškov postopka in sodne takse.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Obsojena se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9., 10. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedene kršitve pritožnica vidi v tem, ker sodišče prve stopnje kazenskih postopkov, za katere je bila izrečena enotna zaporna kazen, ni obravnavalo hkrati kot en kazenski postopek, in sicer kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Na ta način bi ji namreč bila izrečena bistveno nižja kazenska sankcija. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, po oceni pritožbenega sodišča niso podane. Uspešna pa tudi ne more biti pritožba, ko navaja, da bi bilo potrebno izvesti enoten kazenski postopek, ker bi bil tako postopek hitrejši, stroški pa nižji, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na pravnomočnost končanih zadev, ravnalo pravilno, ko je opravilo nepravo obnovo kazenskega postopka.

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-9 ZKP je podana, če je bila obtožba prekoračena (člen 354/I ZKP). Sodišče namreč prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj je z napadeno sodbo odločalo v skladu s členom 407 ZKP. Zato se v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljana kršitev iz člena 371/I-9 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-10 ZKP, ki jo pritožnica zgolj navaja, brez ustrezne obrazložitve, prav tako ni podana. Za navedeno kršitev gre takrat, kadar sodišče prve stopnje s sodbo prekrši člen 385 ZKP. Z določbo 385. člena ZKP je namreč v pritožbenem postopku uzakonjena prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je bila pritožba podana samo v njegovo korist. Gre namreč za prepoved _reformatio in peius_, ki v obravnavani zadevi ni bila prekršena.

7. Prav tako pa ni pritrditi pritožnici, ki uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj tudi te kršitve, kot izhaja iz obrazložitve njene pritožbe, ne konkretizira in ustrezno ne obrazloži. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu s členom 383/I ZKP, pritožbeno sodišče ni zasledilo.

8. Pritožnica neuspešno uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/5 ZKP. Navedena kršitev je namreč podana, če sodišče prve stopnje z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, kar pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni storilo, saj je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, prvega odstavka 55. člena KZ-1 ter 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP obsojenki izreklo enotno zaporno kazen, ko je pravilno spremenilo v izreku napadene sodbe navedene pravnomočne sodbe v njenih odločbah o izrečenih kazenskih sankcijah. Gre namreč za nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč v korist obsojenke, le odločba o kazni. Pri izreku nove enotne kazni sme sodišče prve stopnje upoštevati samo tiste okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah in sme po prvem odstavku 407. člena ZKP pravnomočne sodbe spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenega pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri kazni za dejanja v steku, kar je primer v obravnavani zadevi. Pritožnica, ki se v celotni pritožbi sklicuje na to, da bi morali biti združeni vsi postopki, ki so tekli zoper njo in bi ji moralo sodišče prve stopnje izreči za vsa dejanja samo eno kazen, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki je obsojenki na njen predlog izreklo enotno zaporno kazen, pri tem pa ni kršilo zakona. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o višini kazni, je namreč upoštevalo dejstvo, da mora biti izrečena zaporna kazen večja od vsake posamezne kazni in manjša od njihovega seštevka ter je s tem ravnalo v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Pri odmeri kazni pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi okoliščine po določilu člena 49 KZ-1, glede na skupen pomen vseh dejanj, upoštevajoč pravno vrednoto, ki je bila napadena z obsojenkinimi kaznivimi dejanji iz pravnomočnih sodb. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je obsojena specialna povratnica, ki jo od nadaljnje storitve kaznivih dejanj niso odvrnile že prej izrečene kazni. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obsojenki v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine ter ji izreklo povsem ustrezno enotno zaporno kazen, kar se izraža v njeni višini in je ne gre spreminjati obsojenki v korist. Zato pritožbeno sodišče njenim zavzemanjem za izrek milejše enotne zaporne kazni, in sicer v trajanju treh let, ni ugodilo, saj okoliščine, na katere se pritožnica sklicuje v pritožbi, niso takšne, da bi narekovale izrek nižje enotne zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je obsojenki v zadostni meri znižalo seštevek izrečenih zapornih kazni iz pravnomočnih sodb, kot olajševalne okoliščine in obteževalne okoliščine pa je upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so jih sodišča že upoštevala pri izreku posameznih kazni.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo v postopku neprave obnove kazenskega postopka pravilno spremenilo prejšnje sodbe navedene v izreku napadene sodbe, glede odločb o kaznih in obsojenki v skladu z zakonom izreklo eno samo kazen. Pri nepravi obnovi kazenskega postopka ter združevanju kazni iz pravnomočnih sodb z izrekanjem ene same kazni za dejanja v steku, sodišče izreče novo kazen samo na podlagi tistih okoliščin, ki so že bile upoštevane pri odmeri kazni v rednih kazenskih postopkih, kot že navedeno.

10. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obsojenki pri spremembi pravnomočnih odločb o izrečenih kazenskih sankcijah, izreklo povsem primerno enotno zaporno kazen v trajanju treh let in štirih mesecev zapora, se zavzemanja pritožnice za izrek nižje enotne zaporne kazni v trajanju treh let pokažejo kot neutemeljena. Obsojena namreč želi doseči višino uveljavljane enotne zaporne kazni zaradi tega, da bi lahko izrečeno zaporno kazen prestajala na alternativni način, in sicer kot vikend zapor, vendar glede na vse navedeno ne more biti uspešna, saj ji izrečene enotne zaporne kazni ni mogoče znižati na predlagano višino.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba obsojene niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določilu členov 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP, saj se obsojena nahaja na prestajanju zaporne kazni in je tako brez rednih sredstev.