Jedro

Nasprotja med izpovedbami zaslišanih prič o vlogi tožnika v času vojne niso bila razjasnjena, zaradi česar so ostala dejstva, pomembna za odločitev, nepopolno ugotovljena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Slovenska Bistrica št. 130-2/2013/14 z dne 11. 3. 2013 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 6. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), da bi se mu lahko priznal status vojnega veterana. V ugotovitvenem postopku je prvostopni organ ugotovil, da iz fotokopije tožnikove vojaške knjižice izhaja vpis v rubriki „udeležba v vojni“ od 27. 6. 1991 do 7. 7. 1991. Iz dopisa Uprave za obrambo Maribor z dne 9. 1. 2013 izhaja, da za tožnika nimajo podatka o njegovem sodelovanju v nobeni strukturi pri obrambi Republike Slovenije. Iz potrdila KS Šmartno na Pohorju z dne 20. 12. 2012, št. 726/2012 izhaja, da je tožnik v času agresije na Slovenijo v letu 1991 opravljal dolžnost kot oboroženi pripadnik narodne zaščite v KS Šmartno na Pohorju. V času od 27. 6. 1991 do 7. 7. 1991 je z lovskim orožjem varoval pomembne objekte (šola, KS, pošta, zdravstveni dom). Prvostopni organ dodaja, da potrdilo ni bilo izdano na podlagi 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato ga ni mogoče upoštevati kot javno listino. Upravni organ je v postopku zaslišal tožnika, A.A., B.B., C.C. ter D.D., pribavil pa je iz druge zadeve tudi zapisnik o zaslišanju že pokojnega E.E. Ugotovil je, da je izjava priče D.D. v nasprotju z izjavo načelnika narodne zaščite B.B. Ne vlagatelj ne tožnik ne priče niso znali pojasniti datuma delovanja tožnika v narodni zaščiti. Iz listine KS Šmartno na Pohorju z dne 5. 5. 1992, na kateri so navedeni krajani, ki so aktivno sodelovali pri izvajanju mobilizacije v vojni leta 1991, je razvidno, da je tožnik opravljal dolžnost kurirja. Na osnovi izjave načelnika narodne zaščite B.B. prvostopni organ zaključuje, da je tožnik v KS Šmartno na Pohorju deloval kot kurir, ne pa kot pripadnik narodne zaščite. Glede na obrazloženo je prvostopni organ tožnikov zahtevek zavrnil. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ se strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega organa, da tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po ZVV.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ni strinjala, zato je vložila tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je odločitev v nasprotju z listinskimi dokazili kakor tudi z izpovedbami priče D.D. in A.A. Upravna organa sta namreč vero poklonila pričama B.B. in C.C., takšen zaključek pa je zmoten. Pri tem tožeča stranka poudarja, da je priča B.B., na katerega izpovedbo je prvostopni organ oprl svojo odločitev, celo sopodpisnik potrdila KS Šmartno na Pohorju, s katerim se potrjuje, da je tožnik v osamosvojitveni vojni sodeloval kot oboroženi pripadnik narodne zaščite. Neposredne naloge je tožniku odrejal njegov namestnik D.D. starejši. Dokaz, da je tožnik sodeloval kot oboroženi pripadnik narodne zaščite v KS Šmartno na Pohorju, izhaja tudi iz predloženih dokumentov in izpovedb prič A.A. ter D.D. starejšega, ki je bil v času agresije na Slovenijo namestnik predsednika narodne zaščite, in ki je v času agresije odrejal naloge oboroženim pripadnikom narodne zaščite v zvezi z varovanjem pomembnejših objektov v KS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna status vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da izpodbijana odločitev temelji na izjavi načelnika narodne zaščite v navedeni krajevni skupnosti ter njegovega namestnika, ki sta bila pooblaščena za razporejanje oseb k izvajanju nalog narodne zaščite. Iz izpovedb omenjenih izhaja, da je tožnik v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo izvajal kurirsko službo.

Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi v vloženi pripravljalni vlogi. Navaja, da je v času agresije na Slovenijo KS Šmartno na Pohorju bila edina zaposlena A.A., vsi ostali so bili v tem času volonterji.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je dne 2. 1. 2013 vložil zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. V prošnji navaja, da je kot pripadnik narodne zaščite z lovskim orožjem varoval pomembne objekte v Šmartnem na Pohorju v času vojne za Slovenijo. Izpodbijana odločba se materialnopravno opira na določbo 6. alinee 2. člena ZVV, po kateri je vojni veteran (med ostalim tudi) oseba, ki je bila oboroženi pripadnik narodne zaščite.

Prošnji je tožnik predložil potrdilo KS Šmartno na Pohorju, št. 726/2012 z dne 20. 12. 2012, iz katerega izhaja, da je tožnik v času agresije na Slovenijo v letu 1991 opravljal dolžnost kot oboroženi pripadnik narodne zaščite v KS Šmartno na Pohorju. V času od 27. 6. 1991 do 7. 7. 1991 je z lovskim orožjem varoval pomembne objekte (šola, KS, pošta, zdravstveni dom). Organizirano varovanje objektov je vodil načelnik narodne zaščite B.B. Navedeno potrdilo sta podpisala načelnik narodne zaščite B.B. in predsednik KS Šmartno na Pohorju F.F. Tožnik je priložil tudi vojaško knjižico, iz katere izhaja, da je bil od 27. 6. 1991 do 7. 7. 1991 udeležen v vojni. Iz dopisa KS Šmartno na Pohorju z dne 13. 11. 1992 izhaja spisek vseh krajanov, ki so aktivno sodelovali na zaščitnem in obrambnem področju v vojni leta 1991. Med njimi je na sedmem mestu naveden tudi tožnik. Prav tako je naveden v dopisu z dne 5. 5. 1992, pri tem je pripisano, da je bila njegova dolžnost kurir.

Prvostopni organ je v zadevi zaslišal več prič. Kot izhaja iz zaslišanja A.A. in D.D., je bil tožnik razporejen na mesto manjkajočega člana narodne zaščite, kot tak pa je varoval objekte, kot so KS, pošta, šola zdravstveni dom. Tako je zaslišan povedal tudi tožnik. Priči C.C. in B.B. pa sta povedali, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo (samo) kurir, pri tem pa ne gre prezreti, da se izpovedba B.B. razlikuje od potrdila z dne 20. 12. 2012, ki ga je (so)podpisal in v katerem je navedeno, da je tožnik kot pripadnik narodne zaščite varoval pomembne objekte. Zaslišan je B.B. povedal tudi, da je kurirjem, kamor je bil tožnik najprej razporejen, poveljeval D.D., ta pa, da je prav on tožnika prerazporedil na mesto manjkajočega člana narodne zaščite.

Nasprotja med izpovedbami zaslišanih prič niso bila razjasnjena. Upravna organa sta po izvedenem dokaznem postopku zaključila, da je tožnik deloval (le) kot kurir, ta ugotovitev pa je v nasprotju z izpovedbo A.A. in D.D., pa tudi v nasprotju s potrdilom z dne 20. 12. 2012, ki ga je (so)podpisal B.B. To potrdilo res ni bilo izdano v skladu s 179. členom ZUP in nima značaja javne listine, ne glede na to pa je to listina, ki je predložena v dokaz, zakaj se vsebina te listine razlikuje od izpovedbe B.B., ki je to listino (so)podpisal, pa v postopku ni bilo razjasnjeno. Upravna organa tudi nista pojasnila, zakaj ne verjameta A.A., ki je bila zaposlena kot tajnica KS in je hkrati opravljala naloge vodje mobilizacijske komisije, ter je bila gotovo dobro seznanjena z ukrepi, sprejetimi v času agresije na Republiko Slovenijo. Razen tega organa nista pojasnila, zakaj ne verjameta priči D.D., ki je bil pomočnik načelnika narodne zaščite in je povedal, da je sam razporedil tožnika na mesto manjkajočega člana narodne zaščite, da je varoval pomembne objekte. Tudi če je bil tožnik prvotno razporejen na mesto kurirja, to ne pomeni, da ni bil kasneje razporejen na drugo mesto.

Ker dejstva, pomembna za odločitev v predmetni zadevi, niso bila v zadostni meri razjasnjena, tako da bi bilo mogoče na osnovi tega napraviti zanesljive zaključke glede dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev v zadevi, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri s ponovnim zaslišanjem prič, pri tem pa razjasniti tudi nasprotja med njihovimi izpovedbami in predloženimi listinami. Slednje posebej velja glede priče B.B., ki mu je treba predočiti razhajanje med njegovo izpovedbo in potrdilom z dne 20. 12. 2012. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.