Jedro

Glede pravila iz drugega odstavka 7. člena Uredbe št. 448/2004 višje sodišče meni, da se tožeča stranka v konkretnem primeru nanj ne more neposredno sklicevati. To pravilo namreč ni oblikovano v smislu, da bi na podlagi javnega razpisa izbranemu kandidatu podeljevalo pravico do povrnitve nepovratnega DDV-ja kot upravičenega stroška. Pravilo "samo" določa, kateri izdatki so in kateri niso upravičeni do sofinanciranja iz strukturnih skladov. Znotraj razpoložljivih sredstev pa ima vsaka država članica možnost lastne presoje, katere stroške bo dejansko priznala za upravičene in katere ne. Povedano drugače: države članice se lahko odločijo, da določenega, sicer po uredbi EU upravičenega stroška, ne bodo financirale. Morajo pa pri postavljanju meril financiranja upoštevati temeljna načela financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov.

Tožeča stranka bi ob potrebni skrbnosti (kar vključuje tudi poznavanje davčne zakonodaje) morala vedeti, da ji davčni predpisi (ker je šlo za neobdavčeno dejavnosti) odbitka DDV ne dovoljujejo in se na drugačna ustna pojasnila (tudi če bi bila res dana) ne bi smela ozirati. V kolikor s temi predpisi ni bila seznanjena, pa mora posledice svoje zmote (ki v nobenem primeru ni bila opravičljiva, saj se tožeča stranka te domnevne informacije niti ni trudila preveriti, pa bi jo morala, ko je delala kalkulacijo stroškov za prijavo na razpis) sebi pripisati v škodo (ignorantia iuris nocet).

Tožeča stranka je vedela, da če bo na javnem razpisu izbrana, DDV ne bo upravičen strošek in kot tak ne bo predmet sofinanciranja. Če je bila to zanjo nesprejemljiva posledica, se na razpis ne bi smela prijaviti. Ker se je, pa je s tem pristala na kriterije razpisa, med drugim, da DDV v nobenem primeru ne bo upravičen strošek. S takšnim kriterijem v Javnem razpisu tožena stranka (kot že zgoraj pojasnjeno) tudi ni kršila nobene prisilne norme prava EU, prav tako je utemeljeno zavrnila uporabo kasneje sprejetih Navodil. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja, posledično tudi o njeni odškodninski odgovornost ni mogoče govoriti. Niti tožeča stranka s tem ni bila nedopustno oškodovana, kot to želi prikazati pritožnica. Tožeča stranka se je namreč s prijavo na Javni razpis strinjala, da DDV ne bo sofinanciran. Nobena krivica pa se ne godi tistemu, ki jo hoče (volenti non fit iniuria).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev delne ničnosti pogodbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo 178.586,23 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 3.817,61 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 26. 2. 2009 podpisali Pogodbo o sofinanciranju izvedbe projekta št.000 v okviru E. (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju). Osnova za Pogodbo o sofinanciranju je bil Javni razpis za izbor operacij za razvoj in izvedbo svetovanja in podpore šolam, e-gradiv ter usposabljanje učiteljev za uporabo A. pri poučevanju in učenju predvidoma za obdobje 2008 - 2013 (v nadaljevanju Javni razpis), njen predmet pa sofinanciranje upravičenih stroškov izvedbe projekta E. Sredstva za izvedbo projekta so bila v pretežni meri zagotovljena iz strukturnih skladov EU (85 %), projekt je imel neprofitno naravo, na podlagi Pogodbe o sofinanciranju pridobljena sredstva pa so imela naravo subvencije.

6. Tožeča stranka v tem postopku uveljavlja delno ničnost Pogodbe o sofinanciranju ter povračilo plačanega zneska davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v zvezi z dostavljenim blagom in opravljenimi storitvami za potrebe izvedbe projekta. Po prepričanju tožeče stranke je DDV v konkretnem primeru upravičen strošek, zato bi ji ga tožena stranka morala povrniti. Da je (nepovratni) DDV upravičen strošek po oceni tožeče stranke določa tako pravo EU (drugi odstavek 7. pravila Uredbe Komisije (ES) št. 448/2004 z dne 10. 3. 20041 in drugi odstavek 11. člena Uredbe (ES) št. 1081/2006 z dne 5. 7. 20062 v povezavi z četrtim odstavkom 56. člena Uredba (ES) 1083/2006 z dne 11. 7. 20063), kot Navodila 2009 z dne 24. 7. 2009 (v nadaljevanju Navodila 2009) in Navodila organa upravljanja. Podrejeno je tožeča stranka plačilo vtoževanega zneska zahtevala na odškodninski podlagi, ker naj bi ji tožena stranka na informativnih dnevih zagotavljala, da ima plačani DDV naravo povratnega DDV-ja. To zagotovilo pa se je kasneje izkazalo kot nepravilno, saj je FURS v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da tožeča stranka ni imela pravice do odbitka DDV, ker so prihodki po Pogodbi o sofinanciranju predstavljali neobdavčljivi promet, glede katerega ni pravice do odbitka DDV. Ker je tožena stranka iz strukturnih skladov prejela sredstva, ki so že vključevala strošek DDV-ja, je tožeča stranka trdila, da je bila tožena stranka na njen račun tudi neupravičeno obogatena.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da Navodila 2008 z dne 1. 8. 2008 (v nadaljevanju Navodila 2008), ki so bila sestavni del Javnega razpisa in v katerih je bilo določeno, da DDV ni upravičen strošek, niso v neskladju (nasprotju) s pravom EU na področju financiranja iz strukturnih skladov, ker: - Uredba (ES) št. 1083/2006 določa, da so potrebna nacionalna pravila o upravičenosti izdatkov; - Uredba (ES) št. 1081/2006 določa (samo), da povratni davek na dodano vrednost kot izdatek ni upravičen do prispevka iz Evropskega socialnega sklada (v nadaljevanju ESS); - 7. člen Uredbe Komisije (ES) št. 448/2004 ne predstavljala prisilnega predpisa v smeri ureditve DDV kot upravičenega izdatka. Nadalje je ocenilo, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila DDV na podlagi Navodil 2009 (ki so določala, da DDV pod določenimi pogoji je upravičen strošek in so bila sprejeta, ko je bila Pogodba o sofinanciranju že sklenjena), ker bi se s tem bistveno in zato nedopustno spremenili pogoji Javnega razpisa. Tožečo stranko torej zavezuje vsebina Navodil 2008 in s čimer se je izrecno strinjala, saj je v prijavnici na Javni razpis podala izjavo, da bo priglašala samo neto stroške brez DDV. Glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka za svoje pavšalne trditve glede obogatitve tožene stranke v višini zneska DDV ni podala nobenih dokazov. Glede zahtevka na odškodninski podlagi pa je presodilo, da tožeča stranka že protipravnosti ravnanja tožene stranke ni izkazala.

8. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da so Navodila 2008, po katerih je bil iz financiranja izključen vsakršen davek na dodatno vrednost (torej ne glede na to ali je šlo za povratni ali nepovratni DDV) v nasprotju s pravom Evropske unije, zlasti z Uredbo št. 1081/2006 in Uredbo št. 448/2004. 9. Po prepričanju višjega sodišča stališču pritožnice, da so Navodila 2008 v nasprotju z Uredbo št. 1081/2006, ni mogoče slediti, saj omenjena uredba v zvezi z nepovratnim DDV-jem nič ne določa. Glede pravila iz drugega odstavka 7. člena Uredbe št. 448/2004 višje sodišče meni, da se tožeča stranka v konkretnem primeru nanj ne more neposredno sklicevati. To pravilo namreč ni oblikovano v smislu, da bi na podlagi javnega razpisa izbranemu kandidatu podeljevalo pravico do povrnitve nepovratnega DDV-ja kot upravičenega stroška. Pravilo "samo" določa, kateri izdatki so in kateri niso upravičeni do sofinanciranja iz strukturnih skladov. Znotraj razpoložljivih sredstev pa ima vsaka država članica možnost lastne presoje, katere stroške bo dejansko priznala za upravičene in katere ne. Povedano drugače: države članice se lahko odločijo, da določenega, sicer po uredbi EU upravičenega stroška, ne bodo financirale.4 Morajo pa pri postavljanju meril financiranja upoštevati temeljna načela financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov5. 10. Glede na zgoraj pojasnjeno se je tožena stranka torej lahko odločila (in pri tem ni kršila nobenih temeljnih načel financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov), da DDV ne bo upravičen strošek in kot tak ne bo predmet sofinanciranja (in so posledično neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, ki izhajajo iz predpostavke, da so bila Navodila 2008 nezakonita, ker naj bi bila v nasprotju z Uredbami EU). Kot pojasnjeno, se država članica lahko odloči, da bo del stroškov projekta (med katere sodi tudi DDV) prenesla na izbranega ponudnika(e) in kar je tožeča stranka (že pred sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju) vedela in se je s tem tudi izrecno strinjala.

Ključni dokazi, ki to potrjujejo so: - prijavnica na Javni razpis, v kateri je tožeča stranka podala izjavo, "da bo pri oddaji računov pri vmesnih in končnem poročilu prijavljala stroške brez DDV (samo neto zneske, ker DDV v nobenem primeru ni upravičen strošek"; - Pogodba o sofinanciranju, v kateri je v drugem odstavku 4. člena izrecno določeno: "Upravičeni stroški projekta morajo biti v skladu z Navodili Ministrstva za šolstvo in šport za izvajanje projektov ESS ..., ki so priloga te pogodbe. Neupravičenih stroškov ministrstvo ne financira, kakor tudi ne iz tega izhajajoče izgube sredstev upravičenca". Sestavni del Pogodbe o sofinanciranju, kot tudi razpisne dokumentacije, pa so bila Navodila 2008, v katerih je bilo na strani 5, točka 3. 2. izrecno določeno: "Davek na dodano vrednost ni upravičen strošek za sofinanciranje iz sredstev ESS."; - dejstvo, da DDV med taksativno navedenimi upravičenimi stroški v Javnem razpisu ni omenjen; - nenazadnje pa tudi postopanje tožeče stranke, ki vprašanja dopustnosti nepriznavanja DDV kot upravičenega stroška do trenutka vložitve tožbe (ko je bila Pogodba o sofinanciranju že zdavnaj realizirana) nikoli ni izpostavila, npr. v okviru t. i. faze vprašanj in odgovorov (na podlagi katerih bi tožena stranka lahko še dopolnila in spremenila pogoje in merila razpisa - 4.1/C javnega razpisa), niti zakonitosti javnega razpisa ni izpodbijala v upravnem postopku.

11. Pritožnica sicer trdi, da je bilo samo v Navodilih 2008 določeno, da DDV ni upravičen strošek, Javni razpis pa se na to določbo Navodil 2008 ni skliceval. Vendar je takšno stališče zgrešeno; Navodila 2008 so bila del razpisne dokumentacije v celoti (Dodatek 3 Priloge 3 javnega razpisa). V točki 9., ki jo izpostavlja pritožnica, pa se je Javni razpis samo bolj eksaktno skliceval na Navodila 2008, kot npr. tudi v 4.2/A-2 točki Javnega razpisa. Da v konkretnem primeru pride v poštev določba 3.2. Navodil 2008, izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, s tem pa je sodišče prve stopnje implicitno zavrnilo tožničine navedbe, da so bila Navodila 2008 uporabna le v zvezi z dokazovanjem upravičenih stroškov iz 9. točke Javnega razpisa (in tako očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ni podana).

12. Ker so torej Navodila 2008, ki so bila del razpisne dokumentacije, izrecno določala, da DDV ni upravičen strošek (Javni razpis pa je bil s tem skladen, saj med upravičenimi stroški DDV ni bil naveden), je logično, da Javni razpis ni določal, da bo DDV kril izbrani kandidat, saj se to razume per se. Ker so določbe Javnega razpisa jasne, pa je tudi razlaganje namena Javnega razpisa, ki ga podaja pritožnica, povsem odveč (in claris non fit interpretatio).

13. V zvezi z veljavnostjo Navodil 2008 je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da so bila Navodila 2008 od 10. 6. 2009 v nasprotju z Navodili Organa upravljanja - Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (ki so določala, da nepovratni DDV predstavlja upravičen strošek). Sodišče prve stopnje je na te navedbe implicitno odgovorilo s tem, ko je navedlo razloge za odklonitev uporabe Navodil 2009 (saj le-ta predvidevajo enako, tj. da nepovratni DDV je upravičen strošek). In sicer, da bi njihova uporaba povzročila naknadno spreminjanje (bistvenih) pogodbenih/razpisnih določil in s tem kršitev enakopravnega obravnavanja in transparentnosti, ki sta temeljni načeli v postopku izbire preko javnega razpisa (prim. tretji odstavek 106.f člena Zakona o javnih financah in UPRS II U 388/2014 z dne 6. 10. 2015). To pa tudi po oceni višjega sodišča predstavlja upravičen razlog za odklonitev uporabe Navodil 2009 in Navodil organa upravljanja. Takšna sprememba bi namreč povzročila bistveno izboljšanje položaja tožeče stranke v primerjavi z ostalimi (potencialnimi in dejanskimi) prijavitelji, katerim ni bila dana možnost, da bi bili upravičeni do povračila nepovratnega DDV, oziroma bi, če bi bila ta sprememba upoštevana že v razpisni dokumentaciji, nedvomno vplivala na večjo konkurenco oziroma širši krog potencialnih prijaviteljev. Takšna bistvena sprememba razpisnih/pogodbenih pogojev pa ni dovoljena brez izvedbe novega javnega razpisa.

14. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, češ da izjava v prijavnici ne odraža njene svobodne volje in da je na izjavi morala označiti DA, ker sicer njena prijava na Javni razpis ne bi bila upoštevana. Tožeče stranke namreč nihče ni (pri)silil, da kandidira na razpisu, še manj, kako bi morala izpolniti prijavnico. Tožeča stranka je imela svobodno izbiro ali bo izpolnila DA ali pa NE, pri čemer je vsak odgovor imel svoje posledice6, tako kot pač vsaka poslovna odločitev.

15. Pritožnica sicer pojasnjuje, da je takšno izjavo izpolnila tudi zato, ker naj bi ji bilo s strani tožene stranke ustno pojasnjeno, da si bo lahko vstopni DDV odbijala preko mesečnih obračunov DDV. Vendar te navedbe (tudi če bi se izkazale za resnične) s konkretnim Javnim razpisom in upravičenostjo povračila stroškov nimajo nobene zveze, niti ne morejo biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke - tožeča stranka bi ob potrebni skrbnosti (kar vključuje tudi poznavanje davčne zakonodaje) morala vedeti, da ji davčni predpisi (ker je šlo za neobdavčeno dejavnosti) odbitka DDV ne dovoljujejo in se na takšna ustna pojasnila (tudi če bi bila res dana) ne bi smela ozirati. V kolikor s temi predpisi ni bila seznanjena, pa mora posledice svoje zmote (ki v nobenem primeru ni bila opravičljiva, saj se tožeča stranka te domnevne informacije niti ni trudila preveriti, pa bi jo morala, ko je delala kalkulacijo stroškov za prijavo na razpis) sebi pripisati v škodo (ignorantia iuris nocet). Navedbe tožeče stranke v zvezi z domnevnimi ustnimi navodili Ministrstva se tako izkažejo za nerelevantne, nerelevantne trditve o dejstvih pa niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 213. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato upravičeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič B. G., I. M. P. in M. P. 16. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da naj bi bile trditve tožeče stranke o ustnih zagotovilih ministrstva, da si bo lahko odbijala vstopni DDV, brezpredmetne, ker je tožeča stranka v okviru prijavnice podpisala izjavo, da DDV ne bo prijavljala za financiranje sredstev iz ESS in da to izhaja tudi iz Pogodbe o sofinanciranju. V zvezi s temi razlogi pa pritožnica utemeljeno trdi, da si sodišče prve stopnje očitno ni dobro razjasnilo kaj pomeni uveljavljanje DDV kot odbitek v davčnih obračunih in kaj uveljavljanje DDV kot upravičeni izdatek za financiranje iz ESS. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je to za sodišče enako in isto, vendar ni. Gre za dve ločeni razmerji: eno je razmerje med tožečo in toženo stranko (financiranje izdatkov iz sredstev ESS), drugo pa razmerje med tožečo stranko in davčnim organom (povračilo DDV, če gre za povratni DDV na podlagi davčnega obračuna). Vseeno pa ugotovljeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (v čem bi bilo to podano tudi pritožnica ne pojasni), saj so ostali razlogi sodišča prve stopnje pravilni, jasni in prepričljivi ter zadoščajo za zavrnitev tožbenega zahtevka.

17. Navedbe, zakaj se konkretni DDV ne šteje za povratnega in ali je to pravilno in skladno z načelom davčne nevtralnosti (ki je načelo davčnega prava, ne pa kohezijske politike), niso pomembne za odločitev sodišča. Enako velja za tožničine navedbe, da se ni prijavila na razpis, da bi poslovala z izgubo. Tožničine poslovne odločitve namreč nimajo nobene zveze z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Tudi sicer je bilo v Pogodbi o sofinanciranju jasno določeno, da bo morala eventualno izgubo pokrivati sama. Poleg tega pritožnica sama navaja, da so se na razpis prijavili tudi javni zavodi, ki niso davčni zavezanci in ki torej DDV-ja v nobenem primeru ne bi dobili povrnjenega (niti po davčnih predpisih niti iz ESS). Pa so se vseeno prijavili na razpis. Torej bi se jim tudi brez povrnjenega DDV računica očitno vseeno izšla (glej tudi zapisano v opombi št. 6).

18. Pritožnica še navaja, da so bili drugi udeleženci pri projektu javni zavodi, vendar je bila izrecna želja tožene stranke, da naj bo poslovodeči partner prav tožeča stranka, ker je gospodarska družba, ki naj bi si lahko odbijala DDV in tako prijavljala manjše stroške za financiranje iz sredstev DDV. Te navedbe pa višjega sodišča ne prepričajo. V razmerju do tožene stranke je bilo namreč popolnoma vseeno ali bo izbrani kandidat zavezanec za DDV, saj DDV-ja noben izbrani kandidat (torej če bi bil, kot tudi če ne bi bil zavezanec za DDV) ne bi dobil (so)financiranega.

19. Glede na vse navedeno višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka do povrnitve vrednosti plačanega DDV ni upravičena. Tožeča stranka je namreč vedela, da če bo na javnem razpisu izbrana, DDV ne bo upravičen strošek in kot tak ne bo predmet sofinanciranja. Če je bila to zanjo nesprejemljiva posledica (kot sedaj zatrjuje), se na razpis ne bi smela prijaviti. Ker se je, pa je s tem pristala na kriterije razpisa, med drugim, da DDV v nobenem primeru ne bo upravičen strošek. S takšnim kriterijem v Javnem razpisu tožena stranka (kot že zgoraj pojasnjeno) tudi ni kršila nobene prisilne norme prava EU, prav tako je utemeljeno zavrnila uporabo kasneje sprejetih Navodil. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja, posledično tudi o njeni odškodninski odgovornost ni mogoče govoriti. Niti tožeča stranka s tem ni bila nedopustno oškodovana, kot to želi prikazati pritožnica. Tožeča stranka se je namreč s prijavo na Javni razpis strinjala, da DDV ne bo sofinanciran. Nobena krivica pa se ne godi tistemu, ki jo hoče (volenti non fit iniuria). Da bi bila tožena stranka za znesek DDV neupravičeno obogatena, pa tožeča stranka v postopku ni dokazala, ta ugotovitev sodišča prve stopnje niti ni pritožbeno izpodbijana.

20. Ker pritožba ni utemeljena, niti ni višje sodišče ugotovilo kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Drugi odstavek pravila št. 7 (DDV ter drugi davki in dajatve) Uredbe Komisije (ES) št. 448/2004 z dne 10. marca 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1685/2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/2003 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1145/2003 določa: "DDV, ki ga končni upravičenec ali posamezni prejemnik ne more izterjati na podlagi uporabe posebnih nacionalnih predpisov, predstavlja upravičeni izdatek, če so ti predpisi v celoti v skladu s šesto Direktivo Sveta 77/388/EGS o DDV". 2 Drugi odstavek 11. člena Uredbe (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999 določa: "Naslednji izdatki niso upravičeni do prispevka iz ESS: (a) povratni davek na dodano vrednost; ..." 3 Četrti odstavek 56. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 določa: "Pravila o upravičenosti se določijo na nacionalni ravni, ob upoštevanju izjem, ki jih določajo posebne uredbe za vsak sklad. Zajemajo celotne izdatke, prijavljene v okviru operativnega programa." 4 Glede na pojasnjeno postopek po prvem odstavku 131. člena Zakona o sodiščih, ki ga predlaga pritožnica, po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru ni bil potreben. 5 To so: - pravilo sofinanciranja (EU le delno sofinancira projekt. Zato morajo predlagatelji in partnerji zagotoviti lastna finančna sredstva ali finančna sredstva tretjih oseb, s katerimi prispevajo h kritju stroškov projekta); - pravilo neveljavnosti za nazaj (sofinanciranje je upravičeno le za stroške, ki nastanejo po datumu začetka projekta, ki je določen v sporazumu o nepovratnih sredstvih); - pravilo o nekumulaciji (posameznemu upravičencu se lahko dodelijo le enkratna nepovratna sredstva); - pravilo o prepovedi dvojnega financiranja (isti stroški se iz kateregakoli proračuna v nobenih okoliščinah ne financirajo dvakrat) in - pravilo o neprofitnosti (nepovratna sredstva ne smejo ustvarjati dobička. Če projekt ustvarja dobiček, se izvede analiza finančne vrzeli, da se oceni potreba po morebitnih nepovratnih sredstvih in njihov znesek), gl. npr. Smernice za prejemnike sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter s tem povezanih instrumentov EU. 6 Če izpolni DA, se odreče DDV-ju kot upravičenemu strošku, vendar z možnostjo, da bo na razpisu izbrana in pridobila 6.541.704,00 EUR. Če izpolni NE, pa je bilo že vnaprej jasno, da ne bo pridobila nobenih sredstev.