Jedro

Na podlagi določb 137. in 139. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo le, če si sam ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Ker se tožnik sam hrani, se oblači in slači ter sam skrbi za osnovno osebno higieno, ne izpolnjuje pogojev za dodatek za pomoč in postrežbo.

Podobni dejanski stanovi in enaka uporaba prava kažejo, da v sodbah, na katere se sklicuje pritožba, v primerjavi z odločitvijo v tej zadevi, pravo ni bilo drugače uporabljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 20.3. in 11.7.2007, da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik dolgotrajni sladkorni bolnik, da so mu amputirali obe nogi, da si vbrizgava inzulin, premika se z vozičkom. Živi sam. Sam se oblači in slači, sam se hrani in opravlja fiziološke potrebe, sam skrbi za osnovno osebno higieno. Občasno mu pomagata vnuk in prijatelj. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/99 do 69/2006, v nadaljevanju: ZPIZ-1) ureja dodatek za pomoč in postrežbo v 137. in naslednjih členih. V 137. členu določa pogoje za pridobitev navedene pravice, v 139. členu pa opredeljuje pojem opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Sodišče je ugotovilo, da mora biti poleg neogibne stalne pomoči in postrežbe pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, izkazana (pravilno: dokazana) še potreba po 24-urnem nadzoru svojcev in obvezna strokovna pomoč. Pri taki razlagi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo tega sodišča VIII Ips 9/2000 z dne 12.9.2000. Tožnik pogojev po navedenih določbah ne izpolnjuje, zato je bil njegov zahtevek zavrnjen.

Sodišče druge stopnje (v nadaljevanju: VDSSL) je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi in pravnimi zaključki. Ugotovilo je, da je pogoj za dodatek za pomoč in postrežbo po 139. členu ZPIZ-1, da uživalec pokojnine ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb, to je, da se ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, da se ne more samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno in da ne more opravljati drugih življenjskih opravil, ki so nujno potrebna za ohranjanje življenja. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodatek za pomoč in postrežbo po navedeni določbi ZPIZ-1. VDSSL revizije ni dopustilo.

Zoper sklep VDSSL je tožnik vložil pritožbo. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in revizijo dopusti. Navajal je, da odločitev VDSSL odstopa od sodne prakse oziroma da je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Potem, ko je v pritožbi povzeto dejansko stanje, ki je bilo pomembno za odločitev, se pritožnik sklicuje na zadevi Psp 223/95 in Psp 210/2002. Iz zadeve iz leta 1995 izhaja, da je uživalcu pokojnine pomoč in postrežba neogibno potrebna za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v prostoru in izven njega, ne more se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti in ne more skrbeti za osebno higieno. Iz zadeve Psp 210/2002 izhaja, da je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičenec ni podhranjen in da ni higiensko in zdravstveno zanemarjen. Ugotovljene okoliščine pa izkazujejo (pravilno: dokazujejo), da je tožnik podhranjen, higiensko zanemarjen in tudi zdravstveno ogrožen.

Pritožba je bila na podlagi 366. v zvezi s 344. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 45/2008), v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča U-I-55/04-10 in Up 90/04-15 z dne 6.4.2006, vročena toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: VDSSL) se lahko stranka zaradi razloga iz druge alineje prvega odstavka v tridesetih dneh pritoži zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dovolilo revizije. Pritoži se torej lahko, „če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo“. To določbo je to sodišče v številnih odločbah razlagalo tako, da mora pritožnik navesti opravilne številke zadev VDSSL od katerih bi naj odstopala izpodbijana odločba in tudi navesti razloge, ki to utemeljujejo. Enako načelo velja ob trditvi, da praksa VDSSL odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navedene morajo biti opravilne številke odločb z utemeljitvijo, v čem so neskladnosti med odločbami VDSSL in odločbami Vrhovnega sodišča. Pritožba ne zatrjuje odstopanja od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato v tej smeri izpodbijanega sklepa ni bilo potrebno preizkusiti.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja navedenega v sodbi VDSSL, opr. št. Psp 223/95 z dne 30.5.1996, izhaja, da tožnica ni izpolnjevala pogojev 147. in 148. člena tedaj veljavnega ZPIZ. Čeprav je bila dolgotrajni sladkorni bolnik, prebolela je možgansko kap, bila pa je tudi slabovidna, je bil njen zahtevek na dodatek za pomoč in postrežbo zavrnjen. S sodbo opr. št. Psp 210/2002 z dne 9.5.2003 je VDSSL ugotovilo, da je bil tožnik paraplegik, da se je lahko samostojno hranil in da zgornja uda nista motorično prizadeta. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo. Podobni dejanski stanovi in enaka uporaba prava (določb 147. in 148. člena prej veljavnega ZPIZ oziroma 137. in 139. člena ZPIZ-1) kažejo, da v navedenih sodbah, v primerjavi z odločitvijo v tej zadevi, pravo ni bilo drugače uporabljeno.

Ker torej ni podan pritožbeni razlog iz druge alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (353. v zvezi s 365. členom ZPP in tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).