Jedro

Toženka je napačno uporabila materialno pravo z zahtevo, da lahko tožnik izkaže preganjanje le v primeru, da zoper njega v Iranu tečejo sodni postopki. V zvezi s predlogi toženke, na kakšen način bi lahko tožnik to dokazal (sodni nalog itd...) sodišče pripominja, da upravni postopek ne pozna dokaznih pravil, ki bi dokazovanje določene dokazne teme omejevala le na določena dokazna sredstva.

Kadar gre za posameznika, ki zatrjuje razlog preganjanja, ki je splošno znan, in gre za pripadnost oz. povezanost s skupino, ki je očitno preganjana v izvorni državi po številnih informacijah o izvorni državi, potem je še toliko bolj pomembno, da se pristojni organ v dokazni oceni ne ustavi že ob prvi (majhni) nekonsistentnosti in da ne opre negativne odločitve na možno nekonsistentnost v zvezi s potjo deportacije iz druge države članice EU v izvorno državo, ki niti ne pomeni materialne nekonsistentnosti, če bi sporno okoliščino lahko pred opredelitvijo dokončne dokazne ocene organ natančno in celovito preizkusil. Ravno tako pa je pomembno, da se organ v takih primerih ne opira na preveč splošne formalizme in predpostavke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1295/2016/47 z dne 6. 10. 2020 se odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A. A., rojen ... 1965 v kraju Z., državljana Islamske republike Iran, ugodi ter se mu prizna status begunca z dnem 6. 10. 2020. II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca učinkuje z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

**K I. točki izreka** _Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 8. 11. 2016 (v nadaljevanju prošnja). Toženka je prošnjo zavrnila že z odločbo št. 2142-1295/2016/36 (1312-07), ki je bila s sodbo naslovnega sodišča I U 448/2018-9 z dne 18. 9. 2019 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek.

2. V izpodbijani odločbi je toženka povzela tožnikove izjave iz prošnje, da je Iran zapustil leta 2006, ker je bilo tam ogroženo njegovo življenje. V Iranu je imel svojo tovarno, kjer je proizvajal avtodele. Njegovi delavci so bili večinoma Iranci bahajske veroizpovedi. V Iranu je bahajska vera zavržena in ilegalna, do bahajcev je zelo diskriminatoren odnos, saj nimajo niti osnovnih pravic. On je bil do njih prijazen in jim je večkrat pomagal. Bili so dobri in pošteni delavci. Približno en mesec, preden je zapustil Iran, so enote tajne službe vdrle v njegovo tovarno. Vse delavce in tudi njega so odpeljali v pripor, kjer je bil dva tedna. V priporu so ga psihično in fizično mučili ter ga zasliševali. Pretepali so ga, preklinjali člane njegove družine, omenjali, kaj vse bodo počeli z njegovo ženo in hčerko. Ko je spal, so ga nenadoma polili z mrzlo vodo. Hrano je dobil samo enkrat na dan. Večkrat je bil tudi lačen, saj so mu pljuvali v hrano. Večkrat so ga slekli do nagega, mu priklenili noge in roke in niso dovolili, da gre na potrebo. Bil je nemočen, saj so ga zelo poniževali. Obtoževali so ga, da je spremenil vero in da je izraelski vohun. Nato je bil proti varščini izpuščen do sojenja, kar sta dosegla njegova žena in odvetnik. Varščino je predstavljala njegova tovarna. Na prostosti mu je odvetnik rekel, da so to težke obtožbe in da ga bodo zagotovo obsodili na smrtno kazen, če gre na sojenje. Tako je začel s pripravo, da zapusti državo. Priskrbel si je ponarejen potni list in za prestop meje podkupil iranske policiste. Približno 20 dni je bival v Turčiji in nato ilegalno odšel na Ciper, kjer je takoj po vstopu zaprosil za mednarodno zaščito. Kot prosilec je na Cipru tudi ilegalno delal, opravljal je gradbena dela. Približno leta 2010 ali 2011 je na Cipru dobil negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Njegovi pritožbi niso ugodili. Dobil je 75 dni časa, da zapusti državo. Od takrat naprej je na Cipru živel ilegalno. Leta 2012 ali 2013 je skušal ilegalno s svojim sinom oditi v Anglijo, vendar jima ni uspelo. Konec marca 2016 je skušal s ponarejenim potnim listom iz Poljske odleteti na Dunaj, a so ga na letališču prijeli in obsodili na devet mesecev zaporne kazni. Po enem mesecu je bil s pomočjo mednarodnih organizacij izpuščen pod pogojem, da se vrne v Iran. Vendar se je z njimi dogovoril, da bo v Maleziji svojo karto zamenjal, saj so vedeli, da se ne more vrniti v Iran. Iz Cipra je preko Dubaja odletel v Malezijo, kjer je bil tri dni. Tam je letalsko karto za Teheran zamenjal s karto za Istanbul in odšel v Turčijo, kjer je bil šest mesecev. V Turčiji je priskrbel ponarejen potni list Španije, s katerim je prišel na Brnik ter se tam javil policistom in zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Toženka je povzela, da je tožnik leta 2006 zapustil Iran, ne da bi v resnici svojo veroizpoved spremenil v bahajsko, kakor je trdila tajna služba, ampak so bile to samo obtožbe revolucionarne garde. So v civilu in so oboroženi, ter nič ne opozarjajo, ampak samo ukrepajo. Ker je zaposlil bahajce in jim omogočil sestanke v tovarni in svojem domu, so prišli do informacije, da je on drugačne vere. Takrat so pripadniki tajne službe v njegovo tovarno prišli s tremi avtomobili, sami so bili v civilu. V tovarno so vdrli brez kakšne odredbe in navodil, samo vklenili so jih in odpeljali v pripor na neznan kraj za približno 15 dni. Bilo je nekega dne popoldan in on o tem ni prej nič vedel. Ko je bil proti varščini izpuščen, je približno po enem tednu zapustil Iran, v tem tednu pa ni imel nobenih kontaktov z enotami tajne službe. Tožnik je vedel, da je bahajska vera prepovedana, vendar ni vedel, da je oblast tako občutljiva na to. Šele v priporu je ugotovil, kako resne posledice so lahko, saj bahajce avtomatično označujejo za izraelske vohune. Pred tem dogodkom je v prvem letniku fakultete nekega dne s sošolci opravljal njihove duhovnike, češ da so paraziti in da ne delajo. Vohunske enote tajne službe univerze so za to izvedele in naslednji dan so mu rekli, da mu bodo naredili uslugo in ga odpustili, sicer bi ga morali takoj zapreti, zaradi česar študija ni mogel nadaljevati. Toženka je povzela, da so tožnika po tem, ko je zapustil Iran, prišli večkrat iskat na dom. Njegovo mamo so večkrat odpeljali na zaslišanje, zaradi njega pa so večkrat zasliševali tudi njegovega brata. Njegovo življenje v Iranu je nemogoče, saj je tajna služba v Iranu zelo močna in zelo preprosto je najti ljudi. Že več kot 10 let živi v tujini. Nima finančnih težav, in če ne bi imel težav z iransko tajno službo, bi se zagotovo že vrnil v Iran. Vse njegovo premoženje, vključno s tovarno, je tajna služba zasegla.

4. Toženka je ugotovila istovetnost tožnika na podlagi osebne izkaznice Irana št. ..., veljavne do ...; rojstnega lista Irana št. ..., izdanega ...; vozniškega dovoljenja Irana št. ..., izdanega ...; izkaznice o služenju vojaškega roka, izdane ..., za katere vse je Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) ugotovil, da so pristni, brez sledi prenarejanja.

5. Toženka je na podlagi dokumentov (1) razglasitev o ustanovitvi industrijske enote z ... 2003 in (2) dovoljenje za obratovanje s ... 2005 verjela, da je bil tožnik lastnik industrijskega obrata (podjetja) za proizvodnjo avtodelov v Iranu. Toženka je ugotovila skladnost tožnikovih navedb tudi z vsebino članka ciprskega časnika »...« z dne ... 2012 v turškem jeziku - »..., s katerimi je tožnik po oceni toženke dokazal, da je bil v postopku mednarodne zaščite na Cipru ter da je poskušal ilegalno zapustiti Ciper.

6. Toženka je v zvezi s potrdilom UNHCR št. ... z ... 2012, ki izkazuje, da sta bila A. A. in njegov sin B. B. prosilca za mednarodno zaščito na Cipru, in da je njuni prošnji obravnaval Urad Visokega komisariata Združenih narodov, da sta bila kot prosilca v tistem obdobju v pristojnosti omenjenega urada in zaradi tega v tistem času zaščitena pred prisilno vrnitvijo v državo, kjer je po njegovem ogroženo njegovo življenje ali svoboda, vse dokler se ne sprejme odločitev o njegovem statusu begunca, ki je veljalo do 31. 3. 2012, ugotovila, da je bilo omenjeno potrdilo relevantno v citiranem obdobju, v času odločanja o tožnikovi prošnji v Sloveniji pa po mnenju toženke nima več nobene dokazne vrednosti.

7. Toženka je povzela dopis Združenih narodov, Visokega komisariata za človekove pravice, s 30. 5. 2012, naslovljenega na ciprske migracijske organe in iz njega izhaja, da so na Visokem komisariatu prejeli podatke o A. A. in njegovi družini, ki jim preti deportacija v Iran. A. A. je bil po podatkih iz dopisa baje podvržen nadlegovanju in drugim oblikam preganjanja s strani domnevnega člana iranske obveščevalne službe. Leta 2006 mu je uspelo pobegniti iz pripora in z družino zbežati na Ciper. Dopis se zaključi s pozivom ciprski vladi, da pridobi pojasnila o okoliščinah navedenega primera in poda pojasnilo glede dejstev, izpostavljenih v šestih točkah na koncu dopisa.

8. Toženka je pripomnila, da je izhajajoč iz besede »baje« (»reportedly«), navedene v začetnem delu dokumenta, razvidno, da je dokument nastal na podlagi pričevanj prosilca ali celo tretjih oseb (njegovih sorodnikov, zastopnikov itd.) in torej ne gre za dokument, ki bi bil ustvarjen na podlagi samostojne preiskave Združenih narodov, Visokega komisariata za človekove pravice ali sorodnih mednarodnih ali nevladnih organizacij za človekove pravice (UNHCR, Amnesty International, Human Rights watch ipd.) v tožnikovi izvorni državi, ali na podlagi verodostojnih dokumentov iz tožnikove izvorne države (morebitnih sodb pristojnega sodišča, policijskih zapisnikov ali poročil ipd.). Toženka je mnenja, da bi edino neodvisna raziskava zaupanja vrednih mednarodnih organizacij s področja človekovih pravic (ali primerljivih mednarodnih organizacij), opravljena »na kraju samem« ali na podlagi listin, kot so naštete zgoraj, lahko predstavljala verodostojen dokaz z dovolj visoko stopnjo verjetnosti glede dogodkov, ki so se prosilcu zgodili v Iranu. Dokument zato sam po sebi ne more imeti ustrezne dokazne vrednosti v postopku mednarodne zaščite. Toženka je mnenja, da je tožnik lahko osebju Visokega komisariata za človekove pravice predstavil svojo verzijo dogodkov, kot jo je sam želel in je ob odsotnosti drugih virov nepreverljiv. Toženka je spornost dokumenta ugotovila tudi zato, ker iz njega izhaja, da naj bi namreč tožniku leta 2006 uspelo pobegniti iz pripora in z družino zbežati na Ciper, pri toženki pa je glede teh okoliščin govoril povsem drugače. Ob podaji prošnje novembra 2016 in na osebnem razgovoru aprila 2017 je glede okoliščin v zvezi s priporom povedal, da je bil iz njega izpuščen po tem, ko je njegova žena s pomočjo odvetnika uredila varščino (za varščino je zastavila njegovo tovarno). Toženka je kot očitno povzela, da navedbe tožnika glede istih okoliščin niso skladne z vsebino dokumenta, zaradi česar se poraja tudi dvom v verodostojnost vsebine tega dokumenta - posledično ta dokument po mnenju toženke ne more služiti kot dokazilo glede zatrjevanega preganjanja tožnika v Iranu. Toženka je upoštevaje sodbo naslovnega sodišča I U 448/2018- 9 z 18. 9. 2019 ugotovila, da tožnik z omenjenim neskladjem resda ni bil soočen, a je obenem pripomnila, da tudi, če bi bil, njegov odgovor ne bi mogel kakorkoli logično razjasniti nastalega nasprotja. Toženka meni, da je razlika med »pobegniti iz pripora« ter »biti izpuščen po plačilu varščine« prevelika, da bi jo bilo mogoče logično pojasniti, stvar dokazne ocene pa je, da se tovrstno razhajanje ovrednoti v smislu verodostojnosti podanih izjav.

9. Toženka je enako sklepala tudi glede Poročila Sveta za človekove pravice, enaindvajseta seja, s 7. 9. 2012, ker tudi vsebina tega dokumenta po njenem mnenju ni podprta z ustreznimi viri iz izvorne države tožnika (sodbami, policijskimi zapisniki ali poročili ipd.) ali pa s samostojnimi in neodvisnimi preiskavami mednarodnih ali nevladnih organizacij za človekove pravice (UNHCR, Amnesty International, Human Rights Watch ipd.). Toženka je povzela, da ta dokument poroča o domnevnih neizogibnih deportacijah iz Cipra v Iran in navaja, da je glede na podatke, s katerimi razpolagajo, A. A. z družino zaradi preganjanja, nadlegovanja, posledične aretacije ter tajnega pridržanja zbežal iz Irana na Ciper, kjer so vsi zaprosili za mednarodno zaščito. Ciprski organi so zavrnili njihovo prošnjo, potem pa je g. A. A. dobil pismo, v katerem so ga obvestili, da mora skupaj z družino v 75 dneh zapustiti Ciper. Iz konteksta dokumenta je za toženko očitno, da je tudi ta dokument nastal na podlagi pričevanja tožnika, zaradi česar po mnenju toženke ne more biti upoštevan kot neposreden dokaz o zatrjevanih dogodkih, ki naj bi se tožniku zgodili v Iranu. Toženka je menila, da je tožnik lahko svojo zgodbo predstavil enostransko, dokument, ki pa nastane samo na podlagi pričevanja tožnika, pa ne more potrditi dogajanja v izvorni državi, ker dogodki niso preverljivi.

10. Toženka je v zvezi z dopisom Združenih narodov, Visokega komisariata za človekove pravice, z 19. 6. 2012, izpostavila, da se nanaša na C. C. in D. D., ki je bila glede na podatke iz dopisa 8. 6. 2012 iz Cipra deportirana v Iran. C. C. je bila v tistem času pridržana v Larnaki in tudi zanjo je bila v pripravi deportacija v Iran. V dopisu so bile ciprske oblasti pozvane, naj pojasnijo okoliščine primera C. C. ter naprošene še za nekaj pojasnil glede deportacije D. D. Toženka povzema poročilo Sveta za človekove pravice, dvaindvajseta seja, s 4. 3. 2013, v katerem posebni odposlanec navaja, da se ciprska vlada ni odzvala na sporočilo z 19. 6. 2012 in poziva ciprsko vlado, naj ne deportira C. C., ter hkrati uvede ustrezno neodvisno preiskavo glede citiranega primera. Iz poročila Združenih narodov, generalne skupščine, dvaindvajseta seja, z 20. 2. 2013 izhaja, da so glede na razpoložljive podatke D. D. 8. 6. 2012 deportirali v Iran. Omogočili so ji telefonski pogovor s hčerko C. C., ki se je takrat nahajala v Larnaki in ji baje tudi grozi deportacija. Toženka povzema tudi priporočilo posebnega poročevalca Združenih narodov iz njegovega poročila o misiji (brez datuma), ki omenja deportacijo Saheile Sadeghdoost v Iran.

11. Toženka je v zvezi s temi dokumenti ugotovila, da se ne nanašajo na tožnika osebno, ampak na njegovo ženo D. D. in hčerko C. C., ki sta bili tako kot tožnik, prosilki za mednarodno zaščito na Cipru in kasneje deportirani iz Cipra v Iran. V tem delu je toženka dokumente ocenila kot skladne s tožnikovimi navedbami, saj toženka ni dvomila, da je bil tožnik že prosilec za mednarodno zaščito na Cipru, glede na predložene dokumente pa je očitno, da so se na Cipru nahajali tudi njegovi družinski člani (žena, sin in hči). Vendar listine, ki govorijo o deportaciji njegove žene in hčerke iz Cipra v Iran, ne izkazujejo dogodkov, ki naj bi se prosilcu zgodili v izvorni državi, ampak zgolj to, da se je družina D/C v določenem časovnem obdobju nahajala na Cipru, kjer so bili vsi prosilci za mednarodno zaščito, dokazujejo pa tudi to, da sta bili prosilčeva žena in hči deportirani iz Cipra v Iran, kar pa samo po sebi še ne dokazuje, da se je to, kar je tožnik navajal, da naj bi se njemu osebno zgodilo v Iranu, tudi zares zgodilo. Toženka je v zvezi s priporočilom posebnega poročevalca Združenih narodov iz njegovega poročila o misiji (brez datuma) izpostavila, da se v enem delu sploh ne nanaša na tožnika in njegovo družino - pri čemer je mišljen del, ki govori o iranski družini, ki je na Ciper prišla leta 2000 zaradi domnevno kritičnih stališč do islama. Tožnik in njegova družina so namreč na Ciper prišli več let po tem, zaradi česar je evidentno, da dokument v tem delu ne govori o njihovi družini in je po mnenju toženke treba dokument v tem delu šteti kot nepomemben in neustrezen za dokazovanje tožnikovih navedb.

12. Toženka je v zvezi z barvnimi kopijami fotografij, za katere je tožnik navedel, da so slike njegove žene, ugotovila, da ni razviden datum nastanka, zaradi česar so po njenem mnenju tožnikove trditve, da so fotografije nastale po deportaciji tožnikove žene iz Cipra v Iran, nedokazane in jih glede na neizkazan datum nastanka posledično tudi ni mogoče povezati z domnevnimi poškodbami ob oz. po deportaciji. Po mnenju toženke ni mogoče ugotoviti, da omenjene fotografije zares prikazujejo tožnikovo ženo in ne npr. kakšne druge ženske in je zaradi teh ugotovitev predložene barvne skene fotografij kot dokaz zavračala.

13. Toženka je na podlagi fotokopij letalskih kart na relaciji Larnaka - Abu Dhabi, Abu Dhabi - Kuala Lumpur, Kuala Lumpur-Abu Dhabi, Abu Dhabi - Carigrad verjela, da je tožnik iz Cipra do Turčije prišel preko Združenih arabskih emiratov (Abu Dhabi) in Malezije (Kuala Lumpur). Toženka je ugotovila, da je tožnik predložil še fotokopije osebnih dokumentov njegove žene, sina in hčerke in ugotovila njihovo družinsko povezavo.

14. Ker tožnik po oceni toženke ni predložil relevantnih listinskih dokazov glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi (da naj bi bil prijet, da je žena za varščino zastavila njegovo podjetje, ali morebitnih dokazil o tem, da zoper njega poteka kakšen proces ali je bila celo izrečena sodba zaradi tega, ker je zaposloval pripadnike bahajske veroizpovedi in jim omogočal sestanke v svojem podjetju, zaradi česar so mu pripadniki iranske tajne službe pripisovali, da je tudi sam pripadnik te veroizpovedi), je toženka presojala v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1. 15. Ugotovila je, da je tožnik na vprašanja uradne osebe odgovarjal tekoče in brez razmisleka. Toženka je izpostavila, da je v izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih, nekonsistentnih in kontradiktornih izjav glede dogodkov, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo, ki jih po mnenju toženke ni zadovoljivo in prepričljivo pojasnil (npr: kdaj je izvedel, da je bahajska vera v Iranu prepovedana, na kakšen način je zapustil pripor, kako to, da v vseh teh letih ni bilo sojenja v njegovem primeru, okoliščine glede izdaje iranskega potnega lista...). Toženka je pripomnila, da take izjave tožnika, čeprav podane tekoče in brez razmisleka, niso iskrene, kar po mnenju toženke vodi do utemeljenega sklepa, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

16. Toženka je ocenila, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Ugotovila je, da tožnik v svojih izjavah ni izpostavil, da bi mu v Iranu, ko so ga priprli, dali kakšen dokument (zapisnik, priporni nalog, dokument o varščini ali podobno). Povzela je izjavo tožnika, da v času bivanja v Iranu proti njemu še ni bilo sproženega kakšnega sojenja, ravno tako pa do sedaj, po toliko letih, iz sodišča ni dobil nobenih obsodb, uradnih odločb ali sklepov. Toženka je zato ocenila, da tožnik omenjene situacije ni predstavil prepričljivo. Glede na težo zatrjevanih dejanj je po mnenju toženke nemogoče sprejeti za verjetno, da tožnik ob priporu ni prejel niti enega dokumenta, ki bi ga bilo mogoče povezati z njegovimi navedbami. Toženka meni, da bi v primeru, da bi imel tožnik resnično interes, da potrdi svoje navedbe, bi lahko tak dokument v njegovem imenu lahko pridobil tudi kakšen od njegovih družinskih članov ali odvetnik.

17. Toženka je ugotovila, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo dvom v resničnost izjav tožnika. Ugotovila je, da se tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti svojo izvorno državo in glede drugih pomembnih okoliščin in dejstev, na nekaterih mestih razlikujejo, mestoma nelogične in neprepričljive, pri čemer tožnik po oceni toženke nastalih nejasnosti ni uspel zadovoljivo pojasniti.

18. Toženka je kot nekonsistentne ocenila tožnikove izjave glede dejstva, kdaj je pravzaprav izvedel, da je bahajska vera v Iranu prepovedana. Tako je na vprašanje ali je takrat, ko je svoje zaposlene bahajske veroizpovedi spustil v svojo hišo z namenom sestankovanja, vedel, kakšen odnos ima iranska oblast do bahajcev, povedal, da mu odnos iranske oblasti do bahajcev takrat sploh ni bil poznan in se ni zavedal, da bi to lahko bil problem. Šele v priporu (leta 2006) je ugotovil, kakšen je odnos države do njih. Nasprotno od tega pa je na vprašanje, zakaj so njegovi zaposleni, ki so bili bahajci, sploh želeli sestanke pri njem doma (ki sploh ni bil bahajec) in ne pri komu od njih ali pri kakšnemu drugemu bahajcu na domu, odvrnil, da je bila njegova hiša izven Z, njegovi zaposleni, ki so bili bahajci, pa so živeli prav v Z, zaradi česar so ga prosili, če se lahko sestajajo pri njem doma, kjer so se počutili bolj varne, kakor pa pri sebi doma. Glede na tožnikove navedbe se je to dogajalo v letu 2004. Toženka je menila, da je glede na tožnikove navedbe očitno, da mu je bilo že v letu 2004 znano, da je pri sestankovanju bahajcev na splošno nekaj spornega, saj mu sicer njegov zaposleni, ki ga je zaprosil, če lahko sestankuje v njegovi hiši, zagotovo ne bi izpostavil, da se tam počuti bolj varnega. Toženka je obrazložila, da je očitno, da se bahajci niso počutili varne sestankovati kjerkoli, kar je dalo po mnenju toženke tožniku dovolj jasen signal, da jim iranska oblast očitno ni naklonjena oz. da ima z njimi probleme. Tožnikove izjave je toženka ocenila v tem delu nasprotujoče in popolnoma nekonsistentne, zaradi česar jih ni sprejela za verjetne.

19. Toženka je povzela, da tožnik od začetka ni vedel, katere veroizpovedi so ljudje, ki jih je zaposloval, saj mu je bilo pomembno samo to, da so dobri delavci. Njegovi zaposleni, ki so bili bahajske vere, so to skrivali, ker so se bali. Kasneje, ko so se bolje spoznali in si zaupali, so se odnosi poglobili in so mu povedali glede svoje veroizpovedi. Toženka je na podlagi njegovih nadaljnjih izjav ocenila, da je imel tak odnos samo s prvima dvema bahajcema, ki ju je zaposlil, ker je izjavil, da je preko dveh svojih delavcev, ki sta bila pri njem od začetka, in ki sta bila bahajca, zaposlil še druge. Toženka je tožnikove izjave v tem delu ocenila kot nekonsistentne. Toženka je kot očitno štela, da je tožnik za vse ostale delavce bahajce, ki so v njegovo podjetje prišli naknadno preko prvih dveh, tožnik vedel, da so bahajske veroizpovedi in ni sprejela za verjetno, da tožnik ni vedel, katere veroizpovedi so.

20. Toženka je kot nelogične ocenila tožnikove izjave o tem, na kakšen način je svojim zaposlenim bahajske veroizpovedi sploh prepustil svojo hišo za namene sestankovanja. Tožnik je v povezavi s tem izpostavil, da sta bila pri njem doma dva sestanka bahajcev. Za namene sestankov je sam s svojo družino za približno dve do tri ure zapustil svojo hišo in jo svojim zaposlenim prepustil na razpolago. Ko so končali, so ga poklicali in se je vrnil domov. Toženka je zato, ker je ugotovila, da je bilo tožniku že ob prvem dogovarjanju z zaposlenimi jasno, da so omenjeni sestanki bahajskih vernikov sporni, ocenila kot skrajno neverjetno in neprepričljivo, da jih je vseeno ne samo spustil v svojo hišo, ampak je za ta čas sam s celotno družino hišo tudi zapustil. S takim dejanjem je po stališču toženke nase prevzel izjemno visoko tveganje, poleg tega v opisani situaciji nad dogajanjem v hiši ni imel nobenega nadzora. Toženka tožnikovega pojasnila, da je tako ravnal zato, ker je človeka poznal in mu zaupal, ni sprejela za opravičljivega, ker mu je bilo po njeni oceni od vsega začetka znano, da je sestankovanje bahajcev za oblast očitno sporno. Toženki se je zdelo popolnoma neverjetno, da je svojim zaposlenim (bahajcem) kar prepustil svojo hišo, ne da bi bil pri tem sam hišo in dogajanje v njej vsaj nadzoroval in preprečil morebitne nezakonite dejavnosti v hiši. Tudi, če je zaposlenemu res zaupal, je po oceni toženke nesporno dejstvo, da je bilo tveganje previsoko. Toženki se zdi upoštevaje dejstvo, da je tožnik skozi vse svoje navedbe izpostavljal tradicionalno muslimansko usmerjenost iranske družbe, je tako dejanje namreč za nekoga, ki sam niti ni bahajec, docela nelogično, saj je s takim ravnanjem izpostavil ne samo sebe ampak tudi svojo družino. Toženka zaradi opisanih okoliščin ni sprejela za verjetno, da je pri tožniku bilo pomembnejše zaupanje do zaposlenega v razmerju do izpostavljenosti sebe in svoje družine, zaradi česar toženka ni mogla sprejeti za prepričljivih in opravičljivih tožnikovih pojasnil. 21. Toženka je kot neverjetne ocenila tudi navedbe tožnika, da kljub temu, da so ga v letu 2006 pripadniki iranske tajne službe najprej odpeljali na revolucionarno sodišče, nato pa izpustili na prostost proti varščini, zoper njega v času, ko je po izpustitvi iz pripora še bival v Iranu, ni bilo sojenja, saj je pred začetkom obravnave zapustil Iran. Nadalje je navedel, da do sedaj (več kot 14 let po tem) iz sodišča ni dobil nobenih obsodb, kakršnihkoli uradnih odločb ali sklepov. Toženka je ocenila kot neverjetno, da bi pripadniki iranske tajne policije tožnika priprli in ga v priporu psihično in fizično mučili, glede na zatrjevano resnost situacije in v vseh teh letih zoper njega ne bi izdali nobene listinske dokumentacije, npr. naloga za aretacijo, obvestila o prisilni privedbi na sodišče, ali pa začeli sojenja v odsotnosti. Tožnik je sicer omenil, da občasno v zvezi z njim še zaslišujejo njegovo družino, vendar je toženki očitno, da tožnik za pripadnike iranske tajne službe ni toliko operativno zanimiv, da bi začeli sojenje v odsotnosti, ali pa mu izdali nalog za aretacijo oz. prisilno privedbo na sodišče. To pa v opisanih okoliščinah po mnenju toženke poraja dodaten dvom v verodostojnost tožnikovih izpovedb glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v Iranu. Toženka na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera ni sprejela za verjetno, da so se dogodki zgodili na način, kot ga je predstavil tožnik.

22. Toženka je dvomila v verodostojnost vsebine dopisa Združenih narodov, Visoki komisariat za človekove pravice, z dne 30. 5. 2012, iz katerega izhaja, da naj bi tožniku leta 2006 uspelo pobegniti iz pripora in z družino zbežati na Ciper, glede na izjavo tožnika, da je bil iz pripora izpuščen, potem ko je njegova žena s pomočjo odvetnika uredila varščino. Toženka ni verjela tožnikovim navedbam v prošnji in na osebnem razgovoru, ker je po njeni oceni dejstvo, kako je zapustil pripor v neposredni povezavi z njegovimi razlogi za zapustitev izvorne države. Toženka je menila, da bi glede tako pomembnega dela, kakor je zapustitev pripora, nedvomno moral tožnik govoriti ves čas enako, ne pa, da je izjave spreminjal. 23. Toženka je navedla, da je več razlogov, zaradi katerih je menila, da tožnikova zgodba očitno ni taka, kakor jo je predstavil sam. Dve odločitvi ciprskih migracijskih organov domnevno brez vsakršne obrazložitve, načrtovana deportacija prosilca iz Cipra v Iran preko Združenih arabskih emiratov (ZAE: Abu Dhabi) in Kuala Lumpurja (Malezija), ki naj bi po tožnikovih navedbah pogosta praksa ciprskih migracijskih organov, obenem pa tudi njegove navedbe v Sloveniji niso bile popolnoma usklajene s tistimi, kot izhajajo iz dokumentacije, ki jo je sam predložil in je nastala na Cipru (dejstvo glede načina, kako je zapustil pripor v Iranu). Kot neverodostojne pa je ocenila tudi njegove izjave glede tega, zakaj so ga ciprski migracijski organi želeli deportirati na precej neobičajen način (v depeši na PLP Brnik s 6. 11. 2018 je izjavil, da je bil na Cipru obsojen na devetmesečno zaporno kazen, vendar so ga iz pripora izpustili predčasno, ker je zapisal, da bo Ciper zapustil prostovoljno; na osebnem razgovoru pa je zatrdil, da tega na policijski postaji ni tako rekel in da ne ve, kako so prevedli, Ciper je zapustil na način, da so k njemu v zapor prišli uradniki Urada za imigracijo in mu ponudili, da Ciper zapusti preko ZAE in Malezije, to pa ni bilo prostovoljno). Toženka je dodala, da je imel tožnik tudi v obravnavi na PLP Brnik pomoč tolmača za farsi jezik, pri čemer ni nobenega razloga za to, da bi tolmač prevedel izjave kakorkoli drugače, kot bi jih navedel tožnik. Izgovarjanje na napačno prevajanje je po mnenju toženke nedopustno. Na podlagi dejstva, da je tožnik Ciper zapustil preko ZAE in Malezije (kar je ob dejstvu, da sta ti dve državi tako zelo oddaljeni od Irana, da bi bili verjetna destinacija za transfer na poti do tja), da je na PLP Brnik izjavil, da je v ciprskem zaporu zapisal, da bo Ciper zapustil prostovoljno, je toženka ugotovila, da je tožnik Ciper zares zapustil prostovoljno in si tudi sam kupil letalske karte za odhod. Toženka ni verjela, da bi tožniku pot v Iran preko ZAE in Malezije uredili ciprski migracijski organi, saj je tak transfer, kot že rečeno, preveč oddaljen, časovno zamuden in hkrati tudi ustrezno dražji.

24. Toženka je še izpostavila, da sta tako Ciper kot Slovenija del enotnega evropskega azilnega sistema in kot taka zavezana enotnim standardom obravnave prošenj za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi tega, da je tožnik v postopku zatrjeval, da njegova prošnja na Cipru ni bila dobro obravnavana, ob hkratnem upoštevanju vseh zgornjih navedb, ugotovila da tožnikova zgodba očitno ni taka, kakor jo je predstavil on sam in mu torej glede navedenega ni mogoče verjeti. Iz navedenih okoliščin je za toženko logičen in utemeljen sklep, da tožniku tudi glede ostalih navedb v povezavi z njegovo prošnjo ni mogla verjeti.

25. Kot neprepričljive in neverjetne je toženka ocenila tudi tožnikove navedbe glede iranskega potnega lista, ki si ga je po njegovih besedah uredil na iranskem veleposlaništvu na Cipru, ko je leta 2012 plačal 2500 evrov neznancu, ki je imel povezave na iranskem veleposlaništvu na Cipru, z namenom, da mu uredi iranski potni list. Za to ni potreboval tožnikovega podpisa, ampak samo njegovo fotografijo in podatke. To je bil normalni potni list v obliki knjižice. Na vprašanje, kako to, da je kljub zatrjevanim težavam v Iranu vseeno stopil v stik z iranskimi oblastmi na veleposlaništvu in jim razkril svoje osebne podatke, je tožnik povedal, da se je ta kontaktna oseba na veleposlaništvu ukvarjala prav s tem - dobila je denar in uredila potni list brez obvestila državi. Na dodatno vprašanje ali ga ni bilo strah, da ne bi kdo drug na veleposlaništvu izvedel za njegove podatke in to, kje se nahaja, saj pa na veleposlaništvu dela veliko ljudi, ki niso vsi podkupljeni, je tožnik odvrnil, da mu je sprovajalec, ki je posredoval pri ureditvi potnega lista, zagotovil, da je veliko Irancev pridobilo potni list na ta način, ter da ta človek gotovo ne bo obvestil iranskih oblasti. Zato je sprovajalcu zaupal. 26. Toženka je to dejanje tožnika (urejanje potnega lista na iranskem veleposlaništvu) v opisanih okoliščinah ocenila kot preveč visoko tveganje, da bi ga bilo mogoče sprejeti za verjetno. Če je namreč res, da je bil tožnik res deležen tako hudega preganjanja v izvorni državi, da jo je zaradi tega moral zapustiti, namreč ni mogoče sprejeti za verjetno, da se je prostovoljno sam izpostavil in razkril svoje osebne podatke predstavnikom iranske oblasti na Cipru (saj je za izdajo omenjenega potnega lista predložil kopijo svojega rojstnega lista) ter s tem tvegal, da ga razkrijejo. Tožnik je sicer pojasnil, da je bila oseba, ki se je na iranskem veleposlaništvu na Cipru ukvarjala z izdajo potnih listov in je potni list na ta način izdelala tudi njemu, podkupljena, vendar po mnenju toženke to njegovega ravnanja še ne pojasni. Toženka je tožnika že na samem osebnem razgovoru seznanila, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bili na omenjenem veleposlaništvu podkupljeni prav vsi uradniki, s tem, ko je enemu uradniku na iranskem veleposlaništvu zaupal svoje osebne podatke s fotografijo, pa se je podvrgel velikemu tveganju, da za te podatke izve še kdo drug. Četudi je sicer tožnik zatrjeval, da je oseba, zaposlena na iranskem veleposlaništvu, ki mu je izdelala potni list, le-to naredila brez obvestila oblastem v Iranu, pa glede na dejstvo, da je vsako veleposlaništvo (tudi iransko) strogo varovana zgradba, ki ima glede na namembnost stavbe in pomembnost same inštitucije veleposlaništva zagotovo tudi strogo varovane računalniške sisteme, ter nadzorovane vse prostore v sami stavbi, vsekakor obstaja izjemno visoka stopnja tveganja, da njegove podatke odkrije kdo drug od nepodkupljenih tam zaposlenih in jih posreduje naprej iranskim oblastem. Toženka ni verjela, da bi tožnik v primeru, če je bil v Iranu resnično preganjan, nase sprejel tako visoko stopnjo tveganja.

27. Toženka je na podlagi tožnikovih izjav ter njegovih pojasnil o ugotovljenih kontradiktornostih in nekonsistentnostih glede različnih okoliščin v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ter tudi ostalih pomembnih okoliščinah konkretnega primera, ugotovila, da so tožnikova pojasnila neprepričljiva, zaradi česar z njimi nastalih kontradiktornosti ni uspel zadovoljivo razjasniti. Na podlagi navedenega je toženka tožnikove izjave opredelila kot notranje neskladne.

28. Toženka je presojala skladnost tožnikovih izjav z dostopnimi informacijami o izvorni državi. Toženka je preučila: Zunanje ministrstvo ZDA - Poročilo leta 2019 o mednarodni verski svobodi v Iranu, 10. 6. 2020; Združene države - komisija za mednarodno verske svoboščine (USCRIF) - Letno poročilo 2020 - Iran, 28. 4. 2020«; Bahajci v Združenih državah, Urad za javne zadeve: Status Bahajcev v Iranu, Osnovna dejstva in podatki, 27. 2. 2020; Mednarodna skupnost Bahajcev: Položaj Bahajcev v Iranu, februar 2019; Mednarodna skupnost Bahajcev: Bahajci v Iranu - preganjana skupnost, januar 2019; Mednarodna skupnost Bahajcev: Bahajci v Iranu - preganjana skupnost, 19. 9. 2017; Ameriško zunanje ministrstvo. Poročilo o mednarodnih verskih svoboščinah (Iran), 15. 8. 2017; Komisija ZDA za mednarodne verske svoboščine (USCRIF) - letno poročilo 2017, april 2017; Predstavniški dom ZDA: resolucija. 25. 4. 2017; Notranje ministrstvo Združenega kraljestva: Strategija in podatki o državi - Iran, Bahajci, november 2016; Mednarodna skupnost Bahajcev: Ponovno odprto vprašanje - Bahajci, preganjanje in trdoživost v Iranu, oktober 2016; ACCORD: Odgovor na poizvedbo o Iranu - položaj in obravnava Bahajcev, 30. 9. 2016; Landinfo: Poročilo o Iranu - Položaj skupnosti Bahajci, 12. 8. 2016; Institute for human rights and business - Ukrepi proti bahajski skupnosti v Iranu škodijo ljudem in podjetjem, 11.8. 2015; Wikipedia: Iranski potni list; CSW: Iran - izdan je odlok proti skupnost Bahajcev, 2. 8. 2013; The times of Israel: Khamenei izdal nov odlok proti bahajcem v Iranu, 1. 8. 2013. Na podlagi teh informacij je toženka ugotovila, da tožnikove izjave o tem, da leta 2004, ko je omogočil sestanke bahajcev v svoji hiši, iranski režim do njih ni bil tako sovražno nastrojen, kakor je to sedaj, niso skladne s preučenimi informacijami. Toženka je ugotovila, da ima negativni odnos iranske oblasti do bahajcev že dolgo zgodovino, saj različni viri poročajo o priporih in usmrtitvah pripadnikov te veroizpovedi že vse od leta 1979. Tovrstno preganjanje bahajcev v Iranu vpliva na življenja vseh rodov, od malih otrok do starejših ljudi, in dosega vse sfere življenja (življenje, delo, zaposlovanje, šolanje, lastnina, versko udejstvovanje...). Še več, viri celo izpostavljajo, da je bilo aretacij in usmrtitev bahajcev v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja več, kakor v sedanjem času, in to upoštevaje dejstvo, da se nasilje v zadnjih letih znova stopnjuje. Toženka je upoštevaje, da je tožnik izobražen in razgledan človek (v Iranu je končal-srednjo šolo), ki je zaradi narave svojega dela dosti hodil naokoli in imel stike z različnimi ljudmi in inštitucijami, ocenila, da ni mogoče, da bi za tak odnos iranskih oblasti do bahajcev izvedel šele v priporu leta 2006. Toženka je povzela, da je tožnik sicer vedel, da je v Iranu bahajska vera prepovedana, a pred priporom ni vedel, da je oblast tako občutljiva na to. Toženka tožniku glede na številne preučene informacije ni verjela, saj njegovih navedb ne potrjuje niti ena zgoraj preučena informacije. Poudarila je, da vse informacije namreč eksplicitno izpostavljajo, da iranska oblast svojega odklonilnega odnosa do bahajske skupnosti ni nikoli skrivala, pogosto ga je tudi javno deklarirala preko verskih odlokov, ter pri tem odkrito javno pozivala prebivalce Irana, naj z bahajsko skupnostjo ravnajo tako, »da bo njihov napredek in razvoj ustavljen« in tako načrtno razpihuje sovraštvo ostalih državljanov Irana do bahajcev.

29. Toženka je na podlagi poročila bahajske skupnost v ZDA Bahajci v Iranu - Osnovna dejstva in podatki s 27. 2. 2020 v katerem je zapisano, da iranski državni mediji načrtno širijo propagando proti bahajcem v svoji državi, za katero je značilna vrsta nesmiselnih obtožb, vključno z vohunjenjem, pogostim menjavanjem spolnih partnerjev, spolno izprijenostjo, oboroženim uporom, pranjem možganov, okultizmom, nasprotovanjem vladi, ogrožanjem državne varnosti in bogokletjem ter sovraštvom do Islama. Število člankov, video posnetkov ali spletnih strani v medijih pod nadzorom vlade s propagando proti bahajcem se skozi leta vztrajno povečuje. Toženka zato tožnikovih izjav, da do leta 2006 ni vedel, da je oblast tako zelo občutljiva na bahajce, ni sprejela za verjetne, saj preučene informacije izkazujejo ravno nasprotno.

30. Toženka je na podlagi poročila Bahajci v Iranu - Osnovna dejstva in podatki 27. 2. 2020, strategije Notranjega ministrstva Združenega kraljestva in podatkih o državi - Iran, Bahajci, iz novembra 2016, poročila mednarodne skupnosti bahajcev v poročilu Položaj Bahajcev v Iranu - sedanje razmere, iz februarja 2019, ugotovila, da ima ekonomsko preganjanje bahajcev v Iranu že dolgo tradicijo. Zaposlovanje bahajcev v Iranu je močno omejeno. Ne samo, da iranska oblast zapira podjetja in trgovine, katerih lastniki so, ampak bahajcem ne izdaja delovnih dovoljenj, poziva prebivalce k bojkotu podjetij v njihovi lasti in jih ekonomsko onemogoča tudi na druge načine in zato zaključila, da tožnikove navedbe o zaposlovanju bahajcev niso skladne s preučenimi informacijami. Toženka je na podlagi navedenih informacij ugotovila, da zasebnim delodajalcem (kakršen je bil tožnik) iranska oblast izdaja resna opozorila, naj ne zaposlujejo bahajcev in jih tudi nadlegujejo, naj bahajce odpustijo, hkrati pa grozijo, da bodo ta podjetja zaprli, če lastniki ne bodo ravnali tako.

31. Toženka je ocenila kot neverjetno, da tožnik od leta 2001 do leta 2006 ni imel zaradi tega, ker je zaposloval bahajce prav nobenih težav niti ni doživel nobenih opozoril s strani kakšnega predstavnika oblasti. Glede na to, da je bilo tožnikovo podjetje uradno registrirano in da je plačeval vse davke, je bila torej iranska oblast seznanjena, koga zaposluje (da zaposluje tudi bahajce, in to celo v večinskem deležu). Toženka je menila, da so tožnikove izjave, da je imel v svojem podjetju s strani države celo ugodnosti, ker je ustvarjal nova delovna mesta in plačeval davke, v popolnem nasprotju s preučenimi informacijami in jih zato ni mogla sprejeti za verjetne. Če je tožnik resnično zaposloval bahajce, bi po oceni toženke glede na preučene informacije do kakšnega incidenta zagotovo prišlo prej kakor v petih letih, sploh ob upoštevanju dejstva, da ima iranska oblast do zaposlovanja bahajcev izrazito odklonilen odnos ter izvaja neprekinjeno in restriktivno kontrolo v vseh sferah življenja (glede na preučene informacije tudi na področju zaposlovanja članov te skupnosti).

32. Toženka je poudarila, da ima iransko obveščevalno ministrstvo glede na preučene informacije »črni seznam bahajcev«, ki ga pošilja podjetjem z namero, da ne bi zaposlovala bahajcev ali sklepala poslov z njimi. Toženka je izpostavila, da poročila resda navajajo tudi, da bahajci občasno »uidejo« pozornosti države in si zagotovijo delo v malih zasebnih podjetjih v velikih mestih v službah, ki niso na očeh javnosti (mehaniki, prodajalci). Toženka je utemeljila, da se zdi tožnikov primer na prvi pogled podoben (zaposloval je bahajce v podjetju za proizvodnjo avtodelov), a je menila, da ni mogoče trditi, da je bilo njegovo podjetje vseeno skrito pred očmi javnosti. Tožnik je s strani države prejemal ugodnosti za ustvarjanje novih delovnih mest, plačeval je davke, podjetje je imel uradno registrirano, zato je toženka sklepala, da je bila oblast nedvomno seznanjena z njegovim podjetjem in s tem, koga je zaposloval, saj je rekel, da je bilo pri njemu vse uradno. Toženka je ocenila, da te izjave niso skladne s preučenimi informacijami upoštevaje, kako zelo nenaklonjena je iranska oblast pripadnikom bahajske skupnosti (tudi njihovemu zaposlovanju). Toženka ni sprejela za verjetno, da bi se lahko pri tožniku zaposleni bahajci na tak način uspešno skrivali kar pet let in pri tem nobenih posledic zaradi zaposlovanja bahajcev ne bi imel niti tožnik. Glede na številne informacije, ki opisujejo odnos iranske uradne oblasti do bahajcev, se po mnenju toženke namreč ti dve opciji (zaposlovanje bahajcev in nemoteno dolgoletno poslovanje) medsebojno izključujeta.

33. Toženka je odločila, da tudi izjave tožnika, da so leta 2006 približno en mesec pred tem, ko je odšel iz Irana, v njegovo tovarno vdrli pripadniki tajne službe ter priprli njega in njegove delavce; da so mu šele rekli, zakaj je zaposloval bahajce in ga zaradi tega, ker je zaposloval bahajce, obdolžili, da je tudi sam bahajec; da so hoteli, da prizna, da je spremenil vero in postal bahajec, on pa jim je jasno in glasno povedal, da ni spremenil vere, da ni bahajec, ampak da je musliman in nima nič z bahajci; da so vseeno vztrajali, da laže, na koncu pa so ga proti varščini izpustili, nimajo podlage v preučenih informacijah. Toženka je povzela, da informacije v zvezi s t.i. ekonomskim preganjanjem bahajcev namreč navajajo, da gre pri tovrstnih dejanjih iranske vlade za načrtno strategijo vlade, ki sili pripadnike bahajske veroizpovedi, da se odrečejo svoji veri in se spreobrnejo v islam (npr poročilu o Iranu — Položaj skupnosti bahajcev 12 8. 2016). Toženka je povzela, da so mnogi bahajci. ki so izgubili ekonomske ugodnosti, kot je pokojnina, imeli priložnost, da jo dobijo nazaj, če se spreobrnejo v islam. Bahajci, ki so v zaporu, so pojasnili, da bi jih lahko izpustili na prostost, če bi izpolnili zahtevo, da se odrečejo svoji veri. To je veljalo tudi za zapornike, ki jim je pretila smrtna kazen.

34. Toženka glede opisa dogajanja v priporu upoštevajoč preučene informacije ni verjela, da so dogodki potekali tako, kakor jih je opisal tožnik. Utemeljila je, da je v priporu večkrat jasno in glasno izjavil, da ni bahajec ampak musliman, zato bi ga po mnenju toženke glede na preučene informacije pripadniki iranske oblasti zagotovo izpustili in ga ne bi silili, da prizna, da je tudi sam bahajec. Takega ravnanja iranskih oblasti ne potrjuje niti ena od preučenih informacij. Toženka je sicer pripomnila, da je ravnanje iranskih oblasti, ki pripadnike bahajske veroizpovedi silijo, da se odrečejo svoji veroizpovedi in sprejmejo muslimansko v zameno za to, da jih izpustijo iz pripora ali zapora, vsekakor nedopustno, vendar tožnikov primer po mnenju toženke ni tak, da bi ga bilo treba obravnavati v tem kontekstu. Toženka je izpostavila, da se je tožnik izrekel za muslimana, vere ni nikoli spremenil in to tudi večkrat nedvoumno povedal pripadnikom tajne policije v priporu.

35. Toženka je kot neskladne s preučenimi informacijami ocenila tudi tožnikove izjave o iranskem potnem listu, ki ga je dobil na Cipru in s pomočjo katerega je kasneje Ciper tudi zapustil. Tožnik je navedel, da je bil ta iranski potni list popolnoma normalen potni list v obliki knjižice, a z eno razliko: brez njegovega podpisa. Iz preučenih informacija izhaja, da je podpis imetnika obvezna vsebina potnega lista, zaradi česar toženka ni sprejela za verjetno, da bi bil tožniku izdan potni list brez podpisa in bi po mnenju toženke zagotovo vzbudil sum pri kakšnemu letališkemu uradniku, mejnemu policistu ali cariniku, ki jih je prosilec na poti iz Cipra v ZAE, Malezijo in Turčijo srečal kar nekaj. Toženka je menila, da ni mogoče, da bi tožnik s tem potnim listom prešel vse naštete meje in stroge kontrole, ne da bi mu potni list kjerkoli zaplenili in zoper njega kakorkoli ukrepali. Toženka je zato menila, da ni verjetno, da je tožnik kdaj posedoval tak potni list (sploh ob upoštevanju dejstva, da si je v času bivanja na Cipru in v Turčiji brez težav kupoval druge ponarejene potne liste in jih uporabljal za pot).

36. Toženka je na podlagi primerjave tožnikovih izjav z različnimi verodostojnimi poročili in članki ugotovila, da tožnikove izjave niso skladne s preučenimi informacijami in pri tožniku ni ugotovila zunanje skladnosti njegovih izjav.

37. Toženka je ugotovila, da informacije, ki so jih v dokumentacijo upravne zadeve 26. 4. 2017, 17. 1. 2018 in 2. 7. 2020 predložili tožnikovi pooblaščenci, v ničemer ne odstopajo od informacij, ki jih je pridobila sama. Vse informacije, predložene s strani pooblaščencev, govorijo o nehumanem odnosu iranske oblasti do bahajcev ter o njihovem preganjanju v več sferah, čemur toženka ne oporeka. Vendar poudarja, da tožnik ni bahajec, nikoli se ni izrekel za bahajca, ni se versko udejstvoval v bahajski veri in niti ni simpatiziral s to veroizpovedjo.

38. Toženka je kot nepomembne za obravnavanje konkretnega primera obravnavala informacije, ki so jih pooblaščenci 26. 4. 2017 predložili v zvezi s spreobrnitvijo iz islama (apostazijo) in navedbe pooblaščencev z 18. 1. 2018 (odgovor na poslan prvi sklop informacij v soočanje in komentar), ker tožnik v svoji prošnji ni uveljavljal, da bi opustil vero in da ni več musliman, ampak je v prošnji in na osebnem razgovoru navedel, da je musliman.

39. Toženka je ugotovila, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil v policijskem postopku na letališču Brnik, kamor je leta 2016 pripotoval iz Carigrada, kakor hitro je bilo to mogoče. 40. Toženka je ocenila, da tožnika ni mogoče priznati za splošno verodostojnega in mu ni verjela. Tožnikove izjave je ocenila kot nekonsistentne, neverodostojne in v bistvenem delu neskladne same med seboj (notranja neverodostojnost), v pomembnem delu niso bile verjetne ter niso bile skladne s preučenimi informacijami o njegovi izvorni državi (zunanja neverodostojnost). Toženka je zato ugotovila, da tožniku ni mogoče verjeti, da je zaposloval delavce bahajske veroizpovedi, da je bil zaradi tega aretiran in prepeljan v pripor in da je imel zaradi tega sploh kakršnekoli probleme.

41. Pri presoji upravičenosti do priznanja statusa begunca je toženka ugotovljene kontradiktornosti ocenila kot bistvene, povezane s samim razlogom vložitve prošnje. Toženka je v zvezi s strani tožnika predloženo dokumentacijo navedla, da jo je kot dokaz zavrnila, ker v njih ni bilo mogoče ugotoviti dokazne vrednosti. Čeprav so bile listine izdane s strani verodostojnih inštitucij, npr. UNHCR in Svet za človekove pravice, je toženka zaključila, da so nastala na podlagi pričevanj tožnika in njegovih družinskih članov, ne pa na podlagi samostojnih, neodvisnih raziskav v tožnikovi izvorni državi. Toženka je menila, da so lahko tožnik in njegovi družinski člani omenjenim organizacijam predstavili zgodbo točno tako, kot so jo sami želeli, kar pa vzbuja resen dvom v nepristranskost, saj je tožnik (in tudi njegovi družinski člani) nedvomno imel interes, da svojo zgodbo predstavi tako, kot jo sam želi (in ne nujno tako, kot so dogodki resnično potekali). Toženka je pri nekaterih dokumentih ugotovila časovno nerelevantnost - npr. potrdilo o statusu prosilca za mednarodno zaščito na Cipru in posledično kategorizaciji te osebe kot osebe pod zaščito UNHCR. Toženka je ponovila, je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito na Cipr, res užival zaščito UNHCR, ki pa jo kot taki uživajo vsi prosilci, pri čemer ni nujno, da imajo razloge za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

42. V tožnikovem primeru toženka ni ugotovila preteklega preganjanja, ker tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi v Iranu zaposloval bahajce in da bi zaradi tega imel probleme z oblastmi. Toženka je izpostavila, da je glede na predložene listine in svoje izjave uspel izkazati, da je imel v Iranu podjetje za proizvodnjo avtodelov, vendar je štela, da zaposlovanja bahajcev in težav, ki naj bi v zvezi s tem sledile, ni izkazal, in nima opore niti v preučenih informacijah. Toženka je ugotovila, da ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi okoliščin konkretnega primera očitno, da njegove izjave, ki niso notranje skladne, niso skladne niti z informacijami o izvorni državi, ko jih aplicira na njegov primer. Toženka ni ugotovila niti zunanje skladnosti tožnikovih izjav. Toženka ni mogla sklepati, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo deležen dejanj prihodnjega preganjanja.

43. V skladu z napotki naslovnega sodišča v sodbi I U 448/2018-9 z 18. 9. 2019 je toženka tožnikove navedbe presojala tudi z vidika pripisanega političnega prepričanja, saj naj bi prosilec s tem, ko je zaposloval bahajce in jim zatrjevano pomagal pri sestankih, storil dejanje proti oblasti in tako izrazil svoje (politično) mnenje. Toženka je ugotovila, da prošnji tudi ob upoštevanju takega vidika ni mogoče ugoditi. Toženka je obrazložila, da so tožnikove izjave notranje neverodostojne in v velikem in pomembnem delu niso skladne niti s preučenimi informacijami. Toženka je ponovila svoje stališče, da ni verjetno, da so se dogodki zgodili na način, kakor jih je predstavil tožnik, zato ni ugotovila, da bi tožniku iranska oblast pripisovala kakršnokoli (politično) mnenje.

44. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito po mnenju toženke razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Tožniku ni verjela, da je imel v izvorni državi tako hude težave, da je moral izvorno državo zapustiti. Toženka je ocenila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti ter da njegovim navedbam glede zatrjevanih težav z iransko vlado ni verjela in ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v 2. točki 20. člena ZMZ-1. 45. Toženka je v zvezi s presojo subsidiarne oblike zaščite pojasnila, da je tožnikove navedbe v zvezi z zatrjevanim preganjanjem v Iranu presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ponovila je, da tožnikovim navedbam ni verjela, da izjave nimajo podlage v preučenih informacijah.

46. V zvezi z informacijami o nevarnostih za zavrnjene prosilce za azil iz Irana, predložene s strani tožnikovih pooblaščencev (točka 4. Predloženih informacij, Immigration and refugee board of Canada, Iran: Treatment by Iranian authorities of failed refugee claimants and family members of persons who have left Iran and claimed refugee status, 10. 3. 2015), je toženka mnenja, da tožnik ne v Iranu in ne v tujini ni bil politično aktiven, zato je toženka mnenja, da zgolj na podlagi priloženih informacij ni mogoče enoznačno trditi, da bi bil ob vrnitvi podvržen maltretiranju in slabemu ravnanju s strani iranskih oblasti. Toženka je poročilo v delu, ki se nanaša na izgnane politične disidente in s tem povezane podatke o iranskem sodstvu, zavrnila kot nerelevantno za obravnavanje konkretne prošnje. Tožnik namreč ni bil politični disident, ni kritiziral iranskih uradnikov in ni dajal intervjujev za tuje medije, kar so primeri v poročilu. Tožnika ni mogoče povezati z iranskimi sodišči, saj njegovim navedbam glede dogodkov v Iranu toženka ni verjela. Tožnik je sam navedel, da ni bil nikoli pozvan na sojenje niti mu ni bilo sojeno v odsotnosti in ni prejel kakršnihkoli sodniških odločitev ipd. Toženka je odločila, da tožnik z informacijami v tem delu nima nobene povezave in za njegov primer po njeni oceni sploh niso pomembne. Toženka je zato, ker tožnik drugih razlogov ni uveljavljal, ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. ali 2. alineje 28. člena ZMZ-1 tudi s sklicevanjem na sodbo naslovnega sodišča I U 1531/2016 z dne 16. 11. 2016. _Povzetek tožbenih navedb_

47. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

48. Tožnik izpostavlja, da toženka z izpodbijano odločbo ni spoštovala sodbe I U 448/2018 z dne 18. 9. 2020, s katero je odpravilo odločbo št. 2142-1295/2016/36 z dne 31. 1. 2018 in ni upoštevala pravnega mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava, stališč sodišča glede vodenja postopka in ni sledila napotkom sodišča. in tožnikovo prošnjo ponovno zavrnila. Tožnik naproša sodišče, da odloči v sporu polne jurisdikcije, saj so za to izpolnjeni vsi pogoji iz 65. člena ZUS. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil že 8. 11. 2016, kar pomeni, da je v postopku mednarodne zaščite že več kot štiri leta.

49. Tožnik navaja, da toženka v ponovnem postopku, kljub navodilu sodišča, tožnika ni niti zaslišala, da bi mu dala možnost, da pojasni očitane nekonsistentnosti. S tem je na večih mestih kršila njegovo pravico do izjave.

50. Glede potrdila UNHCR z dne 19. 1. 2012 se tožnik ne more strinjati z zaključkom toženke, da omenjeno potrdilo ni več relevantno, saj je pretekel rok njegove veljavnosti, zato nima več nobene dokazne vrednosti. Toženka bi moral predloženo potrdilo presojati v luči tožnikovih navedb in posledično tožnikove splošne verodostojnosti, saj potrdilo potrjuje tožnikove navedbe glede tega, da sta tako tožnik kot tudi sin v Cipru zaprosila za mednarodno zaščito.

51. Pri presoji dopisa Visokega komisariata za človekove pravice z dne 30. 5. 20122 toženka, v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, dokazilu ponovno pripisuje premajhno vrednost. Toženka v izpodbijani odločbi navaja, da dokument sam po sebi ne more imeti ustrezne dokazne vrednosti v postopku mednarodne zaščite, pri čemer navaja izjemno visok standard na podlagi katerega bi predloženo dokazilo lahko štela za verodostojno, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava s strani toženke. Pri presoji dokaza se toženka ponovno naslanja na prevode posameznih besed in sicer »baje« oz. reportedly, pri čemer tožniku očita, da je dokument nastal na podlagi pričevanj njega ali tretjih oseb in ne na podlagi samostojne preiskave UNHCR, Amnesty International, Human Rights Watch itd. S tem ko toženka navaja, da bi lahko edino neodvisna raziskava zaupanja vrednih mednarodnih organizacij s področja človekovih pravic, opravljena »na kraju samem« ali kot predmet samostojne preiskave tovstnih organizacij, lahko predstavljala verodostojen dokaz z dovolj visoko stopnjo verjetnosti glede dogodkov, ki so se prosilcu zgodili v Iranu, postavlja nerealno visok dokazni standard, ki ga prosilci za mednarodno zaščito ne morejo izpolniti in je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso glede dokaznega standarda v postopkih mednarodne zaščite. Od prosilcev za mednarodno zaščito, ki bežijo pred preganjanjem je namreč neživljensko pričakovati, da bodo pred zapustitvijo izvorne države pridobivali oz. sprožali samostojne preiskave s strani mednarodnih organizacij ter da je lahko samo tovrstne dokaze mogoče sprejemati za verodostojne. Tožnik meni, da je toženka napačno presodila dokument, saj iz njega izhaja, da je UNHCR zaradi zatrjevanih kršitev, ki so nakazovale na možnost kršitve prepovedi mučenja v primeru vrnitve tožnika v Iran, opravljal poizvedbo na podlagi pričevanj, z namenom preverjanja ali je bil tožnikov postopek mednarodne zaščite na Cipru pravilno voden ter ali je bila pravilno presojana prepoved vračanja »non refoulment«, ki tožnika varuje pred mučenjem v izvorni državi.

52. Poleg tega toženka glede dokumenta tožniku v izpodbijani odločbi ponovno očita, da naj bi iz njega izhajalo, da je tožniku uspelo pobegniti iz pripora, medtem ko je v postopku mednarodne zaščite v Sloveniji glede tega povedal, da naj bi bil iz njega izpuščen. Upravno sodišče je glede tega v sodbi I U 448/2018 že zaključilo, da je tožena stranka preuranjeno prišla do ocene dokazne vrednosti dopisa UNHCR, saj ni razčistila dejstev v sodelovanju s tožnikom ter da prevod zapisa, iz dopisa, po vsebini nujno ne izključuje tega, kar je tožnik povedal v postopku v Sloveniji. Toženka, kljub temu tožnika v ponovnem postopku glede navedb ni zaslišala, kar v izpodbijani odločbi tudi prizna s pojasnilom, da tudi če bi tožnika zaslišala, njegov odgovor ne bi mogel kakorkoli logično razjasniti nastalega nasprotja. Tožena stranka je s tem kršila tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Glede navedb, na kakšen način je tožniku uspelo priti iz pripora, je bil le ta celoten postopek mednarodne zaščite konsistenten in je vseskozi navajal, da je bil iz pripora izpuščen po varščini. Navedeno potrjujejo tudi informacije o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da oblasti proti varščini izpustijo tudi katerega od prijetih bahajcev.

53. Glede poročila Sveta za človekove pravice, enaindvajseta seja, z dne 7.9.20122, toženka tožniku ponovno očita, da vsebina dokumenta ni podprta z ustreznimi viri iz izvorne države tožnika ali samostojnimi in neodvisnimi preiskavami mednarodnih ali nevladnih organizacij za človekove pravice. Tudi glede tega dokumenta, je toženka postavila previsok dokazni standard, s čimer je napačno uporabila materialno pravo, hkrati pa je spregledala pravno mnenje sodišča, da v postopkih mednarodne zaščite ni nujno potrebno, da vir informacije nujno izvira iz izvorne države. Toženka glede dokumenta navaja, da ga ne more upoštevati kot neposreden dokaz o zatrjevanih dogodkih, saj naj bi prosilec svojo zgodbo predstavil enostransko, dokument, ki nastane le na podlagi pričevanja prosilca, pa ne more potrditi preganjanja v izvorni državi, ker dogodki niso preverljivi. Pri tem ni jasno, pod kakšnimi pogoji bi toženka dokument upoštevala v postopku mednarodne zaščite. Gre namreč za dokument Sveta za človekove pravice, enega najvišjih in ključnih organov na področju človekovih pravic, katerega naloga je presoja stanja spoštovanja človekovih pravic v državah. Kot je izpostavilo sodišče v sodbi I U 448/2018 dokument, ki ima splošno naravo, poleg tega vsebuje tudi konkretne primere ravnanj s pridržanimi posamezniki v Iranu, med drugim tudi primer tožnika. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti.

54. Glede dopisa Združenih narodov, Visokega komisariata za človekove pravice, z |9, 6« 2012, poročila Sveta za človekove pravice, dvaindvajseta seja, z dne 4. 3. 2013, poročila Združenih narodov, generalne skupščine, dvaindvajseta seja z 20. 2. 2013 ter priporočila posebnega poročevalca Združenih narodov iz njegovega poročila o misiji tožnik opozarja, daje tožena stranka glede vsebine omenjenih poročil, ki se nanašajo na družinske člane tožnika, napačno presojala vsebino dokazov in posledično napačno ugotovila dejansko stanje. V poročilu Sveta za človekove pravice z dne 4. 3. 2013 je navedeno, da je deportacija tožnikove žene pomenila kršitev Konvencije ZN proti mučenju in da bi bila deportacija tožnikove hčere prav tako v nasprotju s konvencijo. Z vidika presoje utemeljenosti tožnikove prošnje glede preganjanja v izvorni državi to dejstvo ni zanemarljivo. Toženka pri tem ni upoštevala tožnikovih navedb, da sta bili njegova hči in žena ob vrnitvi v Iran podvrženi zasliševanju in mučenju s strani iranskih oblasti.

55. Glede predloženih fotografij je toženka ponovno uporabila previsok dokazni standard ter jih zavrnila kot dokaz le zato, ker iz njih ni razviden datum njihovega nastanka. S tem je ponovno napačno uporabila materialno pravo. Prav tako ni razvidno, zakaj ni upoštevala tožnikovih navedb glede fotografij, saj ni navedla morebitnih nekonsistentnosti, ki bi kazale na to, da tožnikove navedbe glede fotografij niso verodostojne.

56. Tožnik še navaja, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla, da tožnik ni predložil relevantnih listinskih dokazov glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi ter navedla, katere dokazila bi tožnik moral prinesti zato, da bi to zahtevo izpolnil. Toženka je pri tem ponovno napačno uporabila materialno pravo. Toženka je napačno ocenila, da tožnik ni podal relevantnih dokazil, ker ni predložil dokazil o prijetju, zastavljeni varščini ali morebitnem sodnem procesu, ki poteka v izvorni državi. Tožnik je namreč v postopek podal vse razpoložljive dokumente in dokaze, ni pa podal dokazil za vse svoje izjave. Vendar pa to ne utemeljuje zaključka toženke, da so predložena dokazila tožnika nerelevantna. Toženka pri tem ni upoštevala dejstva, da je za nepredložitev dokazil, ki jih je toženka naštela, tožnik podal ustrezno pojasnilo ali pa ga o tem sploh ni vprašala, s čimer je kršila njegovo pravico do izjave. Zaradi navedenega je toženka prišla do napačnega zaključka, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov za vse svoje izjave.

57. Tožnik izpostavlja, da je iz zgoraj opisanih razlogov razvidno, da se je toženka v ponovnem postopku pri dokazni oceni ponovno osredotočila le na elemente, ki gredo po njenem mnenju v škodo tožniku, ne pa tudi elementov, ki gredo tožniku v korist. Toženka predloženih dokazil tudi ni presojala v okviru presoje tožnikove splošne verodostojnosti, saj je dokaze označila za nerelevantne. Za presojo dokazil je uporabila previsok dokazni standard in posledično nepravilno uporabila materialno pravo, napačno ugotovila dejansko stanje ter kršila pravila postopka.

58. Tožnik navaja, da mu toženka neutemeljeno in popolnoma napačno očita, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje na podlagi tega, da naj bi v njegovi izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih, nekonsistentni in kontradiktornih izjav glede dogodkov, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo in jih tožnik po njenem mnenju ni zadovoljivo in prepričljivo pojasnil. Zgoraj navedeno namreč ni presoja tega ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje ampak presoja njegove verodostojnosti. V kolikor je bila toženka mnenja, da tožnik določenih stvari ni zadovoljivo pojasnil, bi ga morala o tem dodatno izprašati. Toženka pri tem sama ugotavlja, da je tožnik podajal izjave tekoče in brez premisleka, vendar jih vseeno označi za neiskrene, pri tem pa ni niti upoštevala, da je tožnik ne samo konkretno in povezano odgovarjal na njena vprašanja, ampak predložil tudi veliko dokazil za svoje trditve.

59. Tožniku očita tudi, da ni izpostavil, da bi mu v Iranu, ko so ga priprli o tem dali kakšen dokument. Tožnik navaja, da je v postopku mednarodne zaščite izpovedal, da ga je priprla tajna policija (Ettelaat), s strani katere je bil v priporu podvržen mučenju. Tožnik pri tem pojasnjuje, da mu tajna policija o tem ni izdala nobenega dokumenta, saj le tega, ko si pridržan s strani tajne policije, v Iranu ne dobiš. Toženka niti ni predložila informacij, ki bi potrjevale nasprotno, na kar je že opozorilo naslovno sodišče v prvem sporu. Poleg tega je tožnik že na osebnem razgovoru pojasnil, da je državo zapustil, preden se je začelo kakršno koli sojenje ter da s strani sodišča ni prejel nobenih dokumentov, ki bi jih lahko predložil kot dokazila v postopku. Tožnik je zaradi mučenja in obtožb, ki jim je bil s strani tajne policije podvržen ter pogovora z odvetnikom začel organizirati hiter odhod iz države. Od tožnika in njegovih družinskih članov toženka po mnenju tožnika neutemeljeno pričakuje, da bi zahtevali pridobitev dokumentov o priporu od tajne policije, saj bi jih to lahko podvrglo še dodatnemu preganjanju in nevarnosti.

60. Tožnik ponavlja, da je že na podaji prošnje povedal, da je vedel, da je bahajska vera v Iranu ilegalna, vendar pa se ni zavedal, kako so oblasti na to občutljive in kako resne so lahko posledice dokler ni bil priprt. Šele v priporu je tožnik ugotovil, da bahajce iranske oblasti avtomatično obtožujejo, da so izraelski vohuni. Enako je tožnik ponovil tudi na osebnem razgovoru, zato je očitek toženke o njegovi nekonsistentnosti neutemeljen.

61. Tožnik navaja, da informacije, ki jih je v izpodbijani odločbi glede preganjanja pripadnikov bahajske vere navajala toženka, potrjujejo tožnikove navedbe o prepovedi bahajske vere v Iranu. Toženka je po mnenju tožnika prišla do napačnega zaključka, da ni mogoče, da bi tožnik za odnos iranskih oblasti izvedel šele v priporu. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da ni vedel, da iranske oblasti prepovedujejo iransko vero, ampak je zatrjeval, da ni vedel kakšne so lahko posledice pomoči bahajcem in kakšne obtožbe to lahko prinese. Kljub temu, da je toženka v izpodbijani odločbi tožnikove izjave štela za neskladne, pa ga o tem ni zaslišala, s čimer je kršila njegovo pravico do izjave.

62. Tožnik izpostavlja, da je toženka navedene informacije ponovno selektivno upoštevala pri presoji tožnikovih navedb in pri tem ni upoštevala, da informacije potrjujejo tožnikove navedbe. Iz navedenih informacij je namreč razvidno, da bahajci občasno »uidejo« pozornosti države in si zagotovijo delo v malih zasebnih podjetjih v velikih mestih. V manjših krajih naletijo na grožnje in jih pogosto odpustijo ali prisilijo pustiti službo. Ta čas večina bahajcev v manjših mestih dela kot mehaniki, prodajalci in službah, ki niso na očeh javnosti. Tožnik ponavlja, da je v postopku navedel, da se je njegova proizvodnja avtodelov nahajala izven mesta Z, v industrijski coni in opozarja, da dejstvo da je plačeval davke in od države dobival določene ugodnosti, ne pomeni, da se je oblast zavedala njegovega zaposlovanja bahajcev. Tožnik namreč opozarja, da samo zato, ker je imel prijavljene bahajske delavce, ne pomeni, da je oblast vedela, da so njegovi delavci dejansko bahajci. Tožnik pojasnjuje, da pri prijavi v register zaposlovanja, po samem imenu in priimku ne moreš vedeti, katere veroizpovedi je prijavljena oseba, prav tako pa uradnim organom ni treba sporočiti, katere verske pripadnosti je delavec.

63. Tožnik ponavlja, da se do pripora ni zavedal posledic, ki jih lahko njegovo ravnanje prinese, zato ni nelogično, zakaj svojim zaposlenim ne bi pomagal, čeprav je vedel, da je bahajska vera v Iranu prepovedana. Tožnik ponavlja, da je v postopku pojasnil, da sam z veroizpovedjo svojih delavcev ni imel težav, da je imela s tem težava država. Ni mu bilo sporno, da so se sestajali in govorili o svoji veri, saj so bili dobri, pošteni ljudje in zato jim je to dovolil. Glede tega je Upravno sodišče v sodbi I U 448/2018 z dne 18 . 9. 20197 toženko že opomnilo, da mora v dokazno oceno vključiti tudi vsa ostala dejstva, ki jih je navajal tožnik v tem kontekstu. Tako bi morala toženka upoštevati tudi tožnikove navedbe, da so se delavci, pripadniki bahajske vere, sestajali tudi v njegovi tovarni ob koncu delovnega časa, ob praznikih in tudi izven delovnika. Sestajali so se približno dvakrat na mesec. Tožnik je tudi pojasnil, da jim je na začetku dovolil sestajanje in zato ga niso vsakič vprašali za dovoljenje. V celotnem obdobju so se v njegovi hiši sestali samo dvakrat. To je bilo na začetku. Nato so se raje sestajali v tovarni, saj je bila izven mesta. Človeku, ki ga je prvič prosil za sestanek v njegovi hiši, je zaupal, ker sta bila prijatelja in so se tudi družinsko obiskovali. Z njim je imel globok prijateljski odnos. Poleg tega je tožnik povedal, da je iranska kultura drugačna in da je hiša za prijatelja odprta.

64. Tožnik ponavlja, da je na osebnem razgovoru pojasnil, da na začetku ni vedel, da so njegovi zaposleni bahajci, saj so le ti njihovo vero pred njim skrivali. Kasneje jih je spoznal bolje in so si zaupali, odnosi med njimi so se poglobili. Na začetku je zaposloval dva bahaita, kasneje pa je preko njih še druge. Tožnik ni zaposloval preko oglasov za delo ampak preko znancev. Zaposloval je po priporočilih kolegov, prijateljev. Pomembne so bile izkušnje in osebnost delavca, saj se večina delavcev v Iranu priuči praktično, brez izobrazbe. Pomembneje je bilo, da je bil delavec spreten in da je imel izkušnje, za opravljanje poklica pa ni rabil neke izobrazbe. Vera tožniku ni bila pomembna. Pomembno mu je bilo, da so delavci pošteni in dobri. Izpostavi, da je vseskozi zatrjeval, da je za vero svojih zaposlenih, najprej dveh bahajcev, ki jih je zaposlil prva, izvedel kasneje. Iz osebnega razgovora je razvidno, da se je tožnik zavedal, da so delavci, ki jih je zaposlil kasneje, prav tako bahajci. Tožnik tega niti nikoli ni zanikal zato ni jasno, zakaj mu toženka, navedeno očita. Iz razgovora je razvidno tudi, da je tožnik vedel, da se sestankuje večja skupina delavcev in ne le dva bahajita, ki ju je najbolje poznal. 65. Tožnik ponavlja, da mu toženka glede sodnih postopkov v izvorni državi ponovno očita, da je malo verjetno, da iranski organi proti tožniku v izvorni državi ne bi začeli sodnih postopkov. Pri tem toženka svoje zaključke ponovno opira le na lastno mnenje in ne na informacije o izvorni državi, kot ji je to naložilo predmetno sodišče v sodbi I U 448/2018 z dne 18. 9. 20199. Odločbe se zato v tem delu ne da preizkusiti.

66. Tožnik toženki očita, da ne upošteva, da je že v prošnji navedel da so ga po njegovi zapustitvi izvorne države, iranske oblasti večkrat prišle iskati na dom. Zasliševali so njegovo mamo in starejšega brata. Tožnik pri tem pojasnjuje, da se iranske oblasti zavedajo, da je tožnik zapustil državo. Njegovo tovarno pa je zasegla enota tajnih služb. Tožnikova družina je še vedno pod nadzorom, žena se mora še vedno vsak mesec javljati Ettelaatu, da se še vedno nahaja v Iranu, zasliševali so tudi njegovega sina. Po deportaciji v Iran, so bili njegovi družinski člani nekaj mesecev v priporu. V priporu so tožnikovo ženo tudi mučili. Iz tožnikovih navedb je torej razvidno, da iranske oblasti po tožnikovem odhodu iz Irana, njegovega primera niso opustile. Z zahtevo, da lahko tožnik izkaže preganjanje le v primeru, da zoper njega v Iranu tečejo sodni postopki v njegovi odsotnosti, je toženka napačno uporabila materialno pravo.

67. Tožnik poudarja, da je toženka tožniku ponovno očitala nekonsistentnosti glede poti, pri čemer ga z nekonsistentnostmi predhodno ni soočila, s čimer mu je kršila pravico do izjave. Toženka je po njegovem mnenju spregledala, da so očitane kontradiktornosti z vidika vsebinskega obravnavanja prošnje manj pomembne glede na pomen razlikovanja med pomembnimi in nepomembnimi neskladji. Upravno sodišče je v sodbi I U 448/2018 glede tega navedlo, da kadar gre za posameznika, ki zatrjuje razlog preganjanja, ki je splošno znan, in gre za pripadnost oz. povezanost s skupino, ki je očitno preganjana v izvorni državi po številnih informacijah o izvorni državi, potem je še toliko bolj pomembno, da se pristojni organ v dokazni oceni ne ustavi že ob prvi (majhni) nekonsistentnosti in da ne opre negativne odločitve na možno nekonsistentnost v zvezi s potjo deportacije iz druge države članice EU v izvorno državo, ki niti ne pomeni materialne nekonsistentnosti, če bi sporno okoliščino lahko pred opredelitvijo dokončne dokazne ocene organ natančno in celovito preizkusil. Ravno tako pa je pomembno, da se organ v takih primerih ne opira na preveč splošne formalizme in predpostavke. Tožnik izpostavlja, da je iz osebnega razgovora razvidno, da je tožnik glede poti odgovarjal konsistentno in da je pojasnil njegov prihod do Republike Slovenije. Toženka njegovih navedb glede prihoda ni upoštevala in ga o očitanih nekonsistentnostih tudi ni zaslišala, s čimer je kršila njegovo pravico do izjave.

68. Tožnik ponavlja, da je glede pridobitve potnega lista pojasnil, da potnega lista na iransko veleposlaništvo ni odšel iskati sam niti ni nič podpisal. Za pridobitev potnega lista je plačal tihotapca, ki mu je zagotovil, da na ta način pridobiva potne liste veliko iranskih državljanov in da zaradi tega tožnik ne bo izpostavljen dodatni nevarnosti s strani iranskih oblasti. Povedal mu je, da ima osebo na ambasadi, ki za plačilo priskrbi potni list. Ker je to delal za plačilo in ker ni bilo zakonito mu je sprovajalec zagotovil, da ta oseba gotovo ne bo obvestila iranskih oblasti. Navedenih izjav, toženka sploh ni upoštevala pri oceni nevarnosti, ki naj bi se ji s pridobitvijo potnega lista, izpostavil tožnik, kljub temu, da ji je to naložilo predmetno sodišče. 69. Tožnik poudarja, da je toženka informacije glede vsebine potnega lista ponovno uporabila selektivno. Tožnik je namreč izpovedal, da se je pristojnim osebam ob prečkanju meje na letališčih zdelo nenavadno, da potni list ne vsebuje podpisa. Tožnik je povedal, da je bila situacija ob prihodu čudna, saj so ugotovili, da nekaj ni v redu s potnim listom, čeprav je bil original. Na koncu so ga spustili v Malezijo. Toženka je pri tem ponovno napačno presojala vrednost prevoda tožnikove izjave v depeši, na kar jo je opozorilo že naslovno sodišče. 70. Tožnik poudarja, da je toženka v izpodbijani tožbi selektivno izbirala informacije, na katere je oprla svojo odločbo in ni upoštevala informacij, ki so jih v postopek predložili tožnikovi pooblaščenci, kljub temu, da iz njih izhaja, da so v Iranu preganjane tudi osebe, ki izkažejo podporo ali nudijo pomoč pripadnikom bahajske vere. Posledično je napačno ugotovila dejansko stanje.

71. Poleg tega je po tožnikovem mnenju ponovno napačno presojala izključno z vidika, da naj bi bil tožnik v izvorni državi preganjan na podlagi spremenjene veroizpovedi in ne pripisanega političnega mnenja. Iz informacij, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci je razvidno, da so osebe, ki v Iranu izražajo ali nudijo podporo pripadnikom bahajske skupnosti, v Iranu obravnavane kot politični nasprotniki in obtožene zarote in delovanja proti nacionalni varnosti. Toženka navedenih informacij sploh ni upoštevala.

72. Tožnik meni, da toženka okoliščin iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 toženka v izpodbijani odločbi sploh ni upoštevala in presojala, čeprav gredo tožniku v korist. Tožnik je namreč izrazil namero podati prošnjo za mednarodno zaščito takoj ob prihodu na letališče, še preden je policiji pokazal ponarejeni potni list in tako za zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kakor hitro je bilo mogoče. 73. Tožnik še navaja, da toženka pri utemeljevanju in presoji informacij o izvorni državi ponovno ne upošteva pravega mnenja sodišča, da tožnik nikoli ni zatrjeval, da je bil v Iranu preganjan na podlagi spremenjene veroizpovedi oz. spreobrnitve v bahajsko vero. Toženka v izpodbijani odločbi navaja informacije o postopkih iranskih oblasti proti bahajcem, v katerih le te zahtevajo, da se bahajci odrečejo svoji veri. Pri tem ni upoštevala, da je Upravno sodišče v sodbi I U 448/2018 z dne 18. 9. 2019 ugotovilo, da je pravna podlaga za tožnikovo preganjanje v izvorni državi politično prepričanje, ki naj bi ga tožniku pripisovale iranske oblasti in je povezano z aktivnostmi državnih oblasti kot subjektom preganjanja, torej z njihovo politiko. Tožniku naj bi državne oblasti pripisale politično prepričanje, ki nasprotuje državni politiki, ker je pomagal bahaitom priti do zaposlitve in jim omogočal, da so se srečevali v njegovi tovarni in doma. Toženka je zato po tožnikovem mnenju izpodbijano odločbo utemeljila na napačni pravni podlagi za ugotavljanje upravičenosti do statusa mednarodne zaščite, torej napačno uporabila materialno pravo in posledično napačno ugotovila dejansko stanje. Pri tem dela, ki se nanaša na preganjanje na podlagi pripisanega političnega mnenja ni utemeljila in obrazložila, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

74. Tožnik še navaja, da ni utemeljen zaključek toženke, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti preteklega obstoja preganjanja. Tožnik je tekom postopka verodostojne in konsistentno izpovedoval, da je približno en mesec preden je zapustil Iran v njegovo proizvodnjo avtodelov vdrla enota tajne službe. Vse delavce in njega so odpeljali v pripor, kjer je bil podvržen psihičnemu in fizičnemu mučenju ter zasliševanju. Obtoževali so ga, da je spremenil vero in da je izraelski vohun. S strani odvetnika je bil poučen, da mu v primeru sojenja grozi smrtna kazen. Toženka v izpodbijani odločbi utemeljenih razlogov za prepričanje, da se preganjanje ali resna škoda prosilca v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi ponovila, ni uspela izkazati.

75. Tožnik izpostavlja, da toženka ni upoštevala, da je tožnikova družina še vedno pod nadzorom, da so bili po deportaciji v Iran nekaj mesecev v priporu. V priporu so tožnikovo ženo tudi mučili. Zasliševali so tudi tožnikovo mamo in starejšega brata. Na ženo so oblasti pritiskale, da naj tožnika prepriča, da se vrne v Iran in preda. Iz navedenega je razvidno, da iranske oblasti niso opustile tožnikovega primera, po njegovem odhodu iz izvorne države. Poleg tega se mora tožnikova žena še vedno vsak mesec javljati Ettelaatu, da dokaže da se še vedno nahaja v Iranu. Vsakič jo sprašujejo tudi po tožniku.

76. Tožnik opozarja, da je toženka glede prihodnjega preganjanja ponovno popolnoma spregledala navodilo naslovnega sodišča, da mora pri dokazni oceni upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik visoko profilirana oseba. Ker je poimensko omenjen v dokumentih Sveta ZN in UNHCR, ki so naslovljeni na iranske organe, je posebej izpostavljen. Po mnenju sodišča v sodbi I U 448/2018 z dne 18. 9. 2019, je tako utemeljeno pričakovati, da bi bil v primeru vrnitve v Iran zelo verjetno pod nadzorom tajne službe zaradi pripisanega političnega prepričanja, ki nasprotuje državni politiki, že ob prehodu meje in bi bil prav gotovo glede razloga za njegovo odsotnost iz države. Toženka tega ni upoštevala v dokazni oceni, čeprav bi po navodilu sodišča morala.

77. Tožnik še poudarja, da toženka pri presoji upravičenosti do subsidiarne oblike zaščite ni upoštevala, da je tožnik tekom postopka povedal, da ga je v času pridržanja tajna policija mučila in z njim nečloveško in ponižujoče ravnala, kar vse po oceni tožnika v povezavi s presojo upravičenosti do subsidiarne oblike zaščite ni nerelevantno. Toženka bi morala v takem primeru podati utemeljene razloge, da se preganjanje ali resna škoda ne bosta ponovila.

78. Tožnik opozori, da toženka ni upoštevala predloženih dokazil z njegove strani, iz katerih izhaja, da so priznane mednarodne organizacije na področju človekovih pravic že ugotovile kršitev Konvencije ZN o prepovedi mučenja v primeru tožnika in njegove družine. Toženka tudi ni upoštevala navedb tožnika, da so bili ob vrnitvi v Iran njegovi družinski člani podvrženi priporu, kjer so bili žrtve mučenja niti ni upoštevala informacij pooblaščencev iz katerih izhaja, da se v iranskih zaporih sistematični izvaja mučenje ter da Iran osebe, ki se nahajajo v tujini obravnava kot širjenje lažne propagande proti državi. Tožnik meni, da iz navedenega izhaja, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo obstajal utemeljen sum, da bi bil v primeru vrnitve v Iran soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

_Povzetek navedb toženke_

79. Toženka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, ne sprejema tožnikovih tožbenih argumentov ter predlagala zavrnitev tožbe.

80. Toženka pripominja, da ne more biti v celoti odgovorna za to, da je tožnik že 15 let brez končne odločitve v postopku mednarodne zaščite, ker je tožnik izvorno državo zapustil leta 2006, potem pa je bil do 2016 na Cipru - najprej kot prosilec za mednarodno zaščito in potem pet let kot ilegalec. Toženka meni, da mora tožnik del bremena za to, da je tako dolgo odsoten iz izvorne države in ločen od družine pripisati tudi sebi in svojim odločitvam.

81. Toženka navaja, da se je do predloženih listin opredelila celovito in zelo natančno, predvsem pa docela v skladu z zakonskimi določili ZMZ-1. Ne strinja se, da je glede predloženih dokumentov uporabila previsok dokazni standard, pri oceni dejanskega stanja je ocenila vse okoliščine konkretnega primera. Zgolj dejstvo, da je toženka ocenila, da tožnik s predloženimi listinami ni uspel izkazati zatrjevanega preganjanja v izvorni državi, pa po oceni toženke še ne pomeni, da je uporabila previsok dokazni standard.

82. Toženka vztraja, da je v izpodbijani odločbi svoje mnenje in stališče v zvezi z dokumentom poročilo Sveta za človekove pravice s 7. 9. 2012 argumentirala in pojasnila zelo podrobno in utemeljeno, zaradi česar zavrača vse tožbene očitke.

83. Toženka vztraja, da ni spregledala pravnega mnenja sodišča, da v postopkih mednarodne zaščite ni nujno, da vir informacije izhaja iz izvorne države, vendar meni, da je treba za kredibilnost takega vira zagotoviti sledljivost v smislu, da je informacija ustrezno preverjena. Toženka meni, da bi bilo za to, da je določen dokument mogoče šteti za tak, treba ugotoviti, da je nastal bodisi na podlagi ustreznih virov iz izvorne države prosilca (sodbami, policijskimi zapisniki ali poročili...) ali pa s samostojnimi in neodvisnimi preiskavami mednarodnih in nevladnih organizacij za človekove pravice (UNHCR, Amnesty International, Human Rights Watch ipd.). Ne drži tožbena navedba, da ni pojasnila pod katerimi pogoji bi tak dokument v postopku upoštevala. Konkreten dokument je nastal po mnenju toženke samo na podlagi pričevanja tožnika, ki lahko svojo zgodbo predstavi natanko tako, kot jo želi in razumljivo sebi v prid, ne pa nujno tako, kot je res. Tako predstavljeni dogodki niso preverljivi in dokument, nastal zgolj na podlagi pričanja posameznega prosilca, zagotovo ne more dokazovati, da so se dogodki, o katerih tak prosilec priča, tudi zares zgodili. Tak je tudi primer tožnika.

84. Toženka navaja, da se v sklopu presoje ali se je potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nikakor ni opredeljevala in podrobno ugotavljala navedb glede ugotovljenih kontradiktornosti, kakor ji to skuša očitati tožnik. Pri tej oceni je toženka ocenjevala in presojala ali so bile njegove izjave podane brez razmišljanja in ali so bile iskrene ter celovite, ravno tako pa je ocenjevala, ali se je odgovorom na določena vprašanja izmikal ali ne ter ali je v vseh pogledih sodeloval s toženko pri ugotavljanju dejanskega stanja. Toženka je po temeljiti presoji tožnikovih izjav ugotovila, da je tožnik na vprašanja uradne osebe odgovarjal tekoče in brez razmisleka, vendar je pri oceni dejstva, ali se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, kljub vsemu nemogoče spregledati, da je v njegovi izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih, nekonsistentnih in kontradiktornih izjav glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ki jih tožnik po njenem mnenju ni zadovoljivo in prepričljivo pojasnil (npr: kdaj je izvedel, da je bahajska vera v Iranu prepovedana, na kakšen način je zapustil pripor, kako to, da v vseh teh letih ni bilo sojenja v njegovem primeru, okoliščine glede izdaje iranskega potnega lista...). Pri tem je toženka zavzela jasno stališče, da izjave tožnika, čeprav podane tekoče in brez razmisleka, v katerih pa so zaznane pomembne kontradiktornosti, nedoslednosti in neprepričljivosti, nedvomno niso iskrene, zato je sklenila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Po presoji toženke namreč za ugotovitev, da se je tožnik pri utemeljevanju svoje prošnje kar najbolj potrudil, ni dovolj, da tožnik o zatrjevanih dogodkih pripoveduje tekoče in brez razmisleka, potrebno je tudi, da so take izjave verodostojne in brez ugotovljenih kontradiktornosti.

85. Toženka navaja, da je ena od možnosti, da bi njegovi družinski člani zahtevali pridobitev dokumentov o tožnikovem priporu od tajne policije. Toženka izpostavlja, da tožnik ni predložil niti enega dokumenta, ki bi izkazoval, da je bil v zvezi z zatrjevanimi dogodki v priporu niti nobene sodbe ali podobnega sodnega dokumenta. Toženka ponavlja, da tožnikovih pojasnil ni sprejela za verjetne, ker meni, da ni mogoče, da bi bil tožnik tako zelo iskana oseba, ki se boji preganjanja v izvorni državi, ne da bi proti njemu potekal kakšen sodni proces niti v vsem tem času (obdobje 15 let) ni bilo začeto sojenje ali pa izdana sodba. Poleg tega toženka izpostavlja, da je skrajno nenavadno, da je tožnik v spis predložil številne dokumente, ki zatrjujejo njegovo ogroženost v izvorni državi, a med predloženimi dokumenti ni niti enega prav iz Irana. Toženka meni, da je bila njena dokazna ocena vsekakor celovita in ji ni mogoče očitati selektivnosti. Toženka navaja, da je ugotovila je, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 86. Toženka v zvezi s tožbenim očitkom, da ni upoštevala pravnega mnenja sodišča iz sodbe I U 448/2018 z 18. 9. 2019, da tožnik nikoli ni zatrjeval, da je bil v Iranu preganjan na podlagi spremenjene veroizpovedi oz. spreobrnitve v bahajsko vero, da je pravna podlaga za tožnikovo preganjanje v izvorni državi politično prepričanje, ki naj bi mu ga pripisovale iranske oblasti, poudarja, da je tožnik na osebnem razgovoru 11. 4. 2017 sam večkrat izpostavil, da so zaradi tega, ker je zaposloval delavce bahajske vere, iranske oblasti tudi njega dolžile, da je spremenil vero in postal bahajec. Toženka navaja, da je preverjala, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, za katere menijo, da so spremenili vero (v bahajsko) in preverjala tudi ostale informacije (kako iranske oblasti obravnavajo tiste, ki zaposlujejo bahajce). Toženka je sledila napotilom sodišča iz sodbe št. I U 448/2018-9 z dne 18. 9. 2019 in vse okoliščine konkretnega primera presodila tudi iz vidika pripisanega političnega prepričanja in ugotovila, da tožnikovi prošnji tudi ob upoštevanju takega vidika ni mogoče ugoditi. Toženka navaja, da je nesporno, da so bile tožnikove izjave spoznane za notranje neverodostojne, v velikem in pomembnem delu niso bile skladne niti s preučenimi informacijami, zato je toženka zavzela stališče, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da so se dogodki sploh zgodili na način, kakor jih je predstavil tožnik. V takem primeru pa niti ni mogoče ugotoviti, da bi mu iranska oblast pripisovala kakršnokoli (politično) mnenje.

87. V zvezi z očitano kršitvijo pravice toženka pripominja, da je tožniku na osebnem razgovoru predočila bistvene in najpomembnejše kontradiktornosti in ga zaprosila za pojasnilo, vendar ni bilo mogoče ugotoviti, da so bile tožnikova pojasnila zadostna in zadovoljiva. Poleg tega pripominja, da so bile pooblaščencem dvakrat v postopku posredovane informacije o izvorni državi (9. 1. 2018 in 23. 6. 2020), na katere so pooblaščenci odreagirali, podali svoje mnenje in posredovali še dodatne informacije, ki jih je toženka upoštevala pri pripravi izpodbijane odločbe. Tožnik je torej tudi po pooblaščencih imel možnost, da se izjavi glede zanj pomembnih informacij in uveljavlja svoje. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave je toženka dodala, da se dokazna ocena izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 215/2012 z 9. 5. 2012 in I Up 493/2012 z 8. 11. 2012. 88. Toženka poudarja, da se je do vseh tožnikovih navedb v postopku opredelila dovolj temeljito, podrobno in z vso potrebno skrbnostjo. Glede na to, da je tožnik zatrjeval take navedbe, ki so imele povezavo z verskimi ter političnimi razlogi, je toženka navedeno presojala v sklopu upravičenosti do statusa begunca, saj so imele njegove navedbe podlago v celo dveh razlogih, ki jih določa Ženevska konvencija: veri in političnem prepričanju. Presoja resne škode, kot je opredeljena v 2. alineji 28. člena ZMZ-1, pa je namenjena presoji navedb o dogodkih, ki sicer nimajo podlage v rasi, veri, političnem prepričanju, narodnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, bi pa vseeno lahko pomenila mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

89. Toženka se je pri svoji odločitvi oprla tudi na stališče Upravnega sodišča iz sodbe I U 1531/2016 s 16. 11. 2016, na sodbe Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z 2. 3. 2016, sodba št. I Up 322/2016 z 22. 2. 2017 in zaključila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 28. člena ZMZ-1. _O sodni presoji_

90. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, B2, vpogledalo v vse listine spisa toženke št. 2142-1295/2016 in tožnika zaslišalo.

Tožba je utemeljena.

91. Upravno sodišče odloča o tožnikovi prošnji drugič. Naslovno sodišče je namreč s sodbo I U 448/2018 z dne 18. 9. 2019 odločbo toženke št. 2142-1295/2016/36 z dne 31. 1. 2018 s katero je prošnjo zavrnila, odpravilo in vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je toženka z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo ponovno zavrnila.

92. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. (drugi odstavek 20, člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 93. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva predvsem: podatke iz prošnje; informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; dokaze, ki jih predloži prosilec; dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov in razlogov za vložitev prošnje; dokaze, ki jih pridobi pristojni organ; uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ; dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje; splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-političnem položaju in sprejeti zakonodaji; specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države; ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi; ali se od prosilca lahko utemeljeno pričakuje, da bo izkoristil zaščito druge države, kjer lahko uveljavlja državljanstvo (prvi odstavek 23. člena ZMZ-1).

94. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Vendar pa mu mora biti tako glede navajanja relevantnih dejstev kot tudi predložitve dokazov dana možnost. Zato je s tem povezana dolžnost uradne osebe, da v sodelovanju s prosilcem ugotovi, katera so ta dejstva, med drugim tudi tako, da mu postavlja ustrezna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev.1 To po presoji sodišča pomeni, da je toženka dolžna razjasnjevati vse zatrjevane okoliščine, ki so v prosilčevem primeru pomembne (odločilne) z vidika priznanja mednarodne zaščite.

95. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.2 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti3 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.4

96. S tem v zvezi je toženka ocenila, da tožnik ni verodostojen, med drugim zato, ker naj bi v njegovi izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih, nekonsistentnih in kontradiktornih izjav glede dogodkov, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo in jih tožnik po njenem mnenju ni zadovoljivo in prepričljivo pojasnil. 97. Utemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala toženka tožnika v primeru, da določenih stvari ni zadovoljivo pojasnil, o tem dodatno izprašati.5 Toženka je sama ugotovila, da je tožnik podajal izjave tekoče in brez premisleka, vendar jih je vseeno označila za neiskrene, pri tem pa ni niti upoštevala, da je tožnik ne samo konkretno in povezano odgovarjal na njena vprašanja, ampak predložil tudi veliko dokazil za svoje trditve. Nekonsistentnost je toženka ugotavljala v zvezi s tožnikovimi izjavami: (i) glede tega, kdaj je izvedel, da je bahajska vera v Iranu prepovedana; (ii) sestankov v tožnikovi hiši in tovarni; (iii) ali je vedel, katere vere so njegovi zaposleni; (iv) glede poti iz Cipra; (v) pridobitve in uporabe potnega lista.

98. Ni sporno in to potrjujejo tudi informacije, ki jih je glede preganjanja, prepovedi, omejevanja pravic, izključevanja, nasprotovanja, omejevanja pripadnikov bahajske vere v Iranu, povzela toženka.

99. Tožnik je v prošnji povedal, da je vedel, da je bahajska vera v Iranu ilegalna, vendar pa se ni zavedal, kako so oblasti na to občutljive in kako resne so lahko posledice, dokler ni bil priprt. Šele v priporu je tožnik ugotovil, da bahajce iranske oblasti avtomatično obtožujejo, da so izraelski vohuni. Enako je tožnik ponovil tudi na osebnem razgovoru ter zaslišan na obravnavi. Očitek toženke o njegovi nekonsistentnosti že za upravni postopek v zvezi s tem, kdaj je zvedel, kako resne so posledice pripadnosti bahajski veri, tako tudi po presoji sodišča, na kar utemeljeno opozori tožnik, ni utemeljen.

100. Toženkin zaključek, da ni mogoče, da bi tožnik za odnos iranskih oblasti izvedel šele v priporu, je zgolj hipotetično sklepanje. Utemeljevanje toženke, da ni logično, da bi tožnik kljub vedenju, kako hude posledice ima lahko to zanj in njegovo družino, dovolil, da so se sestajali v njegovi hiši in tovarni, zaradi česar mu ni verjela, je namreč mogoče uporabiti tudi kot nasprotni argument. Ravno zato, ker ni vedel, kako resno je oblast nasprotovala bahajcem, je dopustil, da so se sestankovali v hiši in tovarni. Upoštevaje, da je tožnik v postopku ves čas enako zatrjeval, da nobena listina tega ne ovrže, da niti s strani toženke pridobljene informacije ne dokazujejo nasprotnega, obrazložitev toženke ni prepričljiva in gre po oceni sodišča (zgolj) za toženkino hipotetično sklepanje. Logična je tožnikova izjava tudi v delu, da je zato, ker se (do pripora) ni zavedal posledic, ki jih lahko njegovo ravnanje prinese, svojim zaposlenim pomagal, čeprav je vedel, da je bahajska vera v Iranu prepovedana. Tožnik je tekom postopka pojasnil, da sam z veroizpovedjo svojih delavcev ni imel težav, da je imela s tem težava država. Zanj ni bilo sporno, da so se sestajali in govorili o svoji veri, saj so bili dobri, pošteni ljudje in zato jim je to dovolil, česar vsega toženka pri svoji dokazni oceni ni upoštevala niti se do tega ni opredelila, kar je v nasprotju z napotki naslovnega sodišča v sodbi I U 448/2018 z dne 18. 9. 20197, da mora v dokazno oceno vključiti tudi vsa ostala dejstva, ki jih je navajal tožnik v tem kontekstu. Utemeljeno tožnik opozori, da bi morala toženka upoštevati tudi tožnikove izjave, da so se delavci, pripadniki bahajske vere, sestajali tudi v njegovi tovarni ob koncu delovnega časa, ob praznikih in tudi izven delovnika. Sestajali so se približno dvakrat na mesec. Tožnik je tudi pojasnil, da jim je na začetku dovolil sestajanje in zato ga niso vsakič vprašali za dovoljenje. V celotnem obdobju so se v njegovi hiši sestali samo dvakrat. To je bilo na začetku. Nato so se raje sestajali v tovarni, saj je bila izven mesta. Človeku, ki ga je prvič prosil za sestanek v njegovi hiši, je zaupal, ker sta bila prijatelja in so se tudi družinsko obiskovali. Z njim je imel globok prijateljski odnos. Poleg tega je tožnik povedal, da je iranska kultura drugačna in da je hiša za prijatelja odprta. Toženka ni obrazložila, zakaj je tožnikove navedbe o sestankovanju bahajcev označila za nasprotujoče, popolnoma nekonsistentne in jih zato ni sprejela za verjetne. Utemeljeno tožnik opozori, da ni nikoli zatrjeval, da ni vedel, da iranske oblasti prepovedujejo bahajsko vero, ampak je zatrjeval vedno enako in sicer, da ni vedel kakšne so lahko posledice pomoči bahajcem in kakšne obtožbe to lahko prinese (do pripora). Resničnost tožnikove izjave, da se je njegova proizvodnja avtodelov nahajala izven mesta Z, v industrijski coni, posredno potrjujejo tudi informacije, da bahajci občasno »uidejo« pozornosti države in si zagotovijo delo v malih zasebnih podjetjih v velikih mestih. V manjših krajih naletijo na grožnje in jih pogosto odpustijo ali prisilijo pustiti službo. Ta čas večina bahajcev v manjših mestih dela kot mehaniki, prodajalci in službah, ki niso na očeh javnosti.

101. Nelogično je sklepanje toženke, da se je glede na to, da je tožnik plačeval davke in od države dobival določene ugodnosti, oblast zavedala njegovega zaposlovanja bahajcev in zato toženki ni logično, da bi tožnika toliko časa pustili pri miru. Utemeljeno tožnik opozori, da samo zato, ker je imel tožnik prijavljene bahajske delavce, ne pomeni, da je oblast vedela, da so njegovi delavci dejansko bahajci. Tožnikovih navedb, da pri prijavi v register zaposlovanja po imenu in priimku ne morejo vedeti katere veroizpovedi je prijavljena oseba, da uradnim organom ni treba sporočiti verske pripadnosti delavcev, s strani toženke ni prerekana, zato jo sodišče na podlagi določbe 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadelavanju ZPP) šteje za priznano.

102. Toženkino sklepanje, da je malo verjetno, da iranski organi proti tožniku v izvorni državi ne bi začeli sodnih postopkov, ni prepričljivo. Utemeljeno tožnik opozori, da bi morala toženka v skladu z napotki iz sodbe naslovnega sodišča IU 448/2018 z dne 18. 9. 2019 pri tej presoji upoštevati tudi informacije o izvorni državi. Tožnik je že v prošnji izpovedal, da so ga po njegovi zapustitvi izvorne države, iranske oblasti večkrat prišle iskati na dom, da so zasliševali njegovo mamo in starejšega brata, da se iranske oblasti zavedajo, da je tožnik zapustil državo. Njegovo tovarno je zasegla enota tajnih služb. Tožnikova družina je še vedno pod nadzorom, žena se mora še vedno vsak mesec javljati Ettelaatu, da potrdi, da se še vedno nahaja v Iranu, zasliševali so tudi njegovega sina. Po deportaciji v Iran, so bili njegovi družinski člani nekaj mesecev v priporu. V priporu so tožnikovo ženo tudi mučili. Iz tožnikovih navedb, ki so ves čas postopka enake, je torej razvidno, da iranske oblasti po tožnikovem odhodu iz Irana, njegovega primera niso opustile. Utemeljeno tožnik opozori, da je toženka napačno uporabila materialno pravo z zahtevo, da lahko tožnik izkaže preganjanje le v primeru, da zoper njega v Iranu tečejo sodni postopki. V zvezi s predlogi toženke, na kakšen način bi lahko tožnik to dokazal (sodni nalog itd...) pa sodišče pripominja, da upravni postopek ne pozna dokaznih pravil, ki bi dokazovanje določene dokazne teme omejevala le na določena dokazna sredstva.

103. V zvezi z očitano nekonsistentnostjo glede poti, sodišče ponavlja stališče naslovnega sodišča iz sodbe I U 448/2018, da kadar gre za posameznika, ki zatrjuje razlog preganjanja, ki je splošno znan, in gre za pripadnost oz. povezanost s skupino, ki je očitno preganjana v izvorni državi po številnih informacijah o izvorni državi, potem je še toliko bolj pomembno, da se pristojni organ v dokazni oceni ne ustavi že ob prvi (majhni) nekonsistentnosti in da ne opre negativne odločitve na možno nekonsistentnost v zvezi s potjo deportacije iz druge države članice EU v izvorno državo, ki niti ne pomeni materialne nekonsistentnosti, če bi sporno okoliščino lahko pred opredelitvijo dokončne dokazne ocene organ natančno in celovito preizkusil. Ravno tako pa je pomembno, da se organ v takih primerih ne opira na preveč splošne formalizme in predpostavke. Iz osebnega razgovora je razvidno, da je tožnik glede poti odgovarjal konsistentno in da je pojasnil njegov prihod do Republike Slovenije.

104. Tožnik je v upravnem postopku odgovarjal konsistentno, enako, izjav ni spreminjal, toženka sama je ugotovila, da je odgovarjal tekoče in brez presledkov. Utemeljevanje nekonsistentnosti in posledično ugotovljena neverodostojnost tožnika s hipotetičnim sklepanjem toženke, brez dokazov in razlogov, po oceni sodišča ni prepričljivo niti pravilno. Pri tem sodišče poudarja, da noben dokaz ali informacije ne ovržejo tožnikovih izjav, glede katerih mu toženka očita nekonsistentnost (ki je po presoji sodišča ni) in na podlagi katere utemeljuje tožnikovo neverodostojnost. 105. Po presoji sodišča ni pravilna niti ocena nevarnosti, ki naj bi se ji s pridobitvijo potnega lista izpostavil tožnik. Tožnik je pojasnil, da potnega lista na iransko veleposlaništvo ni odšel iskati sam niti ni nič podpisal, da je za pridobitev potnega lista plačal tihotapca, ki mu je zagotovil, da na ta način pridobiva potne liste veliko iranskih državljanov in da zaradi tega tožnik ne bo izpostavljen dodatni nevarnosti s strani iranskih oblasti. Povedal mu je, da ima osebo na ambasadi, ki za plačilo priskrbi potni list. Ker je to delal za plačilo in ker ni bilo zakonito, mu je sprovajalec zagotovil, da ta oseba gotovo ne bo obvestila iranskih oblasti. Do navedenih izjav se toženka ni opredelila. Enako velja za uporabo potnega lista. Tožnik je namreč izpovedal, da se je pristojnim osebam ob prečkanju meje na letališčih zdelo nenavadno, da potni list ne vsebuje podpisa. Tožnik je povedal, da je bila situacija ob prihodu čudna, saj so ugotovili, da nekaj ni v redu s potnim listom, čeprav je bil original. Na koncu so ga spustili v Malezijo. Toženka je pri tem ponovno napačno presojala vrednost prevoda tožnikove izjave v depeši, na kar jo je opozorilo že Upravno sodišče v sodbi IU 448/2018. 106. V zvezi z očitkom, da naj bi iz dokumenta UNHCR izhajalo, da je tožniku uspelo pobegniti iz pripora, medtem ko je v postopku mednarodne zaščite v Sloveniji glede tega povedal, da naj bi bil iz njega izpuščen, sodišče ugotavlja, da toženka ni upoštevala navodil naslovnega sodišča iz sodbe I U 448/2018. Toženka je preuranjeno prišla do ocene dokazne vrednosti dopisa UNHCR, saj ni razčistila dejstev v sodelovanju s tožnikom in ni upoštevala, da prevod zapisa, iz dopisa, po vsebini nujno ne izključuje tega, kar je tožnik povedal v postopku v Sloveniji. Tožnik je ves čas postopka konsistenten v izjavi, da je iz pripora prišel po plačilu varščine, kar potrdi tudi zaslišan na naroku.

107. Po presoji sodišča je tožnik na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal in potrdil svoje izjave iz postopka in tudi ovrgel vse očitke toženke o nekonsistentnosti svojih izjav. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo namreč logično in prepričljivo med drugim izpovedal, da je imel nekaj ljudi v svoji tovarni zaposlenih, ki so bili bahajci, ki jim njegova država nasprotuje. Pojasnil je, da zato, ker je bil prijatelj s svojimi zaposlenimi, ki so bili bahajci in njegovi družinski prijatelji, so z njegovim dovoljenjem imeli sestanke v njegovi tovarni in tudi hiši. Na vprašanje pooblaščenke toženke je tudi prepričljivo pojasnil, da so ga prosili, da bi radi sestankovali pri tožniku v tovarni zato, ker je tožnik živel izven mesta, kjer je bila tudi njegova tovarna. Zaposleni so se bali, če bi se dobivali v mestu, da bi kdo izvedel za njihovo vero.

108. Prepričljiv je bil tudi v izjavi, da je delavce zaposlil zato, ker so bili njegovi prijatelji, da plačeval jim zavarovanje in za to ni bilo treba navesti njihove vere, ampak le ime in priimek. Tožnik je prepričljivo ovrgel hipotetično sklepanje toženke, da več let ni imel težav zaradi zaposlenih bahajcev, kar naj bi po mnenju toženke kazalo na nekonsistentnost tožnikovih izjav. Sam namreč izpove, da misli, da ga je nekdo prijavil, da ima zaposlene bahajce. Tako je Ettelaat, tajna iranska služba, enkrat prišla v njegovo tovarno in jih vse, ki so bili tam, odpeljala in priprla. Oblast je vzela tožnikovo tovarno. Tožnik je bil dva tedna v priporu, njegova žena je med tem časom najela odvetnika in so uspeli z vložitvijo varščine, da je po 14 dneh odšel iz pripora. Ko je govoril s svojim odvetnikom, mu je ta rekel, da je obtožba zelo resna in nevarna stvar, zato se je ustrašil in odšel iz Irana. Tožnik izpove, da za odnos države do bahaitov izvedel šele v priporu, ko so ga zasliševali in obtoževali, da vohuni za Izraelce. Takrat se je zavedal, da je zadeva resna, kako nevarna je, saj so jih imeli za vohune. Potrdil je izjavo iz prošnje, da so ga v priporu mučili predvsem psihično, grozili njemu in njegovi družini, natančno je moral odgovarjati na vprašanja tako, da je ustrezalo njim, klofutali so ga. Potrdil je kot je navedel v prošnji, da so preklinjali njegove člane družine, hčerko in ženo, da ne ve, kaj bodo z njimi počeli. Ko je spal, so ga nenadoma polili z mrzlo vodo, dobil je le enkrat na dan za jesti, večkrat je bil lačen, ker ni želel jesti, saj mu je mučitelj pljuval v hrano. Večkrat so ga slačili do nagega, priklenili roke in noge in niso dovolili, da lahko gre na potrebo. Ko je bil namočen, so ga poniževali in z njim ravnali nehumano. Tožnik je tudi prepričljivo pojasnil svoj odhod iz Irana. Povedal je, da mu je odvetnik povedal, da ima 14 dni časa do odločitve sodišča in zato 14 dni časa, da lahko pobegne. Ilegalno je plačal tihotapca, da so ga peljali v Turčijo, kjer je ostal približno dva tedna, kjer je spet našel tihotapca. Dogovor s tihotapcem je bil, da ga pripelje do Evrope. Ko je prišel na Ciper, je videl, da je to varna država in tam je zaprosil za azil. Ni mu bilo pomembno, v katero državo gre, pomembno je bilo le, da je na varnem in da je v Evropi.

109. Tožnik je na glavni obravnavi prepričljivo povedal, da njegova družina ni dobro, da njihova oblast ne pusti, da bi njegovi otroci hodili v šolo, na fakulteto, zaradi njega so njegove otroke nekajkrat že aretirali, prijeli oz. odpeljali. Zaradi njega njegovi otroci in žena ne morejo dobiti dela. Tožnikova žena se mora enkrat mesečno javljati na policijski postaji. Ko so tožnikov ženo deportirali v Iran, so jo mučili zaradi tožnika in jo spraševali, kje je tožnik, ker ga je želela oblast čim prej dobiti. Tožnikova družina mu je povedala, da ga oblast vedno bolj išče, vedno bolj ga hoče. Če bo prišel nazaj v Iran, tožnik po lastni izjavi ne ve, kaj se bo zgodilo z njim, svoje družine sigurno ne bo nikoli več videl. Prepričljivo je pojasnil, da ve, da ga še vedno iščejo zato, ker se mora žena še vedno javljati enkrat mesečno na policijski postaji, ker njegovi otroci še vedno ne morejo dobiti dela zaradi tožnika, ker je s pretekom časa vedno huje in slabše, saj so njegove otroke nekajkrat prijeli, odpeljali in jih imeli celo v priporu, vse zaradi tožnika. Vedno jih sprašujejo o tožniku in o tem, kje je in meni, da ga na tak način želijo dobiti nazaj v Iran. Tožnik je bil prepričljiv v izpovedbi tudi v delu, da na drugem kraju v Iranu ne bi mogel živeti, ker je iranska obveščevalna služba Etelaat kjerkoli v Iranu in bi ga lahko kjerkoli našla., česar toženka ni prerekala, zato se na podlagi odločbe 214,. člena ZPP šteje za dokazano. Tožnik je prepričan, da bi ga že na letališču našli, priprli in ga ne bi pustili živega. Zagotovo bi ga uničili. Po tožnikovem mnenju mislijo, da je s tem, ko je odšel, potrdil, da je kriv in da imajo prav. Tožnikovo življenje je po njegovem mnenju zagotovo ogroženo. Sodišče sprejema tožnikovo izjavo, da ima sam po tolikih letih še vedno velike težave in zaradi njega tudi njegova družina. Sodišče ugotavlja, da je dokazana izpoved tožnika, da enako govori že ves čas postopka, saj iz upravnega postopka izhaja, da je tožnik v bistvenih izjavah konsistente in navaja enako ves čas postopka, kar potrdi tudi s svojo izpovedjo na glavni obravnavi .

110. Sodišče tožnikovo izpoved ocenjuje kot prepričljivo, upoštevajoč tudi neposredno zaznavanje na glavni obravnavi in med zaslišanjem. Tožnik je odgovarjal prepričljivo, konsistentno in v bistvenih ter pretežnih delih povsem enako kot v postopku. Sodišče ni spregledalo, da niti en predložen dokaz, pridobljeni tudi s strani toženke, ne nasprotuje pomembnim in pravno upoštevnim izjavam tožnika. Glede na navedeno so po presoji sodišča tožnikove izjave skladne in verjetne, s tem pa je podana njegova splošna verodostojnost. Zato je bilo treba presoditi ali je tožnik z zatrjevanimi razlogi izkazal izpolnjenost pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

111. Sodišče ponavlja svoje stališče iz sodbe I U 448/2018 z dne 18. 9. 2019, da je pravna podlaga za tožnikovo preganjanje v izvorni državi politično prepričanje, ki naj bi ga tožniku pripisovale iranske oblasti in je povezano z aktivnostmi državnih oblasti kot subjektom preganjanja, torej z njihovo politiko. Tožniku naj bi državne oblasti pripisale politično prepričanje, ki nasprotuje državni politiki, ker je pomagal bahaitom priti do zaposlitve in jim omogočal, da so se srečevali v njegovi tovarni in doma. Tožnik utemeljeno opozori, da je iz informacij, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci razvidno, da so osebe, ki v Iranu izražajo ali nudijo podporo pripadnikom bahajske skupnosti, v Iranu obravnavane kot politični nasprotniki in obtožene zarote in delovanja proti nacionalni varnosti.

112. Upoštevaje, da je en mesec preden je zapustil Iran, v njegovo proizvodnjo avtodelov vdrla enota tajne službe, da so vse delavce in tožnika odpeljali v pripor, kjer je bil podvržen psihičnemu in fizičnemu mučenju ter zasliševanju, da so ga obtoževali, da je spremenil vero in da je izraelski vohun ter, da je bil s strani odvetnika poučen, da mu v primeru sojenja grozi smrtna kazen, je na podlagi drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 to, resen znak tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode. Toženka ni dokazala utemeljenih razlogov za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila. Ob takem stanju je tožnik že na tej podlagi izkazal razlog preganjanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-16 v zvezi z devetim odstavkom istega člena7 in vzročno zvezo med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja8. 113. ZMZ-1 v 29. členu nalaga, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali če ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu ZMZ-1, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz te določbe izhaja, da je eden od možnih razlogov za zavrnitev prošnje v ugotovitvi, da je določen predel prosilčeve izvorne države zanj varen. Tožnik je prepričljivo izpovedal, kar potrjujejo tudi informacije o izvorni državi, da v drugem kraju v Iranu ne bi mogel živeti, ker je iranska obveščevalna služba Ettelaat kjerkoli v Iranu in bi ga lahko kjerkoli našli. Tega toženka ni prerekala, zaradi česar se na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznano. Zato je ob upoštevanju navedenega po presoji sodišča treba šteti, da v Iranu ni območja, kjer bi bil tožnik varen pred preganjanjem ali deležen ustrezne zaščite.

114. Glede na zgoraj navedeno presojo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in na podlagi prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 odločilo o stvari tako, da se tožniku prizna status begunca od dne izdaje izpodbijane odločbe. Navedeno je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka obrazložitve), ki ima podlago tudi v uvodni izjavi št. 21 Kvalifikacijske direktive II, kjer je določeno, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt9. O tem se je SEU sicer izreklo v zadevah C-373/13, H.T., 24. 6. 2015 (63. odstavek) in v zadevi C-550/16, A.S., 12. 4. 2018 (53. odstavek).

**K II. točki izreka:**

115. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

1 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 3 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 5 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 6 Glasi se: „Razlog preganjanja je politično prepričanje.“ 7 V relevantnem delu se glasi: „Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona.“ 8 Iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1 je razvidno, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji. 9 O tem, da gre za ugotovitveni akt, se je sicer izreklo tudi Sodišče EU v zadevah C-373/13, H.T., 24. 6. 2015 (63. odst.) in v zadevi C-550/16, A.S., 12. 4. 2018 (53. odst.).