Jedro

Nepristranskost, ki jo pritožnika pripisujeta sodišču prve stopnje, v pritožbi ne obrazlagata, saj ne navedeta, s katerim konkretnim dejanjem naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo. Je pa očitno, da nepristranskost sodišča prve stopnje vidita kot posledico dokazne ocene, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba obdolženih K.K. in J.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 84,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 33546/2016 z dne 18. 5. 2017 obdolžena K.K. in J.K. spoznalo za kriva storitve vsakega dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, nakar jima je v skladu s 53. členom KZ-1 določilo enotni kazni en mesec in petnajst dni zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki znašajo 8,20 EUR, in vsak posebej sodno takso v znesku 56,00 EUR.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila obdolžena K.K. in J.K.. Iz vsebine njunih obširnih pritožbenih navedb je razbrati, da prvostopnemu sodišču očitata, da ni izvajalo in upoštevalo pravnih aktov, ki jih naštevata v pritožbi ter da je napačno ocenilo izvedene dokaze, kar pomeni, da grajata tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Predloga pritožbenemu sodišču sicer nista oblikovala, iz vsebine njunih pritožbenih izvajanj pa izhaja, da se zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da v obravnavani kazenski zadevi ni upoštevalo Ustave Republike Slovenije, Splošne deklaracije človekovih pravic, Listine EU o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, KZ-1, Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Zakona o sodiščih (ZS). Pritožbeno sodišče pa takšnih pritožbenih navedb ni moglo preizkusiti, saj so ostale neobrazložene in nekonkretizirane. Pritožnika sta namreč zgolj prepisovala določene člene iz navedenih pravnih aktov, razen tega pa kršitve ZPP, ZUP ter ZS, pri kršitvah katerih se pritožnika izrecno sklicujeta na določbe v civilnopravnih zadevah, za obravnavano kazensko zadevo niso upoštevne. Prav tako pa navajanje kršitev enakopravnosti iz 131. člena KZ-1, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1 in nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1 zgolj s prepisovanjem zakonskih določb navedenih členov, brez obrazložitve in konkretizacije, kaj od navedenega je sodišče prve stopnje kršilo, v obravnavani zadevi ni utemeljeno. Nepristranskost, ki jo pritožnika pripisujeta sodišču prve stopnje v pritožbi ne obrazlagata, saj ne navedeta s katerim konkretnim dejanjem naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo. Je pa očitno, da nepristranskost sodišča prve stopnje vidita kot posledico dokazne ocene, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga pa ni mogoče sodišču prve stopnje pripisovati nepristranskosti, ki je pritožbeno sodišče ni zasledilo iz kazenskega spisa, prav tako pa ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

5. Tudi dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da sta storila očitana jima kazniva dejanja. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolžencev dodaja:

6. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnika ne strinjata. Ponavljata svoja zagovora, da očitanih kaznivih dejanj nista storila, saj zasebni tožilki nista izrekla nobene žaljivke. Menita, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti pričama B.U. in S.R., saj njuni izpovedbi nista skladni z izpovedbo zasebne tožilke, prav tako pa ne bi smelo verjeti niti pričama B.F. in M.P., ki sploh nista bila na kraju dogodka dne 24. 6. 2016. Po njuni oceni je zasebna tožilka vložila zasebno tožbo samo zaradi škodoželjnosti.

7. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navaja tehtne in prepričljive razloge zakaj zagovorom obeh obdolžencev ne verjame (točka 9), verjame pa izpovedbi zasebne tožilke I.V.. Slednja je namreč prepričljivo izpovedala, da sta jo dne 27. 5. 2016 obdolženca zmerjala, da je budala in da je nora, dne 24. 6. 2016 pa sta ji večkrat rekla, da je ciganka in tatica. Navedene žalitve so jo šokirale, zaradi česar je morala vzeti pomirjevalo. Ker sta jo obdolženca z žalitvami dne 24. 6. 2016 strašno prizadela, saj nikomur ni ničesar odtujila, zato ne ve, zakaj bi ji kdo očital, da je tatica, je takoj po dogodku poklicala brata in sestro. Izpovedbo zasebne tožilke sta skladno potrdila priči S.R. in B.U., ki sta povedala, da sta dne 27. 5. 2016 zasebni tožilki pripeljala gramoz, takrat pa sta jo obdolženca začela žaliti, da je tatica, ciganka, butasta baba, da je nora, da je nor njen odvetnik. Pritožba, ki trdi, da izpovedbi prič B.U. in S.R. nista skladni z izpovedbo zasebne tožilke, je zato netočna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo takšnima njunima izpovedbama, saj ni imelo nobenega razloga za sklepanje, da priči obdolženca po krivem obremenjujeta. Nenazadnje tudi iz priloženih fotografij (v prilogi A2) izhaja, da sta bila dne 27. 5. 2016 S.R. in B.U. na kraju dogodka. Pritožba trdi, da iz fotografij ni razvidno, da bi bil kdo ogrožen, da bi se komu grozilo ali bi se koga žalilo, vendar prezre, da se obdolžencema ne očita ogrožanje in grožnja, temveč žalitev, ki pa ne more biti razvidna iz fotografij, je pa obdolžencema dokazana z izpovedbami zasebne tožilke, B.U. in S.R.. Zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti. Priči B.F. in M.P. pa sta potrdili izpovedbo zasebne tožilke v delu, da sta jo obdolženca žalila tudi dne 24. 6. 2016. Priča B.F. je namreč izpovedal, da ga je po telefonu poklicala zasebna tožilka, ki je bila zmedena in objokana ter mu je rekla, da jo je obdolženka imela za tatico in ciganko. Priča M.P. pa je pojasnila, da jo je zasebna tožilka poklicala takoj po dogodku, da se je jokala in bila panična ter ji rekla, da sta ji obdolženca govorila, da je tatica in ciganka. Okoliščina, da priči B.F. in M.P. nista bili prisotni na kraju dogodka dne 24. 6. 2016, pa na pravilno oceno glede njune izpovedbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, nima nobenega vpliva, saj sta ta v odločilnih okoliščinah izpovedovala enako in skladno z izpovedbo zasebne tožilke. Nenazadnje je izpovedbo zasebne tožilke o okoliščinah vzdrževanja poti, ki naj bi bile predmet spora dne 24. 6. 2016 potrdila tudi nepristranska priča I.Š., ki je v dobrih odnosih tako z obdolžencema kot z zasebno tožilko. Z navedenimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, pa sta v celoti ovržena zagovora obdolžencev. Zato obdolženca, ki se v pritožbi sklicujeta na svoja zagovora, ki jima utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podajata lastno oceno izvedenih dokazov ter skušata prepričati, da so izpovedbe zasebne tožilke, S.R., B.U., B.F. ter M.P. neverodostojne, ne moreta biti uspešna.

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 13 in 21 napadene sodbe tudi pravilno ocenilo žaljivost izrečenih besed. Pri tem je upoštevalo tudi to, da so bili odnosi med obdolžencema in zasebno tožilko zaradi dolgoletnih sporov med njimi skrhani in s tem v zvezi tudi utemeljeno zaključilo, da obstoj dolgoletnih sporov ne izključuje krivde obdolžencev za očitani kaznivi dejanji ter tako izrečene besede "da je zasebna tožilka nora in budala" ter "da je ciganka in tatica" tudi ob takih okoliščinah pomenijo napad na čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene, saj se je zasebna tožilka zaradi izrečenih besed počutila prizadeto in razžaljeno. Take besede namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo podcenjevanje drugega, nespoštovanje človekovega dostojanstva in obliko negativne vrednostne ocene druge osebe, saj so ti izrazi tako negativni in ponižujoči do druge osebe, da nikakor ni moč govoriti, da je bila zasebna tožba vložena zgolj zaradi škodoželjnosti, kot to skuša prikazati pritožba.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanih jima kaznivih dejanj, pravilno je ugotovilo tudi njuno krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

10. Ker pritožba obdolžencev tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

11. Pritožnika se zoper odločbo o kazenski sankciji nista pritožila, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolžencev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo njune krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencema izreklo primerni kazenski sankciji zgolj opozorilne narave, v katerih jima je določilo primerni posamezni, nato pa ustrezni enotni zaporni kazni in primerno dolgi preizkusni dobi. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečenih pogojnih obsodb obdolžencema v korist, saj zaključuje, da bosta prav izrečeni pogojni obsodbi tako vplivali na obdolženca, da ta v bodoče ne bosta ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Po navedenem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolžencev odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.