Jedro

Ker sta stranki sklepali najemno pogodbo za določen čas, je bila (sedaj sporna) dolžnost dolžnika po izpraznitvi stanovanja odvisna zgolj in samo od nastopa razveznega roka, tj. preteka dogovorjenih šestih mesecev (63. v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena OZ). Gre za pogodbeno formulacijo, ki se nanaša na nastop bodočega, objektivno gotovega dejstva – potek (relativno kratkega) časa – in je kot taka v tolikšni meri nesporna, da je za njeno uveljavitev možna opredelitev neposredne izvršljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo predlog za odlog izvršbe in ugovor dolžnika, s katerim je slednji nasprotoval predlagani izvršbi.

2. Takšno odločitev pravočasno in v obliki laične pritožbe napada dolžnik. Smiselno izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje in opozarja na to, da je sam oseba z duševnimi motnjami, zaradi česar bi mu sodišče v postopku moralo postaviti začasnega zastopnika. Meni, da deložacija sama po sebi pomeni težko nadomestljivo škodo in hkrati pod vprašaj postavlja poštenost predmetnega postopka, saj je upnikova žena sodnica pri prvostopenjskem sodišču. 3. Upnik v podanem odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja označuje kot pavšalna in neutemeljena. Poudarja, da dolžniku nikoli ni bila odvzeta poslovna sposobnost in da je pred Zavodom za zaposlovanje celo sam priznal, da je vseljen na „črno“. Predlaga potrditev izpodbijanega sklepa in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu in preučitvi zadeve ugotavlja, da je sklep sodišča prve stopnje – tako v materialnem kot formalnopravnem smislu – brezhiben in da ne vsebuje nepravilnosti, ki jih navaja dolžnik. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne norme materialnega prava in v skladu s tem izreklo predvideno pravno posledico. Pritožbeno sodišče se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja zgolj na izrecna pritožbena izvajanja.

6. Dolžnik je svoje navedbe, da zaradi psihičnih težav v postopku ni sposoben sam skrbeti za lastne koristi, podal šele v pritožbenem postopku, pri čemer pa ni ponudil nobenega pojasnila, zakaj tega ni storil že ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 6. 6. 2012 - prepoved navajanja pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Sodišče mora sicer ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno sposobnost strank (80. člen ZPP), vendar pa v konkretnem primeru sodišče ne razpolaga z nobenimi dokazili, ki bi na kakršen koli način potrjevala navedbe pritožnika, niti iz okoliščin konkretne zadeve ne izhaja sum, da ta procesna predpostavka ni podana. Podobno velja za navedbe dolžnika glede domnevne pristranosti sodišča prve stopnje. Tudi te je dolžnik v pavšalni obliki (in brez poimenskih označb sodnikov) podal šele v pritožbenem postopku in na ta način v nasprotju s kogentnimi določili zakona (drugi in tretji odstavek 72. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je nadalje po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je najemna pogodba v obliki notarskega zapisa v tistem delu, kjer pogodbeni stranki opredeljujeta dolžnost izselitve dolžnika in izročitve stanovanja nazaj v posest upniku (5. člen najemne pogodbe z dne 21. 10. 2011 – v nadaljevanju: najemna pogodba, priloga A2), sploh lahko izvršilni naslov. Sodna praksa je namreč že obravnavala vsebinsko sorodne dejanske stanove, kjer je bilo zavzeto stališče, da je neposredna izvršljivost notarskega zapisa v takšnem položaju nedopustna.(1)Ena izmed predpostavk za to, da se lahko notarskemu zapisu prizna kvaliteto izvršilnega naslova je (tudi) dopustnost poravnave strank glede obveznosti, ki je predmet notarskega zapisa (4. člen Zakona o notariatu – ZN). To pomeni, da so lahko predmet notarskega zapisa vse tiste pravice, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in njihovo izvrševanje ne pomeni kršitev kogentnih predpisov ali moralnih načel. Gre za odsev t.i. načela dispozitivnosti (3. v zvezi s 37. in 1053. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ; podobno 3. člen ZPP).

8. Pravkar navedeno v kontekstu obravnavanega primera pomeni, da je pritožbeno sodišče moralo tehtati, ali sta stranki z opredelitvijo neposredno izvršljive zaveze dolžnika, da mora takoj po prenehanju najemne pogodbe izprazniti nepremičnino in jo izročiti lastniku, kršili katerega izmed kogentnih predpisov. Pritožbeno sodišče meni, da tega nista storili. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) pri uporabi stanovanja brez pravnega naslova sicer predvideva tožbo na izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 111. člena SZ-1), vendar pa ta določba po prepričanju pritožbenega sodišča ni kognetne (prisilne) narave in je zato dopusten drugačen dogovor strank. V konkretnem primeru ni videti razumnih razlogov za omejevanje avtonomije volje pogodbenih strank, ki predstavlja enega izmed temeljnih principov obligacijskega in civilnega prava nasploh (3. člen OZ). Stranki sta svojo poslovno voljo nedvoumno izrazili v zapisu kvalificirane listine, ki jo je zanju sestavil notar v obliki notarskega zapisa. Kot izhaja iz vsebine notarskega zapisa, se je dolžnik izrecno strinjal z neposredno izvršljivostjo svoje dolžnosti izpraznitve in izročitve nepremičnine po preteku najemnega razmerja (četrti odstavek na 2. strani najemne pogodbe). Ker sta stranki sklepali najemno pogodbo za določen čas, je bila (sedaj sporna) dolžnost dolžnika po izpraznitvi stanovanja odvisna zgolj in samo od nastopa razveznega roka, tj. preteka dogovorjenih šestih mesecev (63. v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena OZ). Gre za pogodbeno formulacijo, ki se nanaša na nastop bodočega, objektivno gotovega dejstva – potek (relativno kratkega) časa – in je kot taka v tolikšni meri nesporna, da je za njeno uveljavitev možna opredelitev neposredne izvršljivosti. Zahteva, da bi v takšnem primeru, najemnik obligatorno moral vlagati tožbo in uspeti v (kontradiktornem) pravdnem postopku, se zdi v takšnem primeru nesmiselna in pomeni prevelik (nesorazmeren) poseg v pogodbeno svobodo strank ter nekatere temeljne človekove pravice upnika (pravica do zasebne lastnine, svobodna gospodarska pobuda – 33. in 74. člen Ustave RS). Možnost protipravnega posega v pravice dolžnika (pravica do osebnega dostojanstva in socialne varnosti – 34. in 50. člen Ustave RS) je nasprotno v takšen položaju zgolj minimalna – do nje bi eventualno lahko prišlo v primeru, če bi upnik in dolžnik naknadno podaljšala čas trajanja najemnega razmerja, upnik pa bi to zamolčal in zahteval izselitev na podlagi (starega) izvršilnega naslova.(2)

9. Opirajoč se na obrazloženo, pritožbeno sodišče meni, da konkretna najemna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa, izpolnjuje vse pogoje za neposredno izvršljivost (20.a člen ZIZ) in obenem predstavlja primeren izvršilni naslov za izvršbo (21. člen ZIZ).(3)

10. Pritožbeni očitki so neutemeljeni tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o odlogu izvršbe. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče (8. točka na 3. strani izpodbijanega sklepa), dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni podal nobenih substanciranih trditev o tem (7. v zvezi z 212. členom ZPP), kakšna nenadomestljiva škoda bi mu nastala v primeru aktivacije predlagane izvršbe. Pritožbeno sodišče še poudarja, da škoda varovana po 71. členu ZIZ, ni škoda, ki nastane v posledici same realizacije izvršbe, v konkretnem primeru izvršitve nedenarne terjatve – izpraznitve in izročitve stanovanja. Posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, torej ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe. Upoštevna škoda mora nastati oziroma se odraziti v nekih drugih dobrinah. Tega pa dolžnik ne zatrjuje, kot tudi ne, da so na strani upnika okoliščine, ki bi onemogočale restitucijo morebitne škode nastale z izselitvijo in najemom drugega stanovanja, torej da gre za nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

11. Ker ob pregledu in preučitvi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je stroške za njegovo sestavo dolžan nositi upnik sam (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Glej sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 216/2012 z dne 7. 6. 2012. Op. št. (2): V zgoraj omenjenem judikatu (glej prejšnjo opombo) je sodišče presojalo dejanski stan, ki se je pomembno razlikoval od obravnavanega v okoliščini, da je tam šlo za predčasno prekinitev oziroma odpoved najemnega razmerja s strani najemodajalca. V takšnem položaju pa je potreba po varstvu pravic šibkejše stranke – najemnika izrazita in kot taka nedvomno terja, da najemnik izvršilni naslov za izpraznitev nepremičnine pridobi šele po predhodno izpeljanem pravdnem postopku. V okviru tega sodišče ugotavlja obstoj odpovednega razloga in, v primeru njegove ugotovitve, varuje odpovedni rok ter rok za izpraznitev nepremičnine, ki ju zakon opredeljuje kogentno (112. člen SZ-1).

Op. št. (3): Podobno npr. Višje sodišče v Kopru v sklepih I Ip 316/2011, z dne 22. 9. 2011 in I Cpg 472/2009, z dne 17. 12. 2009 ter Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cpg 855/2008, z dne 25. 10. 2005.