Jedro

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Če sodišče oceni nepremoženjsko škodo v okviru prvotno vtoževanega zneska, po odštetem valoriziranem znesku že izplačane odškodnine pa prisodi odškodnino v okviru skrčenega vtoževanega zahtevka, ne prekorači tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se utesnitev tožbenega zahtevka tožnice mld. I. S, v znesku 9.514,27 EUR, vzame na znanje in postopek v tem delu ustavi (I. del izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici mld. I, S,, na roke očeta S.S. plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 17.042,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2004 dalje (točka II.1). Tožena stranka je dolžna plačati tudi 492,85 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2004 dalje (točka II.2). V ostalem je zahtevek prve tožnice zavrnjen (točka II.3). Tožena stranka je dolžna tožniku mld. A. A., na roke očeta O.A., plačati 10.474,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2004 dalje (točka II.4). Odločeno je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici mld. I. S. povrniti pravdne stroške v višini 831,28 EUR (točka II.5), tožniku mld. A. A. pa pravdne stroške v višini 1.094,21 EUR (točka II.6), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Zoper 1. in 5. točko II. dela sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razloga po 1. in 3. točki 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti stroškovno ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je pri tožnici podano splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 20 %. Glede na ugotovitve izvedenca je bil že zahtevek postavljen previsoko. Poleg tega pa je bilo kršeno načelo dispozitivnosti, ki določa, da sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov. Po utesnitvi zahtevka je prva tožnica zahtevala za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.936,06 EUR, zato je sodišče prekoračilo zahtevek za 3.763,94 EUR. Tožena stranka je mnenja, da prisojena odškodnina ni skladna s sodno prakso in meni, da je primerna odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Posledično se tožena stranka pritožuje tudi glede prisojenih pravdnih stroškov prve tožnice.

Prvo tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Poudarja, da bodo posledice poškodbe bistveno vplivale na tožničino življenje in dokazuje, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba delno izpodbija le tisti del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je delno ugodeno tožbenemu zahtevku prve tožnice mld. I.S. za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (točka II.1) in posledično zoper stroškovno odločitev (točka II.5), zato je odločitev v delu, v katerem je sodišče ustavilo postopek zaradi delne utesnitve tožbenega zahtevka mld. I. S. (točka I. izreka), v delu, kjer je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku mld. I.S. za plačilo odškodnine za premoženjske škodo (točka II. 2. izreka), v delu, kjer je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku mld. A. A. (točka II.4) in v delu, kjer je sodišče v celoti ugodilo stroškovnemu zahtevku mld. A. A. (točka II.6), že postala pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je zato preizkusilo le sodbo sodišča prve stopnje, in sicer le v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Vsa dejstva in okoliščine, ki jih tožena stranka v pritožbi navaja v zvezi s škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe natančno in izčrpno navedlo (18. do 20. stran sodbe, list. št. 190 do 192) in je dejansko stanje glede te vrste škode popolno ugotovljeno; pritožnik dejanskih zaključkov sodišča niti ne izpodbija. Niso utemeljene pritožbene navedbe, naj bi sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo in prisodilo previsoko denarno odškodnino. Posledice škodnega dogodka so pri prvi tožnici trajne narave - podaljšanost leve spodnje okončine, kar povzroča in bo še nadalje povzročalo bolečine zaradi zvijanja hrbtenice; nemirnost; težave pri koncentraciji; razburljivost; kar je postkomocijski sindrom in delno popoškodbena stresna motnja. Posledično je prva tožnica manj sposobna za fizične aktivnosti, saj jo ob daljšem opravljanju le teh začne boleti v stegnu in križu. Zvijanje hrbtenice bo pospešilo degenerativne spremembe na hrbtenici, z leti pa bo to pomenilo več bolečin pri fizičnih aktivnostih in daljšem sedenju. Zaradi tega že sedaj ne more (in ne bo mogla v prihodnosti) pri opravljanju dela dolgo sedeti in ne opravljati del v prisilni drži. Prva tožnica je in bo manj sposobna za vse športne in rekreativne dejavnosti; zaradi postkomocijskega sindroma je tudi manj sposobna za intelektualne aktivnosti. Na podlagi mnenja izvedenca dr. ... sodišče prve stopnje zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti ocenjuje za okoli 20 %. Sodišče tudi pravilno upošteva starost prve tožnice. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da gre zgolj za 20 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pa je treba pojasniti, da gre pri prvi tožnici za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - torej takšno, ki ga bo prvo tožnica trpela na vseh področjih svojega udejstvovanja do konca svojega življenja, kar pojasni tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine prvi tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezno upoštevalo merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07; v nadaljevanju OZ) in znesek 16.700,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova.

Pritožnik zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem kršilo 2. člen ZPP. Prva tožnica je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v tožbi zahtevala plačilo 18.778,16 EUR (4.500.000,00 SIT). Po utesnitvi zahtevka zaradi delnega plačila je zahtevala plačilo ustrezno manjšega zneska - 12.936,07 EUR (3.100.000,00 SIT), česar pritožnik ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je škodo zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ocenilo na 16.700,00 EUR, torej v okviru prvotno zahtevanega in izključno zaradi delnega plačila zmanjšanega zneska. Prisojena odškodnina je razlika med ocenjeno škodo (16.700,00 €) in na račun te škode plačanim zneskom 5.842,09 € (1,400.000,00 SIT), valoriziranim na dan izdaje sodbe prve stopnje. Znesek plačane odškodnine v višini 1.400.000,00 SIT, valoriziran na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, znaša 6.718,41 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina torej znaša 9.981,59 € (16.700- € minus 6.718,41 €), kar je manj od iztoževane odškodnine (12.936,07 EUR). Prisojeni znesek odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti torej ne presega postavljenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. l. RS, št. 45/08), zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v točki II. 1. in II. 5. izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).