Jedro

Kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 se od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 razlikuje v tem, da mora biti pri prvem podan dodatni zakonski znak „maščevanja“.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 12400/2013 z dne 6. 6. 2013 in izpodbijana sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 12400/2013 z dne 14. 6. 2013 in z dne 19. 6. 2013 razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 12400/2013 z dne 6. 6. 2013 po vloženi obtožnici zoper obdolženca J. in F. T. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi 38 kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), 4 kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč po prvem odstavku 309. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. 2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice so zagovorniki obeh obdolžencev vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obdolženega F. T. vlagajo zahtevo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20. in 22. člena Ustave RS, zagovornik obdolženega J. T. pa zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in pripor zoper oba obdolženca odpravi oziroma podredno obdolženemu J. T. odredi ukrep hišnega pripora, ki naj se izvaja na naslovu ...

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je dne odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahtevi nista utemeljeni. Ugotavlja, da iz vsebine obeh zahtev izhaja, da pod videzom uveljavljanja kršitev postopka uveljavljata zmotno ugotovljeno dejansko stanje, predvsem glede neobstoja utemeljenega suma in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno pravno kvalifikacijo dejanja. Sodišče prve stopnje je navedlo povsem konkretne razloge glede obstoja utemeljenosti suma, obstoja pripornega razloga, kakor tudi o neogibni potrebnosti pripora. Ni potrebno, da bi višje sodišče ponavljalo razloge prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja. Zagovornik obdolženega J. T. kršitev, da izpodbijana sklepa temeljita na neobrazloženem predlogu državnega tožilca o podaljšanju pripora, prvič uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato v tem delu zahteva ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma. Zagovorniki obdolženega F. T. v izjavi z dne 18. 7. 2013 ponovno poudarjajo, da so bile že v preiskavi ugotovljene okoliščine, ki kažejo na to, da je bil obdolženec izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, zato to ni več stvar ugotavljanja na glavni obravnavi, temveč stvar pravilne pravne kvalifikacije, od katere je v konkretnem primeru odvisna tako stvarna pristojnost sodišča kot možnost in trajanje pripora.

B.

5. Zagovorniki obeh obdolžencev izpodbijajo obstoj utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Poudarjajo, da je to kaznivo dejanje ogrozitveno, kot prepovedana posledica pa je določeno ogrožanje življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Dejanja obeh obdolžencev so po prepričanju zagovornikov ostala na nivoju abstraktne nevarnosti, saj sta obdolženca izrekla grožnje, ki so ostale le na verbalnem nivoju, s katerimi nista mogla ogroziti življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja domnevnih oškodovancev. V zvezi z utemeljenim sumom zagovorniki izpodbijajo še obstoj zakonskega znaka maščevanja in poudarjajo, da se tudi višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da iz opisov očitanih kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ne izhaja, da bi se obdolženca uradnim osebam maščevala, temveč le, da sta jim grozila. To kaznivo dejanje po njihovem prepričanju tudi ni mogoče storiti zaradi tega, ker uradne osebe niso želele komentirati zakonitosti in pravilnosti postopka rušenja objekta, niso podale pobude za izvedbo disciplinskega postopka, niso hotele inšpektorja R. odpustiti iz službe itd., temveč se mora maščevanje nanašati na že opravljeno uradno dejanje uradne osebe, ki ga je uradna oseba opravila v okviru svojih pravic.

6. Glede kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 je nesporno, da sta obdolženca v času od 13. 12. 2011 do 5. 3. 2013 na elektronske naslove uslužbencev Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor (v nadaljevanju Inšpektorat) pošiljala elektronska sporočila, v katerih sta uslužbence žalila, jim grozila in nanje izvajala psihični pritisk. Ni se mogoče strinjati s stališčem obeh zagovornikov, da te grožnje, ki so v obtožnici konkretizirane na enajstih straneh, niso bile takšne narave, da obdolženca z njimi ne bi mogla ogroziti osebne varnosti uradnih oseb ali njihovih bližnjih sorodnikov. Te grožnje (npr. „...tisto kar je storil uni prasec od Breivika, je senca tega, kar se bo zgodilo, unga skota od ruskega prasca bom ubijal vsak božji dan, dokler ne crkne...“) po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo na osebno varnost druge osebe.

7. Pritrditi pa gre zagovornikom v delu zahteve, kjer uveljavljajo, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora ni obrazložen obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, konkretno glede zakonskega znaka maščevanja zaradi dejanja, ki jih je opravila uradna oseba sama ali po drugi uradni osebi v okviru svojih pravic. Sodna praksa je izoblikovala stališče glede standarda obrazloženosti utemeljenega suma. Utemeljen sum je podan, če obstajajo dejstva in okoliščine, ki tak sum opravičujejo. Tako procesna teorija kot tudi ustavno-sodna praksa dajeta razlago, po kateri mora sodišče sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora obrazložiti tudi z razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj utemeljenega suma. Sodišče mora opraviti presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva, torej zavzeti do tega vprašanja svoje stališče in ga ustrezno obrazložiti.(1)

8. V obravnavanem primeru obrazložitev utemeljenega suma o storitvi kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v izpodbijanih sklepih temelji na sklicevanju in analizi prometa elektronskih komunikacij, analizi poslanih elektronskih sporočil in izpovedb inšpektorja I. R., s katerimi sodišče ugotavlja, da sta obdolženca res pošiljala predmetna elektronska sporočil na elektronske naslove uradnih oseb, ki so zaposlene na Inšpektoratu. To vprašanje pa v obravnavani zadevi načeloma niti ni sporno, kar priznava tudi zagovornik obdolženega F. T. Storilec, ki le grozi uradni osebi, še ne stori kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 se od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 razlikuje v tem, da mora biti pri prvem podan dodatni zakonski znak „maščevanja“. To kaznivo dejanje bo podano, kadar se bo storilec maščeval uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali po drugi uradni osebi v okviru svojih pravic. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča iz obrazložitev sklepov o podaljšanju pripora izhaja le, da sta obdolženca različnim uradnim osebam Inšpektorata izrekala resne grožnje in na ta način ogrozila njihovo osebno varnost; iz obrazložitve sklepov pa ni razvidno, da bi bile te grožnje izrečene prav zaradi dejanj, ki so jih te uradne osebe opravile v okviru svojih pravic oziroma da sta se obdolženca na ta način uradnim osebam Inšpektorata maščevala zaradi opravljenih dejanj v inšpekcijskem postopku. Iz obtožnice sicer izhaja, da naj bi se obdolženca maščevala gradbenemu inšpektorju I. R., ki je v času od 12. do 15.10. 2010 odredil in nadzoroval rušenje objekta na V. v Ljubljani, vendar kot obrazloženo zgoraj, to dejstvo ni razvidno iz sklepa o podaljšanju pripora. Niti iz opisa dejanj v obtožnici ne izhaja, katera dejanja naj bi opravile druge uradne osebe, ki so navedene v obtožnici (A. V., S. V., P. D. itd.), v zvezi s katerimi naj bi se obdolženca tem osebam maščevala. V tem pogledu obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora nima razlogov, povsem enako pa velja za sklepa višjega sodišča, ki se nista opredelila do pritožbenih navedb zagovornikov, ki sta jih podala v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Gre za pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu in zato za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Ugotovitev, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je narekovala Vrhovnemu sodišču, da ugodi zahtevama zagovornikov obdolženih F. in J. T. in razveljavi napadeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na sprejeto odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih navedb zahtev, ko zagovorniki obeh obdolžencev navajajo tudi, da bi bilo očitano dejanje lahko pravno opredeljeno kvečjemu po petem odstavku 299. člena KZ-1, pa se nižji sodišči tudi do teh ugovorov obrambe nista opredelili (v konkretnem primeru naj bi bila obdolženca po prepričanju zagovornikov izzvana z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, kar je razvidno iz odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor RS, št. 0612-160/2011-136 z dne 13. 3. 2012, s katero je bila odločba, ki naj bi predstavljala zakonito podlago za rušenje, izrečena za nično. Prav tako naj bi iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-447/2011/595 z dne 11. 6. 2012 izhajalo, da je bilo v inšpekcijskem postopku v škodo obdolžencev storjenih ogromno napak). Teh okoliščin sodišče do sedaj ni presojalo, so pa nedvomno takšne, če se izkažejo za resnične, da bi lahko vplivale tudi na pravno kvalifikacijo dejanja, zato naj se sodišče tudi o tem opredeli.

10. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti ukrepa, kot tudi vprašanje, ali je mogoče nadomestiti pripor z milejšim ukrepov, bo sodišče znova ocenjevalo v ponovljenem postopku odločanja o podaljšanju pripora.

Op. št. (1): Glej npr. sodbi VS RS I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006 in I Ips 1/2008 z dne 7. 2. 2008.