Jedro

Pasivno legitimiran za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen je tisti, ki mora premoženje (od katerega je imel koristi) vrniti, to pa je tisti, ki je določen v odločbi o denacionalizaciji kot denacionalizacijski zavezanec.

Ker za določitev odškodnine niso pomembne okoliščine, ki so vezane na poseben položaj zavezanca, temveč le korist, ki bi jo lahko dosegel upravičenec, toženčevi ugovori, ki izhajajo iz specifičnosti njegovega položaja pri upravljanju z gozdovi, ne utemeljujejo drugačne obravnave, ko gre za nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja gozdov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.028,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 80.740,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2010 do plačila. V presežku, to je zamudne obresti za čas od 1. 10. 2004 do 16. 7. 2010 in znesek 50.043,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevaje uspeh je plačilo pravdnih stroškov naložilo tožencu.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je toženec zavezanec za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za ves čas od uveljavitve zakona. Pritrdilo je tudi izračunu odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo tako, da je količino posekanega lesa pomnožilo z dohodkom, ki bi ga po odbitku stroškov na kubični meter lesa dosegel tožnik.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja, da ni zavezan za plačilo odškodnine za obdobje pred svojo ustanovitvijo. Meni, da so razlogi obeh sodb v tem delu nepopolni in ju zato ni mogoče preizkusiti. Navaja še, da je bil toženec ustanovljen z namenom gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči v imenu in za račun Republike Slovenije in da je denacionalizacijski zavezanec postal šele z ustanovitvijo po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ). Iz petega odstavka 14. člena ZSKZ ne izhaja, da je univerzalni pravni naslednik, saj prejšnji upravljavci niso prenehali obstajati. Obravnavana zemljišča je prej upravljalo Gozdno gospodarstvo Maribor, ki s tem pridobljenih koristi ni preneslo ne na sklad ne na državo. S sodbo mu je bilo naloženo plačilo koristi, ki je ni ustvaril niti pridobil. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z namenom ZDen, da se ne povzroča novih krivic. Nasprotuje tudi stališču, da je za določitev višine odločilna korist, ki bi jo ustvaril upravičenec. Opozarja na specifičnost svojega pravnega položaja in dejstvo, da z zemljišči lahko gospodari le pod pogoji, predpisanimi v Uredbi o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije (v nadaljevanju Uredba). Na tej podlagi je v relevantnem obdobju lahko iztržil le 7.422,00 EUR. Razlika do prisojene odškodnine predstavlja odškodnino brez pravne podlage, za katero je tožnik obogaten. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do s tem povezanega pritožbenega ugovora. Ponavlja pritožbene navedbe, da izvedenec ni upošteval njegovih pripomb o večji količini posekanih iglavcev kot listavcev. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedenih pripomb in zakaj je zavrnilo prerekanje vrednosti dnin. Ker sodišče druge stopnje te kršitve ni razveljavilo, je izpodbijana sodba nezakonita.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o podlagi toženčeve obveznosti za čas pred njegovo ustanovitvijo in da je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi namreč odgovarja tako na smiselno enak pritožbeni očitek zoper sodbo sodišča prve stopnje, kakor tudi podaja svoje pravno naziranje (vse v 6. točki obrazložitve), s slednjim pa toženec tudi vsebinsko polemizira v reviziji.

7. Toženec v reviziji neutemeljeno ugovarja pasivni legitimaciji za čas pred svojo ustanovitvijo. Za presojo tega vprašanja je pomembna specifična pravna narava zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Ne gre namreč niti za odškodnino (čeprav govori zakon o odškodninskih zahtevkih) v smislu odškodninskega prava niti za obogatitvene zahtevke v smislu pravil o neupravičeni pridobitvi (210. do 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Podlaga za obravnavane zahtevke je torej le v navedeni določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal.(1) ZDen sicer ni določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena. Rešitev tega vprašanja v sodni praksi pa je jasna: pasivno legitimiran za plačilo odškodnine je tisti, ki mora premoženje (od katerega je imel koristi) vrniti, to pa je tisti, ki je določen v odločbi o denacionalizaciji kot denacionalizacijski zavezanec.(2) Ni torej pomembno, kolikšno ali sploh kakšno korist je od vrnjenega premoženja v času od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve upravičencu imel zavezanec. Pomemben je le njegov položaj denacionalizacijskega zavezanca. V tem smislu je sodišče vezano na izrek odločbe o denacionalizaciji.(3) Da v obravnavanem primeru ne bi imel takšnega položaja oziroma da bi imel takšen položaj (še) kdo drug, pa toženec ni zatrjeval. 8. Revizija neutemeljeno izpodbija že v prejšnji točki omenjeno in v sodni praksi uveljavljeno razlago določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, da se odškodnina po tej določbi določa glede na korist, ki bi jo dosegel denacionalizacijski upravičenec, če bi s premoženjem upravljal že od začetka veljavnosti ZDen. Vrhovno sodišče je tako stališče prvič sprejelo v sklepu II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998 in nato potrdilo z nadaljnjo prakso.(4) Gre za to, da ZDen upravičencem priznava odškodnino zato, ker nepremičnine niso mogli sami uporabljati oziroma z njo upravljati. Takšen pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev pa pravno varstvo uživa že od začetka veljavnosti ZDen, čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Ker zato za določitev odškodnine niso pomembne okoliščine, ki so vezane na poseben položaj zavezanca, temveč le korist, ki bi jo lahko dosegel upravičenec, toženčevi ugovori, ki izhajajo iz specifičnosti njegovega položaja pri upravljanju z gozdovi, ne utemeljujejo drugačne obravnave, ko gre za nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja gozdov.(5) Sodišči prve in druge stopnje sta glede na pojasnjeno pravilno uporabo drugega odstavka 72. člena ZDen s takim stališčem v zadostni meri odgovorili tudi na toženčeve očitke o prevelikem razkoraku med priznano odškodnino, ki izhaja iz koristi, ki bi jo dosegel upravičenec, in dohodkom, ki ga je lahko ustvaril toženec.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni odpravilo kršitev sodišča prve stopnje v zvezi z neopredelitvijo do zatrjevanega razmerja med posekanimi listavci in iglavci ter glede vrednosti dnin. Na take pritožbene očitke je namreč sodišče druge stopnje odgovorilo v 8. točki svoje obrazložitve. Pojasnilo je, zakaj se glede na temeljno materialnopravno izhodišče (to je, da je merilo odmere odškodnine korist upravičenca) sodišču prve stopnje do teh ugovorov ni bilo treba izrecno opredeljevati. Da bi to pojasnilo sodišča druge stopnje izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč (razen kolikor se toženec tudi v reviziji neuspešno zavzema za upoštevanje svojega stroškovnega položaja pri ugotavljanju odškodnine) ali da bi spregledalo kakšen vidik v pritožbi uveljavljane procesne kršitve, pa revizija ne navaja.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Vrhovno sodišče je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo ter upoštevaje v reviziji izpodbijano vrednost 80.740,00 EUR stroške odmerilo na 1.028,12 EUR (1800 točk za sestavo odgovora na revizijo in 2 % za manipulativne stroške ter upoštevaje DDV). Toženec je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen Obligacijski zakonik, v nadaljevanju OZ) in bo od zamude naprej dolžan plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998. Op. št. (2): Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 273/2011 z dne 22. 11. 2012, II Ips 281/2008 z dne 6. 10. 2011, II Ips 58/2012 z dne 18. 12. 2014, II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013. Op. št. (3): Prim. sodbo II Ips 58/2012 z dne 18. 12. 2014. Op. št. (4): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011,II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013 in druge.

Op. št. (5): Prim. sodne odločbe VS RS II Ips 42/2011 z dne 5. 12. 2013, II Ips 74/2012 z dne 20. 11. 2014, II Ips 685/2003 z dne 27. 1. 2005, II Ips 501/2006 z dne 17. 4. 2008, ki se nanašajo na sklad in gozdove.