Jedro

Ustavna pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave se nanaša na položaj in varstvo pravic posameznika v kazenskem postopku. To izhaja že iz same določbe 27. člena Ustave, saj določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Že iz tega izhaja, da je varstvo pravice iz 27. člena Ustave zagotovljeno v okviru kazenskega postopka, kar pa pomeni, da v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v upravnem sporu. Zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, ni mogoče uveljavljati varstva v upravnem sporu, saj je v takšnih primerih zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) zavrglo tožbo. Tožnik je v tožbi zahteval ugotovitev, da je tožena stranka v oddaji A., predvajani na televiziji ... dne 12.2.2004, kršila 27. člen Ustave, da sodišče toženi stranki prepove nadaljevati s takimi in podobnimi ravnanji ter da ji naloži objavo sodbe na svoje stroške na televiziji ...

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje opira na drugi odstavek 157. člena Ustave, ki določa, da odloča, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitostih posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. To določbo je vsebinsko povzel ZUS v 3. odstavku 1. člena. Iz navedenega izhaja, da je procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu dejstvo, da tožeča stranka nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka z izjavami v sporni oddaji, predvajani na ... , kršila pravice, ki mu gredo na podlagi 27. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije za varovanje človekovih pravic in svoboščin. Navedbe tožene stranke v sporni oddaji ... kot posamično dejanje ne morejo biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pravice določene v 27. členu Ustave in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) so civilizacijski in kazenskopravni standard, saj določajo položaj in pravice obdolženca v kazenskem postopku. Predpostavka nedolžnosti se nanaša na kazenskopravno krivdo, pomeni pa, da ima dokazno breme in dokazno tveganje v kazenskem postopku država (državni tožilec). Za osumljenega pa velja načelo in dubio pro reo, kar pomeni, da mora sodišče v dvomu obtoženca oprostiti krivde. Določba 27. člena Ustave povzema in vsebuje določbe 2. odstavka 6. člena EKČP in 9. člena Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Določba EKČP se enako kot 27. člen Ustave nanaša na pravice posameznika v kazenskem postopku od njegove uvedbe do njegovega zaključka oziroma pravnomočnosti sodbe. Iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da je bila s spornimi izjavami tožene stranke prizadeta tožnikova čast in dostojanstvo, torej tožnikove osebnostne pravice, saj naj bi tožena stranka tožniku očitala storitev kaznivih dejanj. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime so dobrine, ki so lahko predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva, prav tako pa je mogoče doseči objavo sodbe tako po kazenskem kot po obligacijskem zakoniku.

Tožnik pritožbo vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da bi lahko zoper toženo stranko sprožil tako kazenski kakor civilni postopek, vendar pa to ne pomeni, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno. Ni navajal, da naj bi s spornimi izjavami bila prizadeta njegova čast in dostojanstvo, temveč, da je bilo poseženo v domnevo nedolžnosti, ki je ustavno pravno varovana človekova pravica. Gre za posebno pravico, ki je ni mogoče razlagati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih ni navajal, s čimer je kršilo razpravno načelo. Ta kršitev postopka je vplivala na pravilnost odločitve, saj je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, namesto, da bi jo obravnavalo po vsebini. Pri tem je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, saj domneva nedolžnosti ne sodi med osebnostne pravice, temveč gre za specialno ustavnopravno varovano kategorijo, ki se nanaša na pravice v kazenskem postopku, posledično pa tudi na pravice tistih, ki še niso v kazenskem postopku, pa so vnaprej obsojeni. Napačna je tudi ugotovitev, da bi sodno varstvo lahko iskal v okviru kazenskopravnega varstva. Kazenski zakonik v členih 169 do 179 določa kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, pri domnevi nedolžnosti pa ne gre za čast in dobro ime. V okviru kazenskopravnega varstva morajo biti izpolnjeni mnogo strožji pogoji. Glede na navedeno bi sodišče moralo odločati o tožbenem zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi pravilno opira na drugi odstavek 157. člena Ustave in tretji odstavek 1. člena ZUS, ki vsebinsko povzema navedeno ustavno določbo. V Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) temu ustreza določba prvega odstavka 4. člena, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz navedenih določb izhaja, da je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno. Procesne predpostavke zanj so izpolnjene le v primeru, če tožeča stranka nima zagotovljenega drugega sodnega varstva.

Kot izhaja iz tožbe in njene naknadne dopolnitve z dne 9.4.2004, tožnik sodno varstvo uveljavlja zaradi zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti z izjavo tožene stranke, dane v oddaji "A." na televiziji ... dne 12.2.2004. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa namreč sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se ustavna pravica domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave nanaša na položaj in varstvo pravic posameznika v kazenskem postopku. To izhaja že iz same določbe 27. člena Ustave, saj določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Že iz tega izhaja, da je varstvo pravice iz 27. člena Ustave zagotovljeno v okviru kazenskega postopka, kar pa pomeni, da v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane kršitve razpravnega načela z ugotavljanjem dejstev, ki jih tožnik ni navajal. Iz tožbenih navedb izhaja, da je do zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti prišlo, brez da bi bil v kazenskem postopku, in sicer z izjavo tožene stranke, dane v televizijski oddaji. Že v zadevi, opr. št. I Up 700/2004 z dne 12.1.2005, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče, da zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, ni mogoče uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu, saj je v takšnih primerih zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti. Varstvo pred takšnim posegom je zagotovljeno prav z varstvom osebnostnih pravic in sicer tako v kazenskem kot tudi civilnem postopku. Tudi tožnik sam v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja možnost takšnega varstva v civilnem in kazenskem postopku.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in zato na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS (sedaj prvega odstavka 4. člena ZUS-1) tožbo zavrglo. Ker torej razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.