Jedro

Nestrinjanje z oceno delovne uspešnosti je zahtevalo sprotno mesečno ugotavljanje pravilnosti ocene, ki je bila podlaga višine osebnega dohodka. Razlika v plači se je lahko uveljavljala samo preko izpodbijanja ocene, to pa pomeni, da zahtevek ni mogel biti samo denarna terjatev. Taka je lahko postala šele posledično, če je bila zaradi napake ali pomanjkljivosti odpravljena ali razveljavljena mesečna ocena delovne uspešnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa komisije za delovna razmerja tožene stranke z dne 1.10.1987 in sklepa delavskega sveta z dne 8.2.1988 glede ocene delovne uspešnosti in izplačila razlike v osebnem dohodku za mesec julij 1987 in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo razlike osebnega dohodka na podlagi ocenjene delovne uspešnosti za čas od julija 1987 do februarja 1988. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb, poleg tega pa ni upoštevalo napotkov, ki jih je v prejšnjih razveljavitvenih sklepih samo dalo sodišču prve stopnje. Sodišče se ni spuščalo v bistveno vprašanje o upravičenosti tožnikove zavrnitve delovnega naloga. Prav tako sodišči nista korektno povzeli izjav zaslišanih prič. Zahtevek za plačilo razlike v plači je denarna terjatev in ni potreben predhodni postopek (drugi odstavek 83. člen ZTPDR). Zato je v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj lahko delavec denarno terjatev uveljavlja tudi neposredno na sodišču. Kaj je denarna terjatev pa je višje sodišče povedalo v odločbi Pdp 1018/99 z dne 24.8.2000. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi pa le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sodba sodišča druge stopnje ne bi obravnavala vseh navedb v pritožbi. Sodišče je upoštevalo vsa svoja predhodna stališča in obrazložilo, zakaj meni, da ocena revidentove delovne uspešnosti ni utemeljena oziroma ni pristranska. Zato revizijsko sodišče očitane kršitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki tudi sicer niti formalno niti vsebinsko v reviziji ni bila ustrezno opredeljena) ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom obeh nižjih sodišč, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o utemeljenosti tožbe glede plače za čas po juliju 1987 do februarja 1988, kljub temu, da sta obe sodišči glede tega vprašanja zmotno uporabili materialno pravo. Obe nižji sodišči sta zaključevali, da v spornem primeru niso bili izpolnjeni pogoji drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), v katerem je bilo določeno, da delavec ne more zahtevati varstva pravice pri pristojnem sodišču, če se predhodno ni obrnil za to varstvo na pristojni organ v organizaciji. Pri tem sta očitno spregledali, da je bila tožba vložena že 1.4.1988 in da takrat ta predpis še ni veljal. Odločitev pa je kljub temu pravilna, saj je prej veljavni zakon o združenem delu (ZZD - Uradni list SFRJ, št. 53/76 do 85/87) v drugem odstavku 181. člena imel celo strožjo določbo, ki je za vse primere določala, da varstva pravice pri sodišču ne more zahtevati delavec, ki se ni najprej obrnil zanj na pristojni organ v organizaciji (tudi za denarne dajatve).

Ne glede na povedano pa je pravilna tudi odločitev v izpodbijani sodbi in sklepu, da je celoten tožnikov zahtevek obravnavati kot nedenarni zahtevek. Iz pravilnika o skupnih osnovah in merilih za ugotavljanje uspešnosti delavcev pri toženi stranki (sprejet je bil na referendumu 27. in 28.10.1986), izhaja, da se je delovna uspešnost, na podlagi katere so se izplačevali osebni dohodki, ocenjevala najkasneje do 5. dne v ocenjevalnem mesecu (56. člen). Oceno je praviloma pripravil vodja organizacijske enote (55. člen), predvideno pa je bilo varstvo pravic najprej pri komisiji za delovna razmerja (55. člen) nato pa na delavskem svetu (58. člen). To pa pomeni, da ni bilo avtomatizma pri izplačilu osebnih dohodkov, da bi stara ocena veljala za daljši čas, kot to skuša prikazati tožnik, ampak se je ta izdelovala za vsak mesec posebej. Zato je tudi nestrinjanje z oceno zahtevalo sprotno mesečno ugotavljanje pravilnosti ocene, ki je bila podlaga višine osebnega dohodka in se je lahko razlika v plači uveljavljala samo preko izpodbijanja ocene, to pa pomeni, da zahtevek ni mogel biti samo denarna terjatev. Taka je lahko postala šele posledično, če je bila zaradi napake ali pomanjkljivosti odpravljena ali razveljavljena mesečna ocena delovne uspešnosti. Zato je pravilna odločitev sodišča, da je zavrglo tožbo v delu, kjer niso bile izpolnjene procesne predpostavke.

Revizijsko sodišče nima pomislekov o zaključkih obeh sodišč, da je bila tožnikova delovna uspešnost za mesec julij leta 1987 v skladu s sprejetimi predpisi. Pri oceni so bili upoštevani vsi elementi, kot je to predvideval na referendumu sprejeti pravilnik in v celotnem dolgotrajnem postopku res ni bilo zaslediti podatkov o tem, da bi bila ocena uspešnosti tožnika v spornem mesecu neutemeljena ali pristranska. Izjave tožnika samega, ki jih je podal zaslišan kot stranka, kažejo prej na to, da je skušal tožnik morebitne nepravilnosti v podjetju reševati na nelegalen in samovoljen način, klub temu, da bi se lahko in bi se tudi moral poslužiti postopka varstva pravic. Je pa res in se revizijsko sodišče tega zaveda, da je lahko vsaka ocena uspešnosti dela v določenem delu tudi subjektivna, vendar dolgoletne izkušnje kažejo, da nikoli na daljši čas ali z velikimi odstopanji. Zato je bila odločitev obeh nižjih sodišč glede tega dela zahtevka pravilna in v skladu z veljavnimi predpisi.

Ustavna pravica vsakogar, iz 23. člena Ustave RS je, da se o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah zoper njega odloča brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku). Vendar morebitno odločanje v nasprotju s to določbo ne pomeni nazakonite odločbe sodišča, zato revizijsko sodišče ni ugotavljalo okoliščin, zaradi katerih je bil postopek v spornem primeru dolgotrajen.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZTPDR in ZZD so bile uporabljene smiselno kot predpisi Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).