Jedro

1. Spor o oceni delovne uspešnosti sodi med nedenarne terjatve, zato mora delavec najprej zahtevati varstvo svojih pravic pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo.

2. Pri odločanju o utemeljenosti začasne odredbe mora sodišče upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Z začasno odredbo ni mogoče posegati v premoženje dolžnika v večjem obsegu, kot pa je to potrebno za zavarovanje terjatve, ki jo upnik uveljavlja proti dolžniku. Če upnik verjetno izkaže le terjatev glede izplačila razlike v plači (5 % plače), potem predlagana začasna odredba na prepoved odtujitve ali obremenitve več nepremičnin ne upošteva načela sorazmernosti med vrednostjo dosedaj verjetno izkazane terjatve in vrednostnjo nepremičnine, ki naj bi služile za zavarovanje te terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se toženi stranki v korist tožnika prepovedala odtujitev ali obremenitev njene nepremičnine parc. št. 558/1, 558/2 in 558/3 vse vl. št. 790, k.o. Piran, ta prepoved odtujitve ali obremenitve naj bi se vknjižila v zemljiško knjigo pristojnega sodišča, pri čemer naj bi začasna odredba veljala do pravnomočnosti tega individualnega delovnega spora.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da ni sodišče z ničemer pojasnilo, zakaj tožnik ni izkazal nevarnosti, da bi izterjava njegove terjatve precej otežena. Sodišče prve stopnje je le pavšalno navedlo, da so navedbe tožeče stranke pravno nerelevantne. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni oz. so med seboj v nasprotju. Tožnik je izkazal tudi nevarnost po 2. odst. 270. čl. ZIZ, saj je navedel, da sama uprava tožene stranke priznava, da je stanje kritično in da nameravajo odsvajati nepremičnine. Logično je, da bodo najprej poplačane terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico in terjatve, ki jih tožena stranka priznava, tako da je glede na 1,45 milijarde SIT izgube in 900 mio SIT dolga očitno, da tožnik po pravnomočni sodbi svoje terjatve ne bo mogel izterjati. Tožena stranka je sama navedla, da namerava odprodati počitniške kapacitete, ki niso obremenjene. Zato je smotrno, da tožnik na predlagani način zavaruje svoje terjatve. Predlagana obremenitev nepremičnine v ničemer ne bi ovirala poslovanja tožene stranke. Glede na likvidnostne težave, ki jih tožena stranka priznava, izplačuje svojim delavcem nižje plače, kot bi jih morala po pogodbah o zaposlitvi, zato delavci odpovedujejo pogodbe o zaposlitvi, iz tega razloga pa bo oz. je že nastalo precej novih terjatev. Veliko število delavcev pri toženi stranki in velikost tožene stranke kot gospodarske družbe ne more biti razlog za neutemeljenost začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve.

V skladu s 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja ali odvrnitve nenadomestljive škode. Na predlog stranke pa lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve oz. nedenarne terjatve, če so za to izpolnjeni pogoji iz 270. oz. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98, 16/2004), ki določajo pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje denarnih oz. nedenarnih terjatev.

Glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja je predpogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost terjatve. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku tožnika ugodeno. V okviru tega individualnega delovnega spora je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve. Glede na navedeno morajo biti za izdajo tovrstne začasne odredbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 270. čl. ZIZ. Z ozirom na 271. čl. ZIZ lahko sodišče v zavarovanje denarne terjatve izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, pri čemer se začasna odredba lahko izda le, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 270. čl. ZIZ.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožnik terjatev verjetno izkazal, vendar pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je ugotovilo da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja tožene stranke s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev za izplačilo vtoževane razlike v plači v celoti verjetno izkazana. Iz tožnikovih tožbenih navedb izhaja, da vtožuje razliko v plači za junij 2002 zato, ker mu je za navedeni mesec tožena stranka podala slabšo osebno oceno (ocenila ga je s faktorjem 80, kar naj bi pomenilo 80 % osnovne plače). Odločitev o utemeljenosti te vtoževane razlike je odvisna od ugotovitve, če je bila tožnikova osebna ocena oz. ocena njegove delovne uspešnosti, ki jo je podala tožena stranka, pravilna. Odločanje o pravilnosti ocene delovne uspešnosti pa ne sodi med spore o denarni terjatvi. Ker sodi spor o utemeljenosti ocene delovne uspešnosti med nedenarne terjatve, je moral delavec v skladu z 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) najprej zahtevati varstvo svojih pravic pri delodajalcu. Kolikor tega ni storil, ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo iz tega naslova (2. odst. 83. čl. ZTPDR). Tožnik v dosedanjem postopku sodišču ni predložil dokazov o tem, da je v zvezi z slabšo oceno delovne uspešnosti za junij 2002 zahteval varstvo svojih pravic pri toženi stranki. Ker je bilo ob upoštevanju navedenega bistvenega pomena, če je tožnik v zvezi z vtoževano razliko v plači za junij 2002 uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu in ker tega v dosedanjem postopku ni izkazal, njegova terjatev za izplačilo razlike v plači za junij 2002 zaenkrat še ni verjetno izkazana. V zvezi z izplačilom razlike v plači za obdobje julij - november 2002, ki je bila potrditvah tožnika posledica sklepa delodajalca o znižanju plače za 10 %, pri čemer je delodajalec le naknadno (9.8.2002) pridobil pisno stališče štirih članov upravnega odbora sindikata, pritožbeno sodišče ugotavlja, da soglasje štirih članov upravnega odbora sindikata, ki je bilo pridobljeno naknadno, še ne pomeni nujno nezakonitega znižanja plače, ki bi verjetno izkazovalo tožnikovo terjatev. Stvar nadaljnjega postopka pa bo ugotavljanje, če je bilo soglasje sindikata dano ob upoštevanju sklepčnosti upravnega odbora, kako je bilo z obveščenostjo delavcev o tem in ali je to vplivalo na nezakonito znižanje plač za 10 %. Glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča tudi v zvezi s tem delom vtoževane razlike v plači tožnik zaenkrat ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana glede izplačila razlike v plači zaradi nižje osebne ocene za november 2002 (po zatrjevanju tožniku naj bi mu bila plača za navedeni mesec iz naslova nižje osebne ocene znižana za 5 %), saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnik ugovarjal zoper to osebno oceno in posledično zahteval izplačilo razlike v plači (A 10). Zahtevi za varstvo pravic tožena stranka ni ugodila (A 15). Iz obrazložitve tožbe je nadalje razbrati, da naj bi bilo tožniku za mesec november 2002 odtegnjenih 50.000,00 SIT brez pravnega naslova, pri čemer pa iz tožnikovega tožbenega zahtevka, ki ga je oblikoval dne 14.3.2003, ne izhaja, da bi tožnik za mesec november 2002 vtoževal tudi teh 50.000,00 SIT. V zvezi z vtoževano razliko v plači za december 2002 in januar 2003 pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik plačilne liste za januar 2003 ni predložil, prav tako pa ni verjetno izkazano, da naj bi bila plača v decembru 2002, ki je bila po tožnikovih navedbah izplačana na podlagi nepodpisane pogodbe o zaposlitvi, nižja od plače, ki bi tožniku šla na podlagi zadnje veljavne odločbe o višini njegove plače. Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da je tožnik v dosedanjem postopku zaenkrat za verjetno izkazal le terjatev iz naslova znižanja plače zaradi osebne ocene za november 2002 (za 5 %). To pa seveda ne pomeni, da tožnik v nadaljnjem postopku z ustreznimi dokazi ne bi mogel verjetno izkazati in tudi dokazati preostale vtoževane terjatve iz naslova razlike v plači tako po temelju kot po višini. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da mora pri odločanju o utemeljenosti začasne odredbe sodišče upoštevati tudi načelo sorazmernosti, ki izhaja iz 3. čl. ZIZ. Z začasno odredbo, kolikor so podani zakonsko določeni pogoji zanjo, ni mogoče posegati v premoženje dolžnika v večjem obsegu, kot pa je to potrebno za zavarovanje terjatve, ki ga upnik uveljavlja proti tožniku. Glede na že ugotovljeno sedaj verjetno izkazano terjatev tožnika predlagana začasna odredba (prepoved odtujitve ali obremenitve predlaganih nepremičnin parc. št. 558/1, 558/2, 558/3 vl. št. 790 k.o. Piran; stavbišče s hišo in dvoriščem, travnik travnik), ne upošteva načelo sorazmernosti med vrednostjo dosedaj verjetno izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnine, ki naj bi služila zavarovanju te terjatve.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in iz drugih, zgoraj obrazloženih razlogov potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki so mu nastali v zvezi z izpodbijanjem napadenega sklepa prvostopenjskega sodišča.