Jedro

Postopek za vzpostavitev etažne lastnine sicer ni namenjen reševanju spornih lastninskih položajev, vendar to ne pomeni, da sodišče ne ugotavlja za odločitev o etažiranju določene stavbe relevantnih dejstev oziroma ne presoja dokazov v zvezi s temi dejstvi. Raziskati jih mora, o lastninsko pravnih položajih pa nato odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1. S tem, ko niso odgovorili na poziv sodišča za podajo pripomb na izvedensko mnenje, namreč predlagatelji niso priznavali navedb nasprotnih udeležencev, saj so že ob podaji predloga za vzpostavitev etažne lastnine vnaprej zanikali trditve nasprotnih udeležencev, ki so jih ti podali v odgovoru na predlog. In ker iz poročila izvedenke izhaja, da gre za sporne dele, so predlagatelji s tem, ko niso podali pripomb na ugotovitve izvedenke, priznavali le spornost razmerij in ne trditev nasprotnih udeležencev, kot smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z naslovom Z. 6 v Ljubljani. Ugotovilo je, da so posamezni deli stavbe št. 1 do 7 stanovanja, posamezna dela št. 8 in 9 poslovna prostora ter kdo so lastniki teh prostorov (točka III izreka); da so posamezni deli stavbe št. 11 do 15 ter 20 do 24 splošni skupni deli v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z idealnimi deleži, navedenimi v izreku (točka IV izreka); da so posamezni del številka 16 v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznega dela št. 5, del številka 17 v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznega dela št. 2, del številka 18 v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznega dela številka 4, del številka 19 v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznega dela številka 4 (točka IV izreka). Odločilo je še, da se bodo zemljiškoknjižni vpisi izvedli po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka.

2. Pritožujejo se druga, tretji in četrta predlagateljica, uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, naj višje sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v nov postopek, podredno naj sklep spremeni tako, da za posamezna dela številka 11 in 20 ugotovi, da predstavljata posamezna dela v lasti druge predlagateljice, posamezni deli številka 12, 13 in 21 predstavljajo posamezne dele stavbe, katerih solastnika sta tretji in četrta predlagatelja vsak ½ ter temu ustrezno spremeni sklep glede ugotovitve, kateri deli stavbe predstavljajo splošne skupne dele (točka IV izreka), točko V izreka pa tako, da ne bo več vsebovala dela stavbe številka 16. Deli stavbe številka 11, 12, 13 in 21 v naravi predstavljajo dele stanovanj v lasti in posesti pritožnikov in jih je sodišče materialnopravno napačno opredelilo kot skupne dele stavbe. Del stavbe številka 20 predstavlja garažo, ki jo je kupila druga predlagateljica, zanjo plačuje davke in je sodišče napačno ugotovilo, da gre za klet. Del stavbe številka 16 predstavlja podstrešje, ki ga uporablja tretja nasprotna udeleženka brez pravnega naslova, zato bi moralo sodišče odločiti, da gre za splošni skupni del stavbe. Ker sodišče ni opravilo ogleda niti ni zaslišalo strank, ni ugotovilo, da so deli stavbe 12, 13 in 21 neločljivo povezani s stanovanji. Ti deli nimajo lastnosti samostojnosti in bi morali biti zajeti v posamezen del stavbe, ki mu pripadajo. Posamezen del številka 13 je bil zgrajen v 70-tih letih v dogovoru in s soglasjem tedanjih solastnikov, pritožnika ga uporabljata že 34 let, kar bi potrdili tedanji stanovalci. Stanovanje, ki je posamezni del stavbe številka 2, je bilo po nakupu leta 1991 preurejeno tako, da je bil WC urejen v stanovanju, prostor, kjer je bil WC dotlej, pa v shrambo. WC je že ob nakupu pripadal temu stanovanju, kar bi potrdili tedanji prebivalci A. A., B. B. in C. C. Vhod v stanovanje je bil ob nakupu stanovanja le prenovljen, ker je bil lesen, je pa že ves čas v posesti vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 2, zato temu stanovanju pripada tudi del stavbe številka 12. Nasprotni udeleženci, ki so podali ugovore, so v stavbi šele 20 let ali manj in jim ni znano, kaj se je dogajalo 30 in več let nazaj. Odločitev sodišča je materialnopravno napačna, saj 105. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, sodišče prve stopnje pa je dele stanovanj opredelilo kot splošne skupne dele stavbe.

Ker je sodišče izpodbijani sklep izdalo, ne da bi opravilo narok za glavno obravnavo, čeprav so predlagatelji predlagali svoje zaslišanje, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče jih ni v nobeni fazi postopka opozorilo, da namerava izdati odločbo brez glavne obravnave. Računali so na to, da bodo lahko do konca prvega naroka svoje trditve in dokaze še dopolnili. Če bi vedeli, da sodišče ne bo opravilo glavne obravnave, bi dopolnili trditve in dokazne predloge v pisni vlogi.

Del stavbe številka 20 je v naravi garaža, to izhaja tudi iz podatkov GURS, kar je navedeno že v predlogu za vzpostavitev etažne lastnine. Dovoljenje za izgradnjo garaže je bilo pridobljeno že leta 1973 in zanjo pritožnica že ves čas plačuje davek od premoženja. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Enako glede dela številka 16. Gre za podstrešje, povezano s stanovanjem tretje nasprotne udeleženke (del stavbe številka 4), vendar iz prodajne pogodbe ne izhaja, da je kupila ta del podstrešja, zato ni mogla biti v dobri veri in pridobiti podstrešja s priposestvovanjem, na katerega se sklicuje. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z listinami v spisu štelo, da gre za posebni skupni del stavbe, ki je v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznega dela številka 4. 3. Noben udeleženec postopka na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Namen interventnega Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine sicer ni namenjen reševanju spornih lastninskih položajev, vendar to ne pomeni, da sodišče ne ugotavlja za odločitev o etažiranju določene stavbe relevantnih dejstev oziroma ne presoja dokazov v zvezi s temi dejstvi. Raziskati jih mora, o lastninsko pravnih položajih pa nato odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da tega ni storilo.

6. Predlagatelji so v predlogu za vzpostavitev etažne lastnine opisali, kateri so in kdo uporablja posamezne dele stavbe ter skupne dele stavbe, predložili so pravne naslove, s katerimi so utemeljevali svoje lastništvo na posameznih delih stavbe, že v predlogu so navedli, da so nekateri lastniki mansardnih stanovanj dele skupnega podstrešja vključili v svoje stanovanjske enote brez potrebnega soglasja ostalih etažnih lastnikov in s tem posegli v skupne dele stavbe ter predlagali izvedbo ogleda na kraju samem, zaslišanje strank in angažiranje izvedenca geodetske stroke. Nasprotni udeleženci so v odgovoru na predlog oporekali zakonitosti uporabe določenih delov stavbe, ker da so bili posamezni prostori v stavbi dozidani ali preurejeni brez soglasja ostalih lastnikov, ter podali navedbe in predložili dokaze (pogodbe, sklepe o dedovanju) glede upravičenosti uporabe tistih posameznih delov (stanovanj), ki jih uporabljajo oni. Za podstrešje so zatrjevali, da pripada k mansardnemu stanovanju, kar da izhaja iz predloženih pogodb, potrdile pa bodo tudi priče in udeleženci postopka. Sodišče je, brez predhodnega razpisa naroka ali poziva za razjasnitev spornih vprašanj, imenovalo izvedenko, ki je tiste dele stavbe, za katere so predlagatelji ali nasprotni udeleženci podali ugovore o nezakonitosti njihove uporabe, opredelila kot posamezne dele stavbe ter označila, da gre za „sporni prostor“. To je skladno s sodno prakso, ki v primeru, ko gre za sporne dele v naravi obstoječih posameznih delov stavbe, dopušča odstopanje od pravila, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojen prostor (drugi odstavek 105. člena SPZ). S tem se udeležencem postopka omogoči lažje pravno urejanje medsebojnih lastninskih razmerij.

7. Predlagatelji na poziv sodišča za podajo morebitnih pripomb na mnenje izvedenke niso odgovorili, nasprotni udeleženci pa so zatrjevali enako kot že v odgovoru na predlog za vzpostavitev etažne lastnine. Sodišče prve stopnje je nato, ne da bi razpisalo narok, izdalo izpodbijani sklep, v katerem je vsebinsko pritrdilo navedbam nasprotnih udeležencev. Vendar pa za tako odločitev ni bilo podlage v podatkih spisa. S tem, ko niso odgovorili na poziv sodišča za podajo pripomb na izvedensko mnenje, namreč predlagatelji niso priznavali navedb nasprotnih udeležencev, saj so že ob podaji predloga za vzpostavitev etažne lastnine vnaprej zanikali trditve nasprotnih udeležencev, ki so jih ti podali v odgovoru na predlog. In ker iz poročila izvedenke izhaja, da gre za sporne dele, so predlagatelji s tem, ko niso podali pripomb na ugotovitve izvedenke, priznavali le spornost razmerij in ne trditev nasprotnih udeležencev, kot smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa.

8. Spornih prostorov je 11 (gl. stran 4 izvedenskega poročila). Predlagatelji in nasprotni udeleženci so podali trditve glede teh spornih prostorov in predlagali izvedbo dokazov. Iz pogodb v spisu (pravni naslovi za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe) je razvidno, da se tako pri prostorih predlagateljev kot nasprotnih udeležencev kvadratura in opis prostorov ne ujemata z dejanskim stanjem. Glede na trditve in ponujene dokaze udeležencev ter ugotovitve izvedenke bi bilo smotrno razpisati narok (prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1) in na njem ali pa na ogledu razčistiti dejansko stanje do te mere, da bi sodišče lahko odločilo na podlagi dokaznih pravil in domnev po ZVEtL-1. 9. Ker dejansko stanje ni raziskano, je odločitev vsaj deloma zmotna. Za sporna prostora številka 12 in 13 je izvedenka ugotovila, da gre za stanovanje, sodišče pa jih je opredelilo kot splošni skupni del. Odločitev, da podstrešje nad mansardnim stanovanjem sodi k temu stanovanju, ostali sporni prostori, ki so del posameznih stanovanj, pa ne sodijo k tem stanovanjem, zaenkrat nima podlage v podatkih spisa.

10. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično ni popolno raziskalo relevantnega dejanskega stanja. Višje sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi. V postopku vzpostavitve etažne lastnine so vsi udeleženci enotni sosporniki in se učinki vložene pritožbe raztezajo na vse (196. člen ZPP). Glede nekaterih delov je sporno, ali gre za splošne skupne dele, posebne skupne dele, ali posamezni del stavbe. Od tega je odvisna velikost solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na splošnih in posebnih skupnih delih stavbe. Zato je treba izpodbijani sklep v celoti razveljaviti ter zadevo vrni sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1). Ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo drugostopenjsko sodišče ne more samo odpraviti. Potrebno je namreč na naroku (po potrebi tudi z ogledom), ki ga v postopku še ni bilo, razčistiti dejansko stanje o več pravno relevantnih vprašanjih in nato verjetno dopolniti mnenje izvedenke (pravilni izračuni solastninskih deležev na skupnih delih). Če bi to storilo sodišče druge stopnje, bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico udeležencev do pritožbe.