30. 9. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Dragomirja Stojnića in Mirjane Stojnić, oba Maribor, ki ju zastopa Jernej Kokalj, odvetnik v Mariboru, na seji 30. septembra 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka 197. člena ter tretjega odstavka 208. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09 in 51/10) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 1463/2008 z dne 12. 11. 2008 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu št. In 45/2005 z dne 11. 8. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika sta v izvršilnem postopku, ki je tekel na predlog drugih upnikov, na podlagi 3. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predlagala prednostno poplačilo terjatve, s pravnomočno in izvršljivo sodbo prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je s sklepom o poplačilu med drugim odločilo, da se terjatev pritožnikov zavrže. Svojo odločitev je oprlo na tretji odstavek 208. člena ZIZ, ki določa, da lahko sodišče v sklepu o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravice do poplačila, upošteva samo tiste terjatve, glede katerih je sklep o izvršbi postal pravnomočen najkasneje na dan razdelitvenega naroka, in na stališče, da morajo ta pogoj izpolnjevati tudi terjatve oseb iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, kamor sodijo tudi terjatve iz naslova denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker pritožnika nista priložila pravnomočnega sklepa o izvršbi, njun predlog za prednostno poplačilo ni izpolnjeval vseh pogojev, da bi sodišče lahko upoštevalo njuno terjatev in ga je sodišče zavrglo. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. K obrazložitvi sodišča prve stopnje je dodalo, da so terjatve iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ privilegirane v tem smislu, da imajo prednost pri poplačilu pred upniki, na predlog katerih je sodišče dovolilo nepremičninsko izvršbo.

2.V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitve 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Stališču, da se tretji odstavek 208. člena ZIZ nanaša tudi na terjatve oseb iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, tako da tudi te terjatve sodišče v sklepu o poplačilu upošteva le, če je sklep o izvršbi zanje postal pravnomočen najkasneje na dan razdelilnega naroka, očitata, da je materialnopravno zmotno in ustavno neskladno. Odločitev naj bi bila arbitrarna, višje sodišče naj tudi ne bi odgovorilo na njune pritožbene navedbe o razlagi spornih določb s pomočjo argumenta specialnosti.

3.Pritožnika vlagata tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka 197. člena ter tretjega odstavka 208. člena ZIZ. Trdita, da sta določbi v medsebojnem neskladju, zatrjevanega notranjega neskladja ZIZ pa po njunem prepričanju ni mogoče odpraviti z uporabo pravil in metod za razlago predpisov (npr. po pravilu lex posterior derogat legi priori). Ureditev, po kateri "zakon neenotno, neskladno, nesistematično in dubiozno" določa pogoje za priglasitev terjatve do prednostnega poplačila v izvršilnem postopku, ocenjujeta za neskladno z načelom zaupanja v pravo in pravno državo (2. člen Ustave). Izpodbijana zakonska ureditev naj bi omogočala neenako obravnavanje upnikov, ki imajo sklep o izvršbi, in tistih, ki ga nimajo (drugi odstavek 14. člena Ustave), poleg tega pa naj ne bi zagotavljala pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP).

B. – I

4.Pritožnika izpodbijata 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ, drugi odstavek 197. člena ZIZ in tretji odstavek 208. člena ZIZ. Zatrjujeta neskladje 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka 197. člena ZIZ s tretjim odstavkom 208. člena ZIZ.

5.Člen 197 ZIZ določa, katere terjatve in po kakšnem vrstnem redu se najprej poplačajo iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine. V 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ so med terjatvami, ki imajo prednost pri poplačilu, določene tudi terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer ne glede na to, ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico na prodani nepremičnini ali ne. Drugi odstavek 197. člena ZIZ določa, da se terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena, razen davka na dodano vrednost oziroma davka na promet nepremičnine, poplačajo, če so bile priglašene najkasneje na razdelitvenem naroku in če so dokazane z izvršilnim naslovom. Tretji odstavek 208. člena ZIZ pa določa, da sodišče v sklepu o poplačilu upošteva samo tiste terjatve, glede katerih je sklep o izvršbi postal pravnomočen najkasneje na dan razdelitvenega naroka.

6.Ustavno sodišče glede na 160. člen Ustave in 21. člen Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) ni pristojno za ocenjevanje medsebojne skladnosti določb zakona. Izjemo od tega pomeni položaj, ko bi takšno notranje neskladje pomenilo kršitev načel pravne države (2. člen Ustave). Iz načel pravne države namreč izhaja zahteva, da mora biti pravni red konsistenten in notranje usklajen in zato v njem ne sme biti antinomij. Kadar dva predpisa urejata isto materijo, jo morata urejati tako, da so norme ne le v skladu z višjimi normami (vertikalna usklajenost), temveč tudi s pravnim redom v celoti (horizontalna usklajenost). V primeru morebitnih notranjih neskladij je naloga rednih sodišč, da z različnimi pravili razlage, ki so splošno sprejeta v pravni teoriji in uporabljana v pravni praksi, ugotovijo, katero pravo je treba uporabiti v konkretnem primeru. Vse dokler je medsebojno neskladje mogoče odpraviti z uporabo razlagalnih pravil, njihov obstoj ne pomeni kršitev načel pravne države.[1]

7.Po mnenju pritožnikov zakon ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali za prednostno poplačilo določenih terjatev (3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ) zadošča, da je terjatev izkazana z izvršilnim naslovom (drugi odstavek 197. člena ZIZ), ali mora upnik predložiti tudi pravnomočen sklep o izvršbi (tretji odstavek 208. člena ZIZ). Pritožnika zatrjujeta, da so izpodbijane določbe do tolikšne mere medsebojno neusklajene, da neskladja ni mogoče odpraviti z uporabo ustaljenih metod razlage predpisov in da zato ogrožajo načelo zaupanja v pravo in pravno državo. Vendar tega pritožnika z navedbami v pobudi ne izkažeta. Treba jima je sicer pritrditi, da zatrjevanega neskladja ni mogoče reševati s časovnim oziroma kronološkim argumentom (lex posterior derogat legi priori). Gre namreč za določbe istega zakona, ki so bile hkrati uveljavljene. Sicer pa pritožnika obširno pojasnjujeta, zakaj menita, da je razlaga spornih določb, ki jo je v njunem primeru sprejelo Višje sodišče v Mariboru, materialnopravno zmotna in protiustavna. Hkrati ponujata svojo razlago spornih določb, ki jo zagovarjata z argumentom specialnosti. S tem pa logično zanikata svojo izhodiščno tezo, da zatrjevanega neskladja ni mogoče odpraviti z uporabo ustaljenih metod razlage predpisov.

8.Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za to, da z ustaljeno metodologijo pravnega vrednotenja ne bi bilo mogoče priti do enotne razlage spornih zakonskih določb, pač pa za vprašanje, katera razlaga je prava. Slednje je v pristojnosti rednih sodišč, ki so dolžna zakone in druge predpise razlagati v skladu z ustaljenimi metodami razlage pravnih pravil. Ni namreč naloga Ustavnega sodišča, da pove, katera ustavnoskladna razlaga je pravilna, naloga Ustavnega sodišča je, da izloči iz pravnega reda protiustaven zakon, v primeru, da je njegove določbe mogoče razlagati na več načinov, pa njihove protiustavne razlage.

9.Načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) zahteva, naj zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Vendar pritožnika dejansko ne želita enake obravnave z drugimi upniki, pač pa svojo privilegirano obravnavo. Glede na navedeno je sklicevanje na zahtevo po enakem obravnavanju enakih primerov očitno neutemeljeno.

10.Neutemeljen je tudi očitek o tem, da izpodbijana ureditev ne zagotavlja pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP), če pravnomočna sodba ne zadostuje za prednostno poplačilo. S tem pritožnika po vsebini zatrjujeta neskladje s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki poleg pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu zagotavlja tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Ne glede na razlago spornih določb o pogojih za prednostno poplačilo (ki je, kot je bilo pojasnjeno v 8. točki obrazložitve, v pristojnosti rednih sodišč), te določbe pritožnikoma dokončno ne odrekajo pravice do poplačila v rednem izvršilnem postopku. S tem je pravici do sodnega varstva zadoščeno.

11.Pritožnika trdita tudi, da izpodbijana zakonska ureditev ne zagotavlja pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP), vendar pobude v tem delu ne utemeljita, zato je ni bilo mogoče preizkusiti.

12.Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II

13.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-303/08 z dne 11. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 14/10).

[2]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-96/10 z dne 5. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 40/10).

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292).