Jedro

Premoženje, ki ga je zapustnik odsvojil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, se pri uveljavljanju nujnega deleža ne všteva v zapuščino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predvsem ugotovilo obseg zapuščine in sicer vanjo sodi 1/2 nepremičnin vl. št. 523 k.o. ..., lastninski certifikat zapustnika vložen v Helios Domžale, s katerim je bilo kupljenih 40 delnic ter 2/6 vl. št. 523 k.o. ..., ki je v vložku vpisan kot last J. I. iz naslova pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Nadalje je kot dediče vsakega do 1/3 razglasilo J. I., J. J. in J. A.. S tretjo točko je sodišče naročilo prepis delnic na dediče ter odredilo, da bo zemljiškoknjižni prepis nepremičnin, ki so predmet tega postopka, izvedlo sodišče po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sklepa, s tem, da se pri vl. št. 523 k. o. .... vpiše lastninska pravica na ime: J. J. in J. A.- vsakemu do 1/6 celotnega vložka.

Zoper sklep se po svojih pooblaščencih pritožuje dedinja I. J., ki uvaljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica najprej pojasnjuje, da je prava neuka stranka, ki ji sodišče ni nudilo dolžne pravne pomoči ter sploh ni vedela, kaj točno se je na zapuščinski obravnavi dogajalo in se je na zapisnik podpisala zgolj zato, ker je bilo to od nje zahtevano.

Pritožnica graja odločitev sodišča, da v zapuščino spada 1/2 nepremičnine pri vl. št. 523 k.o. ... ter 2/6 vl. št. k.o. ... V zemljiški knjigi je namreč lastninska pravica v celoti vknjižena na dedinjo. Pritožnica v zvezi s tem pojasnjuje, da sta nepremičnino s pokojnim možem kupila skupaj ter bila vknjižena vsak do ene polovice.

Po smrti zapustnika pa je bila na dedinjo na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju vknjižena še druga polovica te nepremičnine.

Nadalje pritožnica navaja, da dedičema ne gre nikakršen nujni delež na napremičnini, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Pritožnica se nazadnje tudi glede certifikata sklicuje na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v kateri je zapisano, da pritožnica ob zapustnikovi smrti prejme vse njegovo premoženje.

Pritožba je utemeljena.

162. člen Zakona o dedovanju - ZD določa, da v zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Katero premoženje spada v zapuščino, določajo materialno pravni predpisi in na njih temelječe lastninskopravno stanje. Najprej je treba poudariti, da je predmet dedovanja pokojnikova zapuščina (132. člen ZD). Iz tega sledi, da premoženje, ki ga je zapustnik za časa življenja odplačno odsvojil, v zapuščino ne sodi. Pritožnica pa se sklicuje ravno na takšno odplačno odsvojitev in tako je že prvo sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila med zapustnikom in dedinjo sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Navedena pogodba predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pokojnikovem deležu nepremičnin pri vl. št. 523 k.o. .... Za pridobitev lastninske pravice je nadalje v tem primeru potreben še pridobitni način, to pa je vpis v zemljiško knjigo. Tudi izpolnitev le-tega pritožnica zatrjuje in v dokaz svojih trditev prilaga zemljiškoknjižni izpisek. Ob takšnem stanju stvari pa pritožbeno sodišče pripominja, da premoženje ne more soditi v zapuščino in na njem ni mogoče uveljavljati nujnega deleža. V zapuščino ravno tako ne sodi premoženje, ki je bilo že prej last nekoga drugega, v tem primeru dedinje. Ne glede na vse povedano, pa je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju in je tudi nerazumljiv.

Prvo sodišče namreč po eni strani ugotavlja, da sodi v zapuščino 1/2 nepremičnin pri vl. št. 523 k.o. ... in še 2/6 istega vložka, nadalje vsakega izmed treh dedičev proglaša za dediča 1/3 celotne zapuščine, naposled pa odreja, da se bo v zemljiški knjigi izvršil vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah in sicer do 1/6 za J. in A. J.. Že iz tega izhaja, da je izrek sam s seboj v nasprotju (bistvena kršitev iz 13. točke 354/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 163. členom ZD), ne glede na to, pa je bilo kot je pojasnjeno že zgoraj, tudi materialno pravo uporabljeno napačno ter se poraja tudi utemeljen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Glede pritožbenih navedb, da je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi certifikat, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je lahko predmet takšne pogodbe le tisto premoženje, ki je bilo z njo zajeto. To pa pomeni, da sta ga ob trenutku soglasja pogodbene volje morale imeti stranke v mislih, poleg tega pa mora biti v pogodbi izrecno navedeno (117/3 čl. ZD). Zgolj splošna omemba "vse premoženje" ne zadošča. Česa drugega pa pritožnica niti ne zatrjuje.

Ne glede na očitno neutemeljenost slednjih pritožbenih navedb, pa je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti v celoti, saj kot rečeno vsebuje takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, v tej zapuščinski zadevi pa bo potrebno v novem postopku odločiti celostno.

Sodišče prve stopnje naj v novem postopku vnovič ugotovi obseg zapuščine, upoštevaje napotila tega sklepa, nato naj ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči in katere pravice jim gredo.