Jedro

Ni pravilno stališče pritožnika, da bi ga moralo sodišče prve stopnje ponovno pozvati k plačilu sodne takse oziroma mu ponovno vročiti plačilni nalog. Tega ne določa noben predpis, navedenega pa ne podpira niti sodna praksa. Tudi sicer bi zahteva po vnovičnem pozivanju k plačilu takse povzročila neenakopravno obravnavanje taksnih zavezancev, kar pa ni dopustno. Ker je predlagal oprostitev plačila takse, je to izpolnitev taksne obveznosti odložilo, odrejeni rok za plačilo dolgovane takse pa je začel znova teči šele s pravnomočnostjo sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43302/2010 z dne 31. 03. 2010 razveljavilo tudi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka in postopek zaradi umika tožbe ustavilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni sporno, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko na podlagi 105.a člena ZPP pozvalo k doplačilu sodne takse za postopek na prvi stopnji ter jo hkrati opozorilo na posledice, če v odrejenem roku taksa ne bo plačana Prav tako ni dvoma, da pritožnik sodne takse ni plačal. V pritožbi pojasnjuje, da je ni plačal zato, ker je predlagal oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrglo, kar pomeni, da je bila tožeča stranka dolžna takso plačati in to na podlagi 12. 04. 2011 izdanega (ter 21.4.2011 prejetega) plačilnega naloga. Ni namreč pravilno stališče pritožnika, da bi ga moralo sodišče prve stopnje ponovno pozvati k plačilu sodne takse oziroma mu ponovno vročiti plačilni nalog. Tega ne določa noben predpis, navedenega pa ne podpira niti sodna praksa. Tudi sicer bi zahteva po vnovičnem pozivanju k plačilu takse povzročila neenakopravno obravnavanje taksnih zavezancev, kar pa ni dopustno.

5. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da po zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, le-to plača. Tožnik je bil o taksni obveznosti, o roku njene izpolnitve in o posledicah neplačila sodne takse izrecno in obrazloženo poučen v plačilnem nalogu z dne 12. 04. 2011. Ker je predlagal oprostitev plačila takse, je to izpolnitev taksne obveznosti odložilo, odrejeni rok za plačilo dolgovane takse pa je začel znova teči šele s pravnomočnostjo sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse. Le-tega je tožeča stranka prejela 28. 09. 2011, zoper sklep se ni pritožila, sodne takse pa ni plačala niti do 03. 01. 2012, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tako absolutno kot relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.