Jedro

Potrditev negativne ocene sodniške službe ni vsebinska odločitev Sodnega sveta in zato v njegovi odločbi ni treba napisati vsebinskih razlogov za potrditev take ocene, ki pomeni hkrati tudi prenehanje sodniške funkcije. Vsebinska odločitev je v pristojnosti personalnega sveta, s potrditvijo take ocene pa Sodni svet presodi zakonitost sprejema te ocene.

Izrek

Pritožbi se ugodi izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.10.2001 in ji vrnilo zadevo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za odložitev izvršitve ocene sodniške službe (1. točka izreka odločbe), na podlagi določbe 2. odstavka 33. člena Zakona o sodniški službi potrdila oceno sodniške službe za tožnico (2. točka izreka odločbe) in odločila, da tožnici preneha sodniška funkcija z dnem 18.10.2001 zaradi razloga iz 7. točke 74. člena Zakona o sodniški službi.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja kot zakonsko podlago za izdajo v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo 33., 74., in 76. člen Zakona o sodniški službi (ZSS) ter 30. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po navedenih določbah ZSS sodniku preneha sodniška služba po zakonu, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi, odločbo o prenehanju sodniške funkcije pa izda sodni svet. Po ustaljeni sodni praksi sama ocena ni akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal v upravnem sporu, ampak šele odločitev sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe. To potrditev pa ni šteti zgolj za potrditev osrednjega akta v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ampak za odločitev in s tem akt, s'055 katerim se šele končno odloči, da je ocena personalnih svetov pravilna in da sodnik sodniški službi ne ustreza. Potrditev ocene je torej vsebinska odločitev, s katero se ocena sodniške službe ponovno pretehta in mora biti zato pravilno izpeljan tudi postopek. Iz odločitve oziroma njene obrazložitve pa morajo biti razvidni vsebinski razlogi za potrditev. V obravnavanem primeru iz podatkov spisov ne izhaja, da bi bil opravljen takšen preizkus, zlasti pa to ni razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki v tem pogledu sploh nima razlogov, ampak samo ugotavlja, da tožena stranka razlogov proti potrditvi ocene ni našla. Obširnejšo vsebinsko utemeljitev vsebuje šele odgovor na tožbo, ki pa jih po že ustaljeni sodni praksi pri odločanju o zakonitosti akta ni mogoče upoštevati. Ker odločbe ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev postopka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnice zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Iz ocene sodniške službe, ki jo je za tožnico dne 29.5.2001 izdelal Personalni svet Višjega sodišča. in sklepa Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.7.2001 izhaja, da tožnica ne ustreza sodniški službi (1. točka 32. člena ZSS). Iz obeh odločb izhajajo vsebinski razlogi, katerim je sodni svet v svoji odločitvi v celoti sledil, upoštevaje tudi dejanske podatke o uspešnosti opravljanja sodniške funkcije za tožnico. Iz izpodbijane odločbe izhaja, kateri so tisti odločilni razlogi, zaradi katerih sodni svet sprejema oceno sodniške službe in pritrjuje zaključkom, da delo tožnice ni bilo takšno, kot se zahteva za opravljanje sodniške funkcije. Sodišče prve stopnje je prezrlo podatke o tožničinem delu oziroma jih ni upoštevalo, saj se glede tega ni opredelilo. Tožnica ni dosegala pričakovanega obsega in tudi drugače ni izpolnjevala pogojev za potrditev ocene sodniške službe. Tožnica je imela možnost posredovati toženi stranki nove podatke, vendar tega ni storila. Tožena stranka je upoštevala celotno dokumentacijo in potrdilo oceno sodniške službe za tožnico, zaradi česar ji je prenehala sodniška funkcija po samem zakonu. Zato ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pravilno izpeljala postopka, pri čemer pa ni navedlo odločilnih in prepričljivih razlogov.

V odgovoru na pritožbo tožnica opozarja na nedopustnost uveljavljanja pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Nadalje navaja, da tožena stranka želi sedaj obrazložiti oziroma pojasniti razloge za sprejem izpodbijane odločbe, kar je v sedanji fazi nemogoče. Opozarja, da iz zapisnika 41. seje tožene stranke z dne 18.10.2001 ne izhaja podatek, ali je tožena stranka odločila s tako večino članov, kot to zahteva 28. člen Zakona o sodiščih. Tudi celotna dokumentacija tožene stranke ni bila predložena sodišču prve stopnje. Posredovana dokumentacija se nanaša izključno na dokumentacijo disciplinskega spisa prve stopnje zoper tožnico kot disciplinsko osumljenko, ki bi morali do pravnomočne odločitve v disciplinskem postopku ostati tajni. Te podatke pa so si lahko ogledali tudi člani personalnih svetov in tožene stranke. To potrjuje navedbe tožnice, da je bila negativna ocena njene sodniške službe rezultat usklajene gonje zoper njo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ocena sodniške službe, ki jo izdela pristojni personalni svet, (še) ni akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal v upravnem sporu in da je to šele odločitev sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, saj tako stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse (sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 7/2002 in I Up 994/2003). Sodnik v upravnem sporu nima samostojnega sodnega varstva niti zoper oceno sodniške službe, ki jo je podal pristojni personalni svet, niti zoper sklep neposredno višjega personalnega sveta, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper to oceno. S takima aktoma namreč še ni bilo odločeno o kaki pravici. Upravni spor je namreč spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, s katerim je odločeno o pravici posameznika oziroma s katerim je poseženo v ustavne pravice posameznika. Ker se z odločbo sodnega sveta, s katero se potrdi (negativna) ocena sodniške službe in posledično preneha sodniška funkcija, posega v pravice sodnika, je tako potrditev sodnega sveta šele možno izpodbijati v upravnem sporu.

Stališče sodišča prve stopnje, da je potrditev sodniške ocene vsebinska odločitev sodnega sveta, in da morajo biti iz obrazložitve odločbe sodnega sveta razvidni vsebinski razlogi za potrditev sodniške ocene personalnega sveta, pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno in ne zakonito. V obravnavanem primeru je torej sporna pravna narava potrditve sodniške službe oziroma pravna narava te odločitve sodnega sveta v postopku razrešitve sodnika na podlagi ocene sodniške službe.

Po določbi 1. odstavka 33. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98 in 48/2001), ki je veljal ob času odločanja tožene stranke, sodniku preneha sodniška funkcija, če iz ocene njegove službe, ki jo napravi pristojni personalni svet, izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi (7. točka 1. odstavka 74. člena ZSS). Tako (dokončno) oceno je po določbi 2. odstavka 33. člena ZSS treba pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev sodnemu svetu in se po določbi 2. odstavka 74. člena ZSS šteje, da je razlog iz 7. točke 1. odstavka 74. člena ZSS nastopil z dnem, ko je sodni svet potrdil oceno.

Na podlagi navedenih zakonskih določb je po presoji pritožbenega sodišča vsebinska odločitev o prenehanju sodniške funkcije odločitev pristojnega personalnega sveta, s katero ta svet izdela oziroma sprejme negativno sodniško oceno. Zoper tako oceno je na podlagi 2. odstavka 36. člena ZSS (bil) dopusten ugovor v roku 8 dni pri neposredno višjem personalnem svetu. Da gre za vsebinsko odločanje, kaže poleg možnosti uporabe navedenega pravnega sredstva, tudi določba 1. odstavka 36. člena ZSS, ki določa pisnost ocene sodniške službe in zaupnost te ocene. Negativna ocena pa po določbi 2. odstavka 32. člena v zvezi z 2. odstavkom 74. člena ZSS prične učinkovati, ko jo potrdi sodni svet. Sodni svet po presoji pritožbenega sodišča na podlagi navedenih določb ZSS ne sprejema odločitve o prenehanju sodniške službe, pač pa tako dokončno odločitev potrjuje in s to potrditvijo odločitev personalnega sveta prične učinkovati. S potrditvijo ocene preneha tudi sodnikova sodniška funkcija. S tem, ko sodni svet nima pristojnosti pri sprejemanju sodniške ocene, pač pa ima s potrditvijo take ocene pristojnost presoje zakonitosti sprejemanja te ocene, sodni svet tudi ne odloča o vsebinskih vprašanjih za prenehanje sodniške funkcije. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora odločba sodnega sveta, s katero se potrdi negativna ocena sodniške službe, vsebovati vsebinske razloge, s katerimi je utemeljena taka potrditev, da je možno tako odločbo tudi preizkusiti.

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče zaradi navedenega samo presodilo zakonitost v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe sodnega sveta, s katero je bila potrjena sodniška ocena za tožnico. Pri tem je presodilo, da tožbeni razlogi niso utemeljeni, odločba sodnega sveta pa je bila sprejeta v skladu z določbami ZSS.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožničine navedbe, da sodni svet sklepa o potrditvi sodniške ocene ni sprejel s kvalificirano dvotretjinsko večino, kot jo za take sklepe predpisuje 2. odstavek 28. člena Zakona o sodiščih. Iz zapisa sklepov, sprejetih na 41. seji sodnega sveta z dne 18.10.2001 sicer res ni razviden zapis take kvalificirane večine, vendar pa pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da je bil ta sklep veljavno sprejet s potrebno večino. Iz 19. sklepa zapisa sklepov 41. seje sodnega sveta je nedvoumno razvidno, da je sodni svet sprejel sklep o potrditvi ocene sodniške službe, predhodno pa zavrnil predlog za odložitev izvršitve ocene sodniške službe in na koncu še, da tožnici preneha sodniška funkcija z dnem sprejema sklepa. Da je bil sklep o potrditvi negativne sodniške ocene za tožnico veljavno sprejet, je razvidno tudi iz zapisa sklepov, sprejetih na 42. seji sodnega sveta z dne 8.11.2001, ko so člani sodnega sveta s sklepom št.1 brez pripomb potrdili zapis sklepov, sprejetih na 41. seji Sodnega sveta dne 18.10.2001. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je napačno razlagalo določbe ZSS, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.