Jedro

Posledica obvestila dolžniku (toženi stranki) o odstopu terjatve zavarovalnici je, da od trenutka, ko je seznanjen o odstopu terjatve, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku (zavarovalnici). Toženčeva obveznost vračila kredita bi prenehala samo v primeru, če bi jo izpolnil. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da terjatev po kreditni pogodbi z dne 29. 5. 2005 za glavnico 4.485,74 EUR s pripadki ni bila plačana in ker je tožeča stranka z obvestilom o zavrnitvi zahtevka za plačilo zavarovalnine z dne 23. 8. 2012 (A20) dokazala, da ima interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, ker do zakonite subrugacije v smislu 275. člena OZ, ni prišlo, pritožbena navedba o pomanjkanju aktivne legitimacije, ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 157324/2012 z dne 19. 10. 2012 v prvem odstavku izreka za zneska 4.485,74 EUR s pripadki ter 27.722,09 EUR s pripadki in v tretjem odstavku za stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR (I.) in toženi stranki naložilo, da tožeči plača stroške pravdnega postopka v višini 711,05 EUR (III.).

2. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti ali delno zavrne, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni upoštevalo ugovora tožene stranke o pomanjkanju aktivne legitimacije za znesek po kreditni pogodbi z dne 29. 5. 2009. Tožeča stranka je po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo 16. 1. 2015 sodišču predložila listino, iz katere izhaja, da je Zavarovalnica zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo zavarovalnine. Sodišče skladno z določilom 286. člena ZPP tega dokaza ne bi smelo upoštevati. Glede zneska po posojilni pogodbi z dne 11. 10. 2011 je sodišče brez podlage popravilo pomoto tožeče stranke pri odštevanju, tako da je štelo, da gre za povečanje tožbenega zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba nekritično prezre, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi aktivna legitimacija ni bila sporna. Prav tako tudi ne v pripravljalni vlogi, ki jo je tožena stranka vložila v juniju 2013, niti kasneje v pripravljalni vlogi iz oktobra 2014. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 tožena stranka aktivne legitimacije tožeče stranke ni problematizirala. Ugovor aktivne legitimacije je uveljavljala prvič s pripravljalno vlogo v decembru 2014. Na ugovor se je s pripravljalno vlogo v januarju 2015 odzvala tožeča stranka in pojasnila okoliščine, s katerimi je utemeljevala aktivno legitimacijo, ter priložila obvestilo zavarovalnice o zavrnitvi odškodninskega zahtevka (A20). Zato ugovor prekluzije ni utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje, ki je skladno z določilom četrtega odstavka 286. člena ZPP v dokazni oceni upoštevalo tudi ta dokaz, pa pravilna.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da tožeča stranka ne more od nje zahtevati plačila kreditne obveznosti po kreditni pogodbi z dne 29. 5. 2009 za znesek glavnice 4.485,84 EUR, ker jo je obvestila, da je terjatev odstopila zavarovalnici.

7. Posledica obvestila dolžniku (toženi stranki) je, da od trenutka, ko je seznanjen o odstopu terjatve, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku (zavarovalnici). Toženčeva obveznost vračila kredita bi prenehala samo v primeru, če bi jo izpolnil. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da terjatev po kreditni pogodbi z dne 29. 5. 2005 za glavnico 4.485,74 EUR s pripadki ni bila plačana in ker je tožeča stranka z obvestilom o zavrnitvi zahtevka za plačilo zavarovalnine z dne 23. 8. 2012 (A20) dokazala, da ima interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, ker do zakonite subrugacije v smislu 275. člena OZ, ni prišlo, pritožbena navedba o pomanjkanju aktivne legitimacije, ni utemeljena.

8. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je tožeča stranka v zvezi z drugo kreditno pogodbo, ki je bila sklenjena 11. 10. 2011 zaradi delnega plačila, na naroku dne 23. 3. 2005 delno umaknila tožbeni zahtevek tako, da je vztrajala pri plačilu glavnice 24.552,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2012 do plačila. Na glavni obravnavi 22. 8. 2016 je postavila zahtevek na plačilo glavnice 27.722,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2014 dalje. Zato je pravilna odločitev sodišča, da je povečanje glavnice obravnavalo kot povečanje obstoječega zahtevka v smislu določila 184. člena ZPP.

9. Res je sicer, da umika oziroma delnega umika stranka ne more preklicati, vendar pa to ne pomeni, da se je za znesek, za katerega je tožbo umaknila, zahtevku odpovedala. Posledično je pravilna odločitev sodišča, ki je spremembo tožbe dovolilo, kljub nasprotovanju tožene stranke, potem ko je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankami, in s tem preprečilo, da se ne bi po nepotrebnem sprožali novi pravdni postopki (185. člen ZPP).

10. Očitane kršitve Zakona o pravdnem postopku sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Ker v pritožbenem postopku ni sporno, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi na račun dolga po obeh posojilnih pogodbah plačala več, kot je ugotovilo to sodišče v sodbi prve stopnje, ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče, je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).