Jedro

Tožnik gradnje ni izvedel v skladu z gradbenim dovoljenjem, hkrati pa je tudi presegel dopustna odstopanja po prvem odstavku 66. člena ZG.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju organ), odločilo: - da mora inšpekcijski zavezanec A. A. takoj ustaviti gradnjo AB podpornega zidu, ki je v dolžini 1,25 m višine 1,9 m in je nato v dolžini 22 m višine 1 m (objekt „P+R“), ki je izveden na zahodni strani vhoda v stanovanjsko - kmetijski objekt, na parceli 5708/19 katastrska občina ..., ob dovozni poti, ter gradnjo objekta, ki ga sestavlja stopnišče z AB podpornimi zidovi ob njem, tlorisnih dimenzij približno 5 x 4 m, višine 3 m, ki je izveden ob vhodu v klet v stanovanjsko - kmetijskega objekta, na vzhodni strani vhoda, na parceli 5708/19 katastrska občina ... (objekt „T“), ki ju izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018, ki ga je izdala Upravna enota Piran (1. točka izreka); - da ustavitev gradnje velja, dokler si inšpekcijski zavezanec ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja (2. točka izreka); - da mora inšpekcijski zavezanec za spremembo gradbenega dovoljenja iz 1. točke izreka odločbe zaprositi v šestih mesecih po vročitvi odločbe (3. točka izreka); - izrekel prepovedi dejanj po prvem odstavku 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ, 4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil inšpekcijski postopek v teku v zvezi z objekti zunanje ureditve ob stanovanjsko - kmetijskemu objektu na parcelah 5708/19 in 5693, obe katastrska občina ..., pri čemer se izpodbijana odločba nanaša na elemente zunanje ureditve, za katere je bilo ugotovljeno, da so neskladna gradnja.

3. Organ je na Upravni enoti Piran opravil pregled spisa št. 351-118/2018 in ugotovil, da je bilo investitorju A. A. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjsko - kmetijskega objekta. Med drugim je bila z gradbenim dovoljenjem ob uvozu v klet dovoljena gradnja dveh nezahtevnih podpornih zidov višine 2 m, širine 0,4 m in dolžine 1,1 m. V izreku je navedeno tudi, da sta za utrditev brežine ob poljski poti predvidena dva oporna zidova višine 1 m kot enostavna objekta.

4. Nadalje je organ opravil inšpekcijski pregled gradbišča in ugotovil, da so na parcelah 5708/19, 5698, 5693, 5696/1, 5696/4, vse katastrska občina ..., izvedeni podporni zidovi, zidovi, ograje, utrjena površina in stopnišče, ki se izvajajo v sklopu zunanje ureditve objekta. Ob primerjavi stanja na terenu z gradbenim dovoljenjem je ugotovil tudi, da so zgoraj opisani oporni zidovi izvedeni neskladno z gradbenim dovoljenjem. Tako je na parceli 5708/19 katastrska občina ... na zahodni strani vhoda v klet objekta, ob dovozni poti, izveden AB podporni zid v dolžini 1,25 m in višini 1,9 m ter v nadaljevanju v dolžini 22 m in višini 1 m. Ob zahodni strani uvoza v klet objekta tako ni izveden samostojni podporni zid v dolžini 1,1 m in višini 2 m in samostojni (konstrukcijsko ločen) zid do višine 1 m, ampak podporni zid maksimalne višine 1,9 m in dolžine 23,25 m (na skici označeno s „P+R“). Nadalje je organ ugotovil, da je na vzhodni strani vhoda v klet objekta, ob dovozni poti, izveden konstrukcijsko povezan sklop objektov, ki ga sestavlja stopnišče z AB podpornimi zidovi ob njem, tlorisna dimenzija stopnišča s podpornimi zidovi, s katerimi je povezano, je približno 5 x 4 m, višina je 3 m, stopnice so široke 1 m. Ob vzhodni strani uvoza v klet objekta tako ni izveden samostojni podporni zid v dolžini 1,1 m in višini 2 m, ampak je del stopnišča s podpornimi zidovi tlorisnih dimenzij približno 5 x 4 m z višino 3 m (na skici označeno kot „T“).

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da se je inšpekcijski zavezanec po pozivu organa izjavil o ugotovljenih dejstvih. Glede podpornega zidu „P“ je navajal, da je kot nezahteven objekt dovoljen z gradbenim dovoljenjem. Od dovoljenih dimenzij odstopa v okviru manjših dopustnih odstopanj, navedenih v 66. členu GZ. Enostavni oporni zid „R“ bo ustrezal merilom za enostavni objekt po dokončani ureditvi. Višinska razlika med zgornjim in spodnjim terenom ne bo višja od 1 m. Zid „P“ je od zidu „R“ potrebno še konstrukcijsko ločiti z rezom betna in stik zatesniti s hidroelastičnim kitom. V zvezi s sklopom objektov, označenih s „T“, je inšpekcijski zavezanec pojasnil, da gre za nezahteven oporni zid, izveden z dopustnimi manjšimi odstopanji po 66. členu GZ. Ob njem so zunanje stopnice z betonskima opornima zidoma na vsaki strani. Po končani ureditvi terena višinske razlike med stopnicami in terenom nikjer ne bodo višje od 1 m, globina pa do dna temeljenja ne bo globlja od 2 m. Zunanje stopnice so „izvedba gradbenih in drugih del za izvedbo dostopov in drugih ureditev za dostop in neovirano rabo objekta“, ki spadajo med dela v zvezi z vzdrževanjem odprtih površin ob objektu (5. točka priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov, v nadaljevanju Uredba), za katera ni potrebno gradbeno dovoljenje in zato niso neskladna in niti nelegalna gradnja ter niso niti objekt. 6. Organ je zaključil, da so objekti „P+R“ in „T“ konstrukcijsko povezani in jih ni mogoče obravnavati ločeno, kot enostavne objekte in vzdrževalna dela. Poleg tega ne gre za manjša dopustna odstopanja že zato, ker so bili objekti povečani oziroma dozidani za več kot 0,3 m. Gradnja obravnavanih podpornih zidov tako ni skladna z gradbenim dovoljenjem, saj sta bila slednja izvedena v večjih dimenzijah ter prizidana in bi bilo za izvedeno gradnjo potrebno pridobiti spremenjeno gradbeno dovoljenje.

7. Iz odločbe izhaja ugotovitev organa, da predstavlja gradnja podpornega zidu „P+R“ in objekta „T“ neskladna objekta po določbah GZ. Inšpekcijski zavezanec ima namreč za gradnjo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018, vendar sta objekta zgrajena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem tako, da ga je gradbeno - tehnično mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem. Pri tem ne gre za dopustna odstopanja v skladu s 66. členom GZ. Organ je zato izrekel inšpekcijske ukrepe na podlagi 83. člena GZ.

8. Tožena stranka je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 0612-301/2020/5 z dne 9. 2. 2021 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnila.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

9. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da odločbo organa izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ter kršitve 22. ter 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava).

10. Tožeča stranka je navajala, da je organ dejansko stanje ugotovil popolnoma zmotno oziroma nepopolno. Trdila je, da sta zidova, ki se nahajata na zahodni in vzhodni strani vhoda v kletni prostor, višine 1,9 m in širine 1,25 m, kar pomeni, da sta za 0,1 m nižja in 0,15 m širša, kot je predvideno v gradbenem dovoljenju. Širina in dolžina odstopata za manj kot 0,3 m, kar je tudi razvidno iz priložene skice. Organ je v obrazložitvi navajal, da ugotovljena odstopanja od pravnomočnega gradbenega dovoljenja presegajo odstopanja, ki so kot dopustna navedena v 66. členu GZ, pri tem pa ni navedel, kaj naj bi bila ta odstopanja. Odločba v tem delu torej ni obrazložena in je nepreverljiva, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka ter kršena pravica iz 22. člena Ustave. Ta osnovna pravica državnim organom in organom lokalne skupnosti nalaga dolžnost, da svoje odločitve obrazložijo tako, da jih je mogoče preizkusiti in z njimi argumentirano polemizirati. Z navedeno opustitvijo pa je bil kršen tudi 25. člen Ustave, ki vsakemu zagotavlja pravico do pritožbe. Del te pravice je namreč tudi dolžnost organa, da svojo odločitev obrazloži tako, da jo lahko inšpekcijski zavezanec s pritožbo izpodbija in navaja nasprotne razloge, kar v konkretnem primeru ni mogoče. 11. Tožeča stranka je v tožbi nadalje navajala, da se iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) oziroma njegovega izseka jasno vidi, da se nezahtevna objekta - oporna zidova višine 2 m in dolžine 1,1 m dotikata kmetijsko stanovanjskega objekta in sta konstrukcijsko povezana z njim, vendar sta v gradbenem dovoljenju kljub temu ločena nezahtevna objekta. Iz PGD načrta je očitna tudi fizična povezanost enostavnih objektov, to je opornih zidov do višine 1 m, z nezahtevnima objektoma - opornima zidovoma višine 2 m. Oporni zidovi so gradbeno inženirski objekti in ne stavbe. Zato so v Uredbi določena drugačna splošna merila za njihovo razvrščanje kot za stavbe. Tudi samostojnosti gradbeno inženirskih objektov ni mogoče presojati po merilih za stavbe. Še sam organ je v zapisniku z dne 18. 8. 2020 ločeno obravnaval oporni zid z ograjo „F“ in oporni zid z ograjo „E“, ki sta v vogalu povezana. Enostavni objekt „E“ je predal v odločanje občinski inšpekciji, za objekt „F“ pa je sam izdal odločbo, ker je presodil, da sta to dva ločena objekta kljub konstrukcijski povezanosti. Smisel predpisa je ločiti, kateri objekti so prostorsko zaznavni in kateri to niso. Slednji so enostavni objekti in vzdrževalna dela, ne glede na fizično povezanost. Konstrukcijsko ločevanje opornih zidov na prostorsko zaznavnost nima vpliva, temveč samo poslabša gradbenotehnične lastnosti, kot so vodoodpornost in mehanska stabilnost, kar navaja tudi deseti odstavek 2.2 točke Tehnične smernice TSG-V-006: 2018 (v nadaljevanju Tehnična smernica). Določa, da če gre za vpliv na konstrukcijo sosednjega objekta, se nevarnost vpliva bistveno zmanjša, če so temelji sosednjega enostavnega ali nezahtevnega objekta od obstoječega objekta oddaljeni vsaj za dvokratnik njihove največje globine. Takšne zahteve niso pomembne pri graditvi ograj in enostavnih opornih zidov ter podobnih enostavnih gradbeno inženirskih objektov in drugih gradbenih posegov. Za prav take objekte gre v predmetnem postopku. Zid „R“ je višine do 1 m in predstavlja enostaven objekt. Konstrukcijska povezanost, upoštevaje tehnično smernico, ni pomembna, objekte pa je potrebno presojati navkljub temu posamezno.

12. Objekt „T“ predstavlja nezahteven oporni zid, izveden z dopustnimi manjšimi odstopanji, ob njem so zunanje stopnice z betonskima opornima zidoma na vsaki strani. Višinska razlika med stopnicami in terenom ni nikjer višja od 1 m, tudi globina do dna temeljenja ni globlja od 2 m. Zunanje stopnice predstavljajo vzdrževalna dela iz 5. točke priloge 2 Uredbe, za katera ni potrebno gradbeno dovoljenje in zato niso neskladna niti nelegalna gradnja. Stopnice imajo ob straneh oporne zidove in se dotikajo nezahtevnega opornega zidu višine 1,95 m. V prilogi 1 Uredbe zunanje stopnice niso navedene.

13. Ob trditvah inšpekcijskega organa, da zunanje stopnice niso vzdrževalna dela iz 5. točke priloge 2 Uredbe, je objekt „T“ presojati edino po splošnih merilih iz drugega odstavka 8. člena Uredbe. Organ je sam izmeril, da je višina tega objekta 3 m, globina pa je manj kot 1 m, nosilnega razpona ni, ker je položen na teren, za njegovo izgradnjo ni bilo izvedenega reliefnega preoblikovanja terena (vse je bilo izvedeno na nasutju izkopa za klet). Torej je sporni objekt dejansko enostaven objekt. 14. Tožeča stranka je trdila, da je organ napačno uporabil materialni predpis, to je GZ, Uredbo in Tehnično smernico, nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje ter zagrešil kršitev pravil postopka. Sodišču je predlagala, da izpodbijano odločbo organa odpravi. Zahtevala je še povrnitev stroškov postopka v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti.

15. Tožena stranka je po pozivu sodišča posredovala upravni spis, medtem ko na tožbo ni odgovorila.

**Dokazni sklep**

16. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze v prilogi A2- A4. 17. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožeče stranke, saj tožeča stranka na narok dne 10. 10. 2023, na katerega je bila vabljena z vabilom na zaslišanje, ni pristopila in svojega izostanka ni opravičila. Sodišče je kot prepozen zavrnilo dokazni predlog za branje oziroma vpogled skic iz PGD in geodetskega načrta (priloga A5), saj gre za listine, ki jih tožeča stranka ni predložila v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in ni navajala upravičenih razlogov, čemu tega ni storila pravočasno (20. člen ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1). Sodišče je nadalje zavrnilo dokazna predloga tožeče stranke za zaslišanje priče P. P. in za postavitev izvedenca gradbene stroke, saj tožeča stranka ni pojasnila, katera med strankama sporna dejstva s ponujenima dokazoma dokazuje.

**K I. točki izreka**

18. Tožba ni utemeljena.

19. V predmetnem upravnem sporu je sporna odločitev o izreku ukrepa organa (gradbene inšpektorice), s katerim je ta tožeči stranki naložil ustavitev gradnje AB podpornega zidu v skupni dolžini 23,25 m, ki je v dolžini 1,25 m visok 1,9 m, v nadaljevanju pa je v dolžini 22 m visok 1 m (objekt „P+R“), in je izveden na zahodni strani vhoda v stanovanjsko - kmetijski objekt, na parceli 5708/19 katastrska občina ..., ob dovozni poti, in gradnje objekta, ki ga sestavlja stopnišče z AB podpornimi zidovi ob njem, tlorisnih dimenzij približno 5 x 4 m, višine 3 m, ki je izveden ob vhodu v klet v stanovanjsko - kmetijskega objekta, na vzhodni strani vhoda, na parceli 5708/19 katastrska občina ... (objekt „T“). Sporno je, ali sta glede na pravnomočno gradbeno dovoljenje št. 351-118/2018-18 z dne 22. 10. 2018 Upravne enote Piran objekta „P+R“ in „T“ neskladna gradnja.

20. Organ je svojo odločitev pravilno oprl na materialne določbe GZ, ki je veljal v času sporne gradnje. Ta je določal, da je za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta treba: - imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje; - začetek gradnje objekta prijaviti v skladu s 63. členom GZ (prvi odstavek 4. člena GZ). Gradnjo je treba izvajati skladno z gradbenim dovoljenjem (tretji odstavek 4. člena GZ). V prvem odstavku 5. člena je GZ določal izjemo od citiranega pravila. Gradbeno dovoljenje za gradnjo in prijava začetka gradnje nista pogoj za: - enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist; - začasen objekt; - izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Iz 17. in 19. točke prvega odstavka 3. člena GZ izhaja, da se med nedovoljene objekte uvrščajo nelegalen objekt, neskladen objekt in nevaren objekt. Neskladen objekt je objekt, ki ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, vendar se gradi ali je zgrajen v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, tako, da ga je gradbeno-tehnično mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem in pri tem ne gre za dopustna odstopanja v skladu s 66. členom GZ.

21. Med strankama ni sporno, da je v skladu z zgoraj navedenim gradbenim dovoljenjem tožeča stranka med drugim pridobila pravico gradnje nezahtevnega objekta – podpornega zidu, pri čemer gradbeno dovoljenje določa, da sta ob uvozu v klet na vsaki strani predvidena oporna zidova višine 2 m, širine 0,4 m in dolžine 1,1 m, iz armiranega betona, obložena s kamnom. Prav tako sta v skladu z gradbenim dovoljenjem za utrditev brežine ob poljski poti predvidena dva oporna zidova višine 1 m kot enostavna objekta. Sodišče dodaja, da so oporni zidovi v skladu s prilogo 1 Uredbe klasificirani kot gradbeno inženirski objekti, pri čemer so oporni zidovi, ki so predmet gradbenega dovoljenja, glede na merila razvrščanja in mejne vrednosti, določene v prilogi 1 Uredbe, pravilno razvrščeni kot nezahteven objekt (oporna zidova ob uvozu v klet višine 2 m, širine 0,4 m in dolžine 1,1 m) in enostaven objekt (oporna zidova ob poljski poti višine 1 m). Čeprav tožeča stranka organu očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa iz njenih navedb izhaja, da ne izpodbija dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na oporni zid „P+R“. Te pa so v tem, da je organ ugotovil, da je tožeča stranka na zahodni strani uvoza v klet zgradila podporni zid iz armiranega betona v dolžini 1,25 m in višini 1,9 m ter v nadaljevanju v dolžini 22 m in višini 1 m. Ključnega pomena je, da tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitve organa, da je oporni zid višine 1,9 m konstrukcijsko povezan z opornim zidom višine 1 m. Sodišče pripominja, da je v izpodbijani odločbi povzeta izjava tožeče stranke, dana v upravnem postopku, da je potrebno zid „P“ od zidu „R“ še konstrukcijsko ločiti z rezom betna in stik nato zatesniti. Tožeča stranka je tako že v upravnem postopku pritrdila ugotovitvam organa o tem, da je oporni zid v delu, kjer se njegova višina spremeni, konstrukcijsko povezan. Nadaljnje navedbe tožeče stranke o nameri po konstrukcijski ločitvi objekta pa so pravno neupoštevane. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.

22. Prvi odstavek 3. člena Uredbe določa, da se razvršča samostojen objekt. Objekt se glede na zahtevnost razvrsti po njegovi pretežni namembnosti. Če posamezna funkcionalna enota enake namembnosti izpolnjuje merilo za razvrstitev v višjo vrsto zahtevnosti, se v to vrsto zahtevnosti razvrsti celotni objekt. Objekti, ki se dotikajo, vendar niso konstrukcijsko, požarno, vsebinsko ali drugače fizično povezani in ne poslabšajo gradbenotehničnih lastnosti objekta, katerega se dotikajo, se razvrščajo kot samostojen objekt. Tako že na podlagi citiranega določila ni mogoč sklep, da se lahko oporni zid „P“ višine 1,9 m in oporni zid „R“ višine 1 m vsak zase štejeta za samostojni objekt, saj sta poleg tega, da se dotikata, tudi konstrukcijo povezana.

23. Trditve tožeče stranke, da zaključek, da gre za samostojna objekta, omogoča deseti odstavek 2.2 točke Tehnične smernice, so zmotne in po mnenju sodišča temeljijo na napačni interpretaciji vsebine navedenega pojasnila. Sodišče ugotavlja, da je Tehnična smernica pripravljena in objavljena na podlagi četrtega odstavka 2. člena Uredbe, ki določa, da se pojasnjevalna pravila za klasificiranje objektov in za razvrščanje objektov po zahtevnosti gradnje ter primeri njihovega klasificiranja in razvrščanja določijo s tehnično smernico v skladu z zakonom, ki ureja graditev. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da Tehnična smernica v tem delu razlaga pravila razvrščanja, pri čemer izhaja iz citiranega prvega odstavka 3. člena Uredbe. Deseti odstavek 2.2 točke Tehnične smernice pa v celoti glasi: „ Kadar so objekti blizu drug drugega, se v skladu s prvim odstavkom 3. člena kot samostojni objekt razvrščajo tisti objekti, ki se sicer lahko celo dotikajo, a niso konstrukcijsko, požarno, vsebinsko ali drugače fizično povezani in ne poslabšajo gradbenotehničnih lastnosti bližnjega objekta. Za poslabšanje gradbenotehničnega stanja šteje predvsem zmanjšanje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev. Kadar gre za vpliv na konstrukcijo sosednjega objekta, se nevarnost vpliva bistveno zmanjša, če so temelji sosednjega enostavnega ali nezahtevnega objekta od obstoječega objekta oddaljeni vsaj za dvokratnik njihove največje globine. Takšne zahteve niso pomembne pri graditvi ograj in enostavnih opornih zidov ter podobnih enostavnih gradbeno inženirskih objektov in drugih gradbenih posegov. Z vidika požarne varnosti je treba upoštevati gorljivost fasade obeh bližnjih objektov ter vrsto in velikost odprtin ter objekte ustrezno razmakniti.“ Prvi stavek desetega odstavka 2.2 točke Tehnične smernice je vsebinsko enak tretjemu stavku prvega odstavka 3. člena Uredbe. Ta v bistvenem določa, da se objekti, ki se dotikajo, razvrščajo kot samostojni objekti ob kumulativni izpolnitvi dveh pogojev: - da niso konstrukcijsko, požarno, vsebinsko ali drugače fizično povezani; - da ne poslabšajo gradbenotehničnih lastnosti objekta, katerega se dotikajo. Tehnična smernica pa nato v nadaljevanju desetega odstavka 2.2 točke, ki jo tožbeno izpostavlja tožeča stranka, pojasnjuje, kdaj se šteje, da se gradbenotehnično stanje poslabša. V tem delu iz vidika gradbenotehničnih lastnosti pojasnjuje vpliv na konstrukcijo sosednjega objekta (ki torej ne smeta biti konstrukcijo povezana – prvi pogoj) in daje smernice za medsebojno oddaljenost objektov. Pri tem navaja, da zahteve po oddaljenosti objektov med drugim niso pomembne pri graditvi enostavnih opornih zidov. V tem delu tako Tehnična smernica razlaga enega od dveh pogojev za razvrščanje objekta kot samostojnega, ta pogoj pa se nanaša na gradbenotehnični vpliv objektov. Pojasnjuje vpliv oddaljenosti objekta na konstrukcijo sosednjega objekta in daje smernice glede oddaljenosti, da ne bi nastopilo poslabšanje gradbenotehničnega stanja objektov, kar pa ni pomembno pri opornih zidovih. Z drugimi besedami – dva oporna zidova se lahko razvrstita kot samostojna objekta, četudi je njuna oddaljenost manjša od te, ki jo navaja Tehnična smernica, vendar ob izpolnitvi prvega pogoja, ta pa je, da oporna zidova nista konstrukcijsko povezana. Tožeča stranka tako nima prav, da po Tehnični smernici pri opornih zidovih konstrukcijska povezanost ni pomembna. Gre za to, da se bližina opornih zidov ne šteje za tak vpliv na konstrukcijo sosednjega opornega zidu, da bi šlo za poslabšanje gradbenotehničnega stanja. Sodišče na tem mestu dodaja, da je inšpekcijski nadzor namenjen presoji skladnosti izvajanja gradnje z gradbenim dovoljenjem in ne s PGD, na katerega se tožbeno sklicuje tožeča stranka. Poleg tega tožeči stranki pojasnjuje, da iz zgoraj navedenega izhaja, da za presojo samostojnosti objektov ni odločilen stik oziroma dotik objektov, temveč njihova konstrukcija ali drugačna povezanost, kot izhaja iz citiranih predpisov. Pri tem za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni pomembno, kakšno odločitev glede samostojnosti gradnje je organ sprejel glede drugih opornih zidov, zgrajenih v okviru zunanje ureditve objekta.

24. Po presoji sodišča je organ na podlagi ugotovljenih dejstev napravil pravilen sklep, da gre za en objekt in opornega zidu „P+R“ ni mogoče obravnavati ločeno, kot se zavzema tožeča stranka. Dejanski zaključek organa, da je tožeča stranka na zahodni strani vhoda v klet namesto podpornega zidu dolžine 1,1 m in višine 2 m, za katerega je bilo kot za nezahteven objekt izdano gradbeno dovoljenje, zgradila podporni zid skupne dolžine 23,25 m, pri čemer je podporni zid na razdalji 1,25 m visok 1,9 m, na razdalji 22 m pa je visok 1 m, je pravilen.

25. Predmet izpodbijanja pa je upravna odločba tudi v delu, ki se nanaša na objekt „T“. S to označbo je organ opredelil gradnjo v naravi, ki zajema nezahteven podporni zid dolžine 1,25 m in višine 1,9 m na vzhodni strani vhoda v klet, z zunanjimi stopnicami in betonskima opornima zidovoma na vsaki strani stopnic. Tudi v tem delu je med strankama sporna razvrstitev gradnje, saj je za presojo skladnosti gradnje ključno, ali je objekt „T“ šteti kot en samostojni objekt ali gre za gradnjo nezahtevnega podpornega zidu, v nadaljevanju pa za vzdrževalna dela, kamor potrditvah tožeče stranke spada stopnišče. Pravno odločilno dejstvo, na katerem je tožena stranka utemeljevala svoj sklep, da gre za en objekt, je konstrukcijska povezava opisanih delov gradnje. Za presojo utemeljenosti tožbe je bistveno, da tožeča stranka tudi v tem delu ni izpodbijala dejanske ugotovitve o konstrukcijski povezanosti podpornega zidu s stopniščem in opornima zidovoma ob stopnišču. Konstrukcijska povezanost vseh delov objekta „T“ je tako nesporno dejstvo med strankama, na podlagi katerega sodišče kot pravilnega sprejema materialnopravni zaključek izpodbijane odločbe, temelječ na že citiranih merilih razvrščanja po Uredbi in Tehnični smernici, da se lahko objekt „T“ obravnava zgolj kot en objekt in gradnje ni mogoče obravnavati ločeno kot nezahtevnega objekta (podporni zid), vzdrževalnih del (stopnišče) in enostavnega objekta (oporni zid ob stopnišču). Enota, ki se klasificira, je posamezni objekt kot celota, ločeno pa le, če so deli konstrukcijsko in funkcionalno samostojni. Povezane gradnje ni dovoljeno deliti na dele, ki bi ločeno predstavljali objekt manjše zahtevnosti ali celo vzdrževalna dela, temveč jih je ravno zaradi povezanosti treba razvrščati kot en celovit objekt. 26. Trditve tožeče stranke, da je gradnjo „T“, če jo je šteti kot en objekt, po splošnih merilih iz drugega odstavka 8. člena Uredbe potrebno razvrstiti kot enostavni objekt, nimajo podlage v materialnem pravu. Tožeča stranka namreč spregleda, da je del objekta podporni zid, ki je glede na svoje dimenzije v skladu s prilogo 1 Uredbe v pravnomočnem gradbenem dovoljenju opredeljen kot nezahteven objekt. Peti odstavek 4. člena Uredbe pa določa, da če je v preglednici iz priloge 1 določena drugačna mejna vrednost istega merila kot v 5., 7. in 8. členu Uredbe, se upošteva vrednost iz preglednice iz priloge 1. Bistveno za presojo utemeljenosti tožbe je, da je bila v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem na vzhodni strani vhoda v klet dovoljena gradnja nezahtevnega objekta - podpornega zidu dolžine 1,1 m in višine 2 m, zgrajen pa je objekt tlorisnih dimenzij 5 x 4 m in višine 3 m. 27. Tožeča stranka je odločbo v delu, ki se nanaša na neskladnost gradnje opornega zidu „P+R“ in objekta „T“, neutemeljeno izpodbijala tudi z ugovorom kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve odločbe in posledične nezmožnosti vložitve pritožbe. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi odločbe. Za preizkus materialne zakonitosti je predvsem potrebno, da so v obrazložitvi navedeni materialni predpisi in njihove določbe, na katere je odločitev oprta, ugotovljeno dejansko stanje in subsumcija dejanskega stanja pod relevantno pravno normo. Upravni organ mora v obrazložitvi odločbe odgovoriti tudi na vse pravno pomembne strankine ugovore, postavljene v upravnem postopku, saj se na ta način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. ter 25. člena Ustave.

28. V konkretni zadevi je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je organ presojal tudi, ali je neskladnost obravnavanih objektov izključena zaradi tega, ker je zid grajen v okviru dopustnega odstopanja v skladu s 66. členom GZ. Organ je citiral prvi odstavek 66. člen GZ, ki določa, da so pri izvajanju gradnje v času veljavnosti gradbenega dovoljenja dopustna manjša odstopanja od gradbenega dovoljenja in potrjene dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, če je odstopanje takšno, da: - se ne posega na druga zemljišča, kot so določena v gradbenem dovoljenju; - je skladno z določbami prostorskega izvedbenega akta, ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja, ali s pogoji, določenimi v lokacijski preveritvi, - se posamezne zunanje mere stavbe, določene v gradbenem dovoljenju (širina, višina, dolžina, globina, polmer in podobno) ne povečajo za več kot 0,3 m ali se posamezne dimenzije zmanjšajo; - ne vpliva na mnenja pristojnih organov in njihove pogoje, določene v gradbenem dovoljenju, in je skladno s predpisi s področja mnenjedajalca, - so ne glede na drugačno tehnično rešitev od potrjene v gradbenem dovoljenju, izpolnjene bistvene in druge zahteve po predpisih, ki so veljali v času izdaje gradbenega dovoljenja; - v samem bistvu ne spremeni objekta in njegove namembnosti.

29. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja nesporno dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje med drugim izdano za gradnjo nezahtevnega objekta – podpornega zidu, pri čemer gradbeno dovoljenje določa, da sta ob uvozu v klet na vsaki strani predvidena oporna zidova višine 2 m, širine 0,4 m in dolžine 1,1 m. Del pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga vsebuje obrazložitev, je tudi ugotovitev organa, da je na zahodni strani uvoza v klet v naravi zaradi konstrukcije povezanosti zgrajen en objekt („P+R“) in ne več ločenih objektov (objekt „P“ in objekt „R“). Gre za objekt v dolžini 23,23 m, pri čemer je v dolžini 1,25 m visok 1,9 m, v dolžini 22 m pa je visok 1 m. Odločba vsebuje tudi obrazložitev, da se na vzhodni strani uvoza v klet nahaja objekt „T“ tlorisnih dimenzij 5 x 4 m in višine 3 m.1 Organ je pojasnil, da je tako objekt „P+R“ kot objekt „T“ konstrukcijsko povezan in njunih delov ni mogoče obravnavati kot ločenih objektov2 ter da ne gre za manjša dopustna odstopanja, ker so objekti povečani za več kot 0,3 m.3 Nadalje je organ na podlagi pridobljenih dokazov in ugotovljenih dejstev zaključil, da ne gre za dopustna odstopanja v skladu s 66. členom GZ, zato gradnja objektov „P+R“ in „T“ glede na pogoje gradbenega dovoljenja predstavlja neskladno gradnjo.4 Organ sicer res ni izrecno navedel, v katerem delu in za koliko dimenzije posameznega objekta presegajo mere, določene v gradbenem dovoljenju, a sodišče meni, da je z navedbo dimenzij objektov, za katere je izdano gradbeno dovoljenje, in dimenzij dejansko zgrajenih objektov ter navedbo določbe 66. člena GZ tožena stranka v zadostni meri pojasnila, kaj utemeljuje njeno trditev, da ne gre za manjša dopustna odstopanja, ker je objekt povečan za več kot 0,3 m. Obrazložitev odločbe je tako tožeči stranki zagotavljala učinkovito varstvo njenih pravic.

30. Po vsem navedenem je pravilen zaključek organa, da sta obravnavana objekta neskladna gradnja. Tožeča stranka je za gradnjo nezahtevnega objekta – podpornega zidu na obeh straneh vhoda v klet imela gradbeno dovoljenje, vendar gradnja ni izvedena v skladu z navedenim gradbenim dovoljenjem, hkrati pa presega dopustna odstopanja po prvem odstavku 66. člena GZ. Organ je utemeljeno izrekel v 83. členu GZ predpisane inšpekcijske ukrepe. Po navedenem je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

31. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določilom odločilo, da jih trpi sama.

1 Drugi odstavek na 3. strani izpodbijane odločbe. 2 Drugi odstavek na 3. strani izpodbijane odločbe in drugi odstavek na 4. strani izpodbijane odločbe. 3 Drugi odstavek na 4. strani izpodbijane odločbe. 4 Drugi odstavek na 6. strani izpodbijane odločbe.