Jedro

Tožnika sta zahtevek na odstranitev terase utemeljevala tudi s posplošenimi trditvami, da terasa, po tleh obložena z lesom, ki stoji ob sami meji z vrstno stavbo tožnikov, predstavlja požarno nevarnost, da gre torej za vir nevarnosti, ki ga je treba odstraniti. V skladu s 133. členom OZ bi bil takšen zahtevek lahko utemeljen, če bi tožnikoma s postavitvijo takšne terase grozila večja škoda. Ta škodna nevarnost mora biti konkretna in gotova, ne pa pogojena s kakšnim popolnoma negotovim bodočim dogodkom. Trditev tožnikov, da obstaja možnost požara, ne utemeljuje konkretne in neposredne nevarnosti. Zato zahtevek na tej trditveni in pravni podlagi ne more biti utemeljen.

Tožnika utemeljeno opozarjata, da poročilo o stanju hrupa družbe E., d. o. o., ki je bilo pridobljeno izven pravde, po naročilu nasprotne stranke, ni dokaz, ki bi ga lahko upoštevalo, saj ima le naravo navedb stranke. Ker je prvostopno sodišče kot dokaz upoštevalo mnenje strokovnjaka, ki sta ga pred pravdo angažirala prvi toženec in druga toženka, med pravdnim postopkom pa sta mu tožnika nasprotovala, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnika utemeljeno opozarjata, da jima je sodišče prve stopnje vzelo možnost obravnavanja oziroma kršilo njuno pravico do izjave, ker ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem za hrup, zvok in akustiko in z ogledom kraja samega. Izvedenec je bil predlagan za dokazovanje dejstva, da hrup, ki se razlega s terase, presega krajevno običajno mero. S pomočjo ogleda pa naj bi se sodišče prav tako prepričalo o tem, da gre za teraso oz. atrij znotraj dveh stavb, kjer ni vpliva hrupa iz glavne mestne ulice in javnih površin.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se

1.) izpodbijana sodba: - razveljavi v točki I/2 (in 3), točki II izreka, razen v delu glede odstranitve lovorikovcev, ter v delu točke III izreka (kolikor se stroškovna odločitev nanaša na prvega toženca in drugo toženko) in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, - spremeni v točki III izreka (kolikor se nanaša na tretjo toženko) tako, da sta tožnika dolžna tretji toženki povrniti 2.627,14 EUR pravdnih stroškov:

2.) izpodbijani sklep: - spremeni v točkah II in IV izreka tako, da se spremembi tožbe z dne 8. 11. 2022 (na red. št. 61) in z dne 20. 6. 2023 (na red št. 74) dovolita.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (v točki I/1 in II/1b, kolikor se nanaša na lovorikovce) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov, prvega toženca in druge toženke se pridrži za končno odločitev.

IV. Tretja toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka sklepa), in dovolilo modifikacijo tožbenega zahtevka (na red. št. 61, točka III izreka), ni pa dovolilo spremembe tožbe z uveljavitvijo dodatnega alternativnega tožbenega zahtevka z dne 8. 11. 2022 (na red. št. 61) in podrejenega tožbenega zahtevka z dne 20. 6. 2023 (red. št. 74, točki II in IV izreka sklepa); z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo: - primarni zahtevek zoper vse tri tožence glede odstranitve celotne kovinsko lesene konstrukcije terase, s povrnitvijo stroškov odstranitve od prvih dveh tožencev (točka I/1 izreka) ter zahtevek zoper drugo toženko na odstranitev zvočne naprave s terase in opustitev predvajanja glasbe v atriju (točka I/2), ter zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov od prvega toženca in druge toženke (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek (glede na prvi primarni zahtevek pod I/1 točko), da sta prvi toženec in druga toženka dolžna opustiti uporabo kovinsko lesene terase (točka II/1a izreka) in odstraniti lovorikovce iz kovinskih konstrukcij z zaboji lovorikovcev na zunanji strani južne stranice terase in svetlobna telesa na zunanji strani južne stranice terase (točka II/1b izreka) ter ponovno zavrnilo zahtevek, da je druga toženka dolžna odstraniti zvočne naprave s terase in opustiti predvajanje glasbe v atriju (točka II/3 izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da sta tožnika dolžna povrniti prvemu tožencu in drugi toženki 5.157,46 EUR, tretji toženki pa 3.911,47 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper odločitev v točkah II in IV sklepa (glede nedovolitve sprememb tožbe) in točkah I, II in III sodbe (glede zavrnitve primarnih in podrejenih zahtevkov) se pravočasno pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata razveljavitev sklepa in sodbe v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Navajata, da sodišče ni izvedlo številnih, s strani tožnikov predlaganih dokazov, ki so ključni za dokazovanje resničnosti njunih trditev. Te so pomembne za razsojo v zadevi na podlagi vseh zatrjevanih pravnih podlag glede ureditve imisij v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) in Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Ogled kraja samega in postavitev izvedenca gradbene stroke sta tožnika predlagala v dokaz nedovoljenih posegov v njune pravice zaradi izvedene terase v sklopu hotela, ki sega skoraj do meje z nižjo teraso tožnikov. Na terasi gostje in osebje hotela, skriti za lovorikovci, opazujejo, kaj se dogaja na atriju in terasi tožnikov, in poslušajo, kaj se tam govori. Zaradi uporabe terase so se močno poslabšali delovni in bivalni pogoji v nepremičnini tožnikov. Preko razumne meje je ovirana uporaba tožnikove terase, stranišča, atrija, balkona in prostorov v hiši. Ogled kraja sta predlagala v dokaz trditev o čezmernem hrupu. Sodišče bi si lahko z ogledom na kraju samem ustvarilo vtis o lokacijskih okoliščinah, in sicer, da terasa ne meji na javno površino, ampak se nahaja med dvema stavbama. V zvezi s hrupom, kamor spada tudi glasba, sta tožnika predlagala izvedenca za hrup, zvok in akustiko. V pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 202, ki sta jo vložila na naroku istega dne (ki se je začel pred drugim sodnikom znova), sta predložila sodbo UPRS I 10/2019 z dne 19. 12. 2019 o nezakonitosti soglasja za podaljšani obratovalni čas, pravnomočno odločbo o prekršku z dne 6. 2. 2020 glede kršitve javnega reda in miru ter zapisnik o naroku pred občinskim organom z dne 24. 12. 2018. Slednja dokazuje, da čezmerno hrupne goste in glasbo s terase slišijo tudi drugi sosedje. Zato sta tudi predlagala zaslišanje sosedov A. A. in B. B., ki bi lahko na podlagi osebne zaznave izpovedala o hrupnih in razgrajaških gostih hotela. Predlagala sta tudi pridobitev videozvočnih posnetkov iz spisa UPRS I U 982/2019, iz katerih izhaja intenziteta hrupa gostinske dejavnosti in glasbe s sporne terase. V dokaz trditev, da se že srednje glasno govorjenje gostov na terasi hotela sliši skozi zaprta okna tožnikovih prostorov kot tudi o vseh drugih negativnih vplivih, zatrjevanih v tožbi, sta predlagala zaslišanje pri njiju zaposlene delavke C. C. in priče D. D., ki je tožnico pogosto obiskala v poznih večernih urah in je zaznala čezmerni hrup gostinske dejavnosti na kavarniški terasi hotela.

Tožnika sta dokaza z ogledom kraja in s postavitvijo izvedenca gradbene stroke ter izvedenca za hrup predlagala tudi v podkrepitev trditev, da z nobenim drugim ukrepom, kot le z odstranitvijo terase, ni mogoče preprečiti ponovnih kršitev preko običajnih meja. Izvedenec gradbene stroke bi lahko potrdil trditve, da tožnikoma zaradi uporabe gostinske terase v neposredni bližini stanovanja in poslovnih prostorov, znotraj majhnega atrija med dvema stavbama, nastaja škoda v obliki manjvrednosti nepremičnine. V dokaz trditev o požarni ogroženosti zaradi lesene terase ob sami meji s stavbo tožnikov sta predlagala dokaz z izvedencem za požarno varnost. V dokaz smetenja terase z listjem lovorikovcev sta tožnika predlagala ogled in zaslišanje priče C. C., ki bi potrdila, da je vsakodnevno pometala listje, kot tudi zaslišanje priče D. D. in izvedenca vrtnarske stroke. V dokaz prekomernega osvetljevanja površin, namenjenih tudi zasebni rabi, zaradi katerega svetloba v nočnem času vdira tudi v spalnico tožnice, sta predlagala dokaz z ogledom sodišča na kraju samem v nočnem času. Predložila sta zapisnik z dne 30. 8. 2018, iz katerega izhaja, da se je direktor druge toženke zavezal umakniti svetlobna telesa z zunanje južne stranice terase.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo izključno na listinske dokaze tožencev, ne da bi v sodbi ustrezno pojasnilo, zakaj številnih njunih dokazov ni izvedlo. Sodba je zato obremenjena s kršitvijo pravice do izjave. Dokazi tožnikov so bili primerni za dokazovanje pomembnih zatrjevanih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov, ki bi lahko ovrgli rezultate dosedanjega dokaznega postopka, z argumentom, da so že izvedeni dokazi prepričljivi, ni dopustna. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze in skladno z načelom neposrednosti na njihovi podlagi razsoditi o zadevi, ne pa le povzemati ugotovitve drugih organov v drugih postopku o nedokazanosti prekomernega hrupa. Sodba vsebuje nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja grobo kršitev pravil dokaznega postopka. Hkrati pa sodišče na več mestih očita tožnikoma, da svojih trditev nista z ničemer dokazala. Dokazna ocena tudi ni bila skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na poročilo izvajalca E., d. o. o., ki ga je toženka sama naročila, tožnika pa sta mu nasprotovala, zato ima lahko navedeno poročilo le naravo navedb stranke in ga ni mogoče uporabiti kot dokaz. Z upoštevanjem poročila, ob tem, da sta se tožnika zavzemala za postavitev neodvisnega izvedenca za hrup, je sodišče kršilo zahtevo po enakosti orožij pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno presojalo tožbeni zahtevek le v okviru 99. člena SPZ v povezavi s 75. členom SPZ, saj sta se tožnika v tožbi sklicevala na več podlag, tudi na OZ, ki v določbi 133. člena ureja imisije. Na podlagi zatrjevanih trditev, da je zaradi obstoja nelegalno (brez soglasja tožnikov za gradnj0) zgrajene kovinsko lesene terase in njene uporabe ogrožena varnost oseb in premoženja na njuni nepremičnini, prav tako tudi požarna varnost tožnikove nepremičnine, tožnika utemeljeno zahtevata odstranitev vira nevarnosti - terase, saj vznemirjanja in imisij ni mogoče preprečiti s kakšnim drugim ukrepom.

Tožnika tudi nasprotujeta presoji, da tretja toženka ni pasivno legitimirana glede zahtevka za odstranitev lesene terase. Obširno podajata razloge o tem. V bistvenem menita, da je iz sporazuma o etažiranju, sklenjenega med prvim tožencem in tretjo toženko, ki sta po zemljiškoknjižnih podatkih solastnika stavbe, v kateri je sporna terasa, razvidno, da je terasa skupni gradbeni element stavbe. Če je tako, je namenjena skupni rabi prvega toženca in tretje toženke, ki sta zemljiškoknjižna solastnika stavbe. Zato je nepravilen in brez podlage zaključek sodišča, da je terasa v izključni lasti in posesti prve in druge toženke, saj iz sporazuma izhaja, da gre za skupni del stavbe. Ni pomembno, ali teraso uporablja izključno le prvi toženec ali druga toženka. Pasivna legitimacija tretje toženke je glede zahtevka na odstranitev terase podana, saj je solastnica stavbe in terase v njej. Tretja toženka pa tudi ni trdila, da bi bila v sporazumu mišljena kaka druga terasa. S tožbo za odstranitev terase je bilo zato treba zajeti vse solastnike terase.

Pritožnika navajata, da iz odločb in sodb upravnih organov in sodišč izhaja, da varstva svojih pravic po predpisih o graditvi v tovrstnih sporih ne moreta uveljavljati. Rekonstrukcija objekta prvega toženca ni bila opravljena v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Sodišče bi moralo v tem pravdnem postopku omogočiti varstvo zatrjevanih pravic po predpisih o graditvi, čeprav so iz upravnega področja.

Tožnika nasprotujeta odločitvi o nedopustitvi (dveh) sprememb tožbe, ker menita, da sta uveljavljana dodatna ukrepa za preprečitev prekomernih emisiji smotrna za dokončno razrešitev spora med pravdnima strankama glede varstva pred emisijami. Postopek se zaradi sprememb ne bo nesorazmerno zavlekel, saj mora sodišče pomembne dokaze za dokazovanje pravnorelevantnih trditev še izvesti.

Tožnika izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Sodišče je neutemeljeno priznalo tožencem stroške za zastopanje na narokih, urnino, odsotnost iz pisarne in kilometrino, ker so bili ti stroški priglašeni šele po po zaključku glavne obravnave. Napačna je tudi višina posameznih priznanih stroškov postopka. Vrednost obravnavanega tožbenega zahtevka na odstranitev terase, ki se edini nanaša na tretjo toženko, je znašala 4.004 EUR, kot sta tožnika pojasnila že v tožbi in v postopku ni bila sporna. Zato bi moralo sodišče stroške tretje toženke odmerjati od te vrednosti spora, kar pomeni, da je treba izhajati iz osnovne vrednosti storitve v višini 300 odvetniški točk. Upoštevati pa bi tudi moralo, da so se na narokih dne 24. 4. 2018 in 17. 1. 2023 obravnavala samo procesna vprašanja in ne glavna stvar.

3. Toženci so obširno odgovorili na pritožbo, predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za vprašanje imisij med dvema sosednjima nepremičninama. Tožnika uveljavljata pravno varstvo v okviru določb SPZ in OZ. SPZ v 75. in 99. členu ureja zaščito pred vznemirjanjem: lastnik nepremičnine mora pri uporabi te opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmerja običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). OZ pa v 133. členu določa, da vsakdo lahko od drugega zahteva, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Ureditev imisij v SPZ ob kombinaciji z ureditvijo odstranitve škodne nevarnosti v OZ dopušča tako opustitveni zahtevek kot tudi zahtevek, da se nekaj stori.1 Bistveno je, da upravičena oseba lahko zahteva od lastnika oziroma povzročitelja preprečitev imisij, ki so čezmerne (to pomeni, da presežejo določen tolerančni prag oz. v primerljivem okolju običajno mejo) in/ali povzročajo večjo/znatnejšo škodo.

6. Iz vsebine tožbenih zahtevkov, ki jih uveljavljala tožnika (in so bili v izpodbijani sodbi meritorno obravnavani), je razvidno, da zahtevata od vseh treh tožencev2 odstranitev celotne kovinsko-lesene konstrukcije terase, od drugega toženca pa še odstranitev zvočne naprave s terase in opustitev predvajanja glasbe v atrij med dvema stavbama. Za primer, da sodišče ne bi ugodilo zahtevku na odstranitev celotne kovinsko-lesene terase, sta uveljavljala zahtevke: - da prvi toženec in druga toženka opustita uporabo kovinsko lesene terase in se jima v bodoče uporaba tudi prepoveduje, - da ta ista toženca odstranita lovorikovce iz zabojev, stoječih na zunanji strani južne stranice te terase in - da drugo toženec odstrani svetlobna telesa na zunanji strani južne stranice sporne terase. Tožnika hkrati trdita, da zahtevek na odstranitev zvočne naprave in opustitev predvajanja glasbe na terasi ostaja enak. To pa pomeni, da sta primarni in podredni zahtevek glede odstranitve zvočne naprave s terase in opustitve predvajanja glasbe na njej enaka in v enakem položaju. V delu, ko se zahtevka povsem prikrivata, gre za navidezno eventualno kumulacijo. Gre za en sam zahtevek. Tovrstno navidezno kumulacijo sodišče praviloma reši tako, da le enkrat obravnava tožbeni zahtevek in ga v izreku svoje odločitve ne omenja dvakrat. 7. Tožnika sta glede obstoja sporne odprte kovinsko-lesene terase znotraj dveh stavb (poimenovane kavarniška terasa, ki se po navedbah pravdnih strank nahaja v sklopu hotela na višjem nivoju od sosednje terase in prostora tožnikov, do nje pa se pride le skozi hotel), katere odstranitev zahtevata, v bistvenem trdila, da gradnja oziroma rekonstrukcija objekta, ki je v solasti prvega toženca in tretje toženke, ni bila opravljena v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem oz. v skladu z gradbenimi in kulturnovarstvenimi pravili in je zato črna gradnja. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da tožnika ne moreta v civilnopravnem sporu doseči drugačnega rezultata, kot ga kaže izid upravnih postopkov, iz katerih izhaja, da je bila izvedba terase na objektu opravljena v skladu z gradbenim dovoljenjem in vsemi pogoji kulturnovarstvenega soglasja. Vprašanje nelagalnosti gradnje in posledično ugotovitev o obstoju črne gradnje sodi v upravno področje in ne spada v stvarno pristojnost tega sodišča. Zato tudi ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje uveljavljani zahtevek obravnavati v luči kršitev gradbenih pravil. Podlago uveljavljanemu pravovarstvenemu zahtevku v zvezi z imisijami dajejo kriteriji, zajeti v 75. členu SPZ in 133. členu OZ. Tem kriterijem pa morebitna gradnja terase v nasprotju z upravnimi predpisi ne daje nobene dodatne kvalitete oziroma samo po sebi ne vpliva na utemeljenost pravnega varstva po omenjenih zakonskih določbah v postopku pred pravdnim sodiščem.3

8. Tožnika sta zahtevek na odstranitev terase utemeljevala tudi s posplošenimi trditvami, da terasa, po tleh obložena z lesom, ki stoji ob sami meji z vrstno stavbo tožnikov, predstavlja požarno nevarnost, da gre torej za vir nevarnosti, ki ga je treba odstraniti. V skladu s 133. členom OZ bi bil takšen zahtevek lahko utemeljen, če bi tožnikoma s postavitvijo takšne terase grozila večja škoda. Ta škodna nevarnost mora biti konkretna in gotova, ne pa pogojena s kakšnim popolnoma negotovim bodočim dogodkom. Trditev tožnikov, da obstaja možnost požara, ne utemeljuje konkretne in neposredne nevarnosti. Zato zahtevek na tej trditveni in pravni podlagi ne more biti utemeljen. Tožnika tudi ne trdita, da bi terasa odvzemala svetlobo, razgled ali zračnost, oziroma, da bi konstrukcija lesene terase vplivala na sosednjo nepremičnino preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali da bi povzročala večjo škodo - manjvrednost nepremičnine (v luči 75. člena SZ in prvega odstavka 133. člena OZ). Tožnika sta trdila, da uporaba kavarniške terase oziroma način opravljanja dejavnosti na njej (več v nadaljevanju) povzroča čezmerne imisije, ki otežujejo uporabo sosednje nepremičnine tožnikov (v katerih imata stanovanjske in poslovne prostore), kar pa s samo izgradnjo terase nima tehtne zveze. Če gre pri uporabi in obratovanju terase4 za načine, ki čezmerno otežujejo uporabo nepremičnine tožnikov, so za preprečitev vpliva takšnih imisij oz. za odpravljanje teh vzrokov namenjeni s tem povezani ustrezni ukrepi, lahko tudi takšni, kot jih tožnika opredeljujeta z drugimi tožbenimi zahtevki. Ravno ti kažejo, da je nastanek vznemirjanj po naravi stvari mogoče preprečiti na milejše načine. Sama postavitev terase pa, kot že rečeno, glede na trditve tožnikov v ničemer ne predstavlja vznemirjanja ali večje nevarnosti. Vznemirjenje ali večjo nevarnost lahko tako povzroča kvečjemu nedopustna uporaba terase, ne pa sama terasa. Zato zahtevek na odstranitev celotne terase že iz navedenih razlogov ne more biti utemeljen.

9. Ker je bila zavrnitev (dela "primarnega") zahtevka na odstranitev celotne kovinsko lesene konstrukcije terase zoper vse tri tožence (in posledično na poplačilo stroškov za odstranitev zoper prvega toženca in drugo toženko) pravilna (sicer iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče), se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do obširnih trditev tožnikov o nepravilnosti ugotovitve/zaključka o neobstoju pasivne legitimacije tretje toženke, saj ta na odločitev ne more vplivati, četudi bi se izkazala za pravilno.

10. Nadaljnji predmet pritožbenega preizkusa je presoja pravilnosti izpodbijane zavrnilne odločitve o opustitvi uporabe kovinsko-lesene terase (zoper prvega toženca in drugo toženko), na odstranitev lovorikovcev (zoper prvega toženca in drugo toženko) in svetlobnih teles na zunanji strani južne stranice terase (zoper drugo toženko) ter na odstranitev zvočnih naprav s terase in s tem opustitev predvajanja glasbe v notranji atrij med stavbama (zoper drugo toženko). Ti zahtevki, ki predstavljajo različne načine za preprečitev zatrjevanih imisij, izhajajo iz istega izvornega problema, torej spornega načina uporabe terase, kar vpliva na sosednjo nepremičnino tožnikov.

11. Zavrnitev zahtevka za odstranitev lovorikovcev iz kovinskih konstrukcij z zaboji na terasi je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja, da fotografije, ki sta jih v dokaz svojih trditev (o onesnaževanju terase z odpadlimi listi lovorikovca) predložila sama tožnika, ne potrjujejo onesnaženja, ki bi presegalo krajevno običajno mero. Na fotografijah je opaziti le nekaj odpadlih listov (pet), kar tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre šteti za prepovedano imisijo, ki bi terjala sodno varstvo; tudi ne v primeru, da bi bilo teh listov morebiti nekoliko več. Že izkustveno in življenjsko gledano je povsem neprepričljivo sklepanje tožnikov, da nekaj odpadlih listov s sosednjega grmovja ali drevesa predstavlja prekomerno vznemirjanje v danem okolju. Če segajo veje lovorikovcev v zračni prostor nepremičnine tožnikov, pa imata pravico veje odstraniti (83. člena SPZ). Pravo imisije do določene stopnje dopušča, saj povsem idealnega sobivanja življenje ne omogoča. Zgoščena postavitev lovorikovcev ob meji s sosednjo nepremičnino tožnikov, tudi ob upoštevanju, da kakšno listje odpade na spodnjo teraso tožnikov, ne predstavlja krajevno neobičajnega vznemirjanja, še posebej ne ob neprerekanih navedbah prvega toženca in druge toženke, da je njun vrtnar pripravljen čistiti teraso tožnikov, ta pa tega ne dopustita. Obrazložena zavrnitev dokaza z zaslišanjem prič C. C. in D. D. o pometanju ali videnju odpadlih listov je bila zato pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokaz s postavitvijo izvedenca vrtnarske stroke, saj tožnika nista opredeljeno navajala, katera konkretna dejstva z njim dokazujeta. Pritožbena trditev, da je bil izvedenec predlagan v dokaz imisij, je presplošna.

12. Sodišče prve stopnje izključno na podlagi fotografije (priloga A22) ugotavlja, da gre pri svetilih za tanek led trak med posodami lovorikovcev ob meji s tožnikovo nepremičnino, ki je nameščen tako, da sveti v tla in zgolj ambientalno osvetljuje teraso. Vendar pa fotografija kaže kaže osvetlitev, usmerjeno na vse strani, tudi proti nepremičnini tožnikov; v odločilnih dejstvih je torej nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in samo listino, 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta trdila, da so svetila celo noč prižgana in da nočna svetloba vdira ne le na njun atrij, temveč tudi v prostore pisarne in spalne prostore stanovanja, zaradi česar je moteno delo in miren spanec/počitek. Sodišče prve stopnje navaja, da so svetila prižgana le v obratovalnem času, a za tak zaključek ne navede argumentov, ne pojasni, na podlagi česa to ugotavlja, niti ne ugotovi časa obratovanja; sploh pa ne ugotavlja in upošteva narave in namena nepremičnine (kje in kateri prostori so obrnjeni proti kavarniški terasi). Bližina imisij (osvetljevanje čez celo noč) drugače vpliva na nepremičnino in njene uporabnike, če je usmerjena v stanovanje kot v nasprotnem primeru. V dokaz trditev o prekomernem osvetljevanju čez noč tudi v spalni del stavbe, sta tožnika poleg svojega zaslišanja in fotografije predlagala ogled na kraju samem, kar je primeren in pomemben dokaz za ugotovitev vseh pravnorelevantnih dejstev za presojo, ali prižgana svetlobna telesa med zaboji lovorikovcev res neobičajno dolgo in močno osvetljujejo bivalne prostore. Zavrnitev (tudi) tega dokaza (le) na zadnjem naroku za glavno obravnavo s pavšalno navedbo, da se ostali dokazi zavrnejo kot nepotrebni, brez ustavno dopustnih razlogov, tako predstavlja, na kar pravilno opozarjata tudi pritožnika, kršitev njune pravice do izjave v postopku.5

13. Tožnika sta zahtevek za opustitev uporabe sporne terase (med drugim) utemeljevala s trditvami, da gostje in osebje hotela, skriti za lovorikovci, pogledujejo na sosednje površine tožnikov in opazujejo tožnika in njune stranke ter poslušajo vse, kar se dogaja na njunem atriju, terasi, balkonu in v notranjih prostorih pisarne ter stanovanja, kar predstavlja nedopustno imisijo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom in zaključku izpodbijane sodbe, da gre (glede na postavljene lovorikovce v gredah oz. visokih zabojih ob meji in ob dolžnosti tožnikov poskrbeti, da se zaupni in tajni pogovori s strankami ne opravljajo na odprti terasi) pri takšnih trditvah zgolj za hipotetične domneve (glej str. 15 izpodbijane sodbe). Pritožba se s temi razlogi - ki so za presojo tega dela zahtevka odločilni - konkretizirano sploh ne sooči. Če naj bo uspešna, se mora vsebinsko spoprijeti z razlogi prvostopenjske sodbe in nanje odgovarjati s protiargumenti, ne pa le ponavljati trditev. Zato z njimi ne more doseči drugačnega zaključka.

14. Tožnika sta zahtevek za opustitev uporabe terase ter odstranitev zvočnih naprav z nje oziroma opustitev predvajanja glasbe v bistvenem utemeljevala z obstojem prekomernega hrupa, ki ga povzročajo hotelski gostje in osebje s pogovarjanjem, kričanjem in vzklikanjem. Izpostavila sta predvajanje glasne glasbe preko dveh zvočnih naprav na terasi, tekom celega dneva in pa tudi zvečer, preko obratovalnega časa pozno v noč.

15. Sodišče prve stopnje je zahtevke zavrnilo z argumentacijo, da tožnika nista uspela dokazati, da bi hrup, ki ga povzročajo gostje in predvajana glasba, presegal običajne meje hrupa v mestnem jedru6. Pri tem je svojo odločitev oprlo na obrazložitve posameznih odločb upravnih organov in upravnega sodišča (priloga B13, 16, 17 in 18), predloženih s strani tožencev, ki se nanašajo na postopek za izdajo soglasja za podaljšanje obratovalnega časa in postopek o prekršku. Povzelo je ugotovitve o nedokazanosti hrupa iz drugih postopkov, na podlagi tam izvedenih dokazov, kar pa je, kot utemeljeno opozarjata pritožnika, v nasprotju z načelom neposrednosti (4. člen ZPP). Sodišče in stranke zavezuje le izrek, zato se sodišče v tej pravdi ne more opreti na obrazložitev o stopnji hrupa iz drugih odločb. Prav tako tožnika utemeljeno opozarjata, da poročilo o stanju hrupa družbe E., d. o. o., ki je bilo pridobljeno izven pravde, po naročilu nasprotne stranke, ni dokaz, ki bi ga lahko upoštevalo, saj ima le naravo navedb stranke. Ker je prvostopno sodišče kot dokaz upoštevalo mnenje strokovnjaka, ki sta ga pred pravdo angažirala prvi toženec in druga toženka, med pravdnim postopkom pa sta mu tožnika nasprotovala, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Tožnika tako utemeljeno opozarjata, da jima je sodišče prve stopnje vzelo možnost obravnavanja oziroma kršilo njuno pravico do izjave, ker ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem za hrup, zvok in akustiko in z ogledom kraja samega. Izvedenec je bil predlagan za dokazovanje dejstva, da hrup, ki se razlega s terase, presega krajevno običajno mero. S pomočjo ogleda pa naj bi se sodišče prav tako prepričalo o tem, da gre za teraso oz. atrij znotraj dveh stavb, kjer ni vpliva hrupa iz glavne mestne ulice in javnih površin.

Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem zavrnilo z argumentacijo, da med pravdnima strankama ni soglasja o tem, na katero jakost so nastavljene glasbene naprave oz. o tem, koliko hrupa povzroča glasba in govorjenje gostov na terasi, zaradi česar na napovedani dan meritve očitno ne bi mogle biti opravljene. Razbrati je, da je ta dokazni predlog zavrnilo kot neprimeren. Takšni razlogi za neizvedbo pomembnega dokaza, s katerim se lahko objektivno ugotavlja, kako močan je hrup, ki prihaja s terase, niso ustavno sprejemljivi.7

17. Sodišče prve stopnje tudi ni izrecno obrazložilo, zakaj v zvezi z zatrjevanim prekomernim hrupom (glasbo in razgrajanjem/pogovarjanjem hotelskih gostov/osebja), ki otežuje uporabo nepremičnine tožnikov, ni izvedlo dokazov z ogledom kraja in dodatno predlaganih, z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in D. D. Tudi se ni opredelilo do drugih dokazov, ki sta jih tožnika predložila in predlagala v potrditev zatrjevanih dejstev v zvezi s prisotnostjo hrupa na sporni terasi (sodba UPRS I U 10/2019 z dne 19.12.2019 (A49), odločba o prekršku z dne 6. 2. 2020 (A53), zapisnik o naroku pred občinskim organom z dne 24. 12. 2018 (A54) in pribava videozvočnih posnetkov z dne 24. 10. 2018 iz spisa UPRS I U 982/2019). Prav tako ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza s poslušanjem v spis predloženega zvočnega posnetka. Domnevati je, da je te preostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, ker je bilo relevantno dejansko stanje zadostno razjasnjeno že na podlagi (v izpodbijani sodbi) izpostavljenih listinskih dokazov in zaslišanj tožnikov. V tem primeru je sodišče prve stopnje sporne dokazne predloge tako zavrnilo z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.8 Z navedenim ravnanjem pa je nedopustno poseglo v pravico tožnikov do izjave v postopku.

18. Tožnika sta s tožbo glede povzročanja pretiranega hrupa uveljavljala posamezne načine za njegovo preprečitev. Z dodatnima naknadnima spremembama tožbe pa sta ponudila še dva možna načina preprečitve zatrjevanih imisij: postavitev protihrupne ograje (list. št. 145) in/ali omejitve predvajanja glasbe do določene mejne vrednosti kazalcev (list. št. 208). Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev, nanašajočo se na preprečitev zatrjevanih imisij z opustitvijo uporabe terase, z odstranitvijo zvočnih naprav oz. opustitvijo predvajanja glasbe, in bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presojati o (ne)obstoju bistvenih imisij, sodi, da je za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnimi strankami (tožnikoma ter prvim tožencem in drugo toženko), ki izvira iz spornega načina uporabe kavarniške terase, smotrno, da se dovolita spremembi tožbe (185. člena ZPP). O zavlačevanju postopka, v katerem se dokazni postopek sploh še ni v bistvenem izčrpal, ni mogoče govoriti.

19. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja, da kadar v pravdi (v okviru 75. člena SPZ in 133. člena OZ) narava imisij omogoča več načinov za njihovo preprečitev, prizadeti lastnik sosednje nepremičnin ne more narekovati načina, kako naj lastnik oziroma uporabnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije. Zahtevek za povsem določno spremembo stanja sosednje nepremičnine oziroma njene uporabe je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Zato mora tožnik v takšni pravdi, ko se dopušča več načinov preprečitve imisij, v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov.9 Ker je sodišče prve stopnje pri obravnavanju postavljenih zahtevkov, pri katerih niti ni mogoče govoriti o njihovi alternativnosti ali podrejenosti, očitno zmotno štelo, da so uveljavljani zahtevki ustrezno oblikovani, je potrebno v smeri ureditve spornega razmerja tožnika s tem najprej seznaniti in jima omogočiti, da oblikujeta tožbeni zahtevek na način, ki bo skladen z materialnim pravom.

20. Glede na zgoraj povedano je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo kršilo pravico do kontradiktornosti postopka (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), v posledici česar je tudi dejansko stanje (v zvezi z vprašanjem obstoja hrupa in osvetlitve preko krajevno običajnih meja) ostalo nerazčiščeno. Zaradi odsotnosti razlogov o pomembnih odločilnih dejstvih je kršilo tudi določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabilo tudi določbo 185. člena ZPP glede smotrnosti spremembe tožbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v obsegu, kot je obrazloženo in razvidno iz izreka te odločitve, in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma dopolnitev postopka, v katerem naj temeljito izpelje dokazni postopek glede zahtevkov, nanašajočih se na hrup in osvetlitev. Hkrati je tudi spremenilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se dovolita naknadni spremembi tožbe (3. točka 365. člena ZPP).

21. Razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje je potrebna, ker pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.10 Med strankama postopka namreč obstaja večje število pomembnih spornih dejanskih in pravnih vprašanj, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo oziroma se ni opredelilo pravilno. Poleg navedenega bosta stranki postopka v obravnavanem primeru (v okviru materialno procesnega vodstva) imeli možnost morebitne dopolnitve pomanjkljivih in nejasnih navedb. Bistveno je tudi, da je pritožbeno sodišče spremembi tožbe z dne 8. 11. 2022 (na red. št. 61) in z dne 20. 6. 2023 (na red št. 74) dovolilo; o celotnem sklopu, povezanem z dovoljeno spremembo tožbe sodišče prve stopnje še ni odločalo. S ponovnim obravnavanjem zadeve v razveljavljenem obsegu pred sodiščem prve stopnje bo tako pravdnima strankama v polni meri omogočeno varstvo njunih procesnih pravic. Obenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj prvi odstavek in a contrario drugi odstavek 355. člena ZPP).

22. V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba v točki I/1 potrdi, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani (353. člen ZPP).

23. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da bi ob vrnitvi zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje odredilo opravo nove glavne obravnave pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Odločba je bila v tem postopku razveljavljena prvič, razlog za njeno razveljavitev pa ni pristranska ocena, katere dokaze bo sodišče izvedlo, temveč napačen pogled na sodišča prve stopnje na pravni vidik zadeve, ki je imel za posledico tudi, da so ostala nerazjasnjena sporna dejanska vprašanja.

Odločitev o stroških postopka:

24. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev, kolikor se nanaša na prvega toženca in drugo toženko, v pretežnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o njunih pravdnih stroških, o katerih bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Pritožnika pa (delno) utemeljeno izpodbijata tisti del stroškovne odločitve, ki se nanaša na tretjo toženko. Ne drži pritožbeni očitek o toženkini nepravočasni priglasitvi pravdnih stroškov za zastopanje na vseh narokih, za urnino, odsotnost iz pisarne in za kilometrino, saj je iz zapisnika zadnje glavne obravnave s 27. 6. 2023 (list. št. 213) razvidno, da je pooblaščenec tretje toženke prav ob koncu obravnave vložil pisni stroškovnik (list. št. 216), torej v skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP. V stroškovniku pa so navedeni med drugim tudi ti stroški. Pravilno pa tožnika opozarjata, da so odvetniški stroški, ki so bili tretji toženki priznani, odmerjeni od napačne vrednosti spora. Kot je razvidno iz tožbe, sta tožnika opredelila vrednost spora glede tožbenega zahtevka za odstranitev terase (ki se edini nanaša na tretje toženko) v razmerju do vsakega toženca, tudi tretje toženke, na 4.004 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje kot osnovo za odmero odvetniške nagrade upoštevati vrednost storitve 300 točk (in ne 50o točk). Sodišče prve stopnje je toženki priznalo za posamezne potrebne stroške 4.755 odvetniških točk. Ob pravilni osnovni vrednosti storitve in utemeljenem opozorilu tožnikov, da so se na naroku 24. 4. 2018 in 17. 1. 2023 obravnavala samo procesna vprašanja (list. št. 52) ti v skladu z OT11 znašajo 3.05512 odvetniških točk; upoštevaje materialne stroške v višini 40,55 točk (2 % do 1000 točk, 1 % nad 1000 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečanju za 22 % DDV, znaša 2.265,94 EUR. Ob upoštevanju še nespornih stroškov kilometrine v znesku 361,20 EUR, pa znašajo pravdni stroški tretje toženke 2.627,14 EUR. Odločitev o začetku teka roka za izpolnitev obveznosti je v okviru zahtevka tretje toženke. Toženka je zapisala rok za izpolnitev dajatve 15 dni, ZPP pa v tretjem odstavku 313. člen ZPP določa, kdaj začne teči ta rok (15 dni od vročitve sodbe/sklepa).

Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožnikov v razmerju do tretje toženke delno ugoditi in spremeniti stroškovno odločitev v III. točki izreka izpodbijane odločbe tako, da znesek pravdnih stroškov, ki jih morata tožnika povrniti tretji toženki, znaša 2.627,14 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov, prvega toženca in druge toženke temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Ker tretje toženka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), krije sama svoje stroške tega postopka.

1 Primerjaj: Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba , 2004, str. 397. 2 Prvi toženec in tretja toženka sta po zemljiškoknjižnih podatkih solastnika nepremičnine, katere del je sporna kovinsko lesena (kavarniška terasa, ki leži ob nepremičnini tožnikov); druga toženka jo ima v posesti v sklopu opravljanja hotelske dejavnosti. 3 Primerjaj: Renato Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 392. 4 Tožnika trdita, da se na njej cel dan in tudi ponoči vrti glasna glasba in zadržujejo gostje, ki govorijo, vzklikajo ali razgrajajo; da iz lovorikovcev v koritih na terasi odpada listje na njuno nižje locirano teraso in da na terasi postavljena in prižgana svetila, tudi čez noč, osvetljujejo površine tožnikoma lastne nepremičnine. 5 Glej odločbe VS RS VIII Ips 20/2014, II Ips 329/2017, idr. 6 Pri tem velja opozoriti, da samo dejstvo, da gre za mestno jedro (s trgovinami in lokali), ob tem, ko je nesporno, da gre v konkretnem primeru za teraso, ki se nahaja med stavbama na notranji strani, ne more biti edina pomembna okoliščina pri presoji prekomernosti hrupa. 7 Glej odločbe VS RS VIII Ips 20/2014, II Ips 267/2018 idr. 8 Primerjaj sodba VS RS II Ips 267/2018. 9 Primerjaj: Renato Vrenčur, Stvarnopravni zakon s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 391, 395, 397. 10 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. 11 Odvetniška tarifa (Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami), glej 6, 10, 11/3 člen OT in Tar. št. 19, 20, 22 OT. 12 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 75 točk za (procesni) narok 24.4.2018 (glej zapisnik, list št. 52) in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 225 točk za drugo vlogo, 300 točk za prvi narok 4.10.2018 (glej zapisnik, list. št. 82), 300 točk za trajanje, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za narok 15.4.2021, 50 točk za trajanje, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za tretjo vlogo, 150 točk za narok 8.11.2022, 50 točk za trajanje, 80 točk za odsotnost, 150 točk za četrto vlogo, 75 točk za narok 17.1.2023 (glej zapisnik, list. št. 156), 80 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za peto vlogo, 150 točk za narok 27.6.2023 in 80 točk za odsotnost iz pisarne.