Jedro

Tožnik kot prostovoljno gasilsko društvo oziroma njegova prostovoljna gasilska enota opravlja gasilsko javno službo in s tem dejavnost zaščite in reševanja na lokalni ravni ter da je tožnikov gasilski dom objekt s področja zaščite in reševanja. Vendar to za izdajo potrdila po 198. členu ZGO-1 ne zadošča, ker ni izkazano, da bi bil zadevni objekt z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določen kot obrambno-zaščitni objekt (oziroma okoliš objektov) posebnega pomena za obrambo, zaščito ali notranje zadeve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju izpodbijano) odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženka) v ponovnem postopku zavrnilo zahtevek investitorja - tožnika za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju za gasilski dom ... Iz izreka odločbe izhaja še, da posebni stroški postopka niso bili priglašeni.

2. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, je tožnik podal vlogo za izdajo zgoraj navedenega potrdila na podlagi 198. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Toženka citira določbe tega člena ter nato povzame potek postopka, v katerem je vlogo najprej s sklepom, št. 35106-28/2014/3 z dne 2. 10. 2014, zavrgla, nakar je to sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem je bila dne 8. 7. 2015 opravljena ustna obravnava, na kateri je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami postopka. In sicer, da v zadevi ni sporno, da gre za gasilski dom, prav tako ne, da gasilski dom predstavlja objekt s področja zaščite in reševanja, kar obširno utemeljuje tožnik. Vendar gasilski domovi niso z nobenim zakonom ali predpisom določeni kot objekti posebnega pomena za zaščito in reševanje. Zakon o obrambi in zaščiti (v nadaljevanju ZOZ) je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr), na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, in ukrepih za njihovo varovanje. Ta gasilskih domov prostovoljnih gasilskih društev ne določa kot takšnih objektov. Tožnik je kot dokaz, da je njegov gasilski dom namenjen izvajanju dejavnosti zaščite in reševanja, predložil potrdilo Mestne občine Koper (v nadaljevanju MO Koper), št. 845-6/2014 z dne 4. 11. 2014 (v nadaljevanju potrdilo z dne 4. 11. 2014), ter vztrajal, da predpis, to je Odlok o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami na območju Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 40/2002, v nadaljevanju Odlok), izdan na podlagi Zakona o gasilstvu (v nadaljevanju ZGas), določa gasilski dom kot objekt pomena za zaščito in reševanje, kar izhaja tudi iz omenjenega potrdila. Nadalje se je skliceval na s strani Vlade sprejeti državni načrt zaščite in reševanja ob potresu, št. 84200-1/2014/9 z dne 20. 2. 2014 (ter predložil izsek iz verzije 3.0 tega načrta), in sicer na drugi odstavek točke 8.1.1., ki da potrjuje, da so gasilski domovi vključeni v državni načrt zaščite in reševanja kot objekti posebnega pomena.

3. Toženka ugotavlja, da je v potrdilu z dne 4. 11. 2014 navedeno, da tožnik v MO Koper opravlja gasilsko javno službo na podlagi 6. in 11a. člena ZGas, 21. člena Odloka ter Sklepa o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (št. 846-4/2008 z dne 8. 4. 2008, 14. 1. 2009 in 9. 3. 2010, v nadaljevanju Sklep) ter da za izvajanje gasilske dejavnosti uporablja premično in nepremično gasilsko premoženje, ki je bilo sofinancirano iz proračunskih sredstev. Nadalje je navedeno, da se objekt Gasilski dom ..., ki stoji na parceli št. 928 k.o. ... in je bil zgrajen leta 1981, od izgradnje dalje uporablja kot infrastruktura, namenjena izvajanju gasilske javne službe, ter da gre za objekt posebnega pomena s področja zaščite in reševanja. Po citiranju določb 21. člena Odloka toženka ugotavlja, da ta člen Odloka sicer določa, da je gasilska služba javna služba; ne določa pa gasilskih domov kot objektov posebnega pomena s področja zaščite in reševanja, niti to ne izhaja iz ostalih členov Odloka, druge pravne podlage za takšno ugotovitev pa iz potrdila tudi ne izhajajo. Glede državnega načrta zaščite in reševanja ob potresu z dne 20. 2. 2014 toženka izpostavi, da ta načrt ni (objavljen kot) predpis, izdan na podlagi zakona. Tudi sicer glede na besedilo, na katero se sklicuje sam tožnik, v tem načrtu gasilski domovi niso opredeljeni kot objekti posebnega pomena, temveč je kot posebnega pomena opredeljeno poznavanje potresne odpornosti in ranljivosti ter ugotavljanje poškodovanosti in uporabnosti tistih objektov, v katerih se načrtujejo dejavnosti civilne zaščite (centri za obveščanje, gasilski domovi). Kot sklene toženka, gre v konkretnem primeru za gradnjo oziroma uporabo gasilskega doma, ki v nobenem predpisu ni določen niti kot obrambno-zaščitni objekt. Po vsem navedenem tožnikovo vlogo zavrne.

4. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi napačne uporabe zakona ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči: "Potrjuje se, da ima Gasilski dom ..., zgrajen na parceli številka 928 k.o. ..., v skladu z določbo prvega odstavka 198. člena ZGO-1, uporabno dovoljenje". Zahteva, da mu toženka povrne stroške po stroškovniku in takso, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da sta glede na prvi odstavek 198. člena ZGO-1 dve vrsti objektov, ki imajo (če so izpolnjeni nadaljnji pogoji iz te določbe) uporabno dovoljenje po samem zakonu, in sicer v prvo skupino spadajo obrambo-zaščitni objekti, med katere so uvrščeni objekti s področja obrambe, objekti s področja zaščite in reševanja ter objekti s področja notranjih zadev; v drugo skupino pa okoliši objektov posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve. Toženka zmotno trdi, da mora biti za objekt s področja zaščite in reševanja določeno, da gre za objekt posebnega pomena, saj ZGO-1 zahteva le predpis, izdan na podlagi zakona, s katerim je objekt določen kot obrambno-zaščitni objekt. Strožji pogoj (izkazan posebni pomen) velja le za okoliše objektov. Toženka je ugotovila, da obstaja predpis, izdan na podlagi zakona, ki gasilski dom ... opredeljuje za objekt s področja zaščite in reševanja oziroma za obrambno-zaščitni objekt, vendar je nato ob ugotovitvi, da ni opredeljen kot objekt posebnega pomena, zmotno uporabila materialni predpis.

6. Tožnik se v nadaljevanju tožbe "iz previdnosti" sklicuje na listine v spisni dokumentaciji in posamezne predpise. ZOZ, ki je začel veljati pred 25. 6. 1991, je v 90. členu opredelil zaščito pred požari, ki se izvaja preko gasilskih enot, ter določil, da jo ureja poseben zakon. Takrat je bil to Zakon o varstvu pred požarom, ki je bil podlaga za sprejetje Samoupravnega sporazuma o ustanovitvi obalne samoupravne interesne skupnosti za varstvo pred požarom Koper, h kateremu je z izjavo z dne 26. 2. 1983 pristopil tudi tožnik, ki je od takrat vključen v sistem zaščite in reševanja na lokalni ravni. Nadalje se sklicuje na določbe leta 1993 sprejetega ZGas (2., 6. in 48. člen) ter navaja, da je na podlagi navedenih zakonov MO Koper sprejela Odlok, ki v 26. členu izrecno določa, da MO Koper zagotavlja sredstva za gradnjo in vzdrževanje objektov in prostorov za delovanje gasilstva. Gasilski dom ... kot objekt, namenjen izključno delovanju gasilstva, za ta namen uporablja tožnik, ki je s Sklepom o določitvi in organiziranju enot za opravljanje javne gasilske službe v Mestni občini Koper določen kot prostovoljna operativna gasilska enota prostovoljnih gasilskih društev, ki opravljajo dela in naloge v okviru lokalne javne gasilske službe ter naloge zaščite in reševanja. Tožnik je lastnik gasilskega doma, za gradnjo katerega je bilo pridobljeno lokacijsko dovoljenje z dne 6. 7. 1979 in gradbeno dovoljenje z dne 21. 12. 1979. Da tožnik opravlja dejavnost zaščite in reševanja na lokalni ravni, potrjuje mnenje za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju obrambe ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ga je izdala Uprava RS za zaščito in reševanje pod št. 848-01/7-68-237 dne 3. 3. 1999. Za izvajanje dejavnosti zaščite in reševanja s področja varstva pred požarom pa so nujno potrebni določena oprema ter objekti in prostori za izvajanje gasilstva (5. točka drugega odstavka 6. člena ZGas), kar pomeni, da so ti objekti nujnega pomena za zaščito. Tako je na podlagi predpisov in toženki predloženih listin izkazano, da je gasilski dom ... v skladu s prvim odstavkom 198. člena ZGO-1 objekt s področja zaščite in reševanja.

7. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da noben predpis ne določa, da bi bil gasilski dom objekt posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve. Po mnenju toženke noben predpis gasilskih domov ne določa kot obrambno-zaščitnih objektov. Da gasilski domovi niso določeni kot obrambno-zaščitni objekti in okoliši posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve, nenazadnje potrjuje dejstvo, da toženka, ki je pristojna za izdajo gradbenih dovoljenj za objekte za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki so posebnega pomena za zaščito, reševanje in pomoč, do sedaj ni prejela oziroma ji ni bila odstopljena v reševanje nobena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo gasilskega doma.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijano odločbo je toženka izdala v ponovnem postopku po tem, ko je to sodišče s sodbo, št. III U 333/2014 z dne 10. 4. 2015, odpravilo njen predhodno izdani sklep o zavrženju predmetne tožnikove zahteve. Pomanjkljivosti, ki jih je izpostavilo sodišče v navedeni sodbi, je toženka v ponovnem postopku odpravila, saj je opravila ustno obravnavo, na njej tožnika seznanila z ugotovitvami postopka in mu dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter nato o njegovi zahtevi vsebinsko odločila. S to odločitvijo se tožnik ne strinja. Pri tem v zadevi ni sporno, da je z obravnavano vlogo, ki jo je vložil v septembru 2014, zahteval izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju za gasilski dom ... na podlagi določb 198. člena ZGO-1. 10. Po določbi prvega odstavka 198. člena ZGO-1 se šteje, da imajo objekti s področja obrambe, objekti s področja zaščite in reševanja ter objekti s področja notranjih zadev, ki so z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določeni kot obrambno-zaščitni objekti in okoliši objektov posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve, uporabno dovoljenje po tem zakonu, če so z dnem uveljavitve tega zakona1 v uporabi in se jim namembnost po 25. juniju 1991 ni spremenila. Drugi odstavek istega člena2 določa, da lahko ministrstvo, pristojno za prostorske in gradbene zadeve, na zahtevo lastnika objekta iz prejšnjega odstavka izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prejšnjega odstavka. Za takšna dokazila se lahko poleg potrdil in drugih listin, ki jih izdajajo pristojni državni organi, lahko pa tudi organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov iz prejšnjega odstavka, v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

11. Prvi odstavek 198. člena ZGO-1 je po presoji sodišča treba razumeti v smislu, da imajo na tej podlagi uporabno dovoljenje po samem zakonu (če so izpolnjeni nadaljnji v tej določbi navedeni pogoji) tisti objekti s področja obrambe, tisti objekti s področja zaščite in reševanja in tisti objekti s področja notranjih zadev, ki so z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določeni kot obrambno-zaščitni objekti posebnega pomena za obrambo, zaščito ali notranje zadeve oziroma kot okoliši objektov posebnega pomena za obrambo, zaščito ali notranje zadeve. Takšno stališče je v postopku izdaje izpodbijane odločbe (kot je razvidno iz zapisnika o ustni obravnavi, izhaja pa tudi iz razlogov odločitve) zavzela že toženka in to je (glede na njegove tožbene ugovore) razumel tudi tožnik, ki pa se s takšno razlago 198. člena ZGO-1 ne strinja. Sodišče njegovi drugačni interpretaciji zakona na podlagi v nadaljevanju navedenih razlogov ni sledilo.

12. Pojmov, kot so objekt s področja obrambe, objekt s področja zaščite in reševanja, objekt s področja notranjih zadev, obrambno-zaščitni objekt, objekt posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve ter okoliš objekta posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve, ZGO-1 posebej ne opredeljuje. Pri ugotavljanju pomena prvega odstavka 198. člena ZGO-1 se je zato treba opreti na druge določbe tega zakona in na določbe drugih relevantnih predpisov.

13. V tem smislu sodišče najprej izpostavlja splošno ureditev uporabnega dovoljenja, po kateri se to dovoljenje v principu izdaja za objekt; uporabno dovoljenje je namreč odločba, s katero tisti upravni organ, ki je za gradnjo izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda dovoli začetek uporabe objekta (glej 11. točko prvega odstavka 2. člena ter 89. člen in sledeče ZGO-1). Ob interpretaciji prvega odstavka 198. člena ZGO-1, kot jo ponuja tožnik, bi uporabno dovoljenje po tej določbi kot posebna kategorija imeli okoliši objektov (posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve). Medtem ko se ob razlagi iz 11. točke te obrazložitve ureditev izdaje potrdila o uporabnem dovoljenju na podlagi 198. člena ZGO-1 z vidika pristojnega organa sklada s splošno ureditvijo, po kateri uporabno dovoljenje izdaja tisti upravni organ, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja. Potrdilo na podlagi 198. člena ZGO-1 namreč izda ministrstvo, pristojno za prostorske in gradbene zadeve (konkretno je to sedaj Ministrstvo za okolje in prostor, v nadaljevanju ministrstvo), ki je obenem po prvem odstavku 24. člena ZGO-1 pristojni upravni organ za izdajo gradbenih dovoljenj na prvi stopnji za objekte državnega pomena. Objekt državnega pomena je v skladu s 1.3. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt, ki je pomemben za razvoj Republike Slovenije, objekt, ki lahko vpliva na varnost in zdravje večjega števila ljudi ali bistveno vpliva na okolje, in objekt oziroma okoliš objektov posebnega pomena za obrambo in varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tudi v tej določbi ZGO-1 se torej termin posebni pomen ne nanaša zgolj na okoliše objektov, ampak tudi na objekte. Skladno s tem Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (3. člen v zvezi s 3. točko Priloge 2) kot takšne objekte med drugimi opredeljuje objekte, ki so posebnega pomena za varnost države, in kot take našteva objekte, v katerih je sedež predsednika Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije, Državnega zbora Republike Slovenije in ministrstev, pristojnih za zunanje in notranje zadeve ter obrambo; objekte, ki so posebnega pomena za obrambo; objekte, ki so posebnega pomena za policijo, ter objekte za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki so posebnega pomena za zaščito, reševanje in pomoč. Podobno je določala tudi prej veljavna Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (8. člen v zvezi z 10. točko Priloge 2).

14. Glede na besedilo prvega odstavka 198. člena ZGO-1 je za razlago te določbe nadalje pomembna ureditev s področja zaščite in reševanja. ZOZ, ki je v VI. poglavju urejal zaščito in reševanje in v tem okviru vseboval tudi določbe, ki se nanašajo na gasilske organizacije in naloge, ki jih te opravljajo, je (razen 135. in 136. člena, ki za zadevo nista relevantna) razveljavil v letu 1994 sprejeti ZObr. Le-ta v 5. členu med drugimi pojmi opredeljuje tudi pojem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (kot sistem, ki obsega varstvo ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine ter okolja pred naravnimi in drugimi nesrečami). Sicer pa to področje ureja Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDN), ki v 8. členu opredeljuje posamezne pojme s tega področja, in sicer v 15. točki sile za zaščito, reševanje in pomoč (to so razpoložljive zmogljivosti gospodarskih družb, zavodov ali drugih organizacij, lokalnih skupnosti in države, ki so namenjene zaščiti, reševanju in pomoči ob naravni ali drugi nesreči), v 16. točki pa je določeno, da sredstva za zaščito, reševanje in pomoč obsegajo zaščitno ter reševalno opremo in orodje, zaklonišča in druge zaščitne objekte, objekte in opremo za usposabljanje, skladišča, prevozna sredstva, telekomunikacijske in alarmne naprave ter material, ki s namensko uporablja za zaščito, reševanje in pomoč ali je predviden za ta namen. V 20. točki 8. člena ZVNDN je opredeljen načrt zaščite in reševanja (to je na podlagi ocene ogroženosti in spoznanj stroke razdelana zamisel zaščite, reševanja in pomoči ob določeni naravni ali drugi nesreči); v 23. točki je določeno, da zaščita obsega organizacijske, tehnične in druge ukrepe ter uporabo tehničnih in drugih sredstev za neposredno osebno in skupinsko zaščito ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine ter okolja pred posledicami naravne in druge nesreče; v 24. točki istega člena pa, da reševanje obsega ukrepe in postopke za reševanje ljudi, katerih življenje ali zdravje je ogroženo, reševanje živali, premoženja ter kulturne dediščine pred posledicami naravne in druge nesreče. ZVNDN v prvem odstavku 74. člena med javnimi službami za zaščito, reševanje in pomoč navaja tudi gasilsko službo, ki jo opravljajo gasilske enote v skladu s predpisi o gasilstvu. Krovni predpis, ki opredeljuje naloge, organizacijo in status gasilstva, je ZGas. Ta zakon v 2. členu definira gasilstvo (kot obvezno lokalno javno službo, opravljanje katere zagotavljajo občine in država, ter obenem humanitarno dejavnost, ki se opravlja v javnem interesu); v 3. členu določa naloge gasilstva (gasilske organizacije opravljajo naloge gašenja in reševanja ob požarih, druge, zlasti preventivne naloge varstva pred požarom, določene naloge zaščite in reševanja ljudi ter premoženja ob naravnih in drugih nesrečah ter določene storitve); v 5. točki 5. člena pa opredeljuje operativne naloge gasilstva (gašenje in reševanje ob požarih, prometnih, okoljskih oziroma ekoloških in industrijskih nesrečah, zaščita in reševanje oseb in premoženja ob naravnih in drugih nesrečah ter požarna straža in druge splošne reševalne naloge). 6. člen ZGas, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da občina v skladu s svojimi pristojnostmi zagotavlja organiziranost, opremljanje in delovanje gasilstva ter da na podlagi načrta varstva pred požarom zagotavlja sredstva za, med drugim, gradnjo in vzdrževanje objektov in prostorov za delovanje gasilstva. V 8. členu ZGas so določene naloge države na področju gasilstva, in pri tem v drugem odstavku tudi, da Vlada določi gasilske enote za opravljanje nalog zaščite in reševanja, ki so širšega pomena; s temi gasilskimi enotami Uprava RS za zaščito in reševanje neposredno sklene pogodbe o opravljanju nalog zaščite in reševanja, ki so širšega pomena. Na podlagi ZGas je bila sprejeta Uredba o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč, ki ureja tudi gasilske enote in v 20. členu določa, katere gasilske enote opravljajo naloge zaščite in reševanja širšega pomena. Da bi bil tožnik z Uredbo kot takšna gasilska enota, iz njenega besedila ne izhaja, pa tudi sam tega ne zatrjuje. Zakonska ureditev gasilskih domov je vsebovana v 11č. členu ZGas, ki (pa) določa (le): 1.) da gasilska zaščitna in reševalna oprema, gasilski domovi in orodišča ne morejo biti predmet izvršbe ali stečaja, 2.) da so gasilska zaščitna in reševalna oprema, gasilski domovi ter orodišča, ki jih uporabljajo poklicne gasilske enote, last občine ter da se njihova uporaba in vzdrževanje uredi s pogodbo med pristojnim občinskim organom in gasilsko enoto; 3.) da gasilske domove in orodišča, gasilsko zaščitno in reševalno opremo ob prenehanju prostovoljnega gasilskega društva, ki je te nepremičnine oziroma opremo uporabljalo, prevzame občina, na območju katere je bil sedež prostovoljnega gasilskega društva, oziroma s soglasjem pristojnega občinskega organa tista gasilska organizacija, ki zagotavlja izvajanje javne gasilske službe na območju, na katerem je delovalo prostovoljno gasilsko društvo, in 4.) da gasilsko zaščitno in reševalno opremo prostovoljnega industrijskega gasilskega društva, ki je prenehalo delovati, prednostno lahko prevzame občina, na območju katere je bil sedež društva, proti plačilu dejanske vrednosti te opreme gospodarski družbi, zavodu ali drugi organizaciji, v kateri je društvo delovalo, če je ta financirala nabavo te opreme (četrti odstavek). V 48. členu je ZGas določil, da z dnem njegove uveljavitve prostovoljna gasilska društva pridobijo lastninsko pravico na premičnem in nepremičnem premoženju, ki je namenjeno gasilstvu in s katerim upravljajo ob uveljavitvi tega zakona; brez soglasja občine ga ne smejo odtujiti.

15. Glede na to, da besedilo prvega odstavka 198. člena ZGO-1 določa enako ureditev za (v njem zajete) objekte s področja obrambe, objekte s področja zaščite in reševanja ter objekte s področja notranjih zadev, je pri razlagi te določbe treba upoštevati tudi ureditev s področja obrambe in s področja notranjih zadev. ZObr v 29. členu predpisuje, da Vlada določi objekte in okoliše objektov, ki so posebnega pomena za obrambo (prvi odstavek), da je omenjeni okoliš funkcionalno, ograjeno ali neograjeno zemljišče vojaškega ali drugega objekta, ki je posebnega pomena za obrambo, ter varnostni pas ali območje, ki je potrebno za varno uporabo takega objekta; kot tak okoliš se lahko določi tudi območje, predvideno za razmestitev vojske (drugi odstavek) in da se v načrtih uporabe vojske lahko določijo pomembni energetski, transportni, proizvodni, telekomunikacijski in drugi podobni objekti ter sedeži organov oblasti na ravni države, kot objekti, pomembni za obrambo države (četrti odstavek). Na tej podlagi je bila izdana Uredba o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, in ukrepih za njihovo varovanje, ki v 1. členu določa objekte oziroma vrste objektov, ki so posebnega pomena za obrambo države (in opredeljuje njihov okoliš), med katerimi, kot ugotavlja že toženka, ni gasilskih domov. Na področju notranjih zadev Zakon o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) v 32. členu določa, da pristojni minister na predlog generalnega direktorja policije določi objekte, okoliše objektov in infrastrukturo, ki jih uporablja policija in so posebnega pomena za opravljanje nalog policije, ter predpiše ukrepe za njihovo varovanje. Na tej podlagi so bile izdane odredbe o določitvi posameznih takih objektov in njihovih okolišev (npr. ...) za objekt in okoliš objekta posebnega pomena ter ukrepov za njihovo varovanje. Tudi v relevantni ureditvi s področja obrambe in notranjih zadev se torej termin posebni pomen ne veže zgolj na okoliše, ampak jasno tudi na objekte.

16. Povedati je treba še, da je tudi že pred ZGO-1 veljavni Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) v 100j. členu vseboval sedanji primerljivo določbo: da se šteje, da imajo objekti s področja obrambe ter objekti s področja zaščite in reševanja, ki so z zakonom oziroma s predpisom, izdanim na podlagi zakona, določeni kot obrambno zaščitni objekti in okoliši objektov posebnega pomena za obrambo ter zaščito, uporabno dovoljenje po tem zakonu, če so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi in se jim namembnost po 25. juniju 1991 ni spremenila.

17. Razlago, kot jo je zavzelo sodišče v tem upravnem sporu (v predhodni sodbi se namreč, kot je navedlo v njeni obrazložitvi, zaradi postopkovnih pomanjkljivosti do vseh argumentov strank ni opredeljevalo), pa podpira tudi dejstvo, da gre pri izdaji potrdila iz prvega odstavka 198. člena ZGO-1 za izjemo od siceršnje ureditve pridobitve uporabnega dovoljenja, izjeme pa se skladno s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso razlagajo restriktivno.

18. Za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju na navedeni pravni podlagi bi torej moralo biti izkazano, da gre za objekt s področja obrambe, s področja zaščite in reševanja ali s področja notranjih zadev, ki je z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določen kot obrambno-zaščitni objekt (oziroma okoliš objekta) posebnega pomena za obrambo, zaščito ali notranje zadeve, ki je bil z dnem uveljavitve ZGO-1 v uporabi in se mu namembnost po 25. juniju 1991 ni spremenila. Pri tem sodišče dodaja, da se z dokazi iz drugega odstavka 198. člena ZGO-1 (potrdila in druge listine, ki jih izdajajo pristojni državni organi, pa tudi organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ter izjave izvedencev, prič in ogledi objektov iz prejšnjega odstavka) v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek, dokazuje izpolnjevanje tistih pogojev oziroma obstoj tistih z njimi povezanih dejstev, za dokazovanje katerih je določen dokaz primeren (prim. drugi odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Tako se torej predvsem dokazuje, da je bil določen objekt z dnem uveljavitve ZGO-1 v uporabi in da se mu namembnost po 25. juniju 1991 ni spremenila. To, kar je (oziroma kar mora biti) določeno z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, pa ni stvar takšnega dokazovanja, ampak se ugotovi na podlagi vsebine zakona oziroma predpisa, ki se kot taka tudi objavita. Na podlagi vsebine objavljenega predpisa se torej ugotavlja, ali je z njim nek objekt - glede na vrsto ali konkretno - določen kot obrambno-zaščitni objekt (oziroma okoliš objekta) posebnega pomena za obrambo, zaščito ali notranje zadeve.

19. Da bi bil vsak gasilski dom ali konkretno gasilski dom tožnika z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določen kot obrambno-zaščitni objekt (oziroma okoliš objekta) posebnega pomena za obrambo, zaščito ali notranje zadeve, tudi sodišče ne ugotavlja. Kaj takega ne izhaja niti iz določb predhodno navedenih zakonov niti iz določb (ob izdaji izpodbijane odločbe veljavnega in zato za presojo njene pravilnosti in zakonitosti relevantnega, sedaj sicer že razveljavljenega) Odloka, na katerega se sklicuje tožnik. Kot je pojasnila že toženka, 21. člen Odloka določa (samo), da Gasilska brigada ... opravlja gasilsko javno službo na celotnem območju MO Koper; da župan določi, katere prostovoljne gasilske enote v gasilskih društvih opravljajo gasilsko javno službo na območju MO Koper, njihova operativna območja (območja delovanja), kategorije gasilskih enot ter organizacijo gasilstva in delovanje gasilski enot v MO Koper in da je takšen sklep sestavni del operativnega gasilskega načrta. 26. člen Odloka pa določa (le), da MO Koper, na podlagi načrta za varstvo pred požarom, zagotavlja sredstva za, med drugim, gradnjo in vzdrževanje objektov in prostorov za delovanje gasilstva. S Sklepom je bilo v 3. členu določeno, da tožnik oziroma njegova prostovoljna gasilska enota opravlja gasilsko javno službo na območju požarnega okoliša ... Vendar iz navedenih določb ne izhaja, da bi tožnikov gasilski dom imel status objekta, kot ga za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju po 198. členu ZGO-1 zahteva prvi odstavek tega člena.

20. Povedano drugače: da tožnik kot prostovoljno gasilsko društvo oziroma njegova prostovoljna gasilska enota opravlja gasilsko javno službo in s tem dejavnost zaščite in reševanja na lokalni ravni ter da je tožnikov gasilski dom objekt s področja zaščite in reševanja, v zadevi sploh ni sporno. Vendar to za izdajo potrdila po 198. členu ZGO-1 ne zadošča, ker ni izkazano, da bi bil zadevni objekt z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določen kot obrambno-zaščitni objekt (oziroma okoliš objektov) posebnega pomena za obrambo, zaščito ali notranje zadeve.

21. Zakaj s sklicevanjem na državni načrt zaščite in reševanja ob potresu z dne 20. 2. 2014, ki ga je v upravnem postopku predložil tožnik, ta v zadevi ne more uspeti, je ustrezno obrazložila že toženka v izpodbijani odločbi, zato sodišče teh razlogov ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

22. Ob upoštevanju povedanega do drugačne odločitve ne morejo voditi tožnikove navedbe, da opravlja dejavnost zaščite pred požari in reševanja na lokalni ravni (kar da dokazuje mnenje za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, Uprave RS za zaščito in reševanje z dne 3. 3. 1999, ki ga tožnik ni predložil, pa tudi sicer se nanj sklicuje šele v tožbi). Te navedbe namreč, kot že rečeno, niti niso sporne, vendar za izdajo potrdila na podlagi 198. člena ZGO-1 ne zadoščajo. Da bi bil tožnik s strani Vlade (z njeno Uredbo ali na njeni podlagi) določen kot gasilska enota, ki opravlja naloge zaščite in reševanja širšega pomena, oziroma da bi imel kot taka enota sklenjeno pogodbo o opravljanju takšnih nalog z Upravo RS za zaščito in reševanje, tožnik niti ne zatrjuje niti ne izkaže. Listine v upravnih spisih, na katere se v tožbi pavšalno sklicuje, podlage za to, da bi sodišče sprejelo drugačno odločitev od izpodbijane, tudi ne dajejo.

23. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj tistih dejanskih ugotovitev upravnega postopka, ki so glede na zavzeta stališča sodišča pomembne za odločitev, tožnik niti ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi pa tudi ni predlagal novih dokazov in tudi ne, da sodišče opravi glavno obravnavo.

K II. točki izreka:

25. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 ZGO-1, objavljen v Uradnem listu, št. 110/2002, je začel veljati 1. 1. 2003. 2 Besedilo drugega odstavka je bilo v 198. člen ZGO-1 dodano z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1A), objavljenim v Uradnem listu RS, št. 47/2004, ki velja od 1. 5. 2004.