Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT tožnici priznati za storitev opravljeno pred spremembo vrednosti točke, število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitev opravil, saj navedeno določilo OT predpisuje, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano z DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Sodišče bi zato za vložitev odgovora na tožbo (z dne 13. 8. 2018) moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR.

Sodišča so dolžna odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife le na predlog odvetnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 688,72 EUR nadomesti z zneskom 763,38 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 27,85 EUR pritožbenih strokov v 15. dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom naložilo tožniku, da povrne toženi pravdne stroške v višini 688,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se ji priznajo še odvetniški stroški v višini 500 točk (oziroma 300 EUR), povečano za 22% DDV. Priglaša pritožbene stroške.

Ne strinja se z obsegom priznanih odvetniških stroškov in njihovim točkovnim vrednotenjem. V času vložitve tožbe je pri vrednosti spora 5.000 EUR glede na takratno vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znašala osnovna vrednost storitve 400 točk in ne le 300 točk. Zato bi moralo sodišče kot osnovo za odmero odvetniške nagrade upoštevati vrednost storitve 400 točk, kar posledično pomeni, da bi bilo treba toženki priznati tako za odgovor na tožbo kot za zastopanje na naroku še 100 točk, torej 400 in ne le 300 točk za posamezno storitev. Neutemeljeno sodišče tudi ni priznalo stroškov za pred pravdo opravljen ogled na kraju samem. Gre za izdatek, ki je nastal zaradi postopka. Sodišče ni dvomilo v opravo ogleda. Gre za samostojno opravilo, ki je posebej ovrednoteno v tar. št. 20/4 Odvetniške tarife. Ogled je bil za sestavo odgovora na tožbo potreben, saj zgolj na podlagi pogovora s stranko in vpogleda v tožnikove fotografije pooblaščenec toženke ni mogel realno oceniti situacije, na podlagi katere bi lahko dal stranki ustrezno pravno mnenje. Zato je moral na teren in si ogledati zemljišče, na katerega se je nanašal tožbeni zahtevek. Ker gre za podobno situacijo, kot pri predpravdnem odškodninskem zahtevku ali opominu, bi moralo sodišče ta strošek odmeriti v breme tožnika.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki priznati tudi stroške za ogled na kraju samem, ki ga je dne 10. 8. 2018 opravil njen pooblaščenec pred vložitvijo odgovora na tožbo z dne 13. 8. 2018. Ni pomembno, ali je bil ogled dejansko opravljen ali ne, in ali je bil potreben ali ne. O tem se sodišče prve stopnje tudi ni izreklo. Pravilno je namreč stališče nižjega sodišča, da gre tako pri pregledu listinske dokumentacije in posveta s stranko kot pri ogledu kraja pred vložitvijo odgovora na tožbo za opravila, ki niso samostojna, temveč je nagrada zanje zajeta v nagradi za vložitev odgovora na tožbo, ker teh opravil brez posveta s stranko, študija zadeve s pregledom listin ali z morebitnim ogledom kraja ni mogoče opraviti. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, ki jo omenja že izpodbijani sklep. Pritožbenega zavzemanja ne podpira tar. št. 39 OT, ki določa, da odvetniku pripada nagrada po tej določbi le, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Ker ne gre za samostojno storitev, saj je vključena v nagradi za vložitev vloge, toženka ni upravičena do nagrade za opravljen ogled. Tudi tar. št. 38 OZ ne daje podlage za drugačno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, saj ta določba ureja uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pred pravdo, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Upoštevanje in ovrednotenje tovrstnega opravila pa tudi ni mogoče subsumirati pod tar. št. 20/4 OT, saj iz njene vsebine izhaja, da je odvetnik upravičen do nagrade za zastopanje na naroku za glavno obravnavo izven zgradbe sodišča, na ogledu ali pri delu izvedenca, torej ko ga med postopkom razpiše in opravi sodišče prve stopnje. Tedaj se šteje narok na ogledu za samostojno storitev, ne pa ko je opravljen, kot v konkretnem primeru, z namenom priprave in sestave prve vloge.

6. Pritožnica pa ima prav, da je sodišče nepravilno odmerilo nagrado za odgovor na tožbo, ne pa tudi glede nagrade za prvo pripravljalno vlogo. Utemeljeno navaja, da je v času, ko je bila opravljena storitev -vložitev odgovora na tožbo (z dne 13. 8. 2018), to je v času pred 6. 4. 2019, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR, veljala Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,459 EUR. V skladu s takrat veljavno OT oziroma vrednostjo odvetniške točke za opravljene storitve, ji gre (ob vrednosti spora 5.000 EUR) strošek v višini za storitev po 400 točk in ne 300 točk, kot je to napačno priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT tožnici priznati za storitev opravljeno pred spremembo vrednosti točke, število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitev opravil, saj navedeno določilo OT predpisuje, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano z DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Sodišče bi zato za navedeno storitev moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR1. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je navedeno jasno določbo mogoče razumeti samo tako, saj sicer sploh ne bi bila potrebna in bi se odvetniške storitve obračunavale in priznavale izključno po vrednosti točke v času odločanja o stroških postopka, kot je to napačno in v nasprotju z drugim odstavkom 12. člena OT v konkretnem primeru storilo sodišče prve stopnje, glede storitve opravljene pred objavo sklepa o spremembi vrednosti točke, ki velja od 6. 4. 2019 dalje. Tožeča stranka ima tako prav, ko zahteva, da ji sodišče poleg priznanih stroškov dodatno prizna še strošek za sestavo odgovora na tožbo v višini 100 točk (namesto priznanih 300 točk pravilno 400 točk), povečano za 2 % pavšal materialnih stroškov, torej 2 točki, skupno tako 102 točki, kar glede na vrednost odvetniške točke v času izdaje izpodbijanega sklepa 0,60 EUR, predstavlja znesek v višini 61,20 EUR, povečano za 22 % DDV 13,46 EUR, skupno torej 74,66 EUR.

7. Toženka neutemeljeno zahteva, da ji sodišče prizna tudi za zastopanje na naroku dodatno še 100 točk (namesto priznanih 300 točk 400 točk), saj je bil narok opravljen dne 9. 9 . 2021, torej po spremembi vrednosti odvetniške točke. Takrat je ob vrednosti spora v tej pravdi znašala izhodiščna/osnovna nagrada za storitev 300 točk, kar je v skladu s splošno določbo drugega odstavka 12. člen OT pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Tožnica prvič v pritožbi smiselno uveljavlja izjemo k splošni določbi, ki je določena v tretjem odstavku 12. člena OT in omogoča vrednotenje vseh storitev po tarifi, veljavnih ob uvedbi postopka, četudi pride med postopkom do spremembe vrednosti odvetniške točke. Sodišča so dolžna odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife le na predlog odvetnika (četrti odstavek 14. člena OT). Ker iz toženkinega stroškovnika takšen predlog ne izhaja, sodišče prve stopnje izjeme upravičeno ni bilo dolžno upoštevati (oziroma ugotavljati izpolnitev pogojev za njeno uporabo). Ker tožnica predloga na nižji stopnji ni podala, je njeno pozno pritožbeno (smiselno) omenjanje izjeme neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP) in zato pritožbeno sodišče na navedbe v tej smeri ne bo odgovarjalo.

8. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijani sklep ustrezno spremeniti tako, da je toženka poleg prisojenih pravdnih stroškov v višini 688,72 EUR upravičena do dodatnih 74,66 EUR, skupaj torej 763,38 EUR (3. točka 365. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do uspehu sorazmernega dela (13 %; s 74,66 EUR od zahtevanih 366 EUR) priglašenih stroškov pritožbe v višini 27,85 EUR (sestava pritožbe 250 točk, povečano za 22 % DDV (upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke) in sodna taksa za pritožbo 31,20 EUR, skupno torej 214,20 EUR, oziroma 27,85 EUR). Pritožbene stroške je dolžan tožnik povrniti toženki v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Kar je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo obseg priznanih odvetniških stroškov, tudi upoštevalo, saj je te pomnožilo z 0,60 EUR.