Jedro

Pogodba, ki je sklenjena v nasprotju z 52. členom ZZZDR, je po stališču sodne prakse le izpodbojna, ne pa nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v bistvenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je absolutno neveljavnost aneksa h kupni pogodbi št. 91 z dne 15.11.1991, ki je bil sklenjen dne 17.10.1996 in na podlagi katerega se je prenašala nepremičnina stanovanjska hiša - dvojček s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem v Ljubljani, last I.T.. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na navedbo, da se omenjena nepremičnina nahaja na parc. št. 73/19 in 73/8 k.o. ter odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 229.505,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper obsodilni del sodbe sta pritožbo vložila prvotoženec in I.T., ki se je kot intervenient pridružil prvotoženi stranki v pravdi z vlogo z dne 3.3.1999. Prvotoženec je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77, ki se uporablja v tem postopku na podlagi prehodne določbe 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku). Navaja, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vabila na obravnavo dne 6.1.1999 ni prejel, vročilnico sta podpisala ali hčerka Ž. ali sin D.. Z zadevo je bil seznanjen šele, ko je prejel vabilo na obravnavo dne 3.2.1999, ker pa same tožbe ni prejel, ampak le priloge k tožbi, se o zadevi ni mogel izjasniti, pa tudi rok do obravnave je bil prekratek. Dne 24.2.1999 si je pooblaščenka v spisu kopirala tožbo, odgovor na tožbo je bil vložen na sodišču dne 1.3.1999 in v prilogah se je nahajalo potrdilo o odsotnosti prvotoženca za 3.2.1999 in 3.3.1999. Tega je res napisalo toženčevo podjetje, saj mu ga kdo drug ne more niti izstaviti. Dodatno v pritožbi prilaga potrdilo Kmetijsko veterinarskega zavoda, da je bil dne 3.2.1999 tam prisoten zaradi popravila računalniške mreže. Obravnave dne 3.3.1999 bi se pooblaščenka prvotoženca udeležila, v kolikor ne bi šlo za nerazumno zamudo sodišča. V nadaljevanju pritožnik trdi, da je izpodbijani aneks tripartitna pogodba, v kateri je kot kupec stanovanja nastopil njegov oče I.T., tako da aneks po vsebini predstavlja prenos lastninske pravice od toženca na njegovega očeta, ob soglasju prvotnega prodajalca. Izvajanja sodišča v zvezi s pravno naravo aneksa so prepričljiva, vendar naperjena v napačno smer, saj aneks ni bil sklenjen po določbah Stanovanjskega zakona, niti po drugih členih ZOR, ki jih navaja sodišče. Sodba zavzema stališče, da predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev, zaradi česar ima tožnica tudi pravni interes oziroma aktivno legitimacijo v tej zadevi. Prvotoženec meni, da gre v tem primeru za predhodno vprašanje, ki se rešuje v zadevi ugotovitve skupnega premoženja opr. št. II P 854/96. Sodišče bi lahko to vprašanje reševalo kot predhodno vprašanje, vendar z malo več skrbnosti. Tako razen tožnice nikogar ni zaslišalo, čeprav je toženec predlagal, da se ga zasliši, prav tako tudi njegovega očeta I.T.. Vsekakor pa meni, da povzemanje zaslišanj iz drugih zadev ne zadostuje, ampak morajo biti določene priče in stranke tudi neposredno zaslišane. Sodišče prve stopnje je na štirih obravnavah rešilo vprašanje obsega skupnega premoženja, ki ga isto sodišče v drugačni sestavi rešuje že od leta 1996. Zato ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je odločitev vsaj preuranjena, če ne popolnoma napačna. Predlaga razveljavitev zadeve ter vrnitev v ponovno odločanje. Tudi stranski intervenient očita sodišču najprej bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, češ da mu ni bila dana možnost udeleževati se postopka. Pooblaščenka intervenienta je dne 3.3.1999 vložila vlogo s prijavo intervencije, sodišče pa bi moralo zaradi nerazumne zamude narok istega dne preložiti. V danem primeru gre za ugotovitev ničnosti spornega aneksa, intervenient pa je pogodbena stranka, nanj bi se učinki ničnosti neposredno raztezali, zato ima položaj nujnega in enotnega sospornika. Glede na pravočasno prijavo intervencije bi moralo sodišče znova odpreti glavno obravnavo in vsem strankam dati možnost udeležbe. Materialno pravo je pri presoji neveljavnosti aneksa napačno uporabljeno, saj ni bistveno za presojo, kdo je kot pogodbena stranka naveden v uvodu pogodbe, temveč kdo je pogodbo podpisal. Tožbo bi bilo treba uperiti zoper vse pogodbene stranke, sicer sodišče ne more ugotoviti absolutne neveljavnosti pravnega posla. Tudi intervenient ponavlja stališče prvotožene stranke, da gre v konkretnem primeru na eni strani za razvezo pogodbe med toženima strankama in na drugi strani za sklenitev nove pogodbe med drugotoženo stranko in intervenientom. Poudarja, da je intervenient aneks prijavil na davčni upravi in plačal prometni davek od tržne vrednosti nepremičnine, drugotožena stranka pa je ponovno overila svoj podpis. Ko sodišče ocenjuje moralnost in poštenost pravdnih strank in intervenienta, pa mora upoštevati, da je intervenient začel graditi hišo na P. 3 v Ljubljani sam z lastnimi sredstvi že leta 1960, zaradi pomanjkanja sredstev pa nato lastnino prenesel na svojega delodajalca, ki je takrat dokončal zidavo. Vsa leta je v celoti sam vzdrževal hišo, vanjo investiral in zanjo skrbel ter še povečal njeno vrednost. Sodišče bi se lahko vprašalo o moralnosti in poštenosti tožnice same, ki je v hišo prišla brez vsega, njena zahteva po ugotovitvi 70 % deleža na nepremičnini pa je v nasprotju s pravičnostjo in moralo. Bistveno za to pravdo je, da je intervenient s spornim aneksom samo kupil nepremičnino, ki je tako in tako pripadala njemu in želel preprečiti, da bi prišlo do razveze kupoprodajne pogodbe. Intervenient je plačal polog in 30 prvih obrokov ter od sklenitve spornega aneksa plačeval tudi vse obroke vnaprej. Vmesne obroke, ki jih je z zamudo in neredno plačeval prvotoženec, pa je intervenient pobotal z dolgovi tožnice in prvotoženca iz naslova tekočih stroškov vzdrževanja in obratovanja nepremičnine. Tudi intervenient predlaga razveljavitev sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti oziroma vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvotožene stranke in na pritožbo stranskega intervenienta. Meni, da je sodišče dejansko stanje popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialen predpis, zato predlaga zavrnitev obeh pritožb, ker so trditve prvotoženca in stranskega intervenienta povsem nesprejemljive. Sicer pa oporeka intervenientu pravico udeležbe v tem postopku in predlaga, naj se stranska intervencija zavrne. Pritožbi sta utemeljeni. Po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljene trditve obeh pritožnikov o nepravilnem postopanju prvostopnega sodišča, kolikor se pritožbi nanašata na zatrjevane kršitve prvotoženčevih in intervenientovih procesnih pravic obravnavanja pred sodiščem, kar sicer pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila prvemu tožencu vročena tožba skupaj z vabilom na glavno obravnavo in vabilom za zaslišanje dne 8.12.1998, pa se glavne obravnave dne 6.1.1999 brez opravičila ni udeležil. Iz povratnice, pripete k list. št. 5 spisa izhaja, da je sodno pošiljko osebno prejel in sicer na naslovu označenem na povratnici. Na povratnici ni nobene pripombe vročevalca, iz katere bi bilo razvidno, da je pošiljko prevzel kdo drug ali pa da ob prvem poskusu vročitve prvotoženca ni bilo. Povratnica velja kot javna listina in njena vsebina šteje kot resnična, dokler ni dokazano nasprotno (230. člen ZPP/77), pritožnik pa svoje trditve v pritožbi, da povratnica ne vsebuje njegovega podpisa, pač pa podpis enega od otrok, ni dokazal. V nadaljevanju pa prvi toženec trdi, da je vabilo za glavno obravnavo dne 3.2.1999 prejel prepozno, ker ga je prejel dne 27.1.1999 (in ne dne 25.1.1999, kot je napačno zapisano v pritožbi), kar drži, v kolikor bi se skliceval na 8-dnevni rok za pripravo na glavno obravnavo. Pač pa vabila za glavno obravnavo dne 3.3.1999 ni prejel prepozno, saj ga je prejel dne 20.2.1999. Vsekakor bi moral takoj zaprositi sodišče za preložitev glavne obravnave, v kolikor bi bile razlog res neodložljive službene obveznosti. Kljub potrdilu o službeni poti z dne 1.3.1999, ki je bilo priloženo tega dne vloženemu odgovoru na tožbo in v katerem je le opravičil svoj izostanek z obravnave, ni pa predlagal preložitve, pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da bi moral pritožnik tako organizirati svoje službene obveznosti, da bi se glavne obravnave lahko udeležil. Ker tega ni storil in ker je imel možnost, da se udeleži najmanj dveh narokov za glavno obravnavo in poda svojo izpoved, ni izkazana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Vse prej povedano velja tudi za navedbe pritožbe, ki se nanašajo na razloge za odsotnost pooblaščenke prvotoženca na glavni obravnavi dne 3.3.1999, ki se je res pričela z nekoliko daljšo zamudo, kar pa ni razlog za preklic glavne obravnave, enako tudi ni bil razlog za preklic obravnave prijava stranske intervencije z vlogo z dne 3.3.1999, torej vloženo v vložišču Okrajnega sodišča v Ljubljani na dan glavne obravnave. V tej pravdni zadevi je predmet obravnave veljavnost aneksa, ki sta ga toženi stranki sklenili dne 17.10.1996, nanaša pa se na prodajno pogodbo z dne 15.11.1991, s katero je drugotožena stranka prodala prvotožencu, sklicujoč se na določbe Stanovanjskega zakona (SZ) iz poglavja lastninjenja in privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš, polovico stanovanjske hiše - dvojčka s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem v Ljubljani, P. 3. Sodišče prve stopnje je v bistvenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je aneks h kupoprodajni pogodbi absolutno neveljaven, pri odločitvi pa kot bistvene upoštevalo ugotovitve, da ravnanje toženih strank predstavlja izrecno kršitev določb SZ, konkretno 123. člena SZ, ter kršitve določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), in sicer 54. člena v zvezi z 52. in 51. členom ZZZDR. Ničnost primarnega zahtevka tožeče stranke pa je, poleg kršitve navedenih predpisov, po mnenju prvostopnega sodišča podana tudi zato, ker je namen aneksa, da se onemogočijo in izigrajo premoženjska upravičenja tožnice, takšno ravnanje pa je očitno nemoralno in nepošteno. Z materialnopravnim pristopom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne soglaša v celoti. Jedro spora med strankama je spor glede skupnega premoženja tožnice in prvotoženca, ki sta bivša zakonca, oziroma je sporno ravnanje prvotoženca, ker naj bi samovoljno razpolagal z nepremičnino, ki potrditvi tožnice sodi v skupno premoženje. Ne držijo sicer trditve pritožnikov, da je aneks nekakšna tripartitna pogodba, v kateri kot tretji nastopa še oče prvotoženca I.T kot kupec stanovanja. Slednji ima v tej pravdi res status sosporniškega intervenienta (209. člen ZPP/77), saj se razteza pravni učinek izpodbijane sodbe tudi nanj, zato ima položaj enotnega sospornika (201. člen istega zakona), ne pa nujnega sospornika. Iz tega razloga in tudi zato, ker stranski intervenient ni pogodbena stranka aneksa, ni utemeljen očitek obeh pritožb o pomanjkanju pasivne legitimacije. Vsebinsko gledano pomeni namreč aneks, sklenjen med toženima strankama, odstop pogodbe po določbah 145 do 147. člena ZOR, po katerih lahko vsaka stranka v dvostranski pogodbi odstopi, če v to privoli druga stranka, pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe. Določba 5. člena aneksa torej pomeni le soglasje stranskega intervenienta, da z odstopom pogodbe nanj preide pogodbeno razmerje. Ker pa je predmet spornega aneksa razpolaganje s stanovanjsko hišo - dvojčkom s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem, katere lastnik je na podlagi prodajne pogodbe z dne 15.11.1991 postal prvotoženec, je ta s sklenitvijo aneksa vsekakor razpolagal s premoženjem, ki potrditvi tožeče stranke sodi v skupno premoženje razvezanih zakoncev. Če en zakonec s pogodbo razpolaga s posamezno stvarjo skupnega premoženja, in sicer brez soglasja drugega zakonca, gre za ravnanje v nasprotju s 1. odstavkom 52. člena ZZZDR. Po tej določbi zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. V določbi 54. člena ZZZDR je sicer uzakonjena prepoved razpolaganja z nedoločenim deležem zakonca na skupnem premoženju, ne pa razpolaganje s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev. Pogodba, ki je sklenjena v nasprotju 52. členom ZZZDR, je po stališču sodne prakse le izpodbojna, ne pa nična (pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS RS št. 1/94). Ob dejstvu, da prvostopno sodišče v razlogih sodbe ugotavlja samovoljno ravnanje prvotožene stranke ter slabo vero stranskega intervenienta kot pridobitelja nepremičnine, drugačno materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča seveda ne pomeni takšne kršitve, ki bi narekovala razveljavitev odločbe, saj je v odločitvi sodišča oziroma zahtevku za ugotovitev ničnosti obsežen tudi izpodbojni zahtevek. Res pa je osrednje vprašanje, kot izpostavljata obe pritožbi, ali predmet prodajne pogodbe ter aneksa, torej polovica stanovanjske hiše - dvojčka s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem, predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev tožnice in prvotoženca. Med njima teče pravda na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr.št. II P 854/96, zato ima odločitev o tem vprašanju v obravnavani zadevi naravo predhodnega vprašanja. ZZZDR opredeljuje v 2. odstavku 51. člena skupno premoženje, za katerega pridobitev sta upoštevni dve okoliščini in sicer dejanski obstoj skupnosti zakoncev in v času obstoja take skupnosti z delom obeh pridobljeno premoženje. Nesporno je bila prodajna pogodba med toženima strankama o prodaji stanovanjske hiše - dvojčka na P. 3 v Ljubljani sklenjena v času trajanja zakonske zveze tožnice in prvotoženca, kar je pomembna okoliščina, ni pa odločilna, enako ne okoliščina, kdo je prispeval kupnino za nakup nepremičnine. Treba je upoštevati celoten sklop razmerij med strankami in stranskim intervenientom ter posebnosti načina nakupa nepremičnine glede na določbe Stanovanjskega zakona. Sodišče prve stopnje pa je pri ugotavljanju teh okoliščin kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP/77), ki terja od sodišča, da se vsi dokazi obravnavajo neposredno pred senatom, ki v zadevi odloči, razen če se stranke drugače sporazumejo. Očitek pritožbe prvotožene stranke, da je prvostopno sodišče zgolj povzelo zaslišanja drugih, torej toženca in prič iz drugih pravdnih zadev, je utemeljen. Res se prvostopno sodišče sklicuje in celo citira izpovedi prvotoženca in prič Ž.T. in D. T. v pravdni zadevi II P 854/96 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ker se odločitev sodišča sicer naslanja na izpoved tožnice, ki pa je bila neposredno zaslišana, bi ta zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 354. člena ZPP/77) tudi po presoji pritožbenega sodišča mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Prvotožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo predlagala poleg lastnega zaslišanja tudi zaslišanje svojega očeta I.T., pa tega dokaza neobrazloženo prvostopno sodišče ni izvedlo, kar je tudi utemeljen očitek pritožbe. Poleg tega stranski intervenient v pritožbi zatrjuje novo dejstvo, namreč, da je vmesne obroke, ki jih je z zamudo in neredno plačeval prvotoženec, pobotal z dolgovi tožnice in prvotoženca iz naslova tekočih stroškov vzdrževanja in obratovanja nepremičnine, torej da sploh ne gre za nikakršno premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. V dokaz teh trditev predlaga stranski intervenient svoje zaslišanje (1. odstavek 352. člena ZPP/77). Ker sta pritožnika utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP/77, je glede na navedene razloge treba sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena in 3. odstavek 370. člena ZPP/77). Pri ponovnem sojenju bo moralo prvostopno sodišče presoditi utemeljenost pritožbenih trditev z zaslišanjem predlagane priče I.T. ter prvotoženca, seveda v kolikor se bo ta glavne obravnave udeležil. Ker pa se tožeča stranka v odgovoru na tožbo izrecno upira sodelovanju stranskega intervenienta v tem postopku, bo treba o tem odločiti skladno z določbo 207. člena ZPP/77. Izrek o stroških postopka je v skladu z določbo 3. odstavka 166. člena ZPP/77.