Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je, kljub evidencam, ki jih je predložila za dokazovanje tedenskega počitka (na drugi misiji), ugotovilo, da tedenski počitek ni bil zagotovljen. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidenci, pač pa jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), tudi ni storilo kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je dokaze, izvedene v zvezi z vprašanjem zagotavljanja tedenskega počitka, ustrezno ocenilo, svojo dokazno oceno pa je v sodbi tudi jasno obrazložilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika na znesek 4.184,32 EUR ter na znesek 3.273,60 EUR obračunati in plačati davke in prispevke.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožba zavrže v delu glede dodatka za nevarne naloge (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnika na znesek 4.184,32 EUR obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa plačati 4.184,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do dneva plačila, v roku 8 dni, ter še, da je dolžna za tožnika na znesek 3.273,60 EUR obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa plačati 3.273,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do dneva plačila, v roku 8 dni (II. točka izreka), v presežku pa je zahtevek iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.183,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da neto zneska ni mogoče določiti brez predhodno določenega bruto zneska. Tožniku je bila v zvezi z napotitvijo na misijo izdana odločba o plači. Plača, določena v nominalnem znesku, se ne obruti. Sklicuje se na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Pritožba izpostavlja sporno naravo terjatve in se sklicuje na dopuščeno revizijo (VIII DoR 31/2017). Če gre za odškodnino, bi bilo treba ugotoviti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda). Tožnik jih ni zatrjeval, pri čemer je na toženi stranki breme dokazovanja neobstoja krivde. Tožniku škoda na premoženju ni nastala. Tudi z vidika nadomestila zahtevek ne more biti utemeljen. Tožniku je bilo za delo na misiji v skladu z navedeno uredbo vse plačano. Posebni misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur sta namenjena počitku oziroma ustrezata tovrstnemu varstvu, temu je namenjena tudi višja plača na misiji. Izpodbija vrednost dneva glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur. Treba bi bilo upoštevati 30 dni oziroma 720 ur na mesec. Sodišče v zvezi s tem ni odgovorilo na ugovore tožene stranke. Zato je kršilo 14. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar pa vpliva tudi na razumevanje počitka. Pri obračunu je dopustno upoštevati le nominalno osnovo, brez dodatkov. Zgolj nošenje uniforme, urejenost, skrb za higieno, upoštevaje hišnega reda in pozdravljanje, s čimer je sodišče utemeljilo presojo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, še ne pomeni opravljanje vojaške službe. V zvezi s tem bi bilo potrebno sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje glede Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013, ki ureja le dva položaja – delovni čas in počitek. V spornem primeru ni šlo za delovni čas, tudi ne za pripravljenost. Pripadniki so pač na misijah v tujini vsak dan, kar pa jim ne onemogoča tedenskega počitka, četudi takrat ne morejo delati vsega, kar se jim zahoče, pri čemer so ključne varnostne razmere. Tudi uniforma je odraz teh razmer. Specifike življenja na misiji ne pomenijo opravljanja dela. Tožena stranka je dokazala, da je bil tožniku na drugi misiji KFOR 28 tedenski počitek zagotovljen. O tem je vodila evidence, ki jih sodišče ni upoštevalo oziroma je glede tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede odločilnega dejstva, ali je bil tožniku na drugi misiji zagotovljen počitek, je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - v zvezi z evidenco, saj je iz nje razvidno, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek. Sodišče je na podlagi zaslišanj ugotovilo nasprotno, vendar gre za uradno evidenco, ki se je vzpostavila prav zaradi dokazovanja v sporih. Zgolj drugačno razumevanje načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini ne more izničiti veljavnosti in pomena evidenc. Zoper evidence tožnik ni vložil ugovora po službeni poti. Sodišče je dokaze ocenilo pristransko in površno. Neutemeljeno je verjelo A.A., ki je celo podpisoval evidence. Ni obrazložilo, zakaj ni sledilo evidencam. Napačno je odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih. Tožena stranka je lahko v zamudi šele od pravnomočnosti sodbe, ne že od tožnikove vrnitve z misije. Z vrnitvijo z misije je terjatev lahko zapadla, kar pa še ne pomeni zamude s plačilom. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo njene stroške postopka oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe glede na uveljavljane pritožbene razloge, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je le v manjšem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil v obdobju od 24. 8. 2010 do 31. 3. 2011 (prva misija) ter od 19. 9. 2013 do 31. 3. 2014 (druga misija) na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah na Kosovem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu v tem času ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, in sicer v času prve misije 28 dni, v času druge misije pa 24 dni.

7. Upoštevalo je, da ima v skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., enako sedaj veljavni 156. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbah tretjega odstavka 156. člena ZDR in tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz te določbe izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se v skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZSSloV odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote. Iz 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Po ustaljeni sodni praksi pripadnikom na misijah v tujini pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Če jim ta ni bil zagotovljen, imajo pravico do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

8. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na sodbo VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Poudarilo je, da so zgoraj navedene zakonske določbe pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu s Pravilnikom pripadniku v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Iz navedenega izhaja neutemeljenost pritožbenega zavzemanja, da je temelj terjatve že sam po sebi sporen.

9. Tudi to, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, ne vpliva na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice ne misijah ne bi imeli. Ni odločilno poudarjanje pritožbe, da Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013 ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec pravice do tedenskega počitka ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

10. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja sporno naravo obravnavane terjatve, sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, o kateri pa je Vrhovno sodišče RS tudi že odločilo s sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V tej sodbi je poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini 8-kratnika urne plačne postavke za posamezen dan1, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 184. člen ZDR oziroma 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

11. Pritožba navaja, da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve za ugotovitev odškodninske odgovornosti, kar pa ne drži. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je dovolj podlage za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi glede tožnika izpostavlja, da ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, glede sebe pa izpostavlja breme dokazovanja neobstoja krivde, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti2. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom3. To ni bilo ugotovljeno, medtem ko nastala škoda ter protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Upoštevaje še domnevo vzročnosti je zaključiti, da so izkazane vse predpostavke pogodbene odgovornosti.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je, kljub evidencam, ki jih je predložila za dokazovanje tedenskega počitka (na drugi misiji), ugotovilo, da tedenski počitek ni bil zagotovljen. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidenci, pač pa jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), tudi ni storilo kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je dokaze, izvedene v zvezi z vprašanjem zagotavljanja tedenskega počitka, ustrezno ocenilo, svojo dokazno oceno pa je v sodbi tudi jasno obrazložilo. Pri tem ni odločilno, da tožnik v zvezi s tedenskim počitkom ni vložil ugovora po službeni poti. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj zaradi drugačnega načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini izničilo veljavnost in pomen evidenc. Okoliščine kot so nošenje uniforme, obvezna urejenost, upoštevanje hišnega reda seveda vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi (tedenskega) počitka. Ni pa sodišče zgolj na te okoliščine oprlo svoje presoje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. V točki 9 - 17 obrazložitve sodbe je sodišče vse te okoliščine natančno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja s tem razlogovanjem, kot tudi z ostalimi stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Kot je prav tako poudarilo že sodišče prve stopnje, se tožena stranka svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom na misiji.

13. Tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma da zadostujeta za zagotovitev počitka, ter da je temu namenjena tudi višja plača na misiji z različnimi dodatki. Gre namreč za različne institute od obravnavanega. Četudi je torej sodišče ugotovilo, da je tožnik v času obeh misij koristil tudi poseben misijski dopust, to nima vpliva na presojo obravnavane terjatve.

14. Kot že nakazano, pritožba neutemeljeno izpodbija vrednost dneva neizkoriščenega dneva tedenskega počitka, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno določilo glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur. Sodišče prve stopnje je glede višine odškodnine upoštevalo tožnikovo nominalno mesečno plačo, kot jo je razbralo iz odločb o plači za čas dela v tujini. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le osnovo plače, brez dodatkov. Tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur, kot povprečni mesečni obveznosti.

15. S tem, ko sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, zakaj ni pritrdilo toženi stranki in pri izračunu vrednosti dneva tedenskega počitka izhajalo iz 30 dnevov oziroma 720 ur mesca, ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave RS. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, razloguje o drugih odločilnih dejstvih kot stranka, to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne po 22. členu Ustave RS.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom. Tožena stranka ni prišla v zamudo šele ob vložitvi tožbe in tudi ne šele ob pravnomočnosti sodbe, kar poudarja tožena stranka v pritožbi. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom predmetne terjatve že ob tožnikovi vrnitvi z misije.

17. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev v I. točki izreka sodbe, ki se nanaša na vprašanje obračunavanja davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je ravno v zvezi s tem vprašanjem v zadevi VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je to predmet zavrnitve.

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je navedeni sporni del zahtevka zavrnilo. Ta manjši poseg ni vplival na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, zato je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, za kar pa niso bile odločilne navedbe iz odgovora na pritožbo. Zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Iz navedenega izhaja tudi neutemeljenost pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno vrednost dneva neizkoriščenega tedenskega dopusta izračunati tako, da se namesto iz 174 ur mesečne delovne obveznosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, izhaja iz 30 dnevov meseca oziroma iz 720 ur mesečno. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 3 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.