Jedro

Pri urejanju meje po zadnji mirni posesti mora sodišče predvsem ugotoviti položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je postala sporna in ne starejše posestno stanje ter pri tem upoštevati tudi dobrovernost posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med parcelo predlagateljic št. 69 k.o. S. in parcelo nasprotne udeleženke št. 70 iste k.o. po zadnji mirni posesti tako, da poteka od točke C, ki je v naravi betonski steber do točke D, ki je v naravi rob gospodarskega poslopja, z vmesno razdaljo 14,35 m, kakor je to natančneje razvidno iz skice. Ugotovilo je, da v nepravdnem postopku to mejo ni mogoče urediti na podlagi močnejše pravice. O stroških postopka je odločilo, da jih je dolžna polovico v znesku 9.882,00 SIT povrniti predlagateljicama, nasprotna udeleženka.

Predlagateljici izpodbijata sklep o ureditvi meje in predlagata, da naj ga sodišče druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek ali pa naj samo določi mejo tako, kot predlagata. S pritožbo uveljavljata razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Na podlagi izvedenih dokazov so zaključki prvega sodišča o zadnji mirni posesti spornega mejnega prostora napačni. Prezrlo je dejstvo, da obstoja v steni gospodarskega poslopja predlagateljic odprtina za spravilo slame in drugih stvari v ta objekt. Do te odprtine so vozili po spornem prostoru kot tudi do prehoda pri tč. D, kar dokazuje dobrovernost njune posesti. Edina priča, ki ji je mogoče verjeti A.B. je povedala, da so lastniki parc. št. 69 na spornem prostoru odlagali določene stvari in je s tem potrdila, da sta ta prostor uporabljali predlagateljici. Prvo sodišče je v nasprotju s stališčem mejašev dejansko urejalo mejo po močnejši pravici. O nedobrovernosti posesti predlagateljic povedo le priče, ki so v sorodstvenem razmerju z nasprotno udeleženko. Dobroverni uporabi spornega prostora je pričela nasprotovati šele nasprotna udeleženka, ker o tem preje med mejaši ni bilo sporov. Odtok meteornih voda je urejen tako kot pri vsakem urbaniziranem objektu. Zaključki so glede uporabe spornega prostora nedosledni in kar zadeva nameravani odkup zemljišča, napačno povzemajo izpovedbe predlagateljice.

V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka zavrača pritožbene navedbe predlagateljic.

Pritožba ni utemeljena.

V primerih, ko v nepravdnem postopku za urejanje meje niso podani pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice (lastninske pravice ali domnevne lastnine), mora sodišče predvsem ugotoviti položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je ta postala sporna in pri tem upoštevati tudi dobrovernost posesti, da na tej podlagi uredi mejo po zadnji mirni posesti. Prvo sodišče je v tem smeri izvajalo dokaze in je dovolj popolno ter prepričljivo ugotovilo dejstva, ki so tudi po mnenju sodišča druge stopnje pomembna za odločitev o zadnji mirni posesti spornega prostora. S tem, kar navajata predlagateljici, ne moreta izpodbiti zaključkov prvega sodišča, da ni dokazana na pretežnem delu sporne površine niti njuna dejanska posest, zlasti pa tudi ne dobroverna posest. Obstoj omenjene odprtine v gospodarskem poslopju in okoliščina, da so do tja in tudi do prehoda, omenjenega pri tč. D morebiti res vozili predlagateljici oziroma njuni predniki, sama po sebi še ne omogoča sklepanja, da je bila sporna površina v njihovi posesti. Za odločitev je pomembna zadnja mirna posest preden je postala sporna in ne morebiti starejše posestno stanje, kakor pravilno poudarjata tudi predlagateljici, ko nasprotujeta dokazovanju močnejše pravice. O prevozih po sporni površini v zadnjem obdobju, preden je meja (posest) postala sporna, pa niti predlagateljici nič določnejšega ne navajata in kaže, da so bili opuščeni že zaradi obstoja ograje, ki jih očitno onemogoča, kakor tudi ne navajata nič konkretnega o morebitni drugačni uporabi spornega prostora, razen o uporabi dela prostora za shranjevanje desk in strešnikov. Prav tako nedoločne in očitno opredeljene na daljše obdobje (in ne le na čas preden je postala posest sporna) so tudi izpovedbe priče A.B. o načinu uporabe spornega prostora, tako da izpovedbe te priče ne morejo vplivati na drugačno, za predlagateljici ugodnejšo odločitev o meji v tem postopku. Predlagateljici končno sami navajata, da sta tudi deske odstranili s spornega prostora že preje, preden je sploh prišlo do spora zaradi ob zidu gospodarskega poslopja zložene strešne opeke, kakor je to razvidno iz dopisov z dne 20.8.1992 in 9.9.1992. Na podlagi dejstva, da so bili ob objektu predlagateljic na spornem prostoru začasno zloženi strešniki predlagateljic pa iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče, prav tako ni mogoče sklepati na dobroverno posest predlagateljic.

Sodišče druge stopnje soglaša s prosto dokazno oceno prvega sodišča, da sta predlagateljici v obdobju, ki je pomembno za ureditev meje v nepravdnem postopku kvečjemu uporabljali sporni prostor z dovoljenjem nasprotne udeleženke oziroma njenih prednikov do preklica. Vse, kar predlagateljici obširneje oziroma za daljše časovno obdobje navajata kot dokaz o svoji močnejši pravici do spornega prostora, bosta mogli uveljavljati v pravdnem postopku v zakonitem roku 3 mesecev, ki ga imata na razpolago za vložitev tožbe.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih je mogoče izpodbijati sklep prvega sodišča in ker tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep (2. točka, 380. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS št. 30/86).