Jedro

Kadar sodišče ugotovi obstoj sporne terjatve in naloži tožniku plačilo v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave (tretji odstavek 64. člena ZPPSL), mora v izreku navesti, kakšen je konkreten oblikovalen učinek prisilne poravnave na terjatev (v izreku mora jasno in določno navesti vsebino in višino v skladu s pogoji prisilne poravnave preoblikovane terjatve).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi plačilni nalog, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 15.013.322 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 6.821.178,30 SIT za čas od 31.1.1998 do plačila - 63.134,10 SIT za čas od 16.1.1993 do 1.6.1998 - 4.680,00 SIT za čas od 02.6.1998 do plačila - 9.311.346,30 SIT za čas od 16.1.1998 do 17.3.1998 - 8.111.346,30 SIT za čas od 18.3.1998 do plačila - 125.708,00 SIT za čas od 20.1.1998 do 12.5.1998 - 728.666,00 SIT za čas od 21.1.1998 do 3.6.1998 - 258.932,00 SIT za čas od 24.1.1998 do 12.5.1998 - 197.301,00 SIT za čas od 27.1.1998 do 12.5.1998 - 300.799,40 SIT za čas od 28.1.1998 do 12.5.1998 - 76.117,40 SIT za čas od 13.5.1998 do plačila ter plačilo 186.685 SIT stroškov izdaje plačilnega naloga z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.1998. Z isto sodbo je tudi odločilo, da ostane v veljavi plačilni nalog, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 4.610.080,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 45.000,00 SIT za čas od 04.3.1997 do plačila - 391.106,20 SIT za čas od 29.8.1997 do plačila - 49.725,00 SIT za čas od 02.9.1997 do plačila - 405.103,20 SIT za čas od 03.9.1997 do plačila - 253.597,40 SIT za čas od 04.9.1997 do plačila - 302.524,30 SIT za čas od 05.9.1997 do plačila - 192.395,00 SIT za čas od 09.9.1997 do plačila - 447.799,15 SIT za čas od 26.9.1997 do plačila - 340.234,20 SIT za čas od 27.9.1997 do plačila - 700.473,10 SIT za čas od 03.10.1997 do plačila - 510.064,50 SIT za čas od 07.10.1997 do plačila - 534.481,65 SIT za čas od 28.10.1997 do plačila - 187.804,00 SIT za čas od 12.11.1997 do plačila - 249.772,50 SIT za čas od 19.12.1997 do plačila ter 54.715 SIT stroškov izdaje plačilnega naloga z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1998 in sicer pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 56/2000. Podrejen pobotni ugovor (glede zneska 15.013.322 SIT) je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa je le približno in pavšalno povzelo nekatere razloge prvostopnega sodišča. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pristanka tožene stranke na pogoje iz pogodbe o pravni pomoči z dne 15.1.1991 in aneksov k tej pogodbi. Oporekala je, da se je s pogodbenimi pogoji strinjala ter bila kritična do ugotovitev, da je dejanski obseg dela obeh strank v skladu s pogodbenimi določbami. Sodišče druge stopnje se o teh pomislekih ni izreklo ter je navedlo zgolj to, da na veljavnost sklenjene pogodbe ne vpliva okoliščina, da je bila tožnikova žena v kritičnem obdobju direktorica tožene stranke. Ta navedba je zgrešena, saj je tožena stranka vseskozi navajala, da je vse delo s predlogi za izvršbo opravljala sama, tožeča stranka pa da je pri tem sodelovala le simbolično. Tožena stranka je zaključku sodišča prve stopnje oporekala ter navajala, da dokazna ocena ne more temeljiti zgolj na enem dokazu (pogodbi) in neustreznem izvedenskem mnenju. Poleg tega je s konkretnimi primeri dokazovala, da tožnik ni izpolnjeval pogodbe, vsaj ne v delu, ki se nanaša na pregledovanje in dopolnjevanje izvršilnih predlogov.

Izvedenec mag. B. M. ni ovrednotil sredstev in dela po pogodbi o pravni pomoči in aneksih. Njegovo mnenje je izrazito pristransko in nestrokovno, saj ni znal izdelati zahtevanega izračuna, niti se ni seznanil o dejanskem prispevku tožene stranke pri izdelavi izvršilnih predlogov. Kljub temu pa je ugotovil, da je njen prispevek majhen oziroma nepomemben. Po drugi strani pa je posegel v pristojnost sodišča in sicer v delu, ko ugotavlja obseg dela tožene stranke ter tolmači pogodbo. Ker je sodišče prve stopnje na to izvedensko mnenje oprlo sodbo, tožena stranka pa je izvedenčeve zaključke grajala, bi se moralo sodišče o teh njenih pritožbenih navedbah izreči. Trditev pritožbenega sodišča, da je bilo izvedenstvo zgolj v strokovno pomoč sodišču prve stopnje, je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, da je izvedenca pritegnilo z namenom, da bi se razjasnilo dejansko stanje. Iz pritožbi priloženega mnenja izvedenca I. F. izhaja, da je mogoče odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih je izvedencu mag. B. M. postavilo sodišču, vendar pritožbeno sodišče izvedenskega mnenja I. F. ni obravnavalo.

Tožena stranka je trdila, da tožnikove terjatve ob vložitvi tožbe niso zapadle ter se pri tem sklicevala na ustni dogovor in dejanski način izstavljanja računov. O teh relevantnih okoliščinah sodišči prve in druge stopnje nista zavzeli stališča (sodišče prve stopnje tega ugovora sploh ni obravnavalo, pritožbeno sodišče pa nanj ni dalo ustreznega odgovora). Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja ni razumljiva, oziroma je nepopolna, stališče sodišča druge stopnje pa je protislovno. Če se namreč to sodišče opira izključno na sklenjeno pogodbo, bi moralo biti pri tem dosledno, ne pa da se je glede zatrjevanega ustnega dogovora o zapadlosti plačila za pravno pomoč po prejemu plačila oprlo izključno na pogodbo. Za zastaranje je odločilen čas zapadlosti, ne pa izdaja računov za opravljeno storitev.

Sodišči prve in druge stopnje bi morali upoštevati tretji odstavek 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 - 58/2003, v nadaljevanju ZPPSL). Ker je bila ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje potrjena prisilna poravnava proti toženi stranki, bi moral tožnik zahtevati ugotovitev terjatve ter postaviti dajatveni zahtevek, v katerem bi zahteval, da se toženi stranki naloži plačilo točno določenih obveznosti v skladu s pogoji prisilne poravnave. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da nima ne ugotovitvenega niti določenega dajatvenega dela. V tej zvezi je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je realizacija plačila v vsakem primeru podvržena pogojem prisilne poravnave (tudi če to ne izhaja iz izreka sodbe). Sodišči prve in druge stopnje sta tudi zmotno vezali pobot na tožnikov uspeh v tej pravdi. Pritožbeno sodišče je namreč navedlo, da je pobotni ugovor neutemeljen zato, ker je utemeljen tožbeni zahtevek. Pobotni ugovor je bil namreč postavljen na podlagi dejanskega dela in stroškov, ki jih je imela tožena stranka pri izdelavi predlogov za izvršbo. Če bi sodišče ugotovilo, da je tožnik upravičen zahtevati plačilo, je utemeljena terjatev tožene stranke, da izdatke za svoje delo in stroške prevali na tistega, ki je imel od tega korist. Končno se sodišče druge stopnje tudi ni izreklo o pritožbenih navedbah glede pravilnosti uporabe materialnega prava. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da bi bilo treba uporabiti odvetniško tarifo tudi glede temelja zahtevka, pri čemer je pomemben zlasti 17. člen, ki ureja pravico do nagrade. V prvem odstavku 2. člena tega predpisa pa je določeno, da so odvetniške storitve vsa opravila, ki jih odvetnik opravi za stranko zaradi nudenja pravne pomoči. Račun, ki ga izstavi odvetnik, mora biti torej v skladu z odvetniško tarifo. Vendar te določbe govorijo le o višini plačila, ne pa o temelju, kar pomeni, da odvetnik lahko zaračuna le tiste storitve, ki jih je za stranko tudi opravil. Tožnik pa kljub sklenjeni pogodbi o pravni pomoči nima pravne podlage za plačilo dela, ki ga njegova odvetniška pisarna ni opravila.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Neutemeljen je sicer revizijski očitek, "da je tožena stranka v pritožbi izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje glede pristanka toženke na pogoje iz pogodbe o pravni pomoči z dne 15.1.1991 in aneksov k tej pogodbi". Ta očitek je namreč tožena stranka utemeljevala le s trditvami, da je pogodba o pravni pomoči in aneksa k tej pogodbi podpisala tožnikova žena, ki je bila takrat direktorica tožene stranke, in da je bil zato tožnik privilegiran. Na te pritožbene navedbe pa je pritožbeno sodišče odgovorilo, da na veljavnost sklenjene pogodbe o nudeni pravni pomoči ne vpliva okoliščina, da je bila tožnikova žena v kritičnem obdobju direktorica tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je obravnalo tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka "vse delo s predlogi za izvršbo opravljala sama, tožeča stranka pa je pri tem delu sodelovala zgolj simbolično". Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta se stranki v pogodbi in aneksih natančno dogovorili za obseg obveznosti na obeh straneh in sicer se je tožena stranka zavezala, da bo pripravljala izpiske dolžnikov na dogovorjenih obrazcih, da bodo njene strokovne službe preko računalnika pripravile vse strokovne podlage, vključno z izvršilnimi predlogi in da bo plačevala sodne takse direktno sodiščem, tožnik pa se je zavezal opravljati vsa ostala administrativna dela, kot so vlaganje izvršilnih predlogov, urgenc in skrbeti za pravilno deklariranje izvršilnih predlogov, njihovo sprotno vlaganje, njihovo ustrezno dopolnjevanje, kontaktiranje z dolžniki in sodišči. Temu niti tožena stranka ni oporekala. Čim je tako, nosi potem ona dokazno breme, da je zato, ker je v sestavo, tiskanje in vlaganje izvršilnih predlogov vložila več svojega dela, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, in da je zato ostalo za tožnika manj, na tej podlagi upravičen je do nižjega plačila.

V pripravljalni vlogi z dne 27.9.1999 (vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 26/99 - 96/2002 v nadaljevanju ZPP) pa je zatrjevala (in v ta namen predlagala zaslišanje prič), da je svojo odločitev sodno izterjati terjatve realizirala prek računovodsko-finančnega sektorja (ki naj v zadostnem številu izvodov izpiše predloge za izvršbo, izpiše kontne kartice in natekle zamudne obresti, zbere in fotokopira naročilnice, dobavnice in račune, kompletira predlog za izvršbo, plača sodno takso ter izpiše kuverto z naslovom sodišča, kamor se predlog za izvršbo pošilja). V nadaljevanju te vloge je zatrjevala, da je tudi med trajanjem pogodbenega razmerja s tožečo stranko izvajala vse te dejavnosti, ter da tožnik s tožbo ne zahteva povračila materialnih stroškov (kopiranje, računalniški izpisi, poštnina, sodna praksa), ker jih tudi ni imel. V teh trditvah tako ni ničesar, kar bi predstavljalo drugačno delitev dela med njo in tožnikom od dogovorjene. V tem kontekstu je treba zato razumeti navedbo pritožbenega sodišča, da "pavšalno navajanje o višjem toženkinem prispevku k izdelavi izvršilnih predlogov ne more voditi k pritožbenemu uspehu, saj zanj tožena stranka ne ponuja nobenih dokazov". Podobno velja za očitek, da je tožena stranka s konkretnimi primeri dokazovala, da tožnik zagotovo ni izpolnjeval pogodbe, vsaj ne v delu, ki se nanaša na pregledovanje in dopolnjevanje izvršilnih predlogov, pritožbeno sodišče pa da na to ni odgovorilo. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 27.9.1999 res navajala, da je (v zadevah, katerih seznam je priložila) prišlo do ustavitev izvršb npr. zato ker upnik (zanj tožnik) ni pravočasno sporočil pravilnega naslova dolžnika, ali ker ni bilo mogoče opraviti izvršbe, pa ni bila predlagana izvršba z drugim izvršilnim sredstvom, zaradi česar je bilo treba vložiti nov predlog za izvršbo. Sodišče prve stopnje je te navedbe obravnavalo in ob tem, da je tožena stranka kot dokaz za te trditve navedla le "seznam zadev" in "pravno presojo" (ne eno in ne drugo seveda ni dokaz - prvo je le del trditvenega gradiva, drugo pa niti to ne) povsem korektno pojasnilo, da tožena stranka tu ni dokazala krivdnega ravnanja tožnika, saj bi ta kot prevzemnik naročila le tako odgovarjal za škodo, ki bi jo s tem povzročil, kar bi v danem primeru bili dodatni stroški. Ta zaključek je sprejelo tudi pritožbeno sodišče (ki bi sicer lahko dodalo še, da se na posamezne izvršilne zadeve zaradi prepovedi pritožbenih novot tožena stranka ne more več sklicevati, če hkrati ne navaja, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej - prim. 337. člen ZPP). Očitek, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s temi pritožbenimi trditvami, zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca finančne stroke z nalogo, "da opredeli in ovrednoti sredstva ter delo, ki je bilo potrebno ter v skladu s sklenjeno pogodbo o pravni pomoči z dne 15.1.1991 ter aneksi z dne 27.1.1992 in 30.6.1992." Vendar rešitev tega vprašanja ("opredelitev in ovrednotenje sredstev in dela, ki je bilo potrebno v skladu s sklenjeno pogodbo") za odločitev ni bila potrebna.

"Opredelitev in ovrednotenje sredstev in dela" sta namreč opravili že stranki, ko sta sklenili pogodbo o pravni pomoči in aneksa k njej ter se dogovorili o poslih, ki jih bo za toženo stranko opravil tožnik in o plačilu za opravljene posle. Ali je bila ta pogodba za toženo stranko škodljiva (kar želi dokazati tožena stranka), pa v tem primeru, ko ne gre za odškodninsko pravdo gospodarske družbe zoper člana uprave, ni pomembno. Prav tako ne, ali je podano nesorazmerje med tožnikovim delom in sredstvi, ki jih je vložil v posle, in višino plačila za te posle (tožena stranka ni zahtevala razveljavitve pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja - prim. 139. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Zato tudi pomanjkljivo obravnavanje izvedenskih mnenj in dokaznih ugovorov tožene stranke zoper ta mnenja ne predstavlja kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Trditve, da tožnikove terjatve niso zapadle, ker da je bil tak (usten) dogovor s finančnim direktorjem V. R., je tožena stranka postavila šele v pripravljalni vlogi z dne 4.2.2000, torej po prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP (medtem ko v v zadevi P 343/98 tega sploh ni zatrjevala). Ker pa obenem ni navedla (in še manj izkazala), da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (tretji odstavek 499. člena ZPP), se sodiščema prve in druge stopnje s temi trditvami ni bilo treba ukvarjati.

Svoje stališče, da terjatve niso zastarale, je sodišče prve stopnje utemeljilo z naslednjim: "Tožeča stranka je izdala št. račune (1. z datumom 21.8.1997) in le - te je tožena stranka zavrnila z dne 2.10.1997. Prevzemi spisov izhaja iz leta 1997, zato zastaranje, kot določajo določila ZOR (360. - 388. čl.) ni nastopilo". Kljub redakcijski napaki (pravilno bi se moralo glasiti "prevzem" in v "prevzemi") je stališče sodišča prve stopnje jasno in razumljivo ter zato ne potrebuje dodatnega pojasnila. A ker revizija očita, da "iz pomensko težko razumljivega stavka ni moč sklepati na argumente, ki jih je imelo v mislih prvostopenjsko sodišče", ter da "je stališče sodišča druge stopnje v nasprotju samo s seboj: če se sodišče opira izključno na sklenjeno pogodbo, bi moralo biti pri tem dosledno, ne pa, da se glede zatrjevanega ustnega dogovora o zapadlosti plačila za pravno pomoč po prejemu plačila opira izključno na pogodbo (ostale predlagane dokaze in pritožbene navedbe ignorira), medtem ko se glede zastaranja opira na datume izdaje računov in ne na pogodbeno določilo", revizijsko sodišče pojasnjuje: Če je tožnik spise, glede katerih zahteva plačilo, prevzel leta 1997, predloga za izvršbo (iz katerih sta se nato razvili ti pravdi) pa vložil leta 1998, potem terjatve, ki pred letom 1997 niso niti nastale, glede na petletni zastaralni rok (371. člen ZOR) pač niso zastarale.

Pritožbeno sodišče se je sicer izreklo o pritožbenih navedbah, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe tretjega odstavka 64. člena ZPPSL. Pojasnilo je, da je tožnik tudi zahtevek na plačilo 15.013.322 SIT vezal na pogoje prisilne poravnave ter da je to pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje res izostalo, vendar da pri tem ne gre za očitano prekoračitev zahtevka, saj je realizacija plačila v vsakem primeru podvržena pogojem prisilne poravnave, ki je nad toženo stranko postala pravnomočna že pred izdajo prvostopne sodbe.

Tega stališča pa revizijsko sodišče ne sprejema. Prvič zato, ker tretji odstavek 64. člena ZPPSL določa, da mora v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave proti dolžniku zaradi izplačila terjatve upnika iz tretjega odstavka 59. člena tega zakona, sodišče ugotoviti obstoj sporne terjatve in naložiti tožniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Drugič pa, ker mora sodišče v izreku jasno in določno navesti vsebino in višino v skladu s pogoji prisilne poravnave spremenjene terjatve, oziroma z drugimi besedami, navesti mora, kakšen je konkreten oblikovalen učinek prisilne poravnave na terjatev.

Ad 1 Določba drugega odstavka 64. člena ZPPSL ureja situacijo, ko je upnik za terjatev, na katero prisilna poravnava učinkuje, že pred začetkom prisilne poravnave pridobil izvršilni naslov. Takšni izvršilni naslovi se smejo po tej določbi izvršiti proti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave.