U-I-84/92

18/3-1993

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 18/3-1993 obravnavalo pobudo Andreja Strojana iz Smlednika in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče ne sprejme pobude in ne začne postopka za oceno ustavnosti določb 235. do 239. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92).

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnik v pobudi navaja, da izpodbijane zakonske določbe določajo izračun višine prispevkov za dokup zavarovalne dobe iz različnih naslovov. Višina prispevka za zavarovalno dobo se različno izračunava in je odvisna od osnove oziroma naslova za dokup zavarovalne dobe. Različen način izračuna prispevka ima za posledico, da je višina prispevkov različna. Najnižji prispevki so določeni za dokup zavarovalne dobe za čas rednega šolanja na višji in visoki stopnji in za čas služenja vojaškega roka, prispevki za dokup zavarovalne dobe po drugih naslovih pa so znatno višji.

Pobudnik meni, da je s tako ureditvijo odmere prispevkov za dokup pokojninske dobe kršena določba drugega odstavka 14. člena ustave, ker je skupina zavarovancev, ki kupuje zavarovalno dobo iz naslova študija ali vojaškega roka, v privilegiranem položaju nasproti drugim zavarovancem.

Ustavno sodišče je pobudo poslalo Skupščini Republike Slovenije v odgovor, Ministrstvu za delo in Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije pa v izjasnitev o navedbah pobudnika.

Svoja stališča o pobudi sta sporočila Ministrstvo za delo in Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ministrstvo za delo navaja, da so pri izračunu prispevkov za dokup pokojninske dobe upoštevane značilnosti posameznih obdobij dokupljene pokojninske dobe. Glede na različne podlage za dokup pokojninske dobe se za posamezne vrste tega dokupa določajo različno visoki prispevki. Višina prispevkov za dokup "abstraktne dobe", za katero zavarovancu ni treba dokazovati, na katero obdobje njegovega dela se nanaša, se določa glede na višino odmerjene pokojnine in pričakovano trajanje uživanja te pokojnine. Višina prispevkov za dokup obdobij, ko je zavarovanec opravljal dejavnost, na podlagi katere bi se po novem zakonu lahko pokojninsko in invalidsko zavaroval, se določa tako, da vzpostavlja podobno stanje, kot če bi sproti plačeval prispevke za to obdobje. Za dokup časa študija oziroma služenja vojaškega roka je določena ugodnejša odmera prispevka zato, ker za takšna obdobja zavarovanci niso prejemali plač oziroma drugih dohodkov, hkrati pa so opravljali dejavnosti, ki so bile v splošnem interesu.

Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije v svojem mnenju navaja, da zakon s tem, ko predpisuje različne osnove, upošteva različne situacije, do katerih prihaja pri realizaciji posameznih možnosti, predpisanih v zakonu za naknadno pridobitev določene zavarovalne dobe. V 235. členu zakona gre v bistvu za poznejšo, naknadno vzpostavitev zavarovanja, ki tedaj, ko je zavarovanec določeno dejavnost opravljal ali imel določen status, sploh ni bilo mogoče. Zavarovanje so onemogočali takrat veljavni predpisi. Pozneje je bilo uvedeno redno (obvezno) zavarovanje tudi v teh primerih. Z naknadnim plačilom prispevkov lahko zavarovanec, ki se odloči za takšno zakonsko možnost, danes izpolni pogoje za pridobitev pravice do pokojnine. Na ta način je takšna oseba v pretežni meri izenačena z osebami, ki so na tej podlagi tekoče zavarovane. V 236. členu zakona je določena osnova za obračun in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za primer dokupa abstraktne zavarovalne dobe. Takšen zavarovanec pridobi z dokupom zavarovalne dobe ne le manjkajočo zavarovalno dobo, temveč tudi pravico do pokojnine v idealnem primeru 5 let prej kot drugi zavarovanci, pokojnino pa bo užival toliko let dlje. Od tod zakonska zahteva, da se prispevek v tem primeru določi ob upoštevanju zavarovalniških principov. Podobno je z določbo 237. člena. V 239. členu je določena osnova za plačilo prispevkov za vštetje v zavarovalno dobo časa zaključenega rednega šolanja na višji in visoki stopnji in časa služenja vojaškega roka. Osebe, ki se odločijo za tovrsten dokup, so izenačene z osebami, ki se v smislu 24. člena zakona odločijo za tekoče zavarovanje na podlagi predhodno ugotovljenega statusa, določenega v prvi in drugi alinei citirane zakonske določbe.

Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.

Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijani 235. člen zakona v prvem odstavku določa, da je osnova za obračun in plačilo prispevka za vštevanje obdobij iz 309. člena tega zakona v pokojninsko dobo enaka znesku povprečne mesečne plače zavarovanca iz koledarskega leta pred vložitvijo zahteve, povečane za odstotek porasta pokojnin do zadnjega dne v mesecu, v katerem je vložena zahteva za vštetje navedenih obdobij v zavarovalno dobo.

Izpodbijani 236. člen v prvem odstavku določa, da se prispevek za dokup zavarovalne dobe iz 214. člena zakona izračuna tako, da se izračunana pokojnina vključno s pripadajočim prispevkom za zdravstveno zavarovanje, ki bi šla zavarovancu z upoštevanjem dokupljene zavarovalne dobe na dan izdaje odločbe o dokupu, pomnoži s koeficientom, ki izraža pričakovano število obrokov pokojnine, ki jih bo zavarovanec prejel do roka, s katerim bi pridobil pravico do pokojnine s tekočim zavarovanjem.

Izpodbijani 237. člen določa, da se prispevek za dokup zavarovalne dobe iz 215. člena zakona izračuna tako, da se izračuna pokojnina, ki bi šla zavarovancu za dokupljeno dobo ter pokojnina brez dokupljene dobe, njuna razlika pa se pomnoži s koeficientom, ki izraža pričakovano število mesecev uživanja pokojnine. 238. člen samo določa, da koeficiente iz 236. in 237. člena določi zavod.

Izpodbijani 239. člen pa določa, da se za dokup enega meseca zavarovalne dobe iz 216. člena zakona prispevek določi po prvi in drugi alinei 224. člena zakona od zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za davke in prispevke po povprečni stopnji iz 43. člena zakona, ki velja na dan zapadlosti prispevka, in obračuna po stopnjah iz drugega odstavka 225. člena zakona.

Bistveno za zavarovance iz 235. člena je, da so opravljali določeno delo določen čas in da si pokojninsko dobo lahko dokupijo največ za čas, kolikor so dejansko opravljali delo. V tem primeru gre v bistvu za plačilo prispevka za nazaj, ker v času, ko so delo opravljali, za take primere ni bilo obveznega zavarovanja. Ta vrsta zavarovancev bo dejansko delala polno pokojninsko dobo in bo ob izpolnitvi polne pokojninske dobe ustrezno stara.

Zavarovanci iz 236. člena pridobijo pokojninsko dobo, ki nima podlage v opravljenem delu, zato bodo za dokupljeno pokojninsko dobo dejansko delali manj od polne pokojninske dobe in bodo za toliko časa dlje uživali pokojnino.

Zavarovanci oziroma upokojenci iz 237. člena bodo z dokupom pokojninske dobe dobili pravico do višje pokojnine. Tudi pri teh zavarovancih za dokupljeno dobi ni podlaga delo, ne bodo pa ti zavarovanci zaradi dokupa pokojninske dobe uživali pokojnino dlje, kot bi jo sicer.

Poseben položaj imajo zavarovanci iz 239. člena. Ta skupina zavarovancev se tudi po novi zakonski ureditvi ni dolžna obvezno zavarovati. Lahko se za ta čas prostovoljno zavaruje in to za izbrano osnovo v okviru zakonske ureditve. Pri teh zavarovancih za čas zavarovanja ni podlaga delo v smislu predpisov, pač pa je podlaga šolanje na višjih ali visokih šolah oziroma na podiplomskem študiju ali služenje vojaškega roka (sedaj tudi opravljanje nalog nadomestne civilne službe). V tem času so ti zavarovanci brez dohodka, medtem ko so zavarovanci iz 235. člena v času dokupljene dobe pridobivali dohodek.

Iz navedenega izhaja, da so v obravnavanih primerih podlage za dokupljeno pokojninsko dobo različne, zato je zakonodajalec lahko določil tudi različne prispevke za odkup pokojninske dobe.

Različno dejansko stanje se lahko različno pravno uredi, zato z izpodbijanimi zakonskimi določbami ni kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave). Pod enakostjo pred zakonom razumemo nearbitrarno uporabo prava v odnosu do pravnih subjektov. Zakonodajalec mora upoštevati pri normativnem urejanju različna dejanska stanja. Ustavno sodišče mora pri odločanju o morebitnem kršenju načela pravne enakosti presoditi, ali je zakonodajalčevo razlikovanje objektivno utemeljeno, ali gre res za različne situacije, ki opravičujejo različno urejanje. Ustavno sodišče je ocenilo, da v obravnavanih primerih gre za različne situacije, zato pobude ni sprejelo.

Ustavno sodišče pripominja, da se čas šolanja in služenja vojaškega roka tudi v drugih evropskih državah obravnava podobno: v nekaterih s plačilom minimalnega prispevka, v nekaterih pa celo brez prispevka, s tem da se za ta čas samo prizna pokojninska doba, pokojnina pa je potem nekoliko nižja, ker se v pokojninsko osnovo štejejo dohodki v celotni pokojninski dobi.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).

P r e d s e d n i k dr. Peter Jambrek