Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na sklenitev darilne pogodbe ni več aktualen že zato, ker je izvenzakonska skupnost med A. S. in A. B., razpadla.

Bistvenega pomena za pravilnost sprejete odločitve pa je prvostopenjska ugotovitev, da bi bila za tako postavljen tožbeni zahtevek, kot ga je s tožbo oblikovala tožeča stranka, aktivno legitimirana le A. S. in A. B. in ne tožnika. Po dogovoru, ki ga pravdni stranki priznavata, bi naj darilno pogodbo, kakor je že zgoraj navedeno, sklenili toženca kot darovalca in A. S. ter A. B. kot obdarjenca, ki pa v tej pravdi ne nastopata kot pravdni stranki.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu podrejenega tožbenega zahtevka (drugi odstavek izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

II.V ostalem se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna plačati tožnikoma 887.647,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08.03.1995 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Višji podrejeni tožbeni zahtevek do plačila 2,430.000,00 SIT je zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: Toženi stranki A. in M. B., G. 3, M., sta dolžni v roku 15 dni kot darovalca skleniti darilno pogodbo z obdarjencema A. S. in A. B. in jima prenesti v last vsakemu do polovice stanovanje ... v izmeri ... m2, G. ul. 3, M. s pripadajočo kletjo ter solastninsko pravico na skupnih delih in napravah ter funkcionalnem zemljišču ter dovoliti, da se pri vl. štev. E B/1 ..., list, k.o. .... pri stanovanju št. ... v ... nadstropju, G. ul. ... na M. v velikosti ... m2 s pripadajočimi kletnimi prostori vknjiži lastninska pravica na ime A. S. in A. B., za vsakega do ene polovice s pripadajočim deležem solastninske pravice na skupnih delih in napravah ter funkcionalnem zemljišču, pri čemer bosta davek na darilo plačala obdarjenca, vsak od svojega solastninskega deleža, ker bo sicer takšno darilno pogodbo nadomestila ta pravnomočna sodba in se bo tudi predlagana vknjižba lastninske pravice v korist obdarjencem opravila na podlagi nje, pod izvršbo.

Odločilo je še, da vsaka stranka trpi sama svoje pravdne stroške.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

K sodbi Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta sin tožnikov A. S. in hči tožencev A. B. živela v izvenzakonski skupnosti, ki je razpadla v januarju 1996 leta. V času trajanja njune skupnosti sta živela v stanovanju v G. ul. ... v M., katerega imetnik stanovanjske pravice je bil prvotoženec. Toženca sta dne 22.02.1995 z lastnikom stanovanja sklenila kupoprodajno pogodbo po ugodnih pogojih Stanovanjskega zakona - SZ, pri čemer sta celotno kupnino prispevala tožnika. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta tožnika prispevala kupnino z izključnim namenom, da bo tako odkupljeno stanovanje služilo "mladima dvema", ki bosta tudi formalnopravno, vsak do 1/2, pridobila lastništvo na stanovanju z darilno pogodbo, sklenjeno med tožencema kot darovalcema in A. S. ter A. B. kot obdarjencema. Ker taka darilna pogodba ni bila sklenjena je tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala njeno sklenitev in pri tem vztraja tudi v pritožbi.

Vendar pritožbeno sodišče glede tega dela izpodbijane sodbe ne dvomi v pravilnost vseh za razsojo odločilnih dejstev in v celoti povzema razloge ter zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na del odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na sklenitev darilne pogodbe ni več aktualen že zato, ker je izvenzakonska skupnost med A. S. in A. B., razpadla. Bistvenega pomena za pravilnost sprejete odločitve pa je prvostopenjska ugotovitev, da bi bila za tako postavljen tožbeni zahtevek, kot ga je s tožbo oblikovala tožeča stranka, aktivno legitimirana le A. S. in A. B. in ne tožnika. Po dogovoru, ki ga pravdni stranki priznavata, bi naj darilno pogodbo, kakor je že zgoraj navedeno, sklenili toženca kot darovalca in A. S. ter A. B. kot obdarjenca, ki pa v tej pravdi ne nastopata kot pravdni stranki.

Po obrazloženem, ko je ugotoviti, da pritožba glede tega dela izpodbijane odločitve ne navaja nič novega in je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe izdatno in pravilno odgovorilo na vse, v pritožbi le ponovljene navedbe, je drugostopenjsko sodišče, pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

K sklepu Pritrditi pa je pritožbi, da dejansko stanje izpodbijane sodbe glede zavrnilnega dela podrejenega tožbenega zahtevka ni povsem pojasnjeno in je glede na pritožbena izvajanja ugotoviti, da je tovrstna odločitev sodišča prve stopnje za zdaj vsaj preuranjena.

Pritožba utemeljeno opozarja na okoliščine, ki doslej niso bile dovolj raziskane in bi utegnila njihova razjasnitev privesti tudi do drugačnega zaključka ter pri tem nakazuje na nujnost ponovne ocene nekaterih že ugotovljenih dejstev v povezavi z v pritožbi navajanimi novimi dejstvi.

Tako ima pritožba prav, da bi bilo treba za pravilno odločitev o utemeljenosti, ali neutemeljenosti, celotnega podrejenega tožbenega zahtevka izhajati iz dejstva, da je bilo predmetno stanovanje kupljeno z določenim namenom, samo za "mlada dva", ki sta dejansko živela v izvenzakonski skupnosti, iz katere izhaja tudi njun otrok.

Naslednja pomembna okoliščina, na katero opozarja pritožba, in ki daje tožnikoma aktivno legitimacijo, je dejstvo, da je sin tožnikov A. S. s sporazumom o prenosu terjatev z dne 24.04.1996, na njiju prenesel svojo terjatev do tožencev, ki izvira iz plačila kupnine za stanovanje v G. ul. ... v M., v katerem je živela mlada družina.

Izhajati je tudi iz predpostavke, da je denar za kupnino (sicer posredno s pomočjo svojih staršev) vsaj do 1/2 prispeval sin tožnikov, kot izvenzakonski partner A. B. Glede na povedano bo torej treba raziskati, kolikšno je upravičenje A. S. kot izvenzakonskega partnerja A. B. do predmetnega stanovanja, ki bi ga bilo mogoče, ob razčiščenju gornjih predpostavk, opredeliti tudi kot skupno premoženje mladega para, pridobljeno v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti. Zato bo v ponovljenem postopku nujno premotriti zadevo prav iz tega vidika. V kolikor bi sodišče prve stopnje na podlagi vseh v pritožbi ponujenih in tudi drugih potrebnih dokazov ugotovilo, da ima A. S. vendarle kakšno upravičenje do predmetnega stanovanja, bo moralo tudi natančno ugotoviti v kolikšnem deležu oz. v kakšni višini.

Po obrazloženem je drugostopenjsko sodišče pritožbi delno ugodilo in v obsegu kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu jo vrnilo v novo sojenje (člen 370 ZPP).

V tem obsegu ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče odločiti o vseh tudi o pritožbenih stroških (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 166. člena ZPP).