Jedro

Neutemeljena je navedba, da naj bi bila poljski WC in kamin enostavna objekta v smislu Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ker da kot majhni stavbi dopolnjujeta obstoječo pozidavo, in da zato gradbeno dovoljenje ni potrebno. Že prvostopenjski organ je namreč pravilno zavrnil to stališče s pojasnilom, da ne gre za dopolnitev obstoječe pozidave, saj niti pritlični objekt nima dovoljenja za gradnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi nedovoljene gradnje na zemljišču parc. št. 1951/0 k.o. ..., in sicer pritličnega objekta ter zunanje ureditve ob njem (kamin, podporni zidovi, kamnito stopnišče, poljski WC), odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 3.528,00 EUR (1. točka izreka). Tožnik ga je dolžan plačati v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe na tam navedeni račun (2. točka). Ugotovljeno je bilo, da v postopku stroški niso nastali (3. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo nadomestilo odmerjeno na podlagi določb 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba o nadomestilu), na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe št. 06122-3416/2009/15 z dne 19. 12. 2011, ki je bila izdana tožniku zaradi nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da odločbe ni mogoče preizkusiti, saj je toženka pritlični objekt najprej uvrstila med manj zahtevne objekte s faktorjem F5=0,5, nato pa med nezahtevne objekte z istim faktorjem. Poleg tega se v delu obrazložitve sklicuje na prejšnjo Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, v drugem delu pa na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Odločba je v nasprotju sama s seboj, saj toženka za kamnito stopnišče, podporne zidove, poljski WC in kamin enkrat navaja, da gre za zunanjo ureditev, drugič pa ista dela razvršča med nezahtevne in manj zahtevne objekte.

Ne strinja se z opredelitvijo kamnitih stopnic kot manj zahtevnega objekta, saj gre po 5. točki priloge 3 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje za vzdrževanje objekta, za kar gradbeno dovoljenje ni potrebno. To ni potrebno niti za poljski WC in kamin, ki sta enostavna objekta iz 2. točke priloge 2 omenjene uredbe in se uvrščata med majhne stavbe kot dopolnitev obstoječe pozidave.

Zmotna je tudi ugotovitev, da gradnja pritličnega objekta ter njegove zunanje ureditve ni skladna z namensko rabo, saj se toženka pri tem napačno sklicuje na prvi odstavek 32. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju PUP). Na zapisnik je namreč podal izjavo, da se pritlični objekt uporablja za hrambo kmetijskega orodja, strojev in za počitek po delu in je to izjavo, ker ji toženka ni oporekala, treba šteti kot dokaz na podlagi 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v zvezi s tožbeno navedbo, da so v upravnem postopku predloženi dokazi sestavni del predmetne tožbe, pojasnjuje, da je taka pavšalna navedba neupoštevna. Tožba v upravnem sporu je namreč samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej argumentirano navesti razloge, zaradi katerih se vlaga (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s posameznimi trditvami pa navesti konkretne dokaze, s katerimi dokazuje njihov obstoj. Tožnikovo posplošeno sklicevanje na dokaze iz upravnega postopka zato ne zadostuje.

ZGO-1 v prvem odstavku 157. člena določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku istega člena zavezanec plača nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti med drugim tedaj, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi, iz katerih izhajajo okoliščine nelegalne gradnje, ki jih je toženka upoštevala pri izračunu nadomestila. Pravilni so tudi razlogi drugostopenjskega upravnega organa, s katerimi je v svoji odločbi zavrnil tožnikove pritožbene navedbe, ki jih ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Neutemeljen je tožbeni očitek, da prvostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve, ki v pretežnem delu sicer povzema potek celotnega postopka, jasno izhaja, da je toženka za razvrstitev spornih objektov uporabila v času odločanja veljavno Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013 in naslednji). Na 6. strani obrazložitve je namreč pojasnila, da je ob uvedbi tega postopka veljala Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki v času izdaje odločbe ne velja več, poleg tega pa je nova uredba za investitorja ugodnejša. V skladu z navedenim je bil pritlični objekt gabaritov 12 m x 6,5 m uvrščen med nezahtevne objekte in v skladu s 13. členom Uredbe o nadomestilu pravilno ovrednoten s faktorjem F5=0,5, ki je bil uporabljen pri izračunu. Omenjeni faktor opredeljuje zahtevnost izvajanja del pri nedovoljeni gradnji, pri čemer je za manj zahtevni objekt določen v višini F5=1. Po presoji sodišča nobene nejasnosti ne povzroča niti uporaba pojma „zunanja ureditev“, kamor toženka uvršča nelegalno zgrajene kamnito stopnišče, poljski WC, kamin in podporne zidove, pri njihovem vrednotenju, potrebnem za izračun nadomestila, pa jih nato razvršča v posamezno vrsto objektov glede na zahtevnost gradnje (nezahtevni/manj zahtevni objekt). Pojem zunanje ureditve po prepričanju sodišča v konkretnem primeru ne more pomeniti drugega kot oznako, da gre za posege v okolici pritličnega objekta – torej ne v ali na njem –, zaradi česar so z vidika glavnega objekta umeščeni med njegovo „zunanjo ureditev“, kljub temu pa predstavljajo tudi gradnjo objektov. Poleg tega je bilo to, da gre za nelegalne objekte, ugotovljeno že z omenjeno pravnomočno inšpekcijsko odločbo z dne 4. 2. 2011, v kateri je bilo tožniku naložena tudi njihova odstranitev. Zato je neutemeljena tožnikova trditev, da je izpodbijana odločba v tem delu sama s sabo v nasprotju.

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bila gradnja kamnitih stopnic vzdrževanje objekta. Taka navedba bi bila pravno upoštevna le v primeru vzdrževanja zakonito zgrajenega objekta, konkretno torej obravnavanega pritličnega objekta, ki pa to ni. Tudi sicer vzdrževalna dela pomenijo izvedbo del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist (10. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Pri tem je redno vzdrževanje izvedba investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev (10.1. točka). Vzdrževanje se torej nanaša na sam objekt in ne pomeni gradnje stopnic kot samostojnega objekta, čeprav na istem zemljišču kot stoji osnovna stavba.

Prav tako je neutemeljena navedba, da naj bi bila poljski WC in kamin enostavna objekta v smislu Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ker da kot majhni stavbi dopolnjujeta obstoječo pozidavo, in da zato gradbeno dovoljenje ni potrebno. Že prvostopenjski organ je namreč pravilno zavrnil to stališče s pojasnilom, da ne gre za dopolnitev obstoječe pozidave, saj niti pritlični objekt nima dovoljenja za gradnjo. Sodišče pri tem dodaja, da mora biti tudi gradnja enostavnih objektov v skladu s prostorskim aktom, v konkretnem primeru z omenjenim PUP (drugi odstavek 3. a člena ZGO-1). V nasprotnem primeru tudi enostavni objekt predstavlja nelegalno gradnjo. Da bi PUP v območju, na katerem leži zemljišče parc. št. 1951/0 k.o. ..., dopuščal gradnjo poljskih WC in kaminov, pa tožnik ne zatrjuje.

Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo, da gradnja spornih objektov ni v skladu z namensko rabo prostora (faktor F6=1,3 iz 14. člena Uredbe o nadomestilu). Enak pritožbeni ugovor je zavrnil že drugostopenjski organ, pri čemer se je v nasprotju s prvostopenjskim, ki je upošteval 32. člen PUP, oprl na njegov 9. člen, ki na območju kmetijskih površin – ni sporno, da se zemljišče posega nahaja v drugem območju kmetijskih zemljišč –, dovoljuje kmetijske prostorske ureditvene posege, gradnjo objektov in naprav, namenjenih izključno kmetijski dejavnosti, ter ureditev športno rekreacijskih poti. Zavzel je stališče, da v konkretnem primeru ne gre za kmetijsko dejavnost oziroma za kmetijski objekt, ampak za vikend, kar je razvidno tudi iz fotografije, pridobljene v inšpekcijskem postopku.

Tožnik stališča pritožbenega organa glede namena objekta ne izpodbija, ampak ponovno oporeka uporabi 32. člena PUP in se sklicuje na njegov 9. člen ter na svojo izjavo v postopku, da se pritlični objekt uporablja za hrambo kmetijskega orodja, strojev in za počitek po delu. Kot ugotavlja sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov, je tožnik tako izjavo podal na zapisnik 27. 2. 2013. Kljub temu pa navedeno po presoji sodišča, tudi če drži, ne more vplivati na drugačno ugotovitev o tem, da ne gre za objekt, ki bi bil namenjen izključno kmetijski dejavnosti, saj se uporablja tudi za „počitek po delu“. Da ne gre za objekt, ki bi bil namenjen izključno dejavnosti, dopustni na kmetijskih površinah, oziroma da bi bil zgrajen le za potrebe te dejavnosti, pa nenazadnje kaže tudi gradnja kamina in poljskega WC. To pa v povezavi z omenjeno navedbo drugostopenjskega organa potrjuje pravilnost uporabe faktorja F6 v višini 1,3, ki ga je – čeprav na drugi, nepravilni pravni podlagi (32. členu PUP) – določil že prvostopenjski organ.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj je za ugotovitev, da je nedovoljena gradnja neskladna z namensko rabo prostora, nepomembno, če se pritlični objekt uporablja tudi (ne pa izključno) za hrambo kmetijskega orodja in strojev, niti tožnik za to ni predlagal izvedbe dokazov. Ostale okoliščine, relevantne za izračun nadomestila, pa med strankama niti niso sporne.