Jedro

Zaradi rojstva še enega otroka tako v očetovi kot tudi materini družini so se okoliščine toliko spremenile, da so izpolnjeni pogoji, da sodišče ponovno presodi o višini preživnine, ki jo je za mladoletno toženo stranko dolžan plačevati tožnik, njen oče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na znižanje preživnine iz dosedanjih 150,00 na 80,00 EUR mesečno.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču očita, da je neutemeljeno v njegovo škodo upoštevalo, da se stiki med deklico in očetom ne izvajajo, a nekritično prezrlo, da je krivda za to na strani zakonite zastopnice mladoletne toženke. Kot protispisno izpostavlja ugotovitev sodišča, da je navedel, da je dolžan plačevati najemnino, kar se je pozneje izkazalo kot neresnično. V pritožbenem postopku vztraja, da si s tastom stroške v hiši delita po ključu tako, da tožnik plača elektriko 80,00 EUR, Telekom 65,00 EUR in RTV prispevek 12,00 EUR. Preostale položnice plača tast, zato ključ delitve stroškov, ki ga je uporabilo sodišče, ni pravilen. Ker tožnikova družina tastovo nepremičnino uporablja brezplačno, v zameno poravnava večji del izdatkov za hišo. Zato kupi tudi drva za celotno hišo v znesku 600,00 do 800,00 EUR. Vztraja, da je žena brezposelna in da razen otroškega dodatka za dva otroka v znesku 205,00 EUR poleg njegove plače, ki znaša 688,00 EUR, družina drugih prihodkov nima. Sodišče je nekritično prezrlo, da mladoletna toženka obiskuje vrsto izvenšolskih dejavnosti, ki so povezane z zelo visokimi stroški. Mesečna članarina za plesno šolo 55,00 EUR, strošek tekmovalne skupine 165,00 EUR letno, plesne počitnice 330,00 EUR letno, mesečna članarina za gimnastiko 32,00 EUR in planinski krožek 5,00 EUR. Takšnih stroškov zakonita zastopnica tožene stranke, ob prihodkih kot jih je prikazala sodišču, ne bi mogla pokrivati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbenem postopku ni sporno, da so se zaradi rojstva še enega otroka tako v očetovi kot tudi materini družini okoliščine toliko spremenile, da so izpolnjeni pogoji da sodišče ponovno presodi o višini preživnine, ki jo je za mladoletno toženo stranko dolžan plačevati tožnik, njen oče. 5. Sodišče prve stopnje je analitično presojalo posamezne potrebe devetletne deklice s splošno znanimi dejstvi o okvirnih cenah posameznih dobrin in storitev. Kritično je ocenilo izpovedbo matere o mesečnih stroških za dekličino preživljanje in v 13. točki obrazložitve utemeljeno izpostavilo, da je bila mati v svojih izpovedbah realna in iskrena, medtem ko je oče prihajal sam s seboj v nasprotje v svojih izjavah oziroma pisnih vlogah. Tako še danes v pritožbi vztraja, da nikoli ni navajal, da mora plačevati najemnino, čeprav iz obrazložitve tožbe pod točko 3 sledi nasprotno. Pritožnik nekritično prezre, da ga je sodišče v 13. točki obrazložitve soočilo tudi z spreminjanjem izpovedbe, ki jo je prilagajal trenutni situaciji tako, da je v oktobru 2017 izpovedal, da ima hiša v kateri prebiva, priključke urejene ločeno in da stroški, ki odpadejo na njegovo družino, znašajo 400,00 EUR mesečno. Novembra se je premislil in izpovedal, da so stanovanjski stroški skupni za celo hišo in jih delijo tako, da on in žena plačujeta stroške elektrike in televizije, stroške ogrevanja si delijo, ostale stroške plačata ženina starša. Novembra 2017 je izpovedal, da otroškega dodatka za mladoletno A. ne prejemajo, kar se je kasneje prav tako izkazalo kot neresnično.

6. Ocena stroškov za devetletno toženko je povsem realna. Tožnikova kritika o višini priznanih stroškov pa pavšalna in zato neutemeljena. Stroški preživljanja mladoletne M. v višini 367,00 EUR mesečno se pokažejo kot povsem primerni, tudi zato, ker je oče stroške hčerke A., ki obiskuje prvi razred, ocenil na približno 330,00 EUR mesečno.

7. V korist očeta je tudi porazdelitev bremena preživljanja (126. in 129. člen ZZZDR), ker je denarni prispevek očeta k preživljanju hčerke manjši od materinega, na kateri so tudi vsi izredni in dodatni stroški, ki jih ima deklica, na primer vsi stroški povezani s plesno dejavnostjo in gimnastiko, ki je sodišče ni upoštevalo pri izračunu potreb mladoletne toženke. Oba starša imata primerljive dohodke (oče od 645,00 do 738,00 mati od 539,00 do 704,00), obadva imata dva otroka, ki sta ju dolžna preživljati in obadva imata partnerja, ki sta sposobna za delo. Partner matere je zaposlen in prejema plačo 700,00 EUR na mesec.

8. Sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da vsaj občasno dela tudi tožnikova žena, ki je po poklicu frizerka in stara 34 let. Dejstvo, da je tožnikova družina plačevala poletno varstvo otrok, da imata tako tožnik kot njegova žena vsak svoj osebni avto, tudi pritožbenemu sodišču vzbuja dvom, da ima družina skupaj s tožnikovo plačo in otroškim dodatkom na razpolago med 800,00 in 900,00 EUR mesečno. Zato sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je premoženjsko stanje tožnikove družine boljše kot ga prikazuje tožnik. Zakaj so pritožnikove navedbe manj verjetne kot navedbe matere, je sodišče dovolj utemeljilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

9. Oče s preživnino 150,00 EUR pokriva 45 % najbolj osnovnih potreb mladoletne toženke in mu za preživljanje sebe in svojega drugega otroka še med 500,00 do 600,00 EUR njegove plače. Ob nadaljnji okoliščini, da ima poklic kuharja in natakarja, ki je v Sloveniji izredno iskan, mu to omogoča tudi dodatne zaslužke, s katerimi bo lahko izboljšal gmotni položaj svoje nove družine. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bo še naprej zmogel plačevati preživnino v višini 150,00 EUR mesečno, ne da bi zato bilo ogroženo preživetje njega in tistih, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.