Jedro

Pritožnica opozarja, da tožeča stranka ni imela na zalogi niti ni kupila prenosnikov v navedeni višini zato, da bi jih nadalje prodala toženi stranki. Zaradi tega meni, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Navedeno za odločitev v zadevi ni pomembno. Za to, da bi bila tožeča stranka v tem primeru upravičena do izgubljenega dobička, ni potrebno, da bi karkoli kupila in potem ne tudi prodala. Škoda v obliki izgubljenega dobička je tožeči stranki nastala zato, ker je tožena stranka kršila medsebojno pogodbo s tem, ko je kupila prenosnike v znesku 20.000,00 EUR pri drugem ponudniku in ne pri tožeči stranki, to pa je povzročilo, da tožeča stranka ni zaslužila v tožbi zatrjevanega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo plačilo 1.720,00 EUR s pripadki, v presežku (za 3.280,00 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II.) toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Tožena stranka je v pritožbi zoper prvi odstavek I. točke in zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba trdi, da tožena stranka tožeči ni povzročila premoženjske škode: ne dejanske škode ne izgubljenega dobička. Glede tega naj tožeča stranka ne bi podala navedb niti dokazov, čeprav je na njej trditveno in dokazno breme.

5. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka v 4.1.3. točki Franšizing pogodbe (Pogodba) obvezala, da bo v času trajanja Pogodbe računalnike, prenosnike, monitorje in tiskalnike iz programa tožeče stranke kupovala izključno pri tožeči stranki ali preko nje pod pogoji in na način, določen s to Pogodbo. V 7.2. točki Pogodbe se je tožena stranka zavezala, da bo v primeru kršitve členov od 4.1. do 4.3. in 4.14. tožeči stranki plačala škodo v pavšalnem znesku 5.000,00 EUR.

6. V zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo je sodišče prve stopnje presojalo, ali so (kumulativno) izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka toženi stranki očita, da je v času trajanja Pogodbe kršila točko 4.1.3. Pogodbe s tem, ko je prenosnike v (približni) vrednosti 20.000,00 EUR kupila pri drugem dobavitelju in torej ne pri njej oziroma preko nje, tožena stranka pa je to zanikala. Tožeča stranka je svoje trditve utemeljevala na elektronskem sporočilu (Priloga A4), ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki, in v katerem je zakoniti zastopnik tožene stranke zapisal, da je “danes (21.6.2013) plačal 20.000,00 EUR za prenosnike,“ tožeča stranka pa trdi, da je šlo za prenosnike znamke ASUS. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da se tožena stranka do tega elektronskega sporočila, razen z navedbo, da podatki iz njega niso točni, ni konkretizirano opredelila. Pravilno je zato sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka s tem kršitev pogodbe s strani tožene stranke izkazala. Kot je navedlo, tožena stranka tudi ni argumentirano prerekala, da je tožeča stranka v okviru svojega prodajnega programa ponujala (tudi) prenosnike ASUS, iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke T. J. pa izhaja, da je bila transakcija v višini 20.000,00 EUR izvedena in je bila opravljena „bodisi podjetju ASUS bodisi v M.“. Ker tožena stranka ni predložila dokazil, da bi bilo to plačilo izvedeno tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ji tega ni uspelo izkazati. Tudi priča T. M. je potrdil, da je tožena stranka pridobivala dobavljala blago tudi od drugih dobaviteljev (med drugim tudi direktno od družbe ASUS). Zaradi navedenega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je 21.6.2013 drugemu dobavitelju plačala za prenosnike 20.000,00 EUR, kršila pogodbeno določilo št. 4.1.3. 7. Pritožnica trdi, da pri tožeči stranki zaradi potencialne prodaje prenosnikov (kot osnove za izračun morebitnega dobička) ni prišlo do izpada poslovnega prometa v višini 20.000,00 EUR. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je toženi stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička. Če bi namreč tožena stranka prenosnike (v znesku 20.000,00 EUR) kupila pri tožeči stranki, bi tožeča stranka iz tega naslova izkazovala dobiček. Tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je pri poslovanju s toženo stranko, ob upoštevanju obsega njunega poslovanja, dosegala 8,6% dobiček glede na vrednost posameznega posla, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bila zaradi izgube naročila prenosnikov v višini 20.000,00 EUR prikrajšana za dobiček v višini 1.720,00 EUR, ki predstavlja škodo tožeče stranke. Višine te škode tožena ni argumentirano prerekala.

8. Pritožnica opozarja, da tožeča stranka ni imela na zalogi niti ni kupila prenosnikov v navedeni višini zato, da bi jih nadalje prodala toženi stranki. Zaradi tega meni, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Navedeno za odločitev v zadevi ni pomembno. Za to, da bi bila tožeča stranka v tem primeru upravičena do izgubljenega dobička, ni potrebno, da bi karkoli kupila in potem ne tudi prodala. Škoda v obliki izgubljenega dobička je tožeči stranki nastala zato, ker je tožena stranka kršila medsebojno pogodbo s tem, ko je kupila prenosnike v znesku 20.000,00 EUR pri drugem ponudniku in ne pri tožeči stranki, to pa je povzročilo, da tožeča stranka ni zaslužila v tožbi zatrjevanega zneska.

9. Pritožnica trdi, da so tožbeni zahtevek in trditve tožeče stranke v nasprotju z načelom avtonomije pogodbenih strank in v nasprotju s splošnimi načeli Obligacijskega zakonika. Meni, da ni nikogar mogoče prisiliti v to, da bo s komerkoli sklepal pravne posle, saj naj bi bilo to v izključni izbiri pogodbenih strank. Ocenjuje, da s tem, ko je tožena stranka sklepala posle tudi s tretjimi osebami, ne le s tožečo stranko (blago naročala v tujini ali pri drugih dobaviteljih), ni storila ničesar protipravnega. Zaradi tega tožeča stranka tudi ni utrpela premoženjske škode. Ni podan element protipravnosti ne nastanek premoženjske škode tožeči stranki niti ni podana vzročna zveza.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo obrazložilo, da dogovor pravdnih strank, ki je toženo stranko kot franšizingojemalca v času trajanja pogodbe omejeval pri nakupu produktov pri drugih dobaviteljih, predstavlja dopustno obliko pogodbeno dogovorjenega ravnanja pogodbenih strank in pomeni obveznost tožene stranke, da v času trajanja pogodbe kupuje predmete franšize izključno pri tožeči stranki.

11. Prav tako je tudi že odgovorilo na trditve tožene stranke, da bi bil kakršenkoli dogovor, ki bi nasprotoval avtonomiji pogodbenih strank, ničen, saj bi nasprotoval prisilnim predpisom in morali in da je zaradi tega Pogodba nična v točki 4.1.3. oziroma v členih 4.1, 4.1., 4.1.2, 4.1.3, 4.1.2, 4.1.3, 4.2, 4.2.1., 4.3 in 7.2 pogodbe. Navedlo je, da so klavzule o izključnosti pri franšizing pogodbah običajne in same po sebi niso nične. To bi se lahko zgodilo le, če bi (na primer) nasprotovale pravilom o omejevanju konkurence, česa takšnega pa tožena stranka ni zatrjevala. Tožena stranka je s podpisom pogodbe pristala na to, da bo v času trajanja pogodbe v pogodbi naštete produkte (točka 4.1.3, med drugim tudi prenosnike) kupovala izključno pri tožeči stranki oziroma preko nje (v kolikor tožeča stranka z njimi razpolaga v okviru svojega prodajnega programa), zato jo ta določba, ki ne nasprotuje niti ustavi niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom, zavezuje in ni nična. Tožena stranka je na tak način le prostovoljno omejila svojo avtonomijo v zvezi s sklepanjem pogodb z drugimi strankami v času trajanja Pogodbe s tožečo stranko. Tudi točka 7.2. Pogodbe ni nična, saj Obligacijski zakonik ne prepoveduje niti dogovora o pogodbeni kazni niti o pavšalni odškodnini za primer kršitve pogodbe.

12. S tem, ko pritožba trdi: da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke, da tožena stranka ni plačala 20.000,00 EUR za prenosnike, da je ta podatek oziroma informacija napačna in da tožena stranka ni kupila prenosnikov za 20.000,00 EUR (kar naj bi predstavljalo kršitev Pogodbe), le ponavlja trditve, postavljene tekom postopka na prvi stopnji, na katere je sodišče prve stopnje v svoji sodbi tudi že odgovorilo, višje sodišče pa z njimi soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

13. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP in tretja alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).