Jedro

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper pravnomočen sklep o zavženju zahteve za obnovo postopka, se postavlja vprašanje, ali sta sodišči prve in druge stopnje tudi v zvezi s predloženim zdravniškim spričevalom pravilno ocenili dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni obsodilni sodbi. Takšno ocenjevanje novega dokaza pomeni novo ugotavljanje dejanskega stanja. V postopku za varstvo zakonitosti pa razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kranju z dne 8.4.2002 je bila zavržena zahteva zagovornika obsojene S.J. za obnovo postopka. Pritožbo obsojenkinega zagovornika je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 28.6.2002 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojene S.J. odvetnik F.B. je dne 17.10.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena pravnomočna sklepa. V zahtevi uveljavlja nasprotje med predloženim zdravniškim spričevalom kot razlogom za obnovo postopka in razlogi obeh pravnomočnih sklepov. V zahtevi zatrjuje, da je bila obsojenkina prištevnost v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšana in je bil zato podan obnovitveni razlog po 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi in vrne sodišču zadevo prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo z dopisom z dne 12.11.2002 podal mnenje, da zahteva obsojenčinega zagovornika ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojene S.J. je vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bila obsojena S.J. s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16.9.1997 spoznana za krivo kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po členu 253/1 in 2 KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen 3 mesece zapora. Sodba je postala pravnomočna dne 16.9.1997. V zahtevi za obnovo je zagovornik uveljavljal razlog po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP, kot dokaz pa je predložil zdravniško poročilo prof. dr. B.C., dr. med., z dne 9.3.2001 in 17.10.2001, iz katerega naj bi izhajala ugotovitev, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prištevna. Sodišče prve stopnje na podlagi predloženega zdravniškega potrdila ni prišlo do sklepa o sumu v prištevnost obsojenke v obdobju med 8.4. in 30.4.1996, ko je storila kaznivo dejanje. Iz njenega zagovora, predvsem opisa težkega materialnega položaja, vnovčevanja čekov in gotovinskih dvigov denarja na bančnih avtomatih, sodišče prve stopnje ni dvomilo, da je kljub svoji bolezni lahko razumela pomen svojega dejanja v vrednostnem smislu in je bila zmožna zavedanja svojega ravnanja. Poleg tega je bilo sodišču tudi znano, da je obsojenka epileptični bolnik, kljub temu pa ob izreku krivdoreka ni posumilo v njeno prištevnost. K temu mnenju je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je ocenilo, da zdravniško poročilo dr. B.C. ni takšno, da bi se lahko dovolila obnova kazenskega postopka. Po mnenju sodišča druge stopnje gre v zdravniškem mnenju le za pavšalno navedbo, ki ne vsebuje ocene, kako naj bi ugotovljeno zdravstveno stanje obsojenke vplivalo nanjo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojene S.J. takšno stališče graja in uveljavlja, da v zdravniškem spričevalu ne gre za nikakršno pavšalno navajanje. Senat vrhovnega sodišča pri tem ugotavlja, da sodišče druge stopnje s takšnim razlogovanjem ni kršilo zakona, saj je iz zdravniškega poročila dr. B.C. z dne 9.3.2001 razvidna njegova ugotovitev, da je celotno psihično stanje obsojenke "takšno, da bi jo bilo že mogoče ocenjevati kot bistveno zmanjšano prištevno, ker je bila presoja situacij, v kateri se je nahajala v času storitev kaznivih dejanj in s tem tudi razumevanje pomena svoje dejanja, bistveno zmanjšana." Takšna ocena, ki ne navaja podrobnosti, je torej splošna oziroma kot se izraža v razlogih sklepa sodišča druge stopnje, pavšalna.

Bistveno izpodbijanje pravnomočnih sklepov pa je v vprašanju, ali je predloženi dokaz takšen, da bi v zvezi s prejšnjimi dokazi lahko povzročil oprostitev obsojenke ali njeno obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Postavlja se torej kot vprašanje, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni obsodilni sodbi, tudi v zvezi s predloženim zdravniškim spričevalom. Takšno ocenjevanje novega dokaza seveda pomeni novo ugotavljanje dejanskega stanja. V postopku za varstvo zakonitosti pa razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče upoštevati.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je bil torej uveljavljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obeh pravnomočnih sklepih, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.