Jedro

Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU in po EKČP, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine niso očitno neutemeljeni..

Če bi imel tožnik zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, ki je očitno neutemeljen, potem pomanjkljivosti na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka ne bi bile relevantne, ampak bi bile v primeru predaje Hrvaški kvečjemu relevantne okoliščine glede sprejema tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito.

Glede na številne nejasnosti in napake v postopku evidentiranja in sprejema tujcev, ki izrazijo namero za azil po nezakonitem vstopu na Hrvaško, kar je splošno znano dejstvo, ki ga tožena stranka zaenkrat še ni ovrgla z informacijami, da so na primer obmejni in policijski organi Hrvaške bistveno spremenili politiko obravnavanja tujcev, ki izrazijo namero za azil, ni mogoče izključiti, da je bil tožnik pred ali ob odvzemu prstnih odtisov evidentiran v podatkovni bazi kot prosilec, a ga je policija v nadaljevanju postopka usmerila ali mu dala kakkšno drugo spodbudo, da gre ven iz Hrvaške morda tudi proti Sloveniji.

Pristojni organ tekom osebnega razgovora tožnika v konkretnem primeru ni nič vprašal in ni razčiščeval, kateri so razlogi za strah pred vrnitvijo v izvorno državo, v kakšnih okoliščinah mu je bila odvzeta prostost na Hrvaškem, v kakšnih okoliščinah mu naj bi bila odvzeta listina, s katero je bil napoten, da zapusti Hrvaško in v kakšnih okoliščinah je prišlo do tega, da je skupina 30 tujcev bila napotena iz Hrvaške po tem, ko naj bi bili že sprejeti v azilni postopek, če je temu bilo tako. Zaradi pomanjkljivo vodenega osebnega razgovora tožnik ni imel zadostne možnosti, da se brani in izjavi v upravnem postopku.

Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. Glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, je dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij, torej ne samo, ko gre za prosilca s posebno ranljivostjo. To še posebej velja takrat, ko gre za izvrševanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme med prosilca in pristojni organ. V nasprotju s pravilom o deljenem dokaznem bremenu je tožena stranka v obravnavani zadevi, vse dokazno breme naložila prosilcu, češ da v upravnem postopku (kjer ni imel pooblaščenca) ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožena stranka ni uporabila nobenih informacij, s katerimi bi razčiščevala dvome o tem, kaj se dogaja s prosilci, ki so predani na Hrvaško po Dublinski uredbi.

Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt št. 2142-6206/2023/7 (1221-05) z dne 17. 1. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A. roj. ... 2000, državljan Kraljevine Maroko, zavrže in da se predaja prosilca iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v 18 mesecih od dne 22. 11. 2023. 2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 11. 10. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je prstne odtise tožnika poslal v Centralno bazo EURODAC, od koder je istega dne dobil podatek, da je bil prosilec dne 24. 9. 2023 vnesen v omenjeno evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Organ je dne 22. 11. 2023 dobil odgovor od hrvaških organov, da prosilca sprejema na podlagi določila 5. točke 20. člena Dublinske uredbe.

3. V nadaljevanju tožena stranka povzema osebni razgovor, kjer je je prosilec navedel, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, zato ker Republika Hrvaška ni njegova ciljna država. V Republiki Hrvaški so se policisti, varnostniki in uradne osebe zelo grdo vedli do njega. Štiri dni je bil zaprt, brez hrane in pokrival. Vzeli so mu denar in telefon, ki so mu ga kasneje vrnili, denarja pa ne. Po štirih dneh so ga odpeljali v drugi kraj, kjer so mu vzeli prstne odtise. Dan kasneje so ga odpeljali v Zagreb, kjer so mu dejali, da lahko odide in izročili nek papir, ki mu ga je kasneje vzela slovenska policija na meji. Niso mu pojasnili, kaj se bo zgodilo, če prstnih odtisov ne bo podal. Ob tem je navedel, da je bil v to prisiljen. Meni namreč, da bi ga v nasprotnem primeru lahko pretepli ali pa bi ostal v zaporu. S policisti je komuniciral v angleškem jeziku in je vse razumel. V nadaljevanju je prosilec navedel, da so ga skupaj z ostalimi, ko je dal prstne odtise, odpeljali na železniško postajo in dejali, da naj odide v Republiko Slovenijo, za kar ima 24 ur časa. V kolikor ga dobijo v tem času, ga bodo zaprli. Nadalje je pojasnil, da omenjenih 24 ur ni pomenilo, da se mora v tem času zglasiti v azilnem domu v Zagrebu. V Republiki Hrvaški ni imel stika z uradnimi osebami, razen s policisti. Ob tem je bil prosilec s strani uradne osebe soočen, da je predhodno navedel, da so se do njega grdo vedli varnostniki in uradne osebe, medtem ko je v nadaljevanju navedel, da je imel stik samo s policisti in z nikomer drugim.

4. Pristojni organ ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Opisanega dejanja hrvaških policistov (odvzem prstnih odtisov) ni mogoče kvalificirati kot odvzem prstnih odtisov pod prisilo, temveč kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba). V 1. točki 14. člena Dublinska uredba določa, da vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

5. Nadalje pristojni organ pojasnjuje, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški prosilec tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne v okviru policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan.

6. Bistveno pri presoji konkretnega primera je, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s postopkom mednarodne zaščite in sprejema pristojni organ izpostavlja, da prosilec niti ni prispel do azilnega doma. V Republiki Hrvaški se je nahajal od prijetja s strani policije in do končanja policijskega postopka, ko so mu bili vzeti pristni odtisi s strani policistov. Po končanem policijskem postopku je odšel proti Republiki Sloveniji, tako da je imel stik samo s policisti in ne z drugimi uradnimi osebami. Prosilčeve izjave torej temeljijo samo na prosilčevi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo prosilca v tej državi sprejele uradne osebe, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo seveda izrazil namero za vložitev prošnje.

7. Glede na zgoraj navedeni dublinski postopek je pristojni organ na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 zavrgel prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, saj je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

8. V tožbi tožnik meni, da bi morala tožena stranka, glede na ravnanje hrvaških policistov, ravnati drugače. Tožnik v Republiki Hrvaški sploh ni imel možnosti vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Njegove prstne odtise so mu vzeli mimo ustreznega postopka ter ga nato peljali do železniške postaje ter mu dejali, da naj odide v Republiko Slovenijo za kar ima 24 ur časa.

9. Postopek hrvaških policistov je bil neustrezen. Glede na to, da gre za običajen modus operandi hrvaških policistov v zadnjem času, pa gre zaključiti, da gre v tej državi za več kot očitne sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, z nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

10. Tožnika se tako pošilja nazaj v državo, ki ga je enkrat že, sicer mimo uradnih postopkov, izgnala iz države. Zato je absurdno, da tožnik ne more vložiti prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika in predlaga, da sodišče sklep odpravi.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da naj sodišče preveri pravočasnost tožbe, ker je bila ta vložena dne 29. 1. 2024. Sicer pa zavrača navedbe tožnika, da ni imel možnosti vložiti prošnje na Hrvaškem, saj je bil v Centralno evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito. Njegova prošnja se bo štela kot prva prošnja in ne kot ponovna prošnja in bo imel pravice prosilca za azila. Samo, če ne bo izrazil namere za azil, bo obravnavan po zakonu, ki ureja področje tujcev. Listine, da mora v roku 24 ur zapustiti Hrvaško, toženi stranki ni predložil, pri čemer pa se je v praksi izkazalo, da so prosilci na Hrvaškem prejeli listine z rokom 24 ur, da se zglasijo v Azilnem domu, ne pa da morajo zapustiti Slovenijo. Po vsej verjetnosti so tožnika policisti po zaključku policijskega postopka napotili do Azilnega doma v Zagrebu. Tožnik je bil namreč evidentiran pod št. 1, kar pomeni kot prosilec za mednarodno zaščito. Zato bi bilo nelogično, če bi ga policija evidentirala kot prosilca, potem pa napotila v Slovenijo. Tožnik zavestno ni odšel v azilni dom v Zagreb, ampak je samovoljno nadaljeval pot proti Sloveniji.

12. Poleg tega pa pristojni organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem na Hrvaškem obravnavan kot kritičen, niso izdali in niso znani tudi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. V tej zvezi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, v kateri je to sodišče ugotovilo, da sistemske pomanjkljivosti tožnik ni dokazal. To pa izhaja tudi iz novejše sodne prakse iz sodb Upravnega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022, I U 1223/2022 z dne 16. 9. 2022, I U 1566/2022 z dne 24. 11. 2022, I U 148/2023 z dne 3. 2. 2023, I U 287/2023 z dne 6. 3. 2023, I U 468/2023 z dne 5. 4. 2023. 13. Tožena stranka tekom upravnega postopka ni ugotovila, da bodo v primeru dublinskega posotpka tožniku kakor koli kršene pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, zato je absurdno, ko pravi, da v Sloveniji ne more vložiti prošnje, čeprav je bila njegova prošnja kasneje zavržena.

14. Tožnik z ničemer ni dokazal, da na Hrvaškem v postopku mednarodne zaščite ter sprejema ne spoštujejo človekovih pravic. Določene izjemne okoliščine glede sistemskih pomanjkljivosti morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec na more zgolj pavšalno zatrjevati.

15. V pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2024 tožnik pravi, da je tožba vložena pravočasno. Tožnik vztraja, da so ga policisti po odvzemu prstnih odtisov (mimo ustreznega postopka) peljali do železniške postaje ter mu dejali, naj odide v Slovenijo, za kar ima 24 ur časa. Tožena stranka pa nekorektno postavlja zaključke, da tožnik zavestno ni odšel v azilni dom v Zagreb, kamor naj bi bil napoten s strani hrvaške policije. Po njegovem mnenju gre za očitne sistemske pomanjkljivosti.

16. Upravno sodišče je dne 14. 3. 2024 izdalo začasno odredbo in zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

17. Splošno znano dejstvo je, da ko gre za spore zaradi upravnih odločitev o predaji prosilcev za mednarodno zaščito Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe, lahko pa tudi v primeru nekaterih drugih držav, kot so Madžarska, Bolgarija, Grčija, Belgija, Malta, Poljska) ni možno vedno uporabiti načela medsebojnega zaupanja na avtomatičen način, torej brez ocene tveganja za morebitno kršitev pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). To velja ne samo v nekaterih drugih državah članicah EU oziroma državah, ki jih obvezuje Dublinska uredba, kot so na primer Nemčija, Italija, Nizozemska, Švica, Belgija ampak to velja tudi v Sloveniji. Vendar so v vsakem posamičnem primeru lahko različni dejanski razlogi, zaradi česar tožnik kljub načelu medsebojnega zaupanja med državami članicami EU nima zahtevka, ki bi bil očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine, in različni so lahko tudi dejanski razlogi, zakaj je potrebno tožbi ugoditi ali jo zavrniti.

18. Ker tožena stranka v izpodbijanem aktu argumentacijo za izdajo izpodbijanega sklepa ponavlja glede na številne predhodne zadeve podobnega dejanskega stanja, pri čemer pa gre v tem primeru tudi za določene posebnosti glede na bolj ali manj standardizirano obrazložitev sklepa tožene stranke, bo sodišče v nadaljevanju obrazložitve te sodbe le-to razvijalo na podlagi splošnih pravnih stališč, zavzetih v sodbah v zadevah I U 1485/2023 z dne 25. 3. 2024 in I U 1604/2023 z dne 15. 2. 2024, ki pa jih bo vezalo na specifične okoliščine konkretnega primera.

a.)Uvodni splošni nastavki za presojo zakonitosti izpodbijanega akta:

19. Upravno sodišče mora v tovrstnih sporih v zvezi z predajo po Dublinski uredbi, ko presoja zakonitost izpodbijanega akta (v smislu 157. člena Ustave), zagotoviti tudi _"učinkovito"_ sodno varstvo človekovih pravic tožnika na podlagi procesne pravice iz 27. člena Dublinske uredbe in člena 47(1) in (2) Listine - največkrat v zvezi z materialno pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine.1

20. Temeljna procesna pravna vira EU iz 27. člena Dublinske uredbe in člena 47(1) in (2) Listine za učinkovito sodno varstvo človekovih pravic v sporih v zvezi z Dublinsko uredbo se v domačih pravnih določbah odražata v pravici iz 23. člena Ustave in v določbah prvega in drugega odstavka 70. člena ZMZ-1. Z vidika EKČP pa je za sodno varstvo pravic tožnikov relevantna procesna dimenzija člena 3. EKČP2 oziroma na to vezana sodna praksa ESČP. 21. Zagotavljanje _"učinkovitosti"_ sodnega varstva pravic v postopku pred Upravnim sodiščem v praksi pomeni, da mora Upravno sodišče v teh primerih človekove pravice, kot so opredeljene v relevantnih pravnih virih in sodni praksi Sodišča EU, ESČP, Ustavnega sodišča RS ali Vrhovnega sodišča RS, obravnavati "resno", natančno in celovito.3 V bistvu gre za uveljavljeno metodo razlage prava, ko gre za vprašanje varstva človekovih pravic v mednarodnem pravu. Po tej metodi razlage prava mora biti učinkovito pravno sredstvo z namenom zaščite človekovih pravic dostopno ne zgolj "na papirju", ampak mora biti dejansko dostopno v praksi in ne sme biti neupravičeno ovirano z opustitvami ali dejanji države.4 Garancije za varstvo človekovih pravic morajo biti _"praktične in učinkovite, ne pa zgolj teoretične in iluzorne"_.5 To velja tudi za porazdelitev dokaznega bremena med prosilcem in pristojnim organom v azilnih zadevah,6 in za učinkovito uresničevanje in varstvo pravice do izjave oziroma obrambe prosilca, kar je tudi partikularnost in bistvo tega spora.

22. Upravno sodišče mora uporabiti vse pravno relevantne vire in sicer v vsej njihovi kompleksnosti. Različne pravne vire iz treh pravnih sistemov mora povezati v koherentno celoto tako glede procesnega kot tudi materialnega prava in dokaznih pravil. Ne sme selektivno in/ali izolirano uporabiti zgolj določenih stališč, interpretacij ali standardov iz sodne prakse omenjenih sodišč, ki bi morebiti lahko sami po sebi in ločeno od drugih stališč interpretacij in standardov podpirali odločitev v določeni smeri (t.i. "_cherry picking_"). Ob tem mora Upravno sodišče upoštevati specifična razmerja med temi različnimi pravnimi viri (sistemi) in morebitne omejitve v obsegu presoje s strani omenjenih hierarhično višjih sodišč glede na specifičnosti in razlike v pristojnostih omenjenih sodišč. Konkretne pravne določbe mora Upravno sodišče interpretirati ob upoštevanju metod razlage in uporabe prava, kot veljajo v sodni praksi Sodišča EU. Upravno sodišče namreč - enako kot tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu - v tej zadevi izvaja(ta) pravo EU v smislu člena 51(1) Listine.

23. Vendar pa mora ob tem Upravno sodišče kljub temu, da gre za izvajanje prava EU, v tej zadevi upoštevati tudi specifični test presoje tveganja za tožnikove pravice oziroma mora izpodbijani akt presoditi tako, da to zadovolji tudi zahtevam sodne prakse ESČP. S tem v zvezi pride v poštev metoda razlage, ki jo uporablja Sodišče EU, in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "_treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije_"7 in da je treba, sekundarni akt EU, "_če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine._"8 Ker določba 52(3) Listine ne preprečuje širšega varstva po pravu EU kot velja po sodni praksi ESČP na podlagi EKČP, razumljivo varstvo pravic iz Listine ne more iti pod ravnjo, ki jo zagotavlja EKČP. 24. Posebna specifičnost tovrstnih sporov na ozemlju EU je v tem, da pravni problem, ki ga odpira tudi ta upravni spor, pristojna evropska sodišča postopoma in bolj ali manj uspešno poskušajo (raz)reševati že približno 25 let, to je od časa, ko je na predmetnem področju veljala Dublinska konvencija iz leta 1990, ki je stopila v veljavo dne 1. septembra 1997.9 Tudi Dublinska konvencija iz leta 1990 je namreč temeljila na vzajemnem zaupanju med državami podpisnicami te konvencije.10 Zgolj za ilustracijo kompleksnosti problema v zgodovinski perspektivi evropskega prava je treba v tem uvodnem razdelku opozoriti, da je podoben pravni problem, ki je predmet obravnavanega spora, med prvimi začelo razreševati sodišče Združenega kraljestva. Na podlagi Dublinske konvencije iz leta 1990 je sodnik Lord Woolf v zadevi _Iyadurai_ vzpostavil sodniški test, po katerem morajo sodišča Združenega kraljestva presojati, ali bi predaja prosilca drugi državi članici EU oziroma tretji državi povzročila kršitev Ženevske konvencije o statusu beguncev.11 V skladu s tem sodniškim testom je pritožbeno sodišče (_Court of Appeal_) Združenega kraljestva v konkretni zadevi odločilo, da ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva ne sme predati prosilca Nemčiji in Franciji iz razloga, ker ti dve državi, vključno s tamkajšnjo sodno prakso, v relevantnem času nista priznavali, da je utemeljen strah pred preganjanjem pravno relevanten, kadar je akter zatrjevanega preganjanja nedržavni subjekt.12

25. Pomembni prelomnici za države članice EU v postopnem razreševanju (pravnega) problema v zvezi z učinkovitim varstvom človekovih pravic prosilcev za azil na podlagi Dublinske uredbe sta bili sodbi Velikega senata ESČP v zadevah _M.S.S. v Belgium and Greece_ iz leta 2011 in _Tarakhel v. Switzerland_ iz leta 2014. Tej sodbi pa so potem sledile številne sodbe Sodišča EU, kajti sodišča držav članic EU zaradi še vedno odprtih pravnih vprašanj pogosto postavljajo predhodna vprašanja v zvezi z razlago in uporabo določila drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe št. 604/2013. Na podlagi prej veljavne Dublinske uredbe 343/2003 in zdaj veljavne Dublinske uredbe 604/2013 je bilo sproženih vsaj 10 postopkov za predhodno sodbo Sodišča EU na podlagi številnih konkretnih predhodnih vprašanj na temo razlage in uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) v zvezi z drugim pododstavkom 3(2) člena Dublinske uredbe 604/2013.13

26. Zaradi mogočih pomembnih razlik v standardih varstva človekovih pravic na podlagi načela medsebojnega zaupanja po pravu EU in testa v zvezi z domnevo o enakovredni zaščiti pravic ("presumption of equivalent protection") po EKČP, kot to načelo razlaga ESČP, pa so ključni tudi kriteriji za varstvo človekovih pravic iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Bosphorus v Ireland.14 Od leta 2005 naprej namreč velja, ker Slovenija po sodni praksi ESČP pri uporabi Dublinske uredbe ni brezpogojno vezana na merila iz Dublinske uredbe o tem, katera država je pristojna za odločanje o prošnji tožnikov za mednarodno zaščito, ampak ima na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe diskrecijo, v obravnavani zadevi in v primerljivih sporih po praksi ESČP za države podpisnice EKČP ne pride v poštev domneva o tem, da so človekove pravice v enaki meri (to je v primerljivi meri in ne v identični meri) zavarovane na podlagi prava EU, kot so zavarovane tudi na podlagi EKČP.15 Ta domneva v tem primeru z vidika EKČP ne pride v poštev, ampak je Slovenija v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravic tožnikov iz 3. člena (in 8. člena EKČP).16 Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga".17

27. To posledično pomeni, da mora Upravno sodišče na nek način tudi neodvisno od prava EU po drugačnem testu presoje, ki ga uporablja Sodišče EU, presoditi tudi, da izpodbijani akt zaradi predaje tožnikov Hrvaški ne krši absolutne pravice tožnikov do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP. Slovenija je namreč podpisnica EKČP in zato EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU.

28. Tovrstnih sporov zato ni mogoče pravilno razreševati brez upoštevanja vse dinamike v sodnih praksah Sodišča EU in ESČP na tem področju. Zaradi teh specifičnosti bo Upravno sodišče zakonitost izpodbijanega akta presojalo po specifičnem vrstnem redu sodne argumentacije, ne glede na strukturo oziroma vrstni red argumentov tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki pa omenjene sodne prakse Sodišča EU in ESČP sploh ne omenja oziroma izpodbijana odločitev na tej sodni praksi ne temelji, zaradi česar je izpodbijani akt, kot bo sodišče utemeljilo v naslednjih razdelkih sodbe, nezakonit z vidika materialnega prava, procesnega prava in posledično tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

b.)Opredelitev dveh različnih (splošnih) dokaznih standardov v zvezi z uporabo načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU in 4. členom Listine oziroma 3. členom EKČP:

29. Z vidika sodne prakse ESČP v prejšnjem razdelku omenjena polna odgovornost države podpisnice EKČP, ko torej ne gre za uporabo domneve o enakovrednem varstvu pravic, pomeni, da ESČP v primeru tožbe na ESČP zoper odločitev o predaji po Dublinski uredbi ne izvaja nadzora nad spoštovanjem pravic iz EKČP organov in sodišč države podpisnice EKČP z blagim testom preverjanja obstoja morebitnih "očitnih napak" v presoji tveganja,18 ampak opravi standardno presojo in nadzor nad spoštovanjem določb in prakse ESČP s strani domačih organov in sodišč.19 To pa pomeni, da lahko pride v tovrstnih zadevah na več mestih pravne interpretacije in argumentacije do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Kot že rečeno, je ob tem je pomembna metoda razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU, in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "_treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije_"20 in da je treba, sekundarni akt EU, "_če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine_."21 Usklajeni morata biti "_ravni varstva_" določene pravice v pravu EU in na podlagi EKČP,22 kar pomeni, da morata biti usklajeni ne samo na primer pravni opredelitvi določene človekove pravice, ampak tudi dokazni standardi glede njenega uveljavljanja oziroma učinkovitega varstva. V nasprotnem primeru lahko pride do nesprejemljive situacije, da je izpodbijani akt zakonit z vidika prava EU, a pomeni kršitev pravice iz EKČP. 30. Za tovrstne spore je zato ključno vprašanje, kateri je tisti dokazni standard, ki aktivira obveznost Republike Slovenije, da namesto golega sklicevanja na načelo medsebojnega zaupanja, opravi strogo oceno tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine ne glede na pravila uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. O tem se Sodišče EU še ni izrecno opredelilo v sodni praksi.

31. Po sodni praksi ESČP na splošno, torej ne zgolj v zadevah, ko gre za uporabo Dublinske uredbe, se obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ne aktivirajo šele, ko obstajajo "_utemeljeni razlogi za prepričanje_," da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, ampak se te obveznosti aktivirajo, ko stranka "_nima očitno neutemeljenega zahtevka_" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP.23 V Dublinskih zadevah je ta dokazni standard vzpostavljen že z sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _M.S.S. v Blegium and Greece_ iz leta 201124 in je potrjen s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Tarakhel v. Switzerland_ iz leta 2014. 32. Sodišče EU se je temu standardu najbolj približalo v sodbi v zadevi B. V sodbi v zadevi B je namreč Sodišče EU sledilo standardu iz prakse ESČP in je odločilo, da se avtomatični suspenzivni učinek tožbe v postopku pred prvostopenjskim sodiščem aktivira ne šele v primeru, če je izkazana dejanska nevarnost, da bo v primeru vrnitve osebi kršena pravica iz 4. člena Listine, ampak že, če zahtevek prosilca vsebuje trditve, s katerimi ta želi dokazati, da bi bil izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, torej da te njegove trditve "niso očitno neutemeljene."25 Sodišče EU namreč ob tem opozarja, da se ne sme pomešati med seboj dokazni standard za aktiviranje avtomatičnega suspenzivnega učinka z dokaznim standardom, ki se zahtevajo za ugotovitev kršitve 4. člena Listine.26

33. Kadar torej z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU in po EKČP, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine niso očitno neutemeljeni.27

34. V naslednjem razdelku obrazložitve sodbe sodišče zato izpostavlja prve tri pomanjkljivosti oziroma napake v izpodbijanem aktu, ki se navezujejo na ugotovitev, da ima tožnik zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen.

c.)Opredelitev pravno relevantnega materialnega okvira pravic tožnika in spornega pravnega razmerja ter dveh ključnih pomanjkljivosti izpodbijanega akta glede ugotovitve dejanskega stanja v povezavi s kršitvijo pravice do izjave oziroma obrambe prosilca za mednarodno zaščito kot splošnega pravnega načela v pravu EU:

35. V tem razdelku sodbe Upravno sodišče glede na (ne)prerekana dejstva, ugotovljena v upravnem postopku, tožbene navedbe ter tožbene ugovore in odgovor na tožbo, natančneje opredeljuje relevanten materialno-pravni okvir za presojo izpodbijanega akta in s tem v zvezi izpostavlja dve ključni pomanjkljivosti v ugotovitvi dejanskega stanja v izpodbijanem aktu, ki sta posledici napačne uporabe določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe, in ki hkrati pomenita tudi nespoštovanje pravice do izjave in obrambe zaradi neustrezno vodenega osebnega razgovora.

36. Z vidika materialno-pravnega okvira je v konkretnem primeru primarno relevantno določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe (ter podrejeno temu določilo člena 17(1) Dublinske uredbe) in sodna praksa Sodišča EU na podlagi 4. člena Listine ter načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU (iz 2. člena PEU28 in 4(3) člena PEU29) ter 3. člen EKČP (oziroma podrejeno 8. člena EKČP). Ob tem sodišče pripominja,30 da med varstvom pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine in varstvom pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine obstaja določena zveza. Če namreč okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnika do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP. Upravnemu sodišču ni poznan primer, da bi ESČP ob tem, ko je presojalo primere predaje po Dublinski uredbi z vidika varstva pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP, ugotovilo kršitev te pravice, a se je to zgodilo v primeru, ko je šlo za odločbo o vrnitvi (non-refoulement).31

37. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 11. 10. 2023 izhaja, da je tožnik podal prošnjo tako, da je v svojem jeziku zapisoval kratke odgovore v standardiziran obrazec, in da je bila pri prevzemu prošnje, ko jo je prevedel tolmač, prisotna tudi uradna oseba. Vendar iz obrazca ne izhaja, da bi uradna oseba prosilcu zastavljala kakršna koli vprašanja ali podvprašanja mimo obrazca, ki ima zelo malo prostora za vnos odgovora na vprašanje: "_Opišite razloge, zaradi katerih zaprošate za mednarodno zaščito_". V to rubriko je tožnik po tolmačenju navedel: "_marginalizacija in rasizem, državna represija, ni najmanjših življenjskih pogojev_".

38. Iz tega zapisa ni mogoče z zadostno zanesljivostjo izpeljati, da tožnik, četudi prihaja iz Maroka, nima zahtevka, ki bi bil očitno neutemeljen. Zato je v takih okoliščinah, zlasti če gre za predajo Hrvaški, v zvezi s katero ni jasno, kako Hrvaška ravna s prosilci, ki so tja predani po Dublinski uredbi, pomembno, da bi uradna oseba z ustreznimi podvprašanji na osebnem razgovoru natančneje ugotovila razloge za preganjanje, da bi ugotovila, ali ima tožnik zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki je, ali ni očitno neutemeljen. Kajti razlogi za nezmožnost predaje Hrvaški se lahko nanašajo na pogoje za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ali pa tudi na (ne)zmožnosti dostopa do azilnega postopka oziroma zaščite pred (verižnim) vračanjem (_non-refoulement_).32

39. Na osebnem razgovoru tožena stranka tega ni storila in tožnika ni popolnoma nič vprašala glede razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito. Zaradi tega v predmetni zadevi oziroma v dejanskem stanju, ki ga je ugotovila tožena stranka, manjka ena od ključnih okoliščin, ki ima vpliv na ugotavljanje morebitnih hudih pomanjkljivosti v zvezi z dostopom do azilnega postopka in s tem na zamejitev spornega pravnega razmerja, ko gre za predajo Hrvaški. Kajti, če bi imel tožnik zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, ki je očitno neutemeljen, potem pomanjkljivosti na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka ne bi bile relevantne, ampak bi bile v primeru predaje Hrvaški kvečjemu relevantne okoliščine glede sprejema tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito glede na to, da tožena stranka šteje, da bo imel tožnik status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ker je tako označeno s št. 1 v izpisku EURODAC, če bo po predaji na Hrvaško izrazil namero za azil. 40. Ker torej manjka ena od ključnih okoliščin, ki je tožena stranka ni ugotavljala v upravnem postopku, niti ne na najbolj osnovni ravni, je to prvi razlog, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava iz drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe prišlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar prispeva k razlogom za ugoditev tožbi, glede na to, da gre v konkretnem primeru za predajo prosilca na Hrvaško , v zvezi s katero ni mogoče avtomatično uporabiti načela medsebojnega zaupanja.

41. Poleg navedene pomanjkljivosti v zvezi s temeljnim vprašanjem o tem, ali ima oziroma v zvezi s čim ima tožnik morebiti zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, kar tudi opredeljuje pravno relevanten okvir pravic tožnika in spornega pravnega razmerja v tem primeru, je z vidika pogojev za sprejem oziroma okoliščin, v katerih so policisti Hrvaške tožnika zadrževali v postopku, pomembno tudi, da je tožnik na osebnem razgovoru, opisal, da je bil s strani policije 4 dni zaprt na Hrvaškem brez hrane in pokrival, da so mu vzeli denar, telefon so mu kasneje vrnili, da so ga po štirih dneh odpeljali na drugo lokacijo (kjer so mu odvzeli prstne odtise), da so z njim "grdo" ravnali in da so jih v skupini 30 migrantov odpeljali na železniško postajo, kjer so jim rekli, da morajo v roku 24 ur zapustiti Hrvaško, če koga dobijo, ga bodo zaprli.

42. Tožena stranka v upravnem postopku na osebnem razgovoru ni ugotavljala dejstva, kdaj je tožnik izrazil namero za azil, ali jo je sploh izrazil; iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je namero izrazil; če je tožnik namero izrazil ob stiku s policisti, tožena stranka ni upoštevala okoliščine, da je bil tožnik 4 dni zaprt brez hrane in pokrival; tožena stranka ni ugotavljala, kaj to konkretno pomeni, da so policisti z njim grdo ravnali; ni ga vprašala nič glede odvzema listine s strani slovenske policije v zvezi z rokom 24 ur, da zapusti Hrvaško; ali se je celotna skupina 30 migrantov odpravila proti Sloveniji; ali se je to dogajalo na neki odročni lokaciji, ki ni bila na očeh javnosti, ali pa v urbanem okolju, kjer bi lahko lokalni prebivalci videli, da so policisti izpustili skupino 30 migrantov. Lahko bi šlo torej za ukrep kolektivne narave, ki je po določbi člena 19(1) Listine prepovedan, pri čemer bi lahko bili podani tudi elementi nečloveškega ravnanja ali posega v pravico do človekovega dostojanstva v smislu telesne in moralne integritete posameznika iz 8. člena EKČP zaradi arbitrarnega odvzema prostosti v policijskem postopku na Hrvaškem v trajanju 4 dni.

43. Sodišče EU se je v kontekstu Dublinske uredbe že opredelilo do tega, da nihče ne bi smel biti pridržan zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito33 in da praksa nezakonitega zavračanja in pridržanja na mejnem prehodu ni v skladu s pravom Unije ter lahko pomeni resne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.34

44. Vendar iz takih okoliščin še ne izhaja nujno, da tovrstne pomanjkljivosti izpolnjujejo dva kumulativna pogoja, ki sta navedena v členu 3(2), drugi pododstavek, Dublinske uredbe, in ki morata biti izpolnjena za preprečitev predaje prosilca za mednarodno zaščito v državo članico, v kateri taka praksa obstaja. Prvi pogoj je, da "_bi bilo pomanjkljivosti mogoče opredeliti kot sistemske_",35 pri čemer sistemskost pomanjkljivosti v pravu EU ni opredeljena36 niti sistemskost ni nujen pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listne,37 ki je absolutna pravica; drugi pogoj pa je, da pristojni organ ali sodišče ugotovi, da "_bo zadevna oseba izpostavljena ravnanju, ki je v nasprotju s členom 4. Listine_".38 To pa je treba razumeti v smislu dokaznega standarda, da "_obstaja resna nevarnost_," da bi bili prosilci za mednarodno zaščito v primeru predaje v to državo članico obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami39 oziroma če ni mogoče, da pristojni organ ne bi vedel, da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo "_utemeljene razloge za prepričanje_", da bi bil prosilec izpostavljen dejanski nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v primeru predaje drugi državi članici.40

45. Ker so se v določenem obdobju v upravnih sporih v Republiki Sloveniji pojavljale zelo podobne navedbe prosilcev oziroma tožnikov, da so na Hrvaškem dobili listino ali navodila, da se morajo v roku 24 ur vrniti v Bosno in Hercegovino,41 ali da morajo v roku 24 ur zapustiti Hrvaško,42 ali da morajo državo zapustiti v čim krajšem času,43 ali da mora zapustiti državo v roku 24 ur ali 48 ur,44 je morala biti tožena stranka seznanjena s temi tipičnimi okoliščinami ali vsaj trditvami, pri čemer je šlo za državljane različnih držav, kot so Jamajka, Libija, Maroko in zato obstaja zadostna pravno relevantna verjetnost, da si niso vsi tožniki tega izmislili brez kakršne koli dejanske podlage.

46. Tožena stranka to brez dvoma dobro ve, saj je tožnika na osebnem razgovoru vprašala, ali obstaja možnost, da je teh 24 ur pomenilo, da se morajo zglasiti v azilnem domu, na kar je tožnik odgovoril nikalno. Nič bolj ga v zvezi s tem ni spraševala, ampak je brez ustrezne dejanske podlage naredila dokazni sklep, da je tožnik dobil 24 urni rok, da se zglasi v azilnem domu in da je samovoljno zapustil Hrvaško in odšel v Slovenijo. Očitala mu je, da ni predložil listine o tem, da mora v roku 24 ur zapustiti Hrvaško, čeprav je tožnik povedal, da so mu listino odvzeli policisti v Sloveniji, kar tožena stranka ni poskušala nadalje razčiščevati. V odgovoru na tožbo tudi pravi, da se je v praksi izkazalo, da so prosilci na Hrvaškem prejeli listine z rokom 24 ur, da se zglasijo v Azilnem domu, ne pa da morajo zapustiti Hrvaško, a tožena stranka ni sodišču predložila nobene listine, ki bi kazala na takšno prakso.

47. Glede na številne nejasnosti in napake v postopku evidentiranja in sprejema tujcev, ki izrazijo namero za azil po nezakonitem vstopu na Hrvaško, kar je splošno znano dejstvo, ki ga tožena stranka zaenkrat še ni ovrgla z informacijami, da so na primer obmejni in policijski organi Hrvaške bistveno spremenili politiko obravnavanja tujcev, ki izrazijo namero za azil, namreč ni mogoče izključiti, da je bil tožnik pred ali ob odvzemu prstnih odtisov evidentiran v podatkovni bazi kot prosilec, a ga je policija v nadaljevanju postopka usmerila ali mu dala kakkšno drugo spodbudo, da gre ven iz Hrvaške morda tudi proti Sloveniji. Tožena stranka pravi, da bi to bilo nelogično, ampak v tovrstnih sporih se je pokazalo toliko nelogičnosti in v informacijah s strani različnih organizacij in institucij o stanju na Hrvaškem v postopkih, ko tujci izrazijo namero za azil, so bile dokumentirane v daljšem časovnem obdobju tolikšne nepravilnosti in hude kršitve človekovih pravic migrantov, ki so splošno znana dejstva iz preteklih sporov v Sloveniji, da posplošena ocena o tem, kaj je logično in kaj ni logično (z vidika prava EU), ne zadošča za celovito, natančno in resno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine.

48. Navedene dve pomanjkljivosti v ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s temeljnim vprašanjem, ali ima tožnik zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, ki je ali ni očitno neutemeljen, se navezujeta na vodenje osebnega razgovora. Zato navedeni dve pomanjkljivosti hkrati pomenita tudi, da tožena stranka ni v zadostni meri spoštovala pravice do izjave in obrambe v smislu standardov iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida. Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.45 Namen pravila, da se naslovniku odločbe, ki posega v njegov položaj, omogoči, da predstavi svoja stališča, preden bo ta sprejeta, je tudi v tem, "_da se pristojnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov._" Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino.46 Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.47 Ta pravica je sicer lahko tudi omejena, vendar le pod pogojem, da omejitev dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomeni pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljene pravice.48 V zvezi s tem mora zadevna oseba na ustnem zaslišanju sodelovati s pristojnim nacionalnim organom, da mu pri zaslišanju posreduje vse upoštevne podatke o svojem osebnem in življenjskem položaju.49 Iz sodbe v zadevi Boudjlida mutatis mutandis tudi izhaja, da se pravica do izjave pred sprejetjem upravnega akta ne sme razlagati tako, da mora navedeni organ "_pred zaslišanjem_" v zvezi s sprejetjem upravnega akta obvestiti, da namerava zoper njega sprejeti akt o zavrženju prošnje in da mu mora predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil to odločbo, in mu dovoliti rok za razmislek, preden poda svoja stališča, ampak je dovolj, da je prosilcu omogočeno, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje mnenje. V zvezi s slednjim pa obstaja tudi izjema in sicer je treba dopustiti, kadar prosilec ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil in mu je v takem primeru treba predočiti relevantne elemente pred zaslišanjem.50

49. Pristojni organ tekom osebnega razgovora tožnika v konkretnem primeru ni nič vprašal in ni razčiščeval, kateri so razlogi za strah pred vrnitvijo v izvorno državo, v kakšnih okoliščinah mu je bila odvzeta prostost na Hrvaškem, v kakšnih okoliščinah mu naj bi bila odvzeta listina, s katero je bil napoten, da zapusti Hrvaško in v kakšnih okoliščinah je prišlo do tega, da je skupina 30 tujcev bila napotena iz Hrvaške po tem, ko naj bi bili že sprejeti v azilni postopek, če je temu bilo tako. Zaradi pomanjkljivo vodenega osebnega razgovora tožnik ni imel zadostne možnosti, da se brani in izjavi v upravnem postopku. Zaslišanje je namreč potekalo brez pooblaščenca.

50. Vendar pa se pravno relevantno tveganje za morebiten poseg v pravico tožnikov iz 4. člena Listine v predmetni zadevi ne nanaša na vprašanje, ali je oziroma ali bi pristojni organ za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravilno uporabil materialno in procesno pravo glede pravil za mednarodno zaščito po pravu EU in Ženevski konvenciji o statusu beguncev in ali bo sodišče na Hrvaškem opravilo sodni nadzor nad odločitvijo upravnega organa v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in Kvalifikacijsko direktivo 2011/95/EU, pri čemer o prošnji tožnika na Hrvaškem sploh še ni bilo odločeno.51

51. Pravno relevantno tveganje in sporno pravno razmerje med toženo in tožečo stranko glede na tožbene navedbe se namreč nanaša na pogoje nastanitve in varne bivanjske razmere tožnika ter morebiti s tem povezanim verižnim vračanjem tožnika v izvorno državo še preden bi bila formalno sprejeta njegova prošnja za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa za odločanje o mednarodno zaščiti.

52. V naslednjem razdelku sodbe sodišče navedenim trem napakah v izpodbijanem aktu pridružuje še vidik deljenega dokaznega bremena, ki pomeni četrto napako v izpodbijanem aktu.

d.)Kršitev pravila o deljenem dokaznem bremenu, ker tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta ni pridobila in uporabila relevantnih informacij o stanju na Hrvaškem ali verodostojnega in konkretnega glede sprejema prosilca po Dublinski uredbi:

53. Pravo Unije sicer temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.52 To načelo od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.53 Načelo medsebojnega zaupanja v zvezi z Dublinsko uredbo želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, pri čemer gre za domnevo, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine in Konvencije o statusu beguncev.54

54. Vendar pa ni mogoče izključiti, da je v praksi delovanje tega sistema v posamezni državi članici zelo oteženo, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bil prosilec za mednarodno zaščito v primeru predaje v to državo članico obravnavan v nasprotju s temeljnimi pravicami.55 Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti,56 in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti. Najbolj splošno znan primer, ko načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU v zvezi z Dublinsko uredbo ne omogoča enostavne uporabe tega načela, je primer Grčije. Vendar pa to ni edini primer v letu 2023. Obstajajo tudi posamični primeri v zvezi z drugimi državami članicami EU, ko načelo medsebojnega zaupanja ne učinkuje v želeni meri, na primer sodba upravnega sodišča v Braunschweigu (no.2 A 269/22 z dne 8 maja 2023), s katero je bila odpravljena odločba o predaji iraške družine z otroci Hrvaški; sodba upravnega sodišča v Düsseldorfu (8 K 3701/22, A z dne 23. 2. 2023), s katero je bila odpravljena odločba o predaji prosilca Italiji; Ustavno sodišče Republike Avstrije je odpravilo sodne odločbe vrhovnega upravnega sodišča Avstrije in je preprečilo predajo afganistanske družine Madžarski (E 2042/2022 z dne 15. 3. 2023), predajo prosilca iz Afganistana Bolgariji (E 2944/2022 z dne 15. 3. 2023), predajo mame z otrokom iz Sirije Bolgariji (E 1044/2022 z dne 9. 3. 2023), predajo prosilca iz Sirije Malti (E 622/2022 z dne 20. 9. 2023); vrhovno upravno sodišče Nizozemske je preprečilo predajo prosilcev iz Nigerije in Eritreje Italiji (202207368/17V1 in 202300521/1/V1 z dne 26. 4. 2023).57 Ti primeri iz leta 2023 na zelo nepopoln način ilustrirajo stanje načela vzajemnega zaupanja v praksi držav članic EU oziroma sodišč držav članic EU.

55. Glede pravice do zasebnosti iz 7. člena Listine pa je iz dosedanje sodne prakse že mogoče zanesljivo izpeljati, da če bi upravni ukrep odstranitve iz države prizadel zasebnost tujca zgolj v smislu njegovih obstoječih socialnih odnosov, ki jih je vzpostavil v državi članici EU, to v skladu z načelom sorazmernosti samo po sebi ne more ovirati sprejetja odločbe o odstranitvi.58 Poleg tega se je Sodišče EU načelno že opredelilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi "_vsaka kršitev temeljne pravice_" ali da bi "_že najmanjša kršitev_" direktiv EU zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je sicer pristojna.59

56. V zvezi z obravnavo potrebnega minimalnega praga resnosti posega v pravico iz 3. člena ali 8. člena EKČP je treba za primerjavo imeti v vidu nekaj stališč Sodišča EU, na primer: da naj bi bil prag resnosti z vidika 4. člena Listine dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Če na primer prosilci običajno niso deležni oblik družinske solidarnosti, ki so jih deležni državljani te države članice in ki nadomestijo nezadostnost njenega socialnega sistema, to ne more zadostovati za utemeljitev ugotovitve, da bi se prosilec za mednarodno zaščito, če bi bil predan v navedeno državo članico, znašel v takem položaju hudega materialnega pomanjkanja.60

57. Upravno sodišče ob tem pripominja, da se navedeni standardi oziroma stališča iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi z minimalnim pragom resnosti posega, nanašajo na pravico iz 4. člena Listine in na situacijo, ko predaja postane absolutno nedopustna, ne pa na situacijo, ko je treba zaradi tveganja kršitve določenih temeljnih pravic, med katerimi je lahko tudi pravica iz 7. člena Listine oziroma 8. člena EKČP, sprejeti določene nujne, primerne in preventivne ukrepe v sodelovanju in v komunikaciji z odgovorno državo članico EU za to, da se predaja varno opravi in brez nedopustnih posegov v temeljne človekove pravice, kajti v nasprotnem primeru pride lahko v poštev določba člena 17(1) Dublinske uredbe zaradi spoštovanja pravic iz EKČP.61

58. Zato je z vidika standardov dokaznega bremena v obravnavani zadevi ključno vprašanje, ali je mogoče, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta vedela oziroma bi morala vedeti za okoliščine v zvezi s predajo tožnika Hrvaški, zaradi katerih njegov zahtevek ni bil očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP) in zaradi česar tožena stranka ne bi smela avtomatično uporabiti načela medsebojnega zaupanja - torej brez, da bi preverjala določena dejstva in s tem opravila strogo oceno tveganja z vidika 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. 59. Na tej točki se je treba ponovno ozreti in uporabiti dokazne standarde v zvezi s procesno komponento pravice iz 3. člena EKČP, da ne bi prišlo do nasprotja med pravom EU in sodno prakso ESČP. Veliki senat Sodišča EU v zadevi _Jawo_ namreč _pravi,_ da 4. člen Listine ustreza 3. členu EKČP in da sta vsebina in obseg 4. člena Listine, kot to določa člen 52(3) Listine, enaka vsebini in obsegu, ki ju določa 3. člen EKČP.62 V tem smislu je bilo Sodišče EU v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ še bolj jasno, ko je navedlo, da je glede temeljnih pravic zakonodajalec EU želel poleg kodifikacije - v členu 3(2) Dublinske uredbe - sodne prakse iz sodbe v zadevi N. S. in M.E (C‑411/10 in C‑493/10) v uvodnih izjavah 32 in 39 navedene uredbe poudariti, da države članice pri njeni uporabi "_zavezujeta sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice_" in 4. člen Listine.63 Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, pa je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka.64

60. V zadevi _M.S.S. v Belgium and Greece_, ko je šlo za vprašanje ugotavljanja splošnih razmer v zvezi s predajami prosilcev po Dublinski uredbi v Grčijo, je Veliki senat ESČP odločil, da prosilec ne more nositi vsega dokaznega bremena.65 Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega,66 da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin.67

61. V konkretnem primeru tožnik v upravnem postopku in tekom osebnega razgovora ni imel pooblaščenca in nič ne kaže na to, da ne bi izpolnil svojega dela dokaznega bremena glede individualnih okoliščin na Hrvaškem, pri čemer ga uradna oseba niti ni dovolj podrobno zaslišala.

62. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin je bila praksa ESČP že dalj časa (v primerjavi s sodno prakso Sodišča EU) jasna, in sicer v tem smislu, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij,68 torej ne samo, ko gre za prosilca s posebno ranljivostjo. To še posebej velja takrat, ko gre za izvrševanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme med prosilca in pristojni organ. Oba torej skupaj (v sodelovanju) ugotavljata pravno relevantna dejstva za varstvo pravice iz 4. člena Listine in 3. člena EKČP.69

63. To je sicer po izrecni praksi Sodišča EU nedvomno veljalo v postopkih odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. V zadevi M., ki sega v leto 2012, namreč Sodišče EU pravi, da "_v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive mora zadevna država članica kljub temu, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s tem prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje. Ta zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec._70

64. Po mnenju Upravnega sodišča, če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku glede na to, da gre za absolutno zavarovano pravico. Glede teh vprašanj v zvezi z dublinskimi postopki je bila sodna praksa ESČP bolj jasna in izrecna v omenjenih zadevah _Tarakhel in M.S.S._, kot sodna praksa Sodišča EU v zvezi z dublinskimi postopki do februarja 2024, ki pa je (bila) odvisna od postavljanja predhodnih vprašanj sodišč držav članic EU.

65. Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP namreč zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP,71 kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti _proprio motu_;72 to obveznost pa ima tudi sodišče, če se relevantni elementi pojavijo po izdaji upravnega akta.73 V praksi ESČP je tudi večkrat poudarjeno, in tako tudi v zadevi _M.S.S. v Belgium and Greece_, da zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj in v razmerah, ki so bile relevantne v zadevi _M.S.S._, tudi zagotovilo grških oblasti belgijskemu organu, ki je bilo standardizirano in ne konkretizirano, ni bilo zadosti, da bi preprečilo ugotovitev kršitve 3. člena EKČP.74 ESČP je argument belgijske vlade, da prosilec ni v zadostni meri konkretiziral, da ne bo imel dostopa do azilnega postopka v Grčiji zavrnilo z argumentom, da je bila obveznost na belgijskem organu, ne samo da predpostavlja, da bo prosilec v Grčiji obravnavan v skladu z EKČP, ampak bi belgijski organi morali preveriti, kako pristojni organi v Grčiji uporabljajo azilno zakonodajo v praksi.75 V teh zadevah je namreč treba paziti, da breme dokazovanja ni v tolikšni meri naloženo prosilcu, da pristojni organ dejansko po vsebini sploh ne bi ocenjeval tveganja za kršitev pravice iz 3. člena EKČP.76

66. V nasprotju s tem pravilom o deljenem dokaznem bremenu je tožena stranka v obravnavani zadevi, kot že v toliko drugih zadev v zvezi z uporabo Dublinske uredbe v primeru predaje Hrvaški, vse dokazno breme naložila prosilcu, češ da v upravnem postopku (kjer ni imel pooblaščenca) ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. To je napačna uporaba pravil o dokaznem bremenu.

67. Zgoraj opisane elemente porazdelitve dokaznega bremena je sicer mogoče najti tudi v sodni praksi Sodišča EU v zadevah, ko gre za uporabo načela vzajemnega zaupanja in je treba zavarovati pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.77 Seveda pa je odvisno od narave informacij, ki so potrebne za dovolj zanesljivo oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ali jih lažje pridobi in predloži v postopku prosilec, ali pa državni organ tekom dublinskega postopka.

68. Ko pa prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov že dalj časa v sodni praksi ni bilo nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je bila že dalj časa, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "_odpravi vsakršen resen pomislek_”,78 oziroma da "_izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja_”,79 kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi _proprio motu_ in morebiti tudi s "_preventivnimi ukrepi_”,80 na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.

69. Po prepričanju sodišča torej ni nobenega dopustnega pravnega razloga oziroma argumenta, da bi bila porazdelitev bremena dokazovanja glede varstva pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, ko gre za odločitev o predaji po Dublinski uredbi in za uporabo načela medsebojnega zaupanja, v bistvenem drugačna, kot če gre za varstvo te pravice v kakšnem drugem postopku na področju azila ali vračanja, kjer sicer ne gre za uporabo načela medsebojnega zaupanja, vendar stranka izkazuje zahtevek glede 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen. Razlika je zgolj v tem, da načelo medsebojnega zaupanja razumljivo zajema tudi potrebo po konstruktivnem komuniciranju in sodelovanju med pristojnima organoma držav članic EU zaradi razčiščevanja določenih dejstev, ki jih najlažje razrešita oba organa držav članic EU, in morebitno potrebo po sprejemu določenih preventivnih ukrepov. Zato se je ob problemih učinkovitega varstva pravic, ki so v Evropi nastali zaradi načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU v zvezi z Dublinsko uredbo, pa tudi že prej, ustalila interpretacija, da določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve in bivanjskih razmer ter dostopa do azilnega postopka. In te informacije povsem razumljivo in logično bistveno lažje lahko pridobi tožena stranka na podlagi možnosti sodelovanja s pristojnim organom iz Hrvaškem, kar je sestavni del načela medsebojnega zaupanja, kot pa tožniki. V teh zadevah, kjer je vpleteno načelo medsebojnega zaupanja, bi zato moralo biti varstvo absolutno zavarovane pravice iz 4. člena Listine bistveno bolj zanesljivo, kot v drugih zadevah, kjer to načelo ne pride v poštev in lahko zato ostaja večje tveganje za kršitev pravice iz 4. člena Listine.

70. Ta interpretacija, ki jo je Upravno sodišče v preteklosti že razvilo v nekaterih sodnih odločbah, je potrjena s sodbo Sodišča EU v zadevi X z dne 29. 2. 2024. V tej zadevi Sodišče EU s sklicevanjem na splošne določbe in sistematiko Dublinske uredbe81 izpeljuje, da mora imeti prosilec možnost predložiti dokaze, ki jih ima v posesti, v fazi osebnega razgovora in v fazi morebitne pritožbe zoper odločbo o predaji.82 Zakonodajalec Unije ni določil nobene zahteve glede narave in dokazne vrednosti podatkov, ki jih prosilec lahko predloži v okviru sodelovanja v postopku za določitev odgovorne države članice, predvsem za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo izpostavljen dejanski nevarnosti, kot je določena v členu 3(2), drugi pododstavek, Dublinske uredbe, v primeru predaje v odgovorno državo članico.83 Sodni organi države članice, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, morajo na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih elementov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, preučiti resničnost uveljavljanih pomanjkljivosti.84

71. Upravno sodišče v konkretnem primeru tega ne more narediti, ker tožena stranka ni uporabila nobenih informacij, s katerimi bi razčiščevala dvome o tem, kaj se dogaja s prosilci, ki so predani na Hrvaško po Dublinski uredbi. Niti na obrazcu, katerega je prejela tožena stranka, in na katerem je podatek, da Hrvaška sprejema odgovornost ni niti standardizirane informacije, da bo tožnik sprejet v azilni postopek in bo nastanjen v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33, četudi za primer predaje Hrvaški standardiziran informacija na obrazcu niti ne zadošča, če tožnik izpolni svoj del dokaznega bremena.

72. Po stališču Sodišča EU pa so države članice tudi ne glede na upoštevanje informacij, ki jih posreduje prosilec, zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu člena 4 Listine. Zato ni mogoče izključiti, da je država članica, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, zavezana na lastno pobudo upoštevati ustrezne informacije, s katerimi je seznanjena, da bi se odločila o uporabi člena 3(2), drugi pododstavek, Dublinske uredbe.85 Država članica mora sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva upoštevne informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.86 Država članica, ki želi izvesti predajo, lahko še pred ugotovitvijo, da obstaja resnična nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje v odgovorno državo članico, poskuša pridobiti zadostna individualna jamstva za izključitev te nevarnosti, če so takšna jamstva zagotovljena in se zdijo verodostojna in zadostna za izključitev vsakršne resnične nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.87

73. Sodba Sodišča EU v zadevi X je za obravnavani primer pomembna tudi zato, ker je predhodna vprašanja v zvezi z dokaznimi standardi in dokaznim bremenom nizozemsko sodišče postavilo v kontekstu predaje Poljski, pri čemer je državljan Sirije v postopku uveljavljal, da so ga poljski organi po "nezakonitem” vstopu na poljsko ozemlje trikrat vrnili v Belorusijo v nasprotju s pravom EU in je šlo za vprašanje, ali bi bil prosilec na Poljskem po predaji ponovno postavljen v položaj, ko ne bi imel dostopa do azilnega postopka.88 To pomeni, da so morebitne hude nepravilnosti v zvezi s postopkom po "nezakonitem” prečkanju meje relevantne pri oceni tveganja z vidika 4. člena Listine, treba pa je upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob predaji v odgovorno državo članico in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopi na ozemlje te države.89

74. Tožena stranka torej ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena, ker ni bodisi pridobila relevantnih informacij o tem, kaj se dogaja s prosilci, ki so predani po Dublinski uredbi iz Slovenije na Hrvaško, da bi s temi informacijami odvrnila vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, bodisi da bi pridobila dovolj konkretizirano, zadostno in verodostojno zagotovilo od pristojnega organa, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in kje bo nastanjen.

75. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo iz drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe 604/2013, kar je očitno imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev pravice do učinkovite obrambe v upravnem postopku in napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu, zaradi česar je prišlo do kršitve procesne komponente pravice iz 4. člena Listine v navezavi na načelo medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU iz člena 4(3) PEU, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

e.)Utemeljitev odločitve, da je sodišče presojo zakonitosti izpodbijanega akta opravilo brez ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi:

76. Tožnik ni posebej utemeljeval predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, za kar bi bila potrebna glavna obravnava, ampak je to omenil zgolj pavšalno. Izhajajoč iz neposrednega učinka določbe 27. člena Dublinske uredbe v povezavi z 47. členom Listine90 in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito,91 in glede na to, da je sodišče moralo tožbi ugoditi že na podlagi vpogleda v spis zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka, sodišče o tožbi ni razsodilo na podlagi glavne obravnave. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer: - sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravica do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;92 - ti dve pravici pa je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;93 - obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;94 - kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;95 - v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;96 - iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.97

77. V konkretni zadevi je sodišče tožbi tožnika ugodilo. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,98 ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

78. Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "_takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno"99 oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../_ _Dublinske uredbe ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../.100_ S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.101

79. Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (_mutatis mutandis_) v zadevi _Moussa Sacko_ se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave. Sojenje brez glavne obravnave je dovoljeno, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 80. Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP102 in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.103

81. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

f.) Razlaga vsebine pravnega pouka v tej sodbi:

82. V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka, vendar ker gre tudi v zvezi s tem za izvajanje prava EU Upravno sodišče ni moglo sledilo interpretaciji Vrhovnega sodišča iz razloga, ki je razviden v nadaljevanju.

83. Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,104 izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.105 z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče. 84. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,106 da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe _"ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."107_ Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da _"lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."108_ Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, _"ne obstaja več.109 Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".__11_0

85. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve _Diouf_,111 bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

86. _"Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)."112 Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila "onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije"_, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. _Mutatis mutandis_ to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

87. Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v omenjenih sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je _"morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."__11_3 Vendar je Vrhovno sodišče v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.114 Torej ne gre za nevezano procesno avtonomijo.

88. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja _"za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu"_ in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.115

89. V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.

90. Glede pravne ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in ti dve situaciji je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.116

91. Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja _"varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)."_ Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ _"ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."117_

92. Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da _"takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."118_

93. Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU _"sistemsko zgrešeno"_. Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj _"ugodno ureditev"_119 in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

94. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.120 Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih zadevah.

95. Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.121 Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.122

96. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

97. Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.123 V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da _"mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."124 Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni."125_ To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.126

98. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.127 To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

99. Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (tudi v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.128 Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določili člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

100. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "_Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče._" Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

101. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

102. V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "_treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči._"129

103. Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "_vedno_" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.130

104. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

105. Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,131 ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,132 ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi _Torubarov_. Po stališču Sodišča EU v zadevi _Torubarov_ je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.133 V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

106. Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah.134 Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU. Pri upoštevanju te razlage pa je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.135 Zaradi (avtonomne) razlage, ki jo je podalo Upravno sodišče v tej zadevi, upoštevajoč določbo drugega pod-odstavka člena 267 PDEU, za izrek sodbe v tej zadevi Upravno sodišče ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU.

1 Izjemoma gre lahko tudi za pravico do zasebnega ali/in družinskega življenja iz določila 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki ga je treba z vidika prava EU šteti za del nacionalnega prava (glej v tem smislu: AHY, C-359/22, 18. 4. 2024, odst. 39 in 46 ter C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, 30. 11. 2023, odst. 147.). Načeloma v primeru, da poseg ne dosega potrebnega (minimalnega) praga za ravnanje, ki ga je mogoče šteti za nečloveško v smislu 3. člena EKČP, bi namreč lahko šlo za poseg v pravico do človekovega dostojanstva v smislu telesne in moralne integritete posameznika, in gre zato lahko "izjemoma" za poseg v pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP (Glej _mutatis mutandis_ sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi X, C-69/21 z dne 22. 11. 2022, odst. 99 in sodbo Sodišča EU v zadevi L.G., C-745/21, 16. 2. 2023, odst. 49-54). Z vidika sodne prakse ESČP tako v zvezi z uporabo Dublinske uredbe (glej: A.S. v. Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 6. 2015), kot tudi, če gre za tujca, ki nima dovoljenja za bivanje (Bensaid v. the United Kingdom, App. no. 44599/98, 6. 2. 2011, odst. 46-49), ali za tujca, ki je zakonito bival v državi podpisnici EKČP (glej: Savran v. Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 149-202), ni relevantno samo varstvo pravice iz 3. člena EKČP, ampak izjemoma lahko tudi varstvo pravice iz 8. člena EKČP. Z razliko od posega v pravico iz 4. člena Listine, ki je absolutna pravica, je morebiten poseg v pravico iz 8. člena EKČP treba presojati z vidika načela sorazmernosti (glej tudi: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 98 ter člen 52(1) Listine). Po stališču Sodišča EU pravica do spoštovanja zasebnega življenja tujca, ki nezakonito biva na ozemlju EU, kot je zagotovljena v členu 7 Listine, ustreza pravici, zagotovljeni s členom 8 EKČP, zato ji je treba priznati enak pomen in obseg (X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 90, 93). 2 Za primer materialne pravice iz 8. člena EKČP je relevantna procesna pravica iz 13. člena EKČP. 3 To je nekakšna parafraza na naslov knjige Rolanda Dworkina "Taking Rights Seriously" (Harvard University Press, 1977). 4 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 290. 5 Hirsi Jamaa and others v. Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2o012, odst. 175. 6 X, C-392722, 29. 2. 2024, odst. 66-81; glej tudi: J.K. and others v Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 97-98; mutatis mutandis: K,L,C, C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 57. 7 J.N., C—601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47. 8 Ibid. odst. 48. 9 Convention determining the State responsible for examining applications for asylum lodged in one of the Member States of the European Communities (Official Journal of the European Communities, No C 254/1, 19. 8. 1997). 10 Glej na primer: Hurwitz, Agnès, 1999, The 1990 Dublin Convention: A Comprehensive Assessment, International Journal of Refugee Law, Vol. 11, No. 4, 647-648; Müller-Graf, P.-C., 1995, The Dublin Convention: Pioneer and Lessons for Third-Pillar Conventions, Justice and Home Affairs in the European Union: the Development of the Third Pillar, R. Bieber and J. Monar (eds.), Brussels, European Interuniversity Press, 49-63; Hailbronner, K., and Thiery, C., 1997, Schengen II and Dublin Responsibility for Asylum Applications in Europe, Common Market Law Review, 34, 957-989. 11 Thayaparan Iyadurai v. Secretary for the Home Department [1998] Imm Ar 470 (CA) 476. 12 Court of Appeal, Civil Division R. v Secretary of State for the Home Department, ex parte Adan; R. v. Secretary of State for the Home Department, ex parte Subaskaran, R. v. Secretary of State for the Home Department, ex parte Aitseguer, 23 July 1999. 13 Glej: Newsletter on European Asylum Issues for Judges, Centre for Migration Law, Radboud University Nijmegen, 2023/4, str. 101-102. 14 App. no. 45036/98, 30. 6. 2005. 15 Ang.: "_presumption of equivalent protection_". 16 Sodbi Velikega senata ESČP v zadevah Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 88-91 in M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 338-340. Natančneje o pogojih, pod katerimi je država podpisnica EKČP v polni meri odgovorna za varstvo pravic iz EKČP in ko domneva o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU ni uporabljiva, glej: Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 101-105; Bivolaru et Moldovan c. France, Req. no. 40324/16 et 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 98-103. 17 Ang.: "_close/rigorous scrutiny_" (Tarakhel. v. Switzerland, App. no. 29217/12, odst. 126); glej tudi: Soering v . the United Kingdom, App. no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 87-91; J.K. and others v. Sweden, odst. 86; primerjaj s sodbo Sodišča EU v zadevi: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 55-96 (predvsem odst. 64, 76). 18 Ang.: "_manifest deficiency_". 19 Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 112; Bivolaru et Moldovan c. France, Req.. no. 40324/16 and 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 116, 117-126; Romeo Castano v. Belgium, App. no. 8351/17, 9. 7. 2019, odst. 79-92. 20 J.N., C—601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47. 21 Ibid. odst. 48. 22 Ibid. odst. 77. 23 Soering v . the United Kingdom, App. no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 85, 117; glej _mutatis mutandis_: L.M. and others v Russia, App. no. 40081/14, 40088/14 and 40127/14, 15. 10. 2015, odst. 104; M.A. and others v. Lithuania, App. no. 59793/17, 11. 12. 2018, odst. 66, 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136. 24 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 288, 294, 297. 25 B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 66; primerjaj v tej zvezi: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 90. 26 B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 64-65. 27 Mutatis mutandis: Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 116. 28 Glej: Ibrahim, C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17, odst. 83; Jawo, C-163/17, odst. 80. 29 Glej: X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 48. 30 Glej opombo št. 1 v tej sodbi. 31 Glej: Savran v. Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 149-202. 32 Glej na primer: X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 53. 33 X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 54. 34 Ibid. odst. 57. V tej zadevi je šlo za zavračanje prosilcev na meji med Poljsko in Belorusijo. 35 Ibid. odst. 58-61. 36 Edina opredelitev po stališču Velikega senata Sodišča EU je ta, da so pomanjkljivosti bodisi sistemske ali splošne in se nanašajo na nekatere skupine oseb (Jawo, C-163/17, odst. 90). 37 Več o tem, da ni nujno, da gre za "sistemske pomanjkljivosti" za to, da se zavaruje pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, glej sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022 in I U 922/2023 z dne 16. 8. 2023, s katerima je Upravno sodišče ponovilo prvotno interpretacijo pojma "sistemskih pomanjkljivosti" iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). To interpretacijo Upravnega sodišča sta potrdili tudi Ustavno sodišče (Up-613/16, 28. 9. 2016) in Sodišče EU v zadevah Gezelbash (C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 36-37), Karim (C-1655/15 7. 6. 2016, odst. 22), C.K. in ostali proti Sloveniji (C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst.91-93) ter Jawo (C-163/17 PPU, 19. 3. 2019, odst. 87) in v nekaterih sodbah v kasnejših sodnih postopkih tudi Vrhovno sodišče (na primer: I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, odst. 13). Stališče Sodišča EU v zadevi X (C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 57-62) se zdi, da je v tem smislu drugačno in izstopajoče. 38 Ibid. odst. 62. 39 Jawo, C-163/17, odst. 83. 40 Ibid. odst. 85, 87; primerjaj z stališčem petčlanskega senata v zadevi X, C-392/22, odst. 63, 65. 41 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 194/2024, 5. 2. 2024, odst. 5 (državljan Maroka, vnesen v bazo EURODAC dne 19. 6. 2023) 42 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 220/2024, 13. 2. 2024, odst. 4 (državljan Maroka, vnesen v bazo EURODAC dne 31. 8. 2023). 43 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 333/2024, 27. 2. 2024, odst. 3, 9 (državljan Libije, vnesen v bazo EURODAC dne 7. 3. 2023). 44 Sodbi Upravnega sodišča v zadevah: I U 183/2024, 7. 2. 2024, odst. 33 (državljan Jamajke, vnesen v bazo EURODAC dne 5. 4. 2023; I U 588/2024, 2. 4. 2024, odst. 9 (državljan Maroka, vnesen v bazo EURODAC dne 1. 12. 2023); I U 674/2024, 11. 4. 2024, odst. 9, 15 (državljan Maroka). 45 Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 36. 46 Ibid. odst. 37. 47 Ibid. odst. 38. 48 Ibid. odst. 43. 49 Ibid. odst. 50. 50 Ibid. odst. 55-56. 51 Zato del interpretacije sodbe Sodišča EU v zadevi DG in ostali (C-228/21, C-254/21, C-297721, C-315/21, C-328/21, 30. 11. 2023, odst. 140-152) za predmetni spor ni relevanten. 52 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 80. 53 Ibid. odst. 81. 54 Ibid. odst. 82; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 57. 55 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 83-84. 56 Ibid. odst. 87. 57 Povzeto po: UNHCR, Judicial Engagement Update, January - December 2023. 58 X, C-69/21, 22. 111. 2022, odst. 100. 59 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, 21. 12. 2011, odst. 82, 84. 60 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 92-94; glej in primerjaj tudi: Ibrahim, C-297/17, 19. 3. 2019, odst. 101. 61 O tej razliki med dvema različnima dokaznima standardoma (pragoma) glej razdelek b.) te sodbe. 62 Ibid. odst. 91. 63 C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 63. 64 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. odst. 288, 294, 297; glej mutatis mutandis: B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 64-65. 65 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 352. 66 Ang.: "_to the greatest extent practically possible_". 67 J.K. and others. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 96. 68 Ibid. odst. 98. 69 Ibid. odst 96, 101. 70 M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 65-66. 71 _Mutatis mutandis_ F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, para. 156. 72 _Mutatis mutandis_ J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, para. 87, 90. 73 Ibid. para. 83. 74 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 353-354. 75 Ibid. odst. 359. 76 _Mutatis mutandis_ ibid. odst. 389-391. 77 Glej: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 76, 84 ter mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: Aranyosi in Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88-103, predvsem odst. 95-96; Dorobantu, C-128/18, odst. 67-69; L.P., C-354/20 PPU in C-412/20 PPU, odst. 54-55, LM, C-216/18 PPU, 75-77; XY, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 96-97. 78 C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 76; J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 91-92 79 K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 84. 80 Mutatis mutandis: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 77-78. 81 X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 67. 82 Ibid. odst. 69. 83 Ibid. odst. 75. 84 Ibid. odst. 76. 85 Ibid. odst. 77. 86 Ibid. odst. 78. 87 Ibid. odst. 80-81. 88 Ibid. odst. 14, 20, 63. 89 Ibid. odst. 64. 90 Mutatis mutandis: Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78. 91 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49. 92 Ibid. odst. 32-35, 37-39. 93 Ibid. odst. 41. 94 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130. 95 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem "ni sporno", in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024 z dne 3. 6. 2024, odst. 16-17, 19). V praksi se sicer pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14). Ker je z vidika tožnika dejansko stanje v upravnih sporih s področja azila vedno "sporno", Upravno sodišče v tej in v podobnih zadevah uporablja drugi odstavek, ki se nanaša na situacijo, ko je dejansko stanje "za tožnika" sporno, in ne prvi odstavek 59. člena ZUS-1, ki se nanaša na situacijo, ko dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko ni sporno. 96 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47. 97 Ibid. odst. 49. 98 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64. 99 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 100 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8. 101 Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 58-59. 102 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57. 103 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191. 104 Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34. 105 C-556/21. 106 V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava." 107 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27. 108 Ibid. odst. 28. 109 Ibid. odst. 29. 110 Ibid. odst. 30. 111 Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "_posamezniku_" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69). 112 E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31. 113 Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11. 114 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11. 115 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. 116 Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13. 117 LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36. 118 Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 119 I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 120 Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58. 121 O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37. 122 Glej člen 47(1) Listine. 123 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38. 124 Ibid. odst. 39. 125 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. 126 Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47. 127 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti "ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela". 128 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26). 129 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39. 130 X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68. 131 _Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53_. 132 N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9. 133 Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; _Minister For Justice and Equality_, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: _Randstad Italia SpA_, C-497/20, odst. 54, 79. 134 V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek. 135 RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75. 136 Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15.