Jedro

Stečajni upravitelj lahko poplača stroške stečajnega postopka le ob soglasju stečajnega sodišča, ki ga poda šele ob sočasnem preizkusu utemeljenosti priglašenih stroškov (prvega odstavka 357. člena ZFPPIPP). Glede na med strankama nesporno dejstvo, da je tožeča stranka račun za opravljene storitve zastopanja izstavila po končanju stečajnega postopka, tega soglasja stečajni upravitelj v postopku pred prenehanjem stečajnega dolžnika niti ni mogel pridobiti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za 6.286,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 3. 2010 do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki 926,16 EUR pravdnih stroškov, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 466,56 EUR pritožbenih stroškov, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača 6.286,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2010 do plačila (I. točka izreka), v presežku, in sicer glede zakonskih zamudnih obresti od 6.286,13 EUR od 10. 2. 2010 do 2. 3. 2010, pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.244,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer navaja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno povzelo vsebino izpovedbe tožeče stranke in priče B. M. o tem, da naj bi jima tožena stranka priznala, da je pozabila rezervirati sredstva in pozabila, da tožeča stranka še ni izstavila računa za opravljene storitve. Iz končnega poročila upravitelja naj bi izhajalo, da je stanje stečajne mase na dan 30. 9. 2009 41.834,58 EUR, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo že 31. 7. 2009 stečajna masa razdeljena. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da so bila rezervirana sredstva v višini 5.000,00 EUR. Če bi tožeča stranka pravočasno izstavila račun, so bila sredstva za poplačilo na voljo. V nadaljevanju v bistvenem opozarja, da je tožeča stranka izstavila račun po zaključku stečajnega postopka, zato se ne more več poplačati, saj gre za strošek tega postopka, pri tem pa je bil izstavljen račun neobstoječemu subjektu, ker je stečajni dolžnik prenehal. Spremljati potek stečajnega postopka je bila njena dolžnost, pri čemer opozarja na določilo četrtega odstavka 122. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerem se šteje, da je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi objavami v stečajnem postopku na straneh AJPES-a. Kot odločilno poudarja, da brez soglasja stečajnega sodišča k plačilu stroškov, pri čemer to preveri upravičenost priglašenih stroškov, izvršitelj ne sme stroškov ne sme izplačati glede na določilo 357. člena ZFPPIPP. Zaključuje, da je škodo povzročila tožeča stranka s svojim malomarnim dejanjem, ko ni pravočasno predložila računa v osmih dneh po tem, ko je bila storitev opravljena, kot nalaga določilo 19. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus uradno upoštevnih in zatrjevanih postopkovnih kršitev ni pokazal (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

6. Sodba sodišča prve stopnje je v zadostni meri obrazložena in jasna, pri čemer zatrjevano protispisno povzemanje izpovedb ni v zvezi z odločilnimi dejstvi, zato zatrjevana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče druge stopnje ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožena stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določilo četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP, ki uveljavlja neizpodbojno domnevo, da so stranke in drugi z objavami v stečajnem postopku na portalu AJPES seznanjeni. Ker gre za prisilno določilo, ki zavezuje vsakogar, pri čemer se poznavanje njegove vsebine še posebej pričakuje od tožene stranke kot odvetnice, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem v sodnih postopkih, o njeni dobri veri, ker se je zanesla na dogovor s tožencem (10. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ni mogoče govoriti in na tem temelju graditi toženčeve odškodninske odgovornosti.

8. Škodo, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem postopku predstavljajo v stečajnem postopku neizplačani stroški za opravljeno zastopanje stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, ki imajo hkrati značaj stroškov stečajnega postopka (prvi odstavke 354. člena in 6. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Tožena stranka pravilno opozarja, da jih stečajni upravitelj lahko poplača le ob soglasju stečajnega sodišča, ki ga poda šele ob sočasnem preizkusu utemeljenosti priglašenih stroškov (prvega odstavka 357. člena ZFPPIPP). Glede na med strankama nesporno dejstvo, da je tožeča stranka račun za opravljene storitve zastopanja izstavila po končanju stečajnega postopka, tega soglasja stečajni upravitelj v postopku pred prenehanjem stečajnega dolžnika niti ni mogel pridobiti.

9. Po pojasnjenem je nepomembno dejstvo, ali je stečajni upravitelj v predračunu stroškov predvidel ustrezen znesek za stroške zastopanja, kar kot bistveno navaja sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi. Za tovrstne stroške niti ni nujno, da so zajeti v predračunu stroškov (oziroma njegovi spremembi), da bi bili poplačani ob soglasju sodišča (glej VSL sklep Cst 219/2012). Odločilno je le dejstvo, da tožeča stranka, na kateri je bila obveznost, da po preklicu pooblastila dne 18. 11. 2009 v 8 dneh izstavi račun za opravljeno delo (prvi odstavek 19. člena OT v zvezi s prvi odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi - v nadaljevanju ZOdvT), tega ni storila, ampak ga je izstavila šele dne 19. 1. 2010 po pravnomočnem končanju stečajnega postopka (sklep o končanju postopka je postal pravnomočen 12. 12. 2009, stečajni dolžnik pa je bil izbrisan iz registra 22. 12. 2009). Brez pomena za odločitev je tudi morebiten drugačen dogovor tožeče stranke s toženo stranko, da se bodo ti poplačali kasneje, saj ta ni smel biti v nasprotju s pojasnjenimi kogentnimi določili, kar je tožeča stranka morala vedeti. Po pojasnjenem je neplačilo stroškov v stečajnem postopku pripisati ravnanju tožeče in ne tožene stranke, s čimer tudi odškodninska obveznosti tožene stranke ni podana.

10. Podlaga odločitve o stroških so določila drugega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP ter ZOdvT.

11. Tožeča stranka, ki ni uspela v postopku, mora toženi stranki povrniti naslednje priglašene potrebne stroške na prvi stopnji: nagrada za postopek (tar. št. 3100) 315,90 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) 291,60 EUR, pavšalni znesek stroškov 20,00 EUR (tar. št. 6002), kilometrina (tar. št. 6003) 3x 48,10 EUR, 20% DDV, kar skupaj znese 926,16 EUR, in naslednje potrebne stroške na drugi stopnji: postopek s pritožbo (tar. št. 3210) 388,80 EUR, skupaj z DDV priglašeni znesek 466,56 EUR.