Jedro

Ker ZPD nima določbe, po kateri bi se prometni davek vračal, to pomeni, da se prometni davek ne vrača, četudi kasneje po opravljenem prometu in nastali obveznosti plačila prometnega davka pride do razdrtja pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 725/96-8 z dne 14.6.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 9.4.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave L. V. R. z dne 1.9.1994. Z njo je tožniku od prodaje rabljenega osebnega vozila naknadno odmerjen 5 % prometni davek po 3. točki tarifne številke 3 Tarife prometnega davka, ki je sestavni del Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93 - ZPD) ter zamudne obresti. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je v skladu z določbo 8. odstavka 16. člena ZPD v prometu rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, davčna osnova prodajna cena, če ustreza prometni vrednosti teh proizvodov.

Obveznost obračuna prometnega davka po določbi 1. odstavka 26. člena zakona nastane za davčnega zavezanca takrat, ko je promet proizvodov opravljen. Davčni zavezanec mora prometni davek plačati v petih dneh po nastanku obveznosti za plačilo davka za vsak posamičen promet proizvodov, za katerega je treba plačati davek (2. odstavek 28. člena ZPD). Glede na navedene materialne predpise ter na podatke in listine v upravnem spisu je po presoji upravnega sodišča utemeljeno zavrnjena tožnikova pritožba proti prvostopni odločbi in so pravilno navedeni razlogi za to zavrnitev. Tožena stranka je navedla, da je bil promet osebnega vozila Mercedes med tožnikom kot prodajalcem ter R. in M.K. kot kupcem opravljen s kupoprodajno pogodbo 20.5.1992. Iz poravnave, sklenjene med tožnikom ter R. in M.K., s katero naj bi bila poravnana odškodninska obveznost prodajalca do kupca, pa je med drugim nedvomno razbrati, da tudi sam tožnik priznava višjo prodajno ceno, kot je bila navedena v pogodbi z dne 20.5.1992, ki je bila predložena v odmero prometnega davka. V 1. členu te poravnave je namreč navedeno, da je tožnik s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno 20.5.1992 prodal K. osebno vozilo znamke Mercedes, pri čemer je dejansko dogovorjena in plačana kupnina znašala 62.500 DEM in ne le 330.000,00 SIT, kot izhaja iz omenjene pogodbe. Navedeno je potrdil tudi M.K., ki ga je prvostopni organ zaslišal 29.8.1994. Tožnik, prav tako zaslišan istega dne pred prvostopnim organom, pa v zvezi s prodajno ceno vozila ob prodaji 20.5.1992 ni hotel podati nobene izjave. Tako je po prepričanju tožene stranke prvostopni organ, ker je šele naknadno odkril resnično prodajno ceno vozila, ob upoštevanju 16. člena ZPD, pravilno ravnal po določilu 45. člena ZPD in od davčne osnove - dejansko dogovorjene in plačane kupnine za prodano vozilo, tožniku odmeril prometni davek. Sklicevanje na 510. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da se je sklenjena kupoprodajna pogodba med strankama razdrla že po samem zakonu tistega dne, ko je mejna policija v Nemčiji tedanji lastnici K. odvzela motorno vozilo, po mnenju tožene stranke na obveznost plačila razlike obračunanega prometnega davka ter pripadajočih zamudnih obresti nima nobenega vpliva. Obveznost obračuna davka po 26. členu ZPD pri prometu proizvodov namreč nastane takrat, ko je proizvod izročen in plačan, torej, ko je bilo vozilo prevzeto in zanj plačana kupnina. V skladu z 28. členom zakona pa je fizična oseba, ki je davčni zavezanec, dolžna plačati prometni davek po 5 dneh po nastanku obveznosti. Zato je tudi upravno sodišče zavrnilo kot nepomemben tožbeni ugovor, da je bilo predmetno vozilo leta 1987 ukradeno v M. in zaradi tega 16.6.1996 v Nemčiji zaplenjeno. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe (20.5.1992) in plačilu kupnine 62.500 DEM, ko je bil promet opravljen in avtomobil izročen kupcu, kar ni sporno in temu tožnik v postopku ne oporeka, je v skladu z določbama 26. člena in 2. odstavka 28. člena ZPD nastala obveznost prometnega davka. Na to obveznost pa ne vpliva, kaj se je s predmetnim avtomobilom dogajalo kasneje. Če kasneje pride do razdrtja pogodbe, se po določbah ZPD davek ne vrača. V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Podrejeno pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke. Upravno sodišče za svoje stališče, da po nastanku obveznosti plačila davka ni važno, kaj se je dogajalo s prodanim vozilom, ni navedlo, na podlagi katere konkretne določbe ZPD davka ni potrebno vrniti. Na podlagi določb ZOR, ki so za tak primer kogentne narave, je posledica, če tretja oseba kupcu stvar odvzame, da je prodajna pogodba razdrta po samem zakonu. Ker je pogodba razdrta, morata pogodbeni stranki ena drugi vrniti vse kar sta prejeli. Tudi ZPD ima določbe o vračilu davka (VIII. poglavje) in določbe o zastaranju pravice davčnega zavezanca do vračila plačanega davka s pripadki (VI. poglavje). Tako ZPD kot specialni predpis nima določbe, da v primerih evikcije stvari zavezanec nima pravice do vračila davka. Ker je prišlo do razdrtja prodajne pogodbe po samem zakonu, s tem pa je bil razveljavljen tudi promet (prenos lastninske pravice na opredmetenih stvareh) je treba vzpostaviti prvotno stanje, zato ni pravne podlage za plačilo razlike prometnega davka po prvotni (razdrti) prodajni pogodbi. Tožeča stranka ima celo pravico zahtevati povrnitev plačanega prometnega davka, vendar je ta njena pravica zastarala. Sodišče je svojo odločitev oprlo na neobstoječ materialni predpis, saj določbe 26. in 28. člena ZPD ne govorijo o tem, kaj se zgodi, če je pogodba in s tem promet razdrta po samem zakonu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu se izpodbija odločba o naknadnem obračunu razlike prometnega davka, ker je prvotna odmera temeljila na neresnični prodajni ceni vozila kot davčni osnovi za obračun prometnega davka. Pravna podlaga za ta obračun in odmero je v 1. odstavku 26., 2. odstavku 28., 8. odstavku 16. in 45. členu ZPD.

Upravno sodišče je pravilno navedlo, da na tej pravni podlagi obveznost obračuna prometnega davka nastane za davčnega obvezanca takrat, ko je promet proizvodov opravljen in da mora davčni zavezanec prometni davek plačati v 5 dneh po nastanku obveznosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je upravno sodišče tudi pravilno zavrnilo tožbeni ugovor, da za odločitev ni pomembno, kaj se je z avtomobilom dogajalo kasneje, po opravljenem prometu in nastali obveznosti plačila prometnega davka, četudi pride do razdrtja pogodbe. Ker ZPD nima določbe, po kateri bi se v takem primeru prometni davek vračal, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da se po ZPD davek ne vrača, če kasneje pride do razdrtja pogodbe.

Uporaba določb ZOR, na katere se sklicuje pritožnik, po presoji pritožbenega sodišča ne pride v poštev. ZPD ni specialni predpis v odnosu do ZOR, saj samostojno ureja sistem in obveznost plačevanja prometnega davka. Plačilo prometnega davka je razmerje med prodajalcem kot davčnim zavezancem ter državo in ne gre za razmerje med pogodbenima strankama, ki ga ureja ZOR. Zato je tudi pritožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen.

Ker so bile določbe materialnega prava pravilno uporabljene in tožbeni ugovor pravilno zavrnjen, uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.