Jedro

V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov (pisne izjave oziroma izpovedi prič B. B., C. C., delno tudi A. A. in samega tožnika) sklenilo, da je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v okviru operativnih urjenj, ki se redno zahtevajo od pripadnikov SV, da se jim omogoči soočenje s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah oziroma razmerah vojaških operacij v pravem pomenu besede, s čimer je podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je opravljal tipične naloge podporne službe na terenu, ne more izpodbiti dokazne ocene, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Tudi tožnik je izpovedal, da so bili med usposabljanji izpostavljeni razmeram, kot bi bili morebiti v realnih izrednih razmerah, priča A. A. pa, da je izvedba terenskih usposabljanj odvisna od zagotovitve logistične podpore oziroma jih brez nje ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. jasno izhaja, da se na kolektivnih usposabljanjih ustvarijo razmere, ki so čim bolj realistične oziroma čimbolj podobne vojnemu stanju ali izrednim razmerja, v katerih bo enota delovala, oziroma da je nujno, da se pripadniki urijo skupaj, vadijo skupaj in tudi živijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku plača prikrajšanja pri plači za čas straže in varovanja državne meje v zneskih, ki so razvidni iz izreka (Ia. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za čas vojaških vaj, urjenj in usposabljanj (Ib. točka izreka) in odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 41,60 % stroškov postopka, tožnik pa toženki 58,40 % (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev vsaj preuranjena, saj bi skladno s stališčem VS RS v zadevah VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024 moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posameznih vojaških vaj in terenskih usposabljanj, na katerih je delal tožnik, torej ali je šlo za operativno urjenje in ali bi se lahko uvedba sistema rotacij glede logistične podpore izvedla le v škodo dobre izvedbe tega urjenja. Sklicuje se na trditve iz vloge z dne 14. 6. 2023, da je bil del logistične enote in je v času terenskih vaj in usposabljanj večinoma izvajal naloge podporne službe na terenu (oskrba s pitno vodo, vzpostavitev sistemov za tuširanje) in ni bil vadbenec. Meni, da bi za te tipično podporne naloge toženka lahko organizirala delovni čas v skladu z Direktivo, saj njegova neprekinjena prisotnost na terenu ni bila nujna, naloge na terenu so bile del njegovih rednih nalog, izmene bi bile mogoče. Navaja, da nima specifičnega znanja, zaradi katerega ga sodelavec ne bi mogel nadomestiti. Trdi, da bi bile rotacije možne. Meni, da ne gre za izjemo od uporabe Direktive. Sklicuje se na svojo izpoved in izpoved priče A. A., da izvedba podpornih nalog na vaji ni vezana izključno na posameznega pripadnika, kot pripadnik logistične podpore je bil zamenljiv z drugim pripadnikom, sam se ni neposredno usposabljal, rotacije so bile možne in primerne ter ne bi onemogočale gradnje kohezije v enoti ali vplivale na taktične postopke oziroma operativni cikel. Navaja, da je pojasnil, na katerih terenskih vajah in usposabljanjih mu je bila odrejena stalna pripravljenost, toženka pa ni predložila pisnih ukazov, ki bi dokazovali, da je bil vadbenec, soglašala je, da je izvajal večinoma podporne naloge. Meni, da je dokazal, da njegovo delo v času terenskih vaj in usposabljanj ni spadalo med izjeme od uporabe Direktive, zato mu pripada 100-odstotno plačilo. Sklicuje se na odločitev pritožbenega sodišča Pdp 257/2024. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak specialist v logistični brigadi sprva v četi za oskrbo (ČOSK), od leta 2020 dalje pa v enoti EVOJ, opravljal tudi naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi (ZObr) ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel 50‑odstotni dodatek za pripravljenost. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači za čas straže in varovanja državne meje ugodilo, zavrnilo pa del zahtevka, ki se nanaša na vojaške vaje oziroma terenska usposabljanja. Tožnik je sicer tudi v zvezi s tem delom zahtevka zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva) moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavala, da je podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19 Sodišča EU, tj. da je dejavnost potekala v okviru operativnega urjenja.

7.Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih konkretnih navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Takih trditev ne podaja niti v pritožbi. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja, na katerem se je uril tudi tožnik kot del logistične podpore, tožnik pa je temu le na splošno oporekal.

8.V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov (pisne izjave oziroma izpovedi prič B. B., C. C., delno tudi A. A. in samega tožnika) sklenilo, da je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v okviru operativnih urjenj, ki se redno zahtevajo od pripadnikov SV, da se jim omogoči soočenje s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah oziroma razmerah vojaških operacij v pravem pomenu besede, s čimer je podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je opravljal tipične naloge podporne službe na terenu, ne more izpodbiti dokazne ocene, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Tudi tožnik je izpovedal, da so bili med usposabljanji izpostavljeni razmeram, kot bi bili morebiti v realnih izrednih razmerah, priča A. A. pa, da je izvedba terenskih usposabljanj odvisna od zagotovitve logistične podpore oziroma jih brez nje ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. jasno izhaja, da se na kolektivnih usposabljanjih ustvarijo razmere, ki so čim bolj realistične oziroma čimbolj podobne vojnemu stanju ali izrednim razmerja, v katerih bo enota delovala, oziroma da je nujno, da se pripadniki urijo skupaj, vadijo skupaj in tudi živijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj. Neutemeljeno in v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP je tožnikovo zavzemanje, da bi toženka samo s predložitvijo pisnih ukazov glede posamične vaje oziroma usposabljanja lahko dokazala, da je bil tožnik vadbenec.

9.Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze pravilno štelo, da je bil tudi tožnik kot pripadnik ČOSK nujni sestavni del operativnega urjenja (terenskega usposabljanja), tako se je njegovo delo štelo kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene logistične podpore ni bilo mogoče izvesti. Glede na navedeno je treba zavrniti tožnikovo pritožbeno navedbo, da ga bi lahko nadomestil sodelavec, ker ni imel specifičnega znanja, zaradi katerega bi bila nujna njegova neprekinjena prisotnost na terenu. Da je izvajal na vajah predvsem podporne naloge, ne izključuje obstoja izjem od uporabe Direktive, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila prisotnost logistične podpore nujna za uspešno izvedbo vaj, ker je zagotavljala osnovne bivanjske pogoje v terenskih razmerah, njeno neustrezno zagotavljanje pa bi lahko imelo negativni vpliv na dosego ciljev enote, ki se usposablja. Izvedba vaj tako ne bi bila možna, če bi pripadniki rotirali. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine v tej zadevi pravilno ugotovilo, da je bila v zvezi s tožniku odrejeno stalno pripravljenostjo na vojaških vajah in usposabljanjih podana izjema od uporabe Direktive, zaradi česar ta ne sodi v delovni čas in tožnik posledično ni upravičen do 100-odstotnega plačila za delo, temveč do dodatka po ZObr in Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS). Tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na eno drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj so bile v zadevi Pdp 257/2024 drugačne bistvene dejanske okoliščine, tudi sicer pa v Republiki Sloveniji sodna praksa ni formalni pravni vir.

10.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa zato, ker odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Rotacija na dolžnosti, ki jo je tožnik v navedeni zadevi zasedal, ne bi onemogočila gradnje kohezije v enoti oziroma med usposabljanci, ne bi vplivala na taktične postopke, prav tako ni šlo za primer, ko bi se uvedba sistema rotacij (oziroma načrtovanja delovnega časa) glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.

Zveza:

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97e Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.