Jedro

Izrek izpodbijane odločbe, s katero je Agencija revidentki začasno preklicala dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti, je pravilen, saj je v skladu z 213. členom ZUP in tretjim odstavkom 109. člena ZMed. Agencija pri ugotavljanju izpolnjevanja zahtev v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev v izreku odloči zgolj o revidentkini pravici ali obveznosti in ob ugotovitvi neizpolnjevanja naložene odprave nepravilnosti zgolj izreče upravni ukrep, ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto, pa so del obrazložitve odločbe in ne del izreka (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) z dne 25. 3. 2009. Z navedeno odločbo je Agencija v okviru strokovnega nazdorstva: v 1. točki izreka ugotovila, da v revidentkinem televizijskem programu ni bila izpolnjena zahteva iz šestega odstavka 93. člena Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001, 62/2003, 113/2003 – odl. US, 16/2004 – odl. US, 123/2004 – odl. US, 96/2005 – ZRTVS-1, 60/2006, 69/2006 – ZOIPub in 36/2008 – ZpomK-1; v nadaljevanju ZMed), ker televizijske oddaje niso bile prekinjene z oglaševanjem tako, da bi med dvema premoroma za oglaševanje preteklo najmanj 20 minut, v 2. točki izreka zaradi kršitve iz 1. točke izreka te odločbe revidentki začasno, za čas 1 ure, preklicala dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti z dne 12. 11. 2007, ki ga je izdala Agencija; v 3. točki izreka določila, da čas začasnega preklica začne teči trideseti dan po vročitvi te odločbe, ob 0.00 uri; v 4. točki izreka odločila, da stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izrek izpodbijane odločbe popoln in določen, saj je Agencija ugotovila, da revidentka ni odpravila kršitve po šestem odstavku 93. člena ZMed v svojem televizijskem programu. Dovolj je namreč navedba samega televizijskega programa, kjer je bila storjena ugotovljena kršitev, brez navedbe konkretne televizijske oddaje, v kateri je bila kršitev storjena, saj je predmet strokovnega nadzorstva po 109. členu ZMed televizijski program.

3. Zoper navedeno sodbo revidentka vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek izpodbijane odločbe Agencije nedoločen in nezakonit, saj v njem ni navedeno, v kateri konkretni oddaji naj bi revidentka kršitev zagrešila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odstopilo od svoje sodne prakse v zadevah (U 1845/2002 in U 1847/2002). Dodaja tudi, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 972/1999 in se sklicuje na odločbo o Ustavnega sodišča U-I-220/03-20. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se ta zavrne kot neutemeljena. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju. To se nanaša na razlago prve alineje tretjega odstavka 109. člena ZMed v zvezi s vprašanjem, ali je pri ugotavljanju izpolnjevanja zahtev v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev dovolj, da se v izreku navede le kršitev predpisa (torej šesti odstavek 93. člena ZMed) in izreče sankcija za kršitev, podrobnejša opredelitev kršitve pa je navedena v obrazložitvi.

7. Po prvi alineji tretjega odstavka 109. člena ZMed Agencija pisno opozori izdajatelja in odredi, da se kršitve, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi, kadar ugotovi, da izdajatelj radijskega ali televizijskega programa krši določbe tega zakona ali podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi, ali ratificirano mednarodno pogodbo, oziroma ne izpolnjuje programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje dejavnosti. Po drugi alineji tretjega odstavka 109. člena ZMed Agencija začasno prekliče dovoljenje za izvajanje dejavnosti največ za tri mesece, če ugotovi, da po poteku roka iz prejšnje alineje ugotovljene kršitve niso bile odpravljene.

8. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, in to med strankama ni sporno, da je Agencija z odločbo z dne 27. 11. 2007, pri strokovnem nadzoru izvajanja programskih zahtev in omejitev v revidentkinem televizijskem programu, predvajanem 6. 9. 2007, v 1. točki izreka ugotovila nedoseganje predpisanega deleža 20 % lastne produkcije v dnevnem oddajnem času (kršitev prvega odstavka 85. člena ZMed) in štiri prekinitve televizijskih oddaj z oglaševanjem, tako da med dvema premoroma za oglaševanje ni preteklo najmanj 20 minut (šesti odstavek 93. člena ZMed, ki določa, da se lahko televizijske oddaje, ki niso zajete v tretjem, četrtem ali petem odstavku tega člena, prekinejo z oglaševanjem tako, da med dvema premoroma za oglaševanje preteče najmanj 20 minut) in v 2. točki izreka revidentki odredila odpravo v 1. točki izreka navedenih nepravilnosti v roku enega meseca. Po opravljeni analizi revidentkinega programa, predvajanega dne 24. 4. 2008, je Agencija ugotovila, da je revidentka kršitev prvega odstavka 85. člena ZMed odpravila (nedoseganje predpisanega 20 % deleža lastne produkcije), ni pa odpravila kršitve šestega odstavka 93. člena ZMed, zato ji je Agencija z izpodbijano odločbo začasno, za čas ene ure, preklicala dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti, pri čemer čas začasnega preklica začne teči trideseti dan po vročitvi te odločbe, ob 0.00 uri.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča Agencija glede na prvi odstavek 1. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pri opravljanju strokovnega nadzorstva po 109. členu ZMed, v okviru katerega med drugim nadzoruje izvajanje programskih zahtev in omejitev, ki po tem zakonu veljajo za radijske in televizijske programe (prva alineja drugega odstavka 109. člena ZMed), in odločanju o upravnem ukrepu (v obravnavani zadevi je to začasni preklic dovoljenja za izvajanje dejavnosti) postopa v skladu z ZUP. Agencija glede na prvi odstavek 2. člena ZUP odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. To pa pomeni, da Agencija pri ugotavljanju izpolnjevanja zahtev v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev v izreku odloči zgolj o revidentkini pravici ali obveznosti in ob ugotovitvi neizpolnjevanja naložene odprave nepravilnosti zgolj izreče upravni ukrep, ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto, pa so del obrazložitve odločbe in ne del izreka (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

10. Glede na navedeno je Agencija z izpodbijano odločbo, s katero je revidenki začasno preklicala dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti, pravilno odločila v skladu z 213. členom ZUP in tretjim odstavkom 109. člena ZMed, saj je odločila o predmetu postopka in naložila dejanje – obveznost stranke (začasen preklic dovoljenja) ter določila tudi rok in odločila o stroških postopka.

11. Neutemeljen je revizijski ugovor odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 972/1999 z dne 23. 10. 2003, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da, če iz izreka ni razvidna obveznost, ki se nalaga stranki, izrek ni konkretiziran in jasen. V citirani zadevi gre namreč za drugačno pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. V zadevi I Up 972/1999 je Vrhovno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to odpravilo odločbo inšpektorata, ker je bil tožeči stranki z njo naložen ukrep uskladitve določene obveznosti z zakonom, ne da bi se konkretno opredelilo ravnanje, ki ji je bilo naloženo kot obveznost, v obravnavani zadevi pa gre za presojo zakonitosti odločbe Agencije, s katero tožeči stranki ni bilo naloženo ravnanje, ampak ji je bil v okviru strokovnega nadzorstva naložen ukrep začasnega preklica dovoljenja za izvajanje dejavnosti zaradi neodprave (s prejšnjo odločbo) ugotovljene kršitve. Če revidentka s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 972/1999 in sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-220/03-20 meri na nedoločnost obveznosti prejšnje odločbe z dne 27. 11. 2007 (s katero ji je bila naložena odprava ugotovljenih nepravilnosti), pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje v obravnavani zadevi zakonitost odločbe z dne 25. 3. 2009, s katero ji je bilo zaradi neodprave nepravilnosti, naloženih s prejšnjo odločbo, izrečen ukrep začasnega preklica dovoljenja.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.