Jedro

Potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 1991 ne pomeni novega dejstva oziroma ne pomeni pridobitve možnosti uporabiti nov dokaz, kajti dejstvo bolezni in smrti tožničinega starega očeta je bilo obravnavano in ugotovljeno že v prvotnem postopku, ki je bil pravnomočno končan, in kar med strankama niti ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 1. in 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z 2. členom Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 -ZUSDDD), na predlog A.A., ki jo zastopa odvetnica B.B., sprejela sklep, da se predlog za obnovo postopka izdaje dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji tujke A.A., roj. ... 1981, državljanke Bosne in Hercegovine, kateri je Upravna enota Ljubljana, dne 26. 9. 2014 izdala odločbo o zavrnitvi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje št. 214-12113/2013-16, zavrže. 2. V obrazložitvi izpodbijanega akta se organ sklicuje na drugi odstavek 266. člena ZUP, 1. točko prvega odstavka 260. ZUP, v drugi odstavek 261. člena ZUP ter 267. člen ZUP. Ko organ povzema predlog stranke pravi, da stranka v predlogu za obnovo postopka med drugim navaja, da ZUSDDD določa izjeme. Med temi izjemami je tudi razlog, da se predlagateljica ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmerah v drugih državah. Upravni organ prve stopnje navedenih okoliščin ni preverjal, saj je upošteval, da je predlagateljica Republiko Slovenijo zapustila zaradi šikaniranja (oskrba bolnega dedka/očeta ter pogreb - izjave matere stranke C.C. št. zadeve 214-12134/20'13), ki so ga kot družina doživeli v Republiki Sloveniji, da je to glavni razlog izselitve. Upravni organ je to zaključil na podlagi vpogleda v javne evidence, iz katerih izhaja, da je predlagateljica sama odjavila stalno bivališče. 3. Nadalje stranka v predlogu navaja, da so med izjemami, ki jih določa zakon tudi vojne razmere v drugih državah, zaradi katerih se stranka ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, katere upravni organ v omenjenem postopku ni upošteval, saj je ugotovil, da je stranka zapustila Republiko Slovenijo zaradi šikaniranja ter da je to bil glavni razlog izselitve ter da je stranka zaradi tega sama odjavila stalno bivališče. Predlagateljica je s tem v zvezi naknadno pridobila potrdilo Upravne enote Gradiška z dne 8. 4. 2016, iz katerega je razvidno, da je bil dedek predlagateljice v času, ko je zapustila Republiko Slovenijo, hudo bolan in je kasneje 25. 11. 1991 tudi umrl. Po mnenju stranke je iz navedenega potrdila razvidno, da Republiko Sloveniji ni zapustila zaradi šikaniranja, ki ga je doživela v Sloveniji, zaradi česar bi želela zapustiti svoj dom v Republiki Sloveniji, temveč zato, da bi skrbela mati stranke (C.C.) za umirajočega očeta (dedka) in ga pokopala. Stranka se je želela po končanem žalovanju v okviru širšega družinskega kroga vrniti v Republiko Slovenijo. Bivališče je odjavila mati stranke C.C., ker ni vedela, koliko časa bo oče (dedek) umiral, v Republiko Slovenijo pa se ni vrnila, ker se je v vmesnem obdobju na območju Bosne in Hercegovine razširila vojna, v Republiki Sloveniji pa se je izvedel izbris. Iz na novo pridobljenega potrdila je razvidno, da je predlagateljica območje Republike Slovenije zapustila zgolj začasno. Pri tem so jo objektivne okoliščine (vojna) preprečile vrniti domov, slednjega pa upravni organ prve stopnje ni preverjal. Upravni organ s tem v zvezi ni izvedel nobenega dokaza, ni pridobil nobene listine ter stranki ni postavil nobenega vprašanja. Če bi upravni organ upošteval možnost, da je predlagateljica Republiko Slovenijo zapustila zgolj zato, da bi skrbela za umirajočega očeta (dedka) in poskrbela za pogreb, bi to ob zaslišanju potrdile tudi priče in drugi, sedaj ne izvedeni dokazi pa bi potrdili, da se predlagateljica ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojne. Tako bi stranka v skladu z zakonsko domnevo izpolnjevala tudi tretji, zadnji kumulativni pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

4. Upravni organ je v nadaljevanju ponovno preverjal vsa navedena dejstva ter ugotovil, da je stranka že v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, na zapisniku sestavljenem dne 8. 5. 2014 podala ustno izjavo o tem, da je njen oče/dedek umrl konec novembra 1991. Ustno izjavo stranke in drugih družinskih članov, je upravni organ upošteval kot dokazilo, skladno z določbami 9., 11. in 146. člena ZUP-a. 5. Organ se sklicuje na določbo drugega odstavka 261. člena ZUP. Stranka, ki je v teku postopka vedela za določena dejstva, ki bi lahko vplivala na vsebino odločbe, in teh dejstev ni navajala, ne more istih dejstev uporabiti kot obnovitveni razlog. Enako velja tudi v primeru, če je imela že v prejšnjem postopku na razpolago dokaz, ki pa ga ni uporabila. Uradna oseba mora torej pri teh obnovitvenih razlogih preveriti ne samo izkazanost obnovitvenega razloga, ampak tudi možnost njegovega uveljavljanja že v prejšnjem postopku.

6. Ravno tako upravni organ mora posebno presojo posvetiti vprašanju, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Tu gre za prvo presojo, ki je usmerjena zgolj v obstoj okoliščine oziroma enega od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP, na podlagi katerega naj bi se obnovil postopek. Tako npr. če stranka navaja nova dejstva, se v tej fazi ugotavlja samo njihov verjetni obstoj, ne pa tudi, koliko bi ta dejstva sama vplivala na prejšnjo odločitev. Enako velja tudi za nove dokaze, pri katerih se samo ugotavlja, ali verjetno obstajajo ali ne, ne pa, koliko bi lahko vplivali na odločitev. Pri tem se zakon zadovoljuje samo z verjetnostjo obstoja obnovitvenega razloga in ne zahteva njegove gotovosti. To pomeni, da lahko organ zavrže predlog za obnovo postopka zaradi pomanjkanja te procesne predpostavke samo v primeru, če iz predloga in drugih okoliščin niti verjetno ne izhaja, da obstoji obnovitveni razlog, ki ga stranka zatrjuje (sodba VS I Up 219/2001).

7. Novi dokazi v večini primerov pojmovno ne morejo nastati kasneje, ker so neposredno vezani na dejstva, ki so že obstajala v trenutku odločanja v prvotnem upravnem postopku. Nova listina torej podatek, ki izhaja iz potrdila, izdanega s strani Upravne enote Gradiška z dne 8. 4. 2016 o tem, da je strankin oče/dedek umrl dne 25. 11. 1991, je že obstajal v času izdaje odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje št. 214-12113/2013 in se stranka ni sklicevala na razloge, ki predstavljajo temelj njenega predloga za obnovo postopka. Ravno tako je obstajalo tudi dejstvo, na katerega stranka sedaj opira svoj predlog za obnovo, da je bila v času po njenem odhodu v Republiki Sloveniji v bližnjih državah vojna ter da se zaradi vojnega stanja stranka ni mogla vrniti v Sloveniji.

8. Upravni organ mora v postopku obnove postopka šteti za nov dokaz, ki je obstajal v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo ali pa se je vedelo, pa se ni mogel uporabiti. Predlagatelj za obnovo postopka pa lahko uporabi nov dokaz le, če ga brez svoje krivde ni mogel uporabiti ali navesti v rednem postopku pred izdajo dokončne odločbe.

9. V predmetnem postopku je upravni organ pri vpogledu v uradne evidence oz. spisovno dokumentacijo postopka izdaje dovoljena za stalno prebivanje št. 214-12134/2013 ugotovil, da C.C. in hčerka A.A. št. 214-12113/2013 ne navajata nove okoliščine in dejstva, ki bi predstavljale razlog za obnovo postopka saj dokazilo - podatek (dopis UE BIH), iz katerega izhaja, da je njen oče/dedek umrl, si je upravni organ pridobil pri zaslišanju imenovane in je njeno izjavo na zapisnik pod materialno in kazensko odgovornostjo štel kot dokazilo oz. dejstvo, tako da stranka z naknadno dostavo potrdila (takoj ko je izvedela, da lahko dobi uradno dokazilo od organa v BIH), ne navaja nobenega novega dejstva ali okoliščine. Ravno tako je obstajalo tudi dejstvo, da je po njenem odhodu iz Republike Slovenije v bližnjih državah besnela vojna ter, da se zaradi vojnega stanja stranka ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo in čeprav upravni organ le-tega, po besedah stranke ni upošteval v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, bi ga lahko sama stranka v nadaljnjem postopku, po izdaji odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, uporabila oz. bi se sklicevala. Tega stranka ni storila.

10. Tako v konkretnem primeru ni nov dokaz oz. dejstvo, da je strankin oče/dedek umrl konec novembra 1991 oz. da se zaradi vojnega stanja v drugih držav stranka ni mogla vrniti v Republiki Sloveniji, ko je državo zapustila in šla na pogreb svojemu očetu/dedku, saj so omenjena dejstva oz. dokazila oz. okoliščine obstajale že v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ter bi se stranka, čeprav je po navedbah stranke organ ta dejstva spregledal, lahko na to sklicevala v pritožbi. Iz uradne evidence je razvidno, da se je stranka zoper odločbo št. 214-12113/2013 pravočasno pritožila, drugostopenjski organ je pa njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Ne v izvedenem ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe in tudi ne v pritožbenem postopku stranka ni navedla zgoraj navedena dejstva in okoliščine in le-te ni uporabila in tako ni vplivala na vsebino odločbe, čeprav bi lahko.

11. Ravno tako v predmetnem postopku stranka ni dokazala, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.

12. Na podlagi vsega skupaj navedenega je upravni organ ugotovil, da v predmetnem postopku stranka ni priložila nova dejstva oz. upravni organ ni ugotovil nove okoliščine, ki bi utegnile spremeniti odločitev upravnega organ v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje št. 214-12113/2013 oz. ker zatrjevani obnovitveni razlogi kot okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, ni izkazan, je bilo treba le-tega zavreči skladno z določbo 2. odstavka 267. člena ZUP.

13. V pritožbi tožnica pravi, da izpoved zaslišanja priče ter javna listina (kar potrdilo UE, ki potrjuje vsebino javnih evidenc nedvomno je) predstavljata dokaze, vsebina take listine ali izpovedi priče pa je dejstvo. Tudi v določbah povezanih z obnovo postopka ZUP jasno loči tako nova dejstva kot nove dokaze. Upravni organ prve stopnje pa v obrazložitvi nov dokaz, ki ga je pridobila vlagateljica, šteje za novo dejstvo, česar pa niti ne obrazloži. Upravni organ prve stopnje odločitve, da nov dokaz, ki ga v spis vlaga pritožnica, šteje kot dejstvo in ne dokaz, ne obrazloži, take odločitve upravnega organa prve stopnje pa zato dejansko niti ni mogoče preizkusiti. S tem je upravni organ prve stopnje zagrešil bistveno kršitev določb postopka, pritožnici pa so bile kršene tudi ustavno zagotovljene pravice. Pri tem je Ustavno sodišče v neštetih podobnih primerih zavzelo stališče, da je »obrazložena odločba namreč bistveni del poštenega sodnega (ali upravnega) postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Pravici do pritožbe kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

14. Upravni organ prve stopnje tako v obrazložitvi odločbe zgolj navaja, da pritožnica ne navaja „novih okoliščin in dejstev“, da je pritožnica v spis vložila nov dokaz, pa upravni organ prve stopnje niti ne omenja, oziroma po mnenju upravnega organa prve stopnje v spis vloženo listino ne šteje kot dokaz, čeprav je pritožnica zatrjevala prav slednje. Upravni organ prve stopnje tako v obrazložitvi odločbe zgolj navaja, da je v zadevi že izvedel dokazovanje z zaslišanjem stranke, ki je ob zaslišanju povedala, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi smrti deda. Pritožnica s tem v zvezi opozarja, da ni sporno, da je dokazovanje možno tudi z zaslišanjem stranke, ZUP pa nikjer ne določa, da če je upravni organ v rednem postopku izvedel en dokaz, v obnovitvenem postopku ni mogoče upoštevati drugega dokaza, ki dokazuje isto dejstvo, kot prvi dokaz. V dani situaciji je nov dokaz listinski, medtem ko je bilo v rednem postopku zaslišana zgolj pritožnica, ki je zainteresirana stranka. Nov dokaz res dokazuje enako dejansko stanje, kot ga je ob zaslišanju izpovedala pritožnica, vendar to v obnovitvenem postopku ne more biti razlog, da ga upravni organ ne bi upošteval kot nov dokaz. ZUP namreč nikjer ne določa, da mora nov dokaz izkazovati novo okoliščino, kot to šteje upravni organ prve stopnje.

15. Upravni organ prve stopnje je v zadevi res zaslišal pritožnico, ampak je iz obrazložitve zavrnilne odločbe z dne 26. 9. 2014 razvidno, da ji ni verjel, saj je njen predlog zavrnil kljub temu, da je zatrjevala okoliščino, zaradi katere bi moral upravni organ prve stopnje njeni vlogi ugoditi. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi zgoraj citirane odločbe res povzel navedbe pritožnice, da je državo zapustila zaradi smrti deda in da se zaradi vojne ni mogla vrniti, povzel pa je tudi druge izvedene dokaze, kot na primer izpis iz javne evidence, da je pritožnica pred tem odpovedala stalno bivališče. Iz dela obrazložitve, v katerem upravni organ prve stopnje dejansko obrazloži svojo odločitev, da se zahteva pritožnice zavrne, pa izhaja, da pritožnici ni verjel, saj upravni organ ob presoji vseh dokazov ugotavlja, da se pritožnica ni imela namena vrniti v Republiko Slovenijo, kot je to na zaslišanju na zapisnik navajala, saj je odpovedala stalno bivanje. Torej drži, da je upravni organ prve stopnje razpolagal z dokazom zaslišanja stranke in da je v obrazložitvi ugotovil, da razpolaga z njeno izjavo na zapisniku. Iz obrazložitve same odločitve upravnega organa pa je razvidno, da temu izvedenemu dokazu ni verjel oziroma ni verjel navedbam pritožnice, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi smrti deda in da se kasneje ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo. Pri tem se je upravni organ prve stopnje skliceval na druge dokaze, ki po njegovem negirajo izpoved pritožnice, zaradi katerih je očitno ocenil, da zgodba pritožnice ne drži. Nova javna listina pa je nov listinski dokaz, povzet iz javne evidence, ki v celoti podpira izpoved pritožnice dano na zapisnik. Če bi upravi organ z novo pridobljeno listino, ki potrjuje javne evidence, v času odločanja razpolagal, bi bila njegova odločitev verjetno drugačna, ker nov listinski dokaz nedvoumno dokazuje, da sta zatrjevana okoliščina pritožnice in njena izjava na zapisnik, resnični. Upravni organ prve stopnje, ob upoštevanju listinskega dokaza, ki izkazuje javne evidence, ob zaslišanju dane izjave pritožnice, ne bi mogel šteti za neresnične, in ne bi mogel šteti, da je pritožnica zapustila območje Slovenije z namenom, da se v tujino preseli, temveč zato, da se udeleži pogreba svojega deda.

16. Pritožnica ni mogla v spis vložene listine pridobiti ne ob odločanju upravnega organa prve stopnje ne ob odločanju upravnega organa druge stopnje. Pritožnica je s tem v zvezi podala obširne navedbe v samem predlogu za obnovo postopka. Pritožnica se zato v izogib ponavljanju glede tega in ostalih vprašanj, ki se tičejo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe v celoti sklicuje na navedbe v postopku vloženem predlogu za obnovo postopka.

17. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ko organ povzema pritožbo pravi, da pritožnica meni, da organ prve stopnje pri odločanju o njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD z dne 26. 9. 2014 ni upošteval zatrjevanih razlogov za njeno odsotnost iz Republike Slovenije, med katerimi je tudi razlog, da se ni mogla skupaj z družino vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Organ prve stopnje po njenem mnenju navedenega razloga ni ugotavljal oziroma upošteval, saj je upošteval le, da je Republiko Slovenijo skupaj z družino zapustila zaradi šikaniranja ter oskrbe bolnega dedka in njegove smrti. Da je to glavni razlog izselitve je organ prve stopnje zaključil na podlagi vpogleda v uradno evidenco, iz katere izhaja, da je mama pritožnice C.C. poleg svojega odjavila tudi njeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pritožnica je v zvezi s tem naknadno pridobila potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 2016, iz katerega je razvidno, da je njen dedek D.D. umrl dne 25. 11. 1991, kar po njenem mnenju dokazuje, da je bil v času, ko je skupaj z družino zapustila Republiko Slovenijo dedek hudo bolan. Po njenem mnenju to dokazuje tudi, da Republike Slovenije ni zapustila zaradi šikaniranja, ki ga je doživela njena družina, ampak zaradi oskrbe bolnega dedka v Bosni in Hercegovini. Po smrti dedka se je skupaj z družino želela vrniti v Republiko Slovenijo. Prebivališče je njena mama odjavila, ker ni vedela, kako dolgo bo dedek umiral, v Republiko Slovenijo pa se ni vrnila, ker se je v vmesnem obdobju na območju Bosne in Hercegovine razširila vojna, v Republiki Sloveniji pa se je izvedel izbris.

18. Pri tem obnovitvenem razlogu velja za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo, ali pa se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo oziroma se je nov dokaz našel šele po končanem upravnem postopku. Dokaz, ki je bil v spisih upravne zadeve, pa stranka zanj ni vedela, in ta dokaz v prejšnjem postopku ni bil obravnavan in ocenjen, ko se je odločilo o zadevi, je mogoče šteti za nov dokaz, ki ga lahko uveljavlja stranka kot razlog za obnovo postopka. Tudi nov dokaz (npr. pozneje najdena listina) mora biti posebej kvalificiran, to je takšen, da bi pripeljal (sam zase ali pa v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi) do drugačne odločitve, če bi bil uporabljen v prejšnjem ugotovitvenem postopku. Nov dokaz se mora torej nanašati na takšno dejstvo, ki sestavlja prejšnje dejansko stanje. Nov dokaz je lahko iz katerekoli vrste dokazov, lahko je tudi iz iste vrste dokazov, ki so bili uporabljeni v prejšnjem postopku.

19. Ministrstvo v zvezi z navedenim še pojasnjuje, da tudi nov dokaz sam zase še ni zadosten razlog za obnovo postopka, saj mora biti navedeno še dejstvo, ki bo dokazano z novim dokazom samim ali pa v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi drugimi dokazi. Če ni ničesar novega v dejanskem stanju, tudi morebitni nov dokaz ne more pripeljati do drugačne odločitve v upravni zadevi. Nov dokaz je lahko torej obnovitveni razlog le, če bi se s tem dokazom izkazalo takšno dejstvo, ki še ni bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku in ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločbe v zadevi. Nov dokaz, s katerim bi se samo potrdilo dejstvo, ki je bilo že ugotovljeno v prejšnjem postopku, ne more pomeniti obnovitvenega razloga.

20. Ministrstvo v zvezi z navedenim ugotavlja, enako kot organ prve stopnje, da je s strani pritožnice predloženi dokaz sicer datumsko res nov dokaz, vendar pa se tudi po mnenju ministrstva s tem dokazom samo potrjuje dejstvo, to je smrt pritožničinega dedka (očeta pritožničine mame C.C.), ki je bilo že ugotovljeno v postopku, končanem z dokončno odločbo organa prve stopnje. Ministrstvo na podlagi upravnega spisa ugotavlja, da je bila pritožnica dne 8. 5. 2014 zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu in je na zapisnik št. KSA-807/14 izjavila, da je Republiko Slovenijo zapustila konec novembra 1991, ko ji je umrl dedek. Zapustila jo je skupaj z družino, ker je odšla v BIH na dedkov pogreb. Vrniti se niso mogli, ker je bila v BIH in na Hrvaškem vojna. Dalje je izjavila, da je bil razlog za odjavo stalnega prebivališča iz Republike Slovenije dne 22. 11. 1991 ta, da je bil oče zaposlen v JLA in so doživljali provokacije na nacionalni podlagi. Provokacije je doživljala tudi sama. Živeli so v vojaškem naselju, tako da so bili stalno na udaru. Ministrstvo dalje na podlagi upravnega spisa ugotavlja, da je bila v postopku zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu tudi mama pritožnice C.C., ki je zapisnik št. KSA-788/14 izjavila oziroma navedla enaka dejstva kot pritožnica. Prav tako se ministrstvo ne strinja z navedbami pritožnice, da predloženi dokaz, to je potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 2016 iz katerega je razvidno, da je njen dedek D.D. umrl dne 25. 11. 1991 dokazuje tudi dejstvo, da Republike Slovenije ni zapustila zaradi šikaniranja, ki ga je doživela njena družina, ampak zaradi oskrbe bolnega dedka v Bosni in Hercegovini. Iz zapisnika in življenjepisa nedvoumno izhaja, da je navedla tudi ta razlog za zapustitev Republike Slovenije. Prav tako po mnenju ministrstva iz navedenega potrdila ni razvidno, da je pritožnica Republiko Slovenijo skupaj z družino zapustila zgolj začasno, kot to sama navaja. Ministrstvo se tudi ne strinja z navedbo, da organ prve stopnje v zvezi z navedeno okoliščino oziroma zatrjevanim razlogom za opravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, to je nezmožnost vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojne v BIH, ni izvedel nobenega dokaza, pridobil nobene listine ter ji ni postavil nobenega vprašanja, saj iz zapisnika nedvoumno izhaja, da je pritožnica izjavila, da se ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, ker je bila vojna v BIH in na Hrvaškem vendar tega dejstva, to je upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije, kot ga določa četrta alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ni izkazala. Prav tako tega dejstva ni izkazala tudi v predlogu za obnovo postopka, saj pritožnica zopet, enako kot v postopku končanem z dokončno odločbo organa prve stopnje, samo navaja, da se ni mogla po dedkovi smrti vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojne v BIH in na Hrvaškem. Tega dejstva ni podprla z nobenim dokazom oziroma z okoliščinami, ki bi izkazovale to dejstvo.

21. Ker je torej organ prve stopnje pravilno ugotovil, da pritožnica ni izkazala okoliščin za obnovo postopka, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, kot to določa drugi odstavek 261. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 267. člena ZUP, je tako po mnenju ministrstva ravnal pravilno in zakonito, ko je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP predlog pritožnice (ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana) s sklepom zavrgel. Ministrstvo je zato na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pritožbo, kot neutemeljeno, zavrnilo.

22. V tožbi tožnica pravi, da je iz obrazložitve upravnega organa, ki je odločal o stalnem bivanju, razvidno, da je pri svoji odločitvi upošteval, da je tožnica območje Republike Slovenije zapustila zaradi šikaniranja nje in njenega očeta, kar je tudi izpovedala tožnica ob zaslišanju. Upravni organ prve stopnje in pritožbeni upravni organ pa se ob tem strinjata, da potrdilo Občine Gradiška z dne 8. 4. 2016, ne izkazuje, da tožnica območja Republike Slovenije ni zapustila zaradi šikaniranja, temveč zaradi oskrbe bolnega deda. Pritožbeni upravni organ in upravni organ prve stopnje se pri tem sklicujeta na zaslišanja tožnice, v katerem pa je tožnica podala vsaj dva razloga za zapustitev območja Republike Slovenije, upravni organ, ki je odločal o njeni vlogi za začasno bivanje, pa ni izvedel predlaganih drugih dokazov, temveč je brez obrazložitve sledil eni od kontradiktornih izpovedi tožnice. Tožnica je območje Republike Slovenije zapustila ali zaradi šikaniranja ali pa zaradi oskrbe bolnega deda (oskrbovala ga je mama, ki je otroke vzela s sabo). Tožnica je ob zaslišanju namreč podala obe izjavi, ki pa se izključujeta. Upravi organ se je odločil, da verjame zadnji, ki jo je podala na zapisnik, saj je tako lahko zahtevo tožnice zavrnil. Nov dokaz pa izkazuje, da je bil ded tožnice ob odjavi stalnega bivališča 22.11.1991 še živ, da je umrl kmalu zatem, ko je tožnica območje Republike Slovenije zapustila in da je bil to resnični razlog, da je tožnica zapustila območje Republike Slovenije. Drži, da sta bila upravnemu organu že v času odločanja znana dva mogoča razloga za zapustitev območja Republike Slovenije, vendar je upravni organ ob odločanju lahko upošteval zgolj enega, saj se nista dopolnjevala. Tudi iz obrazložitve upravnega organa, ki je odločal o dovoljenju za stalno bivanje izhaja, da je upošteval zgolj enega, novo pridobljen dokaz pa potrjuje, da je bil ta napačen. Drugih dokazov, kljub drugačnemu predlogu tožnice, upravni organ prve stopnje ni izvedel. Tožnica je predlagala, da se s tem v zvezi zasliši več prič.

23. Nadalje pa se pritožbeni upravni organ tudi ne strinja z navedbami tožnice, da je območje Republike Slovenije zapustila zgolj začasno. Pritožbeni upravni organ ob tem navaja, da je tožnica sicer ob zaslišanju izpovedala, da se je želela vrniti v Republiko Slovenijo, vendar to zaradi vojne ni bilo mogoče, pri tem pa pritožbeni upravni organ navaja, da slednjega ni izkazala.

24. Navedeno ne drži, saj je tožnica to izpovedala ob zaslišanju, kar pa je edini dokaz, ki ga je upravni organ izvedel. Drugih predlaganih zaslišanju upravni organ, brez krivde tožnice, ni izvedel. Tako v zadevi ne obstaja noben dokaz, ki bi izpodbijal edini v zadevi izvedeni dokaz, ki pa potrjuje zatrjevano, da se je tožnica želela vrniti v Republiko Slovenijo, pa ji je vojna to preprečevala. Da je na območju, kjer je tožničina mama oskrbovala bolnega deda divjala vojna, pa je v zadevi splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Tožnica je s tem v zvezi predlagala izvedbo vrste dokazov, tako v postopku izdaje dovoljenja za stalno bivanje, kakor tudi v obnovitvenem postopku, ki pa jih ne upravni organ prve stopnje in ne pritožbeni upravni organ brez obrazložitve nista izvedla, obenem pa očitata tožnici, da dejstev ni izkazala z dokazi. Pri tem ni nepomembno, da je bila tožnica takrat še zelo mlada in da bi dejansko stanje lahko ugotovili zgolj z zaslišanjem predlaganih prič. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

25. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

26. Tožba ni utemeljena.

27. Po določilu 158. člena Ustave je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Namen te ustavne določbe je varstvo načela vladavine prava, zanesljivosti in predvidljivosti pravnih razmerij, ki so predmet urejanja pred državnimi organi in sodišči, in ki morajo biti enkrat dokončno urejena, izjeme pa je treba obravnavati restriktivno. Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

28. Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi lahko v bistvenem delu v celoti sledi utemeljitvi upravnih organov in razen glavnih poudarkov, ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo upravnih organov, brez da bi moralo v konkretnem primeru poudarjati restriktivno razlago določila 1. odstavka 260. člena ZUP.

29. Upravna organa imata namreč prav, da potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 1991 ne pomeni novega dejstva oziroma ne pomeni pridobitve možnosti uporabiti nov dokaz, kajti dejstvo bolezni in smrti tožničinega starega očeta je bilo obravnavano in ugotovljeno že v prvotnem postopku, ki je bil pravnomočno končan, in kar med strankama niti ni sporno, a s to razliko, da v pravnomočno končanem postopku omenjeno dejstvo ni bilo ugotovljeno z listinskim dokazom, ampak z zaslišanji. Bolezen oziroma smrt tožničinega dedka pa za upravni organ ni bila sporna.

30. Omenjeno potrdilo pa ne dokazuje, da je tožnica zapustila Slovenijo samo začasno in zaradi oskrbe ali pogreba starega očeta, glede na to, da je organ dal odločilno težo dejstvu, da je tožničina mama sama odjavila naslov bivanja v Sloveniji pred izbrisom. Če bi šlo samo za začasno zapustitev Slovenije zaradi pogreba, ne bi bilo bivališče v Sloveniji odjavljeno s strani tožničine mame.

31. Tudi vojne razmere ne morejo biti novo dejstvo v smislu 1. odstavka 260. člena ZUP, kajti če so te razmere tožnici in njeni mami preprečile, da bi se vrnili v Slovenijo, ni bilo nobene objektivne ovire, da tega ne bi natančneje argumentirali v upravnem postopku ob tem, da imata upravna organa prav, da bi tožnica to morala uveljavljati v pravnih sredstvih tekom prvotnega postopka, če je menila, da organ ni v zadostni meri ugotavljal, ali so vojne razmere preprečevale tožnici vrnitev. Tudi, če gre za tovrstno pomanjkljivost pri vodenju postopka, se ta pomanjkljivost more odpraviti na podlagi 1. odstavka 260. člena ZUP, ker prevlada ustavna vrednota pravnomočnosti. Takšnim napakam, če se v resnici zgodijo, so namenjena redna pravna sredstva, ne pa izredno pravno sredstvo obnove postopka.

32. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

33. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).