Jedro

Občasna uporaba stanovanja zaradi prezračevanja, čiščenja ali preživljanja stanovalcev v njem ne pomeni uporabe stanovanja zaradi zadovoljevanja stanovanjskih potreb.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženi stranki prenehalo stanovanjsko razmerje po pogodbi z dne 22.12.1979 za stanovanje ... , zaradi česar ji je naložilo, da se mora iz stanovanja izseliti in ga prostega stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje temu sodišču, ali pa naj razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje. Dejansko sklepanje o tem, da stanovanja od aprila 1988 do aprila 1991 ni uporabljala, je v nasprotju s podatki spisa. Stanovanja namreč ni zapustila z namenom, da se iz njega izseli. K očetu v drug kraj se je preselila iz človeških in zdravstvenih razlogov, pri čemer ponovno poudarja lastno rizično nosečnost ter očetovo starostno onemoglost. Gre za situacijo, ki je podobna primeru, ko imetnik stanovanjske pravice zapusti stanovanje zato, ker gre v bolnico. Poleg tega je toženka ves čas v delovnem razmerju s tožečo stranko. Določba 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih je napačno tolmačena, predvsem pa ni uporabljena določba 3. odstavka navedenega člena. Za neuporabo spornega stanovanja torej obstoje na strani toženke upravičeni razlogi.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S trditvijo, da sklepanje nižjih sodišč, da toženka od aprila 1988 do aprila 1991 ni uporabljala spornega stanovanja, nasprotuje podatkom spisa, je uveljavljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa taka revizijska trditev nima utemeljitve. Sodbeni razlogi o tem, da toženka v navedenem obdobju "ni uporabljala stanovanja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb" namreč temelji na toženkini strankini izpovedi na glavni obravnavi dne 4.3.1991 (list.8 spisa) in s tako izpovedbo v ničemer niso v nasprotju. Kolikor pa presoja o tem, kaj pomeni dejstvo, da je toženka v stanovanju v tem času občasno le bila, posega v razlago določbe 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, pa gre že za razlago pravilne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje, da občasna uporaba stanovanja zaradi prezračevanja, čiščenja ali zaradi preživljanja vikendov v njem ne pomeni uporabe stanovanja v smislu zadovoljevanja stanovanjskih potreb. Ugotovljena dejanska podlaga, ki se poleg tega nanaša tudi na prijavo toženkinega stalnega bivanja v drugem kraju, kjer je bival tudi njen otrok, omogoča pravno razlago po določbi 1. odstavka 58. člena ZSR, da ji je stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju prenehalo. Pri tem obveljajo razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vprašanje časovne opredelitve šest - mesečne neuporabe stanovanja z ugotovitvijo, da jo je mogoče postaviti v čas od aprila 1988 do glavne obravnave dne 4.3.1991. Navedene dejanske ugotovitve pa po drugi strani onemogočajo uporabo določbe 2. točke 3. odstavka 58. člena ZSR. Stanovanjsko razmerje namreč zaradi neuporabe stanovanja ne more prenehati, če je imetnik stanovanjske pravice na zdravljenju. Ali gre za neuporabo stanovanja zaradi zdravljenja je predvsem dejansko vprašanje. Nižji sodišči sta ugotovili vse okoliščine na toženkini strani, ki se na to vprašanje nanašajo in sprejeli sklep, da toženkino zdravstveno stanje (rizična nosečnost) ni samo po sebi pogojevalo njene preselitve v drug kraj zaradi morebitne zdravstvene nege. Omenjeni sklep je dejanske narave in spada v sklop ugotavljanja dejanskega stanja. V reviziji ga zato ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). S stališča pravilne uporabe materialnega prava pa zaradi takega sklepanja posledično ni mogoče trditi, da za neuporabo stanovanja obstojijo opravičeni razlogi.

Končno tudi ni mogoče sprejeti revizijske teze, da bi toženkina zaposlitev pri tožeči stranki imela sama po sebi pravno relevantno zvezo z vprašanjem uporabe spornega stanovanja. Takšna teza očitno temelji na hipotezi, ki predpostavlja obrnjeno dejansko stanje: neuporabo stanovanja v kraju bivanja zaradi uporabe stanovanja v kraju zaposlitve. Izhodišča za presojo v tej smeri dejanska situacija ne ponuja.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).